CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00086168
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 8. URS člen 2, 22, 25, 155. ZVPot člen 24. ZPotK člen 6, 7. OZ člen 6,87. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZPP člen 370, 378.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - zavrnitev revizije - retroaktivnost - razvoj sodne prakse - pravo EU - ničnost kreditne pogodbe
Sodišča (SEU, za njim pa Ustavno in Vrhovno sodišče) so v odločbah opredelila merila, katere so tiste okoliščine, ki jih mora banka kot dobra strokovnjakinja ob sklenitvi pogodbe z valutno klavzulo predstaviti potrošniku, da lahko štejemo, da je zadostno oziroma učinkovito izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Pri tem s svojo razlago niso posegla v že nastala in zaključena dejanska stanja, temveč so s pravno razlago vsebinsko opredelila abstraktni dejanski stan, katerega uresničenje je pogoj za pravno presojo, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena v skladu z zahtevami prava. Sodišča so tako iskala odgovor na vprašanje, kako bi tedaj (v času sklepanja pogodbe) ravnal dober strokovnjak oziroma kaj bi morala in mogla banka pojasniti kreditojemalcu. Sodna praksa ob nadgrajevanju ni spreminjala vsebine temeljnih načel niti tega, kakšna bi morala biti pojasnila dolžnost pri kreditih z valutno klavzulo. Gre za strokovno vprašanje, na katerega je banka morala znati odgovoriti že tedaj. Banka je kot dobra strokovnjakinja morala vedeti, da so valutni tečaji podvrženi nihanjem, ki lahko pomembno vplivajo na kreditojemalčevo obveznost. Iz preteklih gibanj CHF je bilo razvidno, da gre za valuto, ki je bila podvržena občasnim večjim nihanjem, vključno s periodično apreciacijo. Čeprav konkretnega obsega in časa morebitne apreciacije ni bilo mogoče natančno napovedati, je banka kot strokovna institucija morala poznati (oziroma bi kot dobra strokovnjakinja lahko poznala) spekter možnih valutnih tveganj in njihov potencialni vpliv na obveznosti kreditojemalca. Čim je tako, ji načelo vestnosti in poštenja narekuje dolžnost razkritja. Narekuje ji jo danes in narekovala ji jo je že ob sklepanju sporne pogodbe. Zato ne gre ne za pravo niti za nepravo retroaktivnost. Gre le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Sodišče druge stopnje torej z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, saj je le napolnilno je pravni standard "pojasnila dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak.
ZP-1 člen 3, 156, 156/1. ZCestn člen 50a, 50a/1, 42, 42/1, 42/1-1. URS člen 22.
prekrški - prekrški v zvezi s plačevanjem cestnine - zakonski znaki prekrška - odgovornost za prekršek - podzakonski akt - veljavna elektronska vinjeta - namenska razlaga - elektronska vinjeta z napačnim podatkom o registrski številki vozila
Splošni akt o cestninjenju skladno s 3. členom ZP-1 (po argumentu a contrario) posameznega ravnanja ne more določiti kot prekršek, hkrati pa takšen akt nikakor ne more urejati niti odgovornosti zanj.
Namen (ratio) obravnavane določbe 50.a člena ZCestn je zlasti v plačilu ustreznega nadomestila za uporabo cestninskih cest in na drugi strani sankcioniranje tistih posameznikov, ki tega ne storijo. V ta krog pa ni mogoče uvrstiti tistih uporabnikov, ki so plačilo elektronske vinjete dejansko izvedli, vendar je pri tem prišlo do napake v zapisu zahtevanih podatkov (registrske označbe) s strani tretje osebe - prodajalca.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 351, 351/2, 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. ZVPot člen 22, 23, 24, 24/1, 24/1-4. OZ člen 6, 6/2, 86, 86/1, 87, 87/1. URS člen 2, 14, 22. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 5.
kredit v CHF - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - sprememba sodne prakse - valutno tveganje - prepoved retroaktivnosti - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - Direktiva Sveta 93/13/EGS - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - varstvo potrošnikov - razlaga ZVPot - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
pravna sredstva v upravnem sporu - zahteva za varstvo zakonitosti - subsidiarna uporaba ZPP - nedovoljenost izrednega pravnega sredstva
Za odločitev v tej zadevi je bistven odgovor na vprašanje, ali je mogoče na podlagi ZUS-1 izključiti uporabo specifičnih določb ZPP tudi v primerih, ko ZUS-1 tega ne določa izrecno oziroma če posameznih institutov ne ureja drugače temveč jih enostavno izpusti, in če da, ali to velja tudi za izredno pravno sredstvo zahteve za varstvo zakonitosti (385. člen ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00086300
ZS člen 113a. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/1-b, 267/3.
predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - prekinitev postopka do odločitve SEU - razlaga prava EU - razlaga direktive - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - varstvo potrošnikov - posledice ničnosti - pravila vračanja - glavnica - obresti - obogatitev - kondikcijski zahtevek - Direktiva Sveta 93/13/EGS - nadomestilo za uporabo
Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za sprejem predhodne odločbe o razlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi II Ips 14/2025.
delegacija pristojnosti - določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - odškodninska odgovornost države - videz nepristranskosti sodišča - ugoditev predlogu
Pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani je v teku pravdni postopek, v katerem tožnica na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi napak pri vodenju in dolgotrajnosti postopkov. Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (67. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Med druge tehtne razloge v smislu navedene zakonske določbe je treba šteti tudi zahtevo po objektivni nepristranskosti sodišča, ki je povezana s percepcijo javnosti in udeležencev postopka o nepristranskosti vseh sodnikov pristojnega sodišča. Ni dvoma, da bi odločanje sodišča o protipravnosti lastnega ravnanja pri strankah in javnosti lahko vzbudilo dvom v objektivno nepristranskost sodišča.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - povrnitev premoženjske škode - sojenje brez nepotrebnega odlašanja - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz razloga smotrnosti - delegacija krajevne pristojnosti - ugoditev predlogu
Procesno dejanje zaslišanja se bo torej lažje, hitreje in z manj stroški izvedlo pred Okrajnim sodiščem na Ptuju, na čigar območju je nasprotni udeleženec nastanjen v navedenem domu. Razdalja med Okrajnim sodiščem v Novi Gorici in dejanskim bivališčem nasprotnega udeleženca znaša namreč kar 100 km. Razen tega se v skladu z določbo petega odstavka 11. člena ZNP-1 v primeru, ko ima udeleženec začasno prebivališče v kakem drugem kraju in se da po okoliščinah domnevati, da bo tam prebival daljši čas, predvideva tudi krajevno pristojno sodišče njegovega začasnega prebivališča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00086550
SPZ člen 34. ZIZ člen 10, 20, 20a, 21. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
izvršilni naslov - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - načelo formalne legalitete - vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja - motenje posesti - standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
odločanje o reviziji po ponovljenem sojenju - sodni precedens - sprejeto stališče Vrhovnega sodišča - revizija - učinkovitost pravnega sredstva - okoljevarstveno dovoljenje - okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega - redna obratovalna varnost procesa - tveganje večjih nesreč naprave - sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - obrat v smislu Direktive Seveso III - ukrepi - preprečevanje večje nesreče - delna odločba - pogoji za izdajo dovoljenja - učinkovito sodno varstvo - varstvo okolja - analogija znotraj pravnega pravila (analogia intra legem) - način izvršitve odločitve
Precedenčnost po svojem bistvu pomeni vezanost na pravna stališča Vrhovnega sodišča iz druge predhodne, po vsebini v bistvenem enake in zato za sodno presojo upoštevne odločitve. Pri odločanju v novi zadevi je odstop Upravnega sodišča od navedenih precedenčnih stališč mogoč, vendar le izjemoma. Še bolj pa je poudarjena vezanost Upravnega sodišča na stališča Vrhovnega sodišča, ki so bila sprejeta pri odločanju o reviziji (ali drugem pravnem sredstvu) v upravnem sporu v isti zadevi, saj gre pri tem za spoštovanje pravnomočnosti pravne presoje Vrhovnega sodišča in ob tem tudi uspeha stranke s pravnim sredstvom, ki mora biti učinkovito. Oboje bi bilo povsem izničeno, če bi lahko Upravno sodišče od navedenega odstopalo zgolj zaradi lastnega nestrinjanja z opravljeno presojo Vrhovnega sodišča. Glede na navedeno je bilo nepotrebno in vsebinsko nebistveno razpravljanje v ponovljenem postopku o (ne)pravilnosti stališč Vrhovnega sodišča v revizijskem sklepu X Ips 8/2023 z dne 5. 4. 2023, ki ga je vodilo Upravno sodišče s strankami tega upravnega spora.
Iz že sprejetih stališč Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 8/2023 izhaja, da ZVO-1 ob pravilni razlagi zahteva, da se z okoljevarstvenim dovoljenjem za napravo, ki lahko povzroča onesnaženje večjega obsega (IED naprava), celovito obravnava tako redna obratovalna varnost procesa kot tveganje večjih nesreč naprave. Teh vprašanj skladno ni mogoče obravnavati ločeno, kar velja tudi za odločanje o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi 78. člena ZVO-1. Zato je treba v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za IED napravo ugotoviti tudi, ali je taka naprava hkrati obrat v smislu Direktive Seveso III in, če je odgovor pritrdilen, presoditi, ali so ukrepi za preprečevanje nesreč in njihovih posledic, ki so (ali bi morali biti) vključeni v okoljevarstveno dovoljenje po 86. členu ZVO-1, ustrezno vključeni tudi v spremembo okoljevarstvenega dovoljenja za IED napravo.
Pri odločanju o okoljevarstvenem dovoljenju za IED napravo ni mogoče izdati delne odločbe, če bi se s tem kršilo zahtevo po presoji vseh upoštevnih pogojev za izdajo takega dovoljenja. Delna odločba je možna zgolj tedaj, kadar se lahko o kakšni zadevi odloča po delih oziroma po posameznih zahtevkih (219. člen ZUP) in nikakor ne pomeni, da je mogoče le delno presoditi izpolnjevanje pogojev za odločitev v upravni zadevi in izdati odločbo, še preden je presojeno tudi o ostalih.
V zadevi je treba zagotoviti učinkovito sodno varstvo revidentki, ki je s svojo tožbo uspela dokazati, da je izpodbijani upravni akt nezakonit. Po drugi strani pa je treba hkrati preprečiti, da bi se zaradi odločitve v tem upravnem sporu poslabšalo varstvo okolja kot ustavne dobrine in še pred končno odločitvijo v zadevi nesorazmerno poslabšal položaj stranke z interesom. To bi oboje lahko nastopilo, če bi zaradi odprave izpodbijanega akta takoj prenehale veljati zahteve, ki jih za obratovanje zadevne IED naprave s ciljem varstva okolja določa prav izpodbijana sprememba okoljevarstvenega dovoljenja. Zato je na podlagi analogije intra legem Vrhovno sodišče v izreku določilo način izvršitve svoje odločbe, ki je že mogoč v sporih zaradi varstva ustavnih pravic (glej 66. člen ZUS-1). Na tej podlagi je določilo, da se do izvršljivosti nove odločitve v ponovnem postopku v zadevi še naprej uporablja izpodbijani upravni akt, ki bo z novo odločbo torej nadomeščen (v ustreznih delih ali v celoti), ko bo nova odločitev začela učinkovati (224. člen ZUP, peti odstavek 78. člena ZVO-1).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00086301
ZS člen 113a. ZVPot člen 23, 24, 24/1. OZ člen 87, 87/1, 87/2, 111, 190, 193, 198, 371. URS člen 3a. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/1-b, 267/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1.
predlog za dopustitev revizije - predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - prekinitev postopka do odločitve SEU - razlaga prava EU - razlaga direktive - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - varstvo potrošnikov - posledice ničnosti - pravila vračanja - glavnica - obresti - obogatitev - vrnitev prejete koristi - kondikcijski zahtevek - nadomestilo za uporabo - Direktiva Sveta 93/13/EGS
Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za sprejem predhodne odločbe o razlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi II Ips 14/2025.