Ker je subjekt pogajanja in sporazuma tudi sicer le konkretni obtoženec, pa je razumljivo, da sklenjeni sporazum ne more posegati v pravice ali dolžnosti drugih obtožencev, niti ni dolžnost tožilca, da bi o posledicah sklenjenega sporazuma za druge osebe, obtoženca o tem posebej seznanil.
Po drugem odstavku 450.č člena ZKP je bilo sodišče dolžno presoditi, ali je bil sporazum sklenjen v skladu z določbami 450.a, 450.b in 450.c člena ZKP in ali so glede priznanja krivde izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 285.c člena ZKP.
Res je, da z uveljavitvijo instituta priznanja krivde ne pridejo več v poštev tiste določbe kazenskega postopka, ki se nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja, kar v primeru, ko se premoženjska korist odvzame tistemu obtožencu, ki je krivdo priznal, ne bi smelo biti problematično. Drugače pa je, ko se taka korist odvzame drugi osebi, ki v postopku ni bila obtožena in ki jo zaradi priznanja krivde obtoženca, zadenejo posledice odvzema, sama pa zaradi značilnosti postopka v dokaznem postopku ni sodelovala. Vendar takim osebam pravica do pravnega varstva zaradi opisane procesne situacije ne more biti okrnjena.