ZPlaSSIED člen 132, 132/3,136, 136/4, 137. OZ-UPB1 člen 153.
plačilni promet pravnih oseb - odgovornost banke za vlogo, izplačano tretji osebi - odgovornost imetnika tekočega računa
Če so dodatne storitve ponujene opcijsko (proti plačilu), ponudnik plačilnega prometa pa omogoča poslovanje tudi brez dodatnih storitev, ni mogoče govoriti o hudi malomarnosti tožeče stranke (kršitvi Splošnih pogojev) zgolj zato, ker teh dodatnih storitev ni uporabila.
Zakon ne zahteva, da sodišče odgovor upnika na dolžnikov ugovor le-temu obvezno vroči v izjavo. Zaradi zagotovitve ustavne pravice do enakega varstva pravica (22. člen Ustave) je vročitev potrebna le, ko upnik v odgovoru navaja nova pravno pomembna stališča ali navaja nova pravno pomembna dejstva ali dokaze, pa je nanje sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev.
Izvršnica mora vsebovati podatek o pogodbi oziroma drugem pravnem temelju nastanka obveznosti. Citat: "na podlagi računa" ne zadošča. To pomeni, da je podatek o pogodbi obvezna sestavina izvršnice. Če terjatev nima pogodbenega temelja, potem je obvezna sestavina izvršnice podatek o (drugem) pravnem temelju nastanka obveznosti. Izvršnica, ki ne vsebuje vseh sestavin iz prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1, nima pravnega učinka. S tega vidika je izvršnica strogo formalna listina.
Sodišče mora ob ugovoru vselej preveriti, ali listina in concreto predstavlja izvršilni naslov. To velja tudi pri izvršnici. Konkretna izvršnica ni javna listina, kot to zmotno navaja upnik. Izvršnica je zasebna listina, na kateri je podpis prokurista dolžnika upravno overjen. Vprašanje kavzalnosti se odpre kvečjemu v pravdnem postopku na primer po tožbi zaradi vračila neupravičeno izplačanih sredstev, prej pa v morebitnem postopku po negativni ugotovitveni tožbi, da obveznost iz izvršnice ne obstoji. Iz prvega odstavka 55. člena ZIZ izhaja, da izvršilno sodišče lahko preizkusi le vprašanje obstoja izvršilnega naslova, to pa je v primeru izvršnice njena popolnost v smislu prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1. Vseh ostalih ugovorov, ki se nanašajo na to, da je bila obveznost v času sestave izvršnice manjša kot je napisano v sami izvršnici oziroma da te obveznosti sploh ni bilo, dolžnik v izvršilnem postopku več ne more uspešno uveljavljati zaradi pravila iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Plačila po izdaji izvršnice so dopusten ugovorni razlog iz 8. točke 55. člena ZIZ.
ZPP člen 24, 24/1, 25, 25/1, 30, 48. ZPlaP člen 70. ZJA člen 50.
spor o pristojnosti - javna agencija - pravna oseba javnega prava - javna objava poročila
Tožeča stranka je javna agencija, ki je pravna oseba javnega prava in ni oseba iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP. Njen pravni položaj je določen v 70. členu Zakona o plačilnem prometu.
ZIZ člen 38, 102, 102/1, 102/1-1, 137, 138, 138/1, 147. ZPlaP člen 3, 3-4, 12, 12/1. ZPlaSSIED člen 4, 4-18, 188, 188/1. ZGD-1 člen 3, 3/6, 7, 7/1.
zahteva za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe - izvršba z rubežem denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet - blokada sredstev na računu - kritje na transakcijskem računu - denarno dobroimetje na računu - limit - izvršba na denarno terjatev dolžnika kot fizične osebe - izvršba na sredstva na računu samostojnega podjetnika - stroški
Ob dovoljeni izvršbi na vsa denarna sredstva dolžnika pri OPP ta zajema tako dobroimetje na računu kot tudi odobreno prekoračitev pozitivnega stanja oziroma limit.
Denarna sredstva na računu podjetnika hkrati predstavljajo tudi premoženje fizične osebe in v obravnavani situaciji, ko je bila zahtevana izvršba zoper dolžnika kot fizično osebo, je dovoljena izvršba tudi na njegov poslovni račun.
Dolžnik napačno razume, da mora imeti ves mesec na razpolago znesek v okviru omejitve iz 102. člena ZIZ. Ves mesec ga mora imeti na razpolago le ob predpostavki, da ga ne porabi, ko pa ga izčrpa, ga izčrpa. To ne pomeni, da lahko dolžnik črpa denarna sredstva na računu in mu mora tudi na koncu meseca ostati še vedno zajamčeni znesek po 102. členu ZIZ.
Pritožbena teza o odsotnosti toženkine profesionalne skrbnosti je v nasprotju z ugotovitvami izvedenega dokaznega postopka. Toženka je z različnimi obvestili in nenazadnje tudi splošnimi pogoji svoje komitente – s tem tudi tožnika – opozarjala o pomenu dodatnega varnostnega gesla, ki služi preprečevanju zlorab. Pritožnik je z dodatnim varnostnim geslom razpolagal, vendar pa ga ni uporabljal, zato je moč njegovo ravnanje označiti za neskrbno, s tem pa je tudi breme odgovornosti za nastanek škodnega dogodka prešlo nanj.
IZVRŠILNO PRAVO - PLAČILNI PROMET - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL0058671
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruseljska uredba I) člen 22, 22-5. KZ-1 člen 246, 246/1. ZMZPP člen 63, 63/1. ZPlaSS člen 5, 5/2, 12, 12/1, 13, 13/1, 15, 15/1.
zavrnitev predloga za izvršbo - nezmožnost oprave izvršbe - poravnalni račun banke - imetnik računa - plačilna kartica - transakcijski račun - plačilni račun - bančni račun v tujini - nepristojnost slovenskega sodišča - pristojnost za opravo izvršbe
Poravnalni račun neke slovenske banke pri Banki Slovenije ne more predstavljati transakcijskega računa, katerega imetnica je dolžnica, pa tudi dolžničino imetništvo MasterCard kartice samo po sebi ne predstavlja dolžničinih denarnih sredstev pri OPP oz. njenega plačilnega (transakcijskega) računa, na katerem bi bilo mogoče opraviti izvršbo. Plačilne kartice namreč ni mogoče enačiti s plačilnim računom.
Upnik od slovenskega sodišča neutemeljeno pričakuje, da bo dovolilo in opravilo izvršbo na dolžničina denarna sredstva na transakcijskem računu izven območja Republike Slovenije.
odškodninska odgovornost banke – odgovornost ponudnika plačilnih storitev za neodobreno plačilno transakcijo – uporaba storitve spletnega bančništva – lažna spletne stran banke – požarni zid – huda malomarnost
Golega dejstva, da je tožnik vpisoval podatke na lažno spletno stran banke, ni moč šteti za hudo malomarnost. Za hudo malomarnost bi lahko kvečjemu šlo, če bi bila lažna spletna stran opazno drugačna od prave spletne strani tožene stranke, pa bi tožnik kljub temu pošiljal podatke na takšno lažno stran.
Ker je tožena stranka šele po škodnem dogodku dala navodilo za uporabo požarne pregrade, pred tem pa so veljali le Splošni pogoji poslovanja, ki konkretnih pravil o vrsti zaščite niso vsebovali, tožniku v konkretnem primeru ni mogoče očitati, da je ravnal s hudo malomarnostjo s tem, ko ni uporabljal požarnega zidu.
Določba, ki v celoti izključuje odškodninsko odgovornost banke za izvršitev ponarejenega plačilnega naloga, je nepravična in pretirano stroga, zato je podan dejanski stan za uporabo določbe 121. člena OZ.
Neprepričljivi so tudi argumenti prve toženke, da je tožnica močna gospodarska družba, ki bi si lahko izgovorila ugodnejše pogoje. Komitent praviloma ne more vplivati na vsebino razmerja z banko, tudi če gre za finančno močnejša podjetja. To stališče potrjuje okoliščina, ki jo izpostavlja prva toženka, da splošnih pogojev ni sprejela ona, temveč združenje bank, katerega članica je. Ta okoliščina namreč kaže na to, da v bančnem sektorju pogoje poslovanja določajo banke, ki so se v ta namen povezale v združenje, komitenti pa jih morajo sprejeti, pri čemer nimajo niti možnosti izbrati konkurenta z ugodnejšimi pogoji, saj enaki pogoji veljajo pri vseh bankah na slovenskem ozemlju.
Neprepričljiv je tudi argument, da 121. člena OZ ni mogoče uporabiti, ker splošnih pogojev ni sestavila prva toženka, temveč tretja oseba (združenje bank). Bistveno za dejanski stan 121. člena OZ je, da v konkretnem obligacijskem razmerju en sopogodbenik (enostransko) določi pogoje. V obligacijskem razmerju med banko in komitentom je jasno, katera stran je določila pogoje; stališče, da so tudi za banko ti pogoji vsiljeni, pa ni odločilno.
Obveznost, da banka nemudoma izvrši naloge, je ne razbremenjuje obveznosti, da poskrbi za kontrolne mehanizme, ki naj preprečijo izplačila na podlagi ponarejenih oziroma nepravilnih nalogov. Drugače povedano, okoliščina, da mora banka pravočasno in pravilno izvršiti naloge imetnika računa, ne pomeni, da lahko brez posledic izvršuje ponarejene naloge. Po mnenju pritožbenega sodišča mora banka sprejeti oba rizika, to je nepravočasne izvršitve pravilnega naloga in izvršitve ponarejenega naloga, pri tem pa mora sama poskrbeti, da zagotovi ustrezno ravnotežje med potrebami varnosti pravnega prometa in zahtevami dinamičnosti in hitrosti, ki ju terja sodobno poslovanje.
Določba 24.a člena ZPlaP ureja odškodninsko odgovornost banke prejemnika plačila, odškodninska odgovornost banke nalogodajalca pa je urejena v 24. členu ZPlaP, kjer zakon odškodninsko odgovornost določa le za neizvršitev oziroma nepravilno izvršitev naloga za plačilo oziroma za zamudo z izvršitvijo naloga za plačilo. Širjenje pravila 24.a člena tudi na položaj, ko banka nalogodajalca izvrši nalog, ki ga ni izdal imetnik računa, bi preseglo meje možne gramatikalne in sistemske razlage zakona.
V zvezi s četrto predpostavko poslovne odškodninske odgovornosti v teoriji in sodni praksi ni še povsem jasno, ali gre pri poslovni odškodninski obveznosti za objektivno ali subjektivno odgovornost. Gotovo pa je poslovna odškodninska odgovornost glede na neposlovno postrožena, saj se lahko povzročitelj škode razbremeni le, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.
Zloraba plačilnega naloga ni takšen zunanji vzrok, ki se mu banka ne bi mogla izogniti ali ga preprečiti. Banka mora pri svojem poslovanju računati na možnost zlorab in jih preprečevati. Zloraba bančnih instrumentov je poslovno tveganje banke, na katerega mora biti prva toženka pripravljena in v ta namen implementirati mehanizme, ki bodo možnost nastanka škode preprečili ali zmanjšali. Da gre za tveganje, ki ga banka lahko prepreči, potrjuje že zgoraj navedena okoliščina, da je vodilno osebje prve toženke po spornem dogodku predlagalo sprejem strožjih mehanizmov identifikacije nalogodajalca.
odstop terjatve s pogodbo - denarna enota - valutna klavzula
8. člen Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije (ZUDE) ima naravo (uvedbe) zakonske valutne klavzule; ima pa tudi funkcijo merila vrednosti oz. učinke zakonske konverzije denarne enote (za obveznosti, ki so do dne 08.10.1991 nastale v dinarjih).