USTAVNO PRAVO – PREKRŠKI – CESTE IN CESTNI PROMET – PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL0066624
URS člen 125, 156. ZUstS člen 23, 23/1. ZP-1 člen 66, 66/3, 156, 156-1. ZCes-1 člen 5, 5/1, 123a. ZJC-B člen 19.
obstoj prekrška – prepovedi ogrožanja varne uporabe javne ceste – varstvo javnega interesa – obstoječe javne ceste – omejitev lastninske pravice – poseben postopek razlastitve – neustavni občinski odlok – postopek za oceno ustavnosti – ustavnost in zakonitost podzakonskih aktov – hitri postopek – zahteva za sodno varstvo – pravica do pritožbe
Upoštevajoč sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 4/2014 z dne 8. 5. 2014 so po sprejeti razlagi 123.a člena ZCes-1 lastniki nepremičnin, po katerih potekajo obstoječe javne ceste, dolžni spoštovati prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1 le v času trajanja postopka iz 19. člena ZJC-B, torej v obdobju, v katerem občine s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev teh nepremičnin, izkazujejo upravičenost takšnega omejevanja lastninske pravice. Tako morajo prekrškovni organi in sodišča v konkretnih postopkih ugotavljati obstoj te predpostavke, saj je le v primeru dejanskega teka postopka po 19. členu ZJC-B mogoče uporabiti 5. člen v zvezi s 123.a členom ZCes-1. To pomeni, da bi moralo sodišče pred svojo odločitvijo raziskati oziroma ugotoviti ali v zvezi z lastništvom zemljišča, po katerem naj bi potekala javna cesta, potekajo kakršnekoli aktivnosti občine v zvezi s sklenitvijo ustreznega pravnega posla za pridobitev zemljišča, po katerem poteka javna cesta ali pa se izvaja postopek razlastitve.
USTAVNO PRAVO - PREKRŠKI - CESTE IN CESTNI PROMET - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL0066625
URS člen 125, 156. ZUstS člen 23, 23/1. ZP-1 člen 48, 48-4, 66, 66/3, 156, 156-1. ZCes-1 člen 5, 5/1, 123a. ZJC-B člen 19.
obstoj prekrška - prepovedi ogrožanja varne uporabe javne ceste - varstvo javnega interesa - obstoječe javne ceste - omejitev lastninske pravice - poseben postopek razlastitve - neustavni občinski odlok - postopek za oceno ustavnosti - ustavnost in zakonitost podzakonskih aktov - hitri postopek - zahteva za sodno varstvo - pravica do pritožbe - oškodovanec
Vrhovno sodišče je v jedru sodbe IV Ips 4/2014, ki je bila izdana 8. 5. 2014, zapisalo, da so po sprejeti razlagi 123.a člena ZCes-1 lastniki nepremičnin, po katerih potekajo obstoječe javne ceste, dolžni spoštovati prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1 le v času trajanja postopka iz 19. člena ZJC-B, torej v obdobju, v katerem občine s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev teh nepremičnin, izkazujejo upravičenost takšnega omejevanja lastninske pravice, ter bodo prekrškovni organi in sodišča v konkretnih postopkih morali ugotavljati obstoj te predpostavke, saj je le v primeru dejanskega teka postopka po 19. členu ZJC-B mogoče uporabiti 5. člen v zvezi s 123.a členom Zces-1. V obravnavani zadevi (ki jo je sodišče reševalo pred sodbo Vrhovnega sodišča), pa ta vidik ni bil upoštevan in tako sodišče ni ugotavljalo, ali je občina izvajala kak postopek za pridobitev nepremičnin.
narok za glavno obravnavo - vabilo na narok za glavno obravnavo – opravičilo – zamuda – zaključena glavna obravnava - nove navedbe – spor majhne vrednosti
Na zapisniku o naroku je sicer res napravljen uradni zaznamek z ugotovitvijo, da je ob 12.05 pristopil zakoniti zastopnik tožene stranke, vendar pa slednje na pravilnost postopanja prvostopenjskega sodišča, ki je narok opravilo v odsotnosti pravilno vabljene tožene stranke, ni imelo vpliva. Sodišče prve stopnje je namreč do trenutka, ko je zakoniti zastopnik pristopil, glavno obravnavo že zaključilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL0073353
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12. OZ člen 1036, 1037, 1037/1, 1037/2.
res iudicata – asignacija – pogodba o asignaciji – uvedba postopka prisilne poravnave - veljavnost asignacijske pogodbe - preklic nakazila
S tem, ko je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo odločilo o delu zahtevka upnika (tožeče stranke) za dovolitev izvršbe, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, je zagrešilo bistveno postopkovno kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sama uvedba (ne pa tudi začetek) postopka prisilne poravnave nima vpliva na veljavnost kasneje sklenjene asignacijske pogodbe.
ZPP člen 115, 115/1, 213, 213/2, 339, 339/2, 339/2-8.
zaslišanje stranke – opravičen izostanek z naroka – predlog za preložitev naroka – pogoji za preložitev naroka – službena odsotnost stranke – posledice izostanka z naroka
Za preložitev naroka ne zadostuje, da stranka opraviči svoj izostanek, temveč mora imeti tudi opravičljiv razlog za izostanek. Tožena stranka bi morala zatrjevati, v čem je bila službena odsotnost nenaden, objektivno nepredvidljiv dogodek in kateri so bili tisti razlogi, ki so botrovali tako pozni sporočitvi odsotnosti, ter seveda za to predložiti konkretne in prepričljive dokaze.
Zaslišanje strank ni obvezen dokaz, temveč je izenačen z drugimi dokazi, zato ga sodišče ni dolžno vselej izvesti.
URS člen 40. ZMed člen 26, 26/1, 26/4, 27, 27/2, 31, 33, 33/1, 42.
osebnostne pravice – mediji – pravica do popravka – pravica do objave popravka – žaljivost – procesne predpostavke za tožbo – zahteva za objavo popravka od odgovornega urednika – zavrženje tožbe
Dvomljiva pomenskost v tehtanju položajev obeh pravdnih strank ne more iti na račun prikrajšanja ustavne pravice do popravka oziroma ne more biti razlog za poseg vanjo z zavrnitvijo objave popravka.
Če tožeča stranka pred vložitvijo tožbe od odgovornega urednika ni zahtevala objave popravka, tožba ni dopustna. Omenjena zahteva namreč predstavlja procesno predpostavko za vložitev tožbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0065184
SPZ člen 118, 118/4, 118/4-1, 119, 119/6. SZ-1 člen 44, 44/3, 48, 48/2, 59. ZPP člen 191.
obvezen rezervni sklad – izterjava vplačil v rezervni sklad – aktivna legitimacija upravnika – zastopanje etažnih lastnikov – sosporni ki
Tožeča stranka kot upravnik večstanovanjske stavbe na podlagi zakona ni aktivno legitimirana za izterjavo vplačila v rezervni sklad. Upravnik je zgolj zastopnik etažnih lastnikov, kar pomeni, da zakonska pooblastila izvaja v imenu in na račun etažnih lastnikov. Upravnik je resda dolžan etažnega lastnika pisno pozvati k plačilu prispevka v rezervni sklad, pri čemer ima poziv lastnost verodostojne listine, a hkrati ni predpisano, da bi to lahko storil v svojem imenu. Pravilnosti gornjega stališča ne omaje niti določba 59. člena SZ-1, ki etažnim lastnikom nalaga, da upravniku redno izpolnjujejo vse obveznosti, saj tudi ta ne predstavlja ustrezne podlage za to, da bi upravnik plačilo lahko terjal v svojem imenu. Sredstva rezervnega sklada pripadajo etažnim lastnikom, s tem pa tudi upravičenje za njihovo izterjavo. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je pritožbeno sodišče vezano, tudi ne izhaja, da bi etažni lastniki takšna svoja upravičenja prenesli na tožečo stranko s pogodbo o upravljanju stavbe.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je 7. 10. 2014 s sklepom U-I-85/14-13 ugotovilo, da je 1. odstavek v zvezi z 2. in 3. odstavkom 11. člena ZST-1 v neskladju z Ustavo v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala.
Po citirani določbi ZPP je prvi primer privilegirane spremembe tožbe podan, če tožnik zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, iz iste dejanske podlage zahteva drug predmet ali denarni znesek. Gre za spremembo tožbenega predloga ob pretežno nespremenjeni dejanski podlagi. Pretežno zato, ker je pogoj za takšno spremembo, da so se po vložitvi tožbe okoliščine toliko spremenile, da tožnik s prvotnim zahtevkom ne bi uspel (npr. ker izpolnitev pogodbe ni mogoča, zahteva tožnik vzpostavitev prejšnjega stanja, ker je stvar, ki jo je tožnik zahteval s tožbo, uničena, zahteva denarno odškodnino, itd.).
Po oceni pritožbenega sodišča so izpolnjeni pogoji za dopustitev spremembe tožbe po prvem odstavku 185. člena ZPP. Po navedeni določbi lahko sodišče tudi v primeru, ko toženec spremembi tožbe nasprotuje, dovoli spremembo, če oceni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama. Načelo ekonomičnosti zahteva, da se, kadar je to mogoče, „izkoristi“ že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora. To je tudi v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bo moral v nasprotnem primeru tožnik vložiti novo tožbo, v novem postopku pa bo treba začeti vse od začetka. Zato je prav, da sodišče dovoli spremembo, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi, tudi če na podlagi že zbranega procesnega gradiva uveljavlja spremenjen tožbeni predlog. Po drugi strani pa je treba prav v interesu ekonomičnosti postopka preprečiti spreminjanje tožbe proti volji toženca takrat, kadar spremenjeni zahtevek s prvotnim zahtevkom nima prave zveze.
V primeru zavrženja ugovora tretjega ni podan zakonski pogoj za vložitev tožbenega zahtevka na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ker tak sklep ne predstavlja pravnomočne odločitve o zavrnitvi ugovora.
Tožeča stranka je dopolnitvi tožbe priložila dokaze, vendar pa s predložitvijo dokazov ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Ker torej tožeča stranka niti v dopolnitvi tožbe ni navedla dejstev, ki omogočajo individualizacijo zahtevka ter njegovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo.
sprememba lastništva - sklep o izročitvi nepremičnine
Sprememba lastništva ni ovira za izdajo sklepa o izročitvi. Po drugem odstavku 170. člena ZIZ pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini, po četrtem odstavku 87. člena ZZK-1 pa ima zaznamba izvršbe za posledico, da sklep o izročitvi nepremičnine kupcu in druga pravna dejanja, opravljena v izvršilnem postopku, učinkujejo proti zemljiškoknjižnemu lastniku in proti osebam, v korist katerih je bila pravica vknjižena po trenutku začetka učinkovanja zaznambe izvršbe.
ZPP člen 8, 215, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-8, 458.
materialno dokazno breme – pravno relevantna dejstva – prosta dokazna ocena – metodološki napotek – zmotna ugotovitev dejanskega stanja – spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi
Sodišče prve stopnje je (samo) o (ne)obstoju pobota (ne pa o verodostojnosti izpovedb zakonitih zastopnikov pravdnih strank, kot to zmotno izpostavlja pritožba) odločilo na podlagi pravila o materialnem dokaznem bremenu, ki neposredno oživi šele takrat, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva oziroma se prepričati o resničnosti ali neresničnosti trditev strank o pravno odločilnem dejstvu (non liquet).
Kršitev proste dokazne ocene je lahko dvojna. Kadar gre za neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP (lahko tudi kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar ta v obravnavanem sporu ni podana), če pa je argumentacija sicer v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej vestna in skrbna ter analitično sintetična), a vsebinsko neprepričljiva (ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili), pa bo podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Ker nobena od navedenih kršitev v (tem) gospodarskem sporu majhne vrednosti ni upoštevna, pritožnica z opisanimi očitki ne more uspeti.
nov predlog za oprostitev plačila sodnih taks – pravnomočnost – spremenjene okoliščine
Kot (vsebinsko) nov predlog za odlog plačila sodne takse bi bilo mogoče obravnavati tožnikov predlog le, če bi navajal in izkazal spremenjene okoliščine od pravnomočne odločitve o prvotnem predlogu.
Ob izrecnem sklicevanju na okoliščine in dokaze, ki so bili že obravnavani in upoštevani ob odločanju o zaprošeni taksni oprostitvi (za isto taksno obveznost), je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da gre zgolj za ponovni predlog o stvari, o kateri je že pravnomočno odločeno. Predlog za oprostitev plačila sodne takse namreč vsebuje (konzumira) tudi predlog za odlog ali obročno plačilo sodne takse.
neupravičena pridobitev – verzija – nadomestilo za uporabo tuje stvari – konkludentno ravnanje – načelo pacta sunt servanda – višina uporabnine – razpravno načelo – dokazi in izvajanje dokazov – dokazovanje z izvedencem – določitev odškodnine po prostem preudarku – prosti preudarek
Odločanje po prostem preudarku pride v poštev samo v primerih, ko se višina terjatve ne da ugotoviti, ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Stroški cenitve, ki ne bi dosegli niti glavnice (1.200,00 EUR), kaj šele obresti, ki se za del glavnice zahtevajo že od leta 2007 dalje, niso okoliščina, ki bi preprečevala dokazovanje višine zahtevka.
ZPIZ-2 člen 11, 184, 184/5, 428. Sklep o povračilu potnih stroškov člen 2. Pravilnik o stroških v upravnem postopku člen 6, 6/1.
dodatek za pomoč in postrežbo - povrnitev stroškov za prevoz - javni prevoz - kilometrina
Tožnica je pri toženi stranki uveljavljala povrnitev stroškov za prevoz z osebnim vozilom ter za spremstvo. Na pregled na invalidsko komisijo (ki je odločala o tožničini zahtevi za izplačilo dodatka za pomoč in postrežbo) jo je spremljal mož. V 2. členu Sklepa o povračilu potnih stroškov je določeno, da imajo zavarovanci pravico do povračila prevoznih stroškov za redna prevozna sredstva javnega prometa. Sklep ne ureja situacije, ko je potreben prevoz iz kraja, kjer ni zagotovljenega javnega prevoza. V tem primeru je zato potrebno uporabiti Pravilnik o stroških v upravnem postopku. Niti Sklep niti sedaj veljavni ZPIZ-2 nista izključila upravičenost zavarovancev do povračila stroškov kilometrine v primeru, če redni prevoz s sredstvi javnega prometa ni zagotovljen. Pravilnik pa v prvem odstavku 6. člena s tem v zvezi določa, da se stroški za prevožene kilometre povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo, oziroma se ti stroški povrnejo tudi, če javno prevozno sredstvo vozi ob neprimernem času oziroma, če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka (na primer telesna okvara, bolezen, naravna nesreča) opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom. Ker pri tožnici na sporni relaciji ni javne povezave, se tožnici priznajo stroški za prevožene kilometre.
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni prišlo do tolikšnega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi ga bilo mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti po 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Zato je tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih aktov in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti utemeljeno zavrnjen.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPIZ člen 72. ZDSS-1 člen 81, 81/1.
vdovska pokojnina - zavrženje zahteve - pravnomočna odločba - nova zahteva
Tožničina zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine je bila zavrnjena, zato se presoja le, ali sta se spremenila bodisi dejansko stanje bodisi pravna podlaga, na katero se zahteva opira. Le v tem primeru bi bilo tožničino novo zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine dopustno obravnavati po vsebini. Pravna podlaga za priznanje pravice do vdovske pokojnine se ni spremenila, dejstvo, da je začel veljati sporazum med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo, ne pomeni spremenjenega pravnega stanja, saj se pogoji za priznanje vdovske oz. družinske pokojnine še vedno presojajo po slovenskih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zato je v predmetni zadevi kot pravno podlago treba upoštevati 72. člen ZPIZ.
Iz zahtevka za priznanje vdovske pokojnine izhaja, da je pritožnica na vprašanje, ali je nezmožna za delo, navedla, da pri njej nezmožnost za delo še ni podana. Tudi tekom sodnega postopka tožnica ni predložila nobene medicinske dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da je postala nesposobna za delo med trajanjem uživanja družinske pokojnine. Zato tožničine zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine ni bilo mogoče vsebinsko obravnavati in odločati, ali izpolnjuje pogoje za priznanje vdovske pokojnine.
Javni uslužbenec, ki je v določenem koledarskem letu opravljal delo najmanj šest mesecev, se oceni ne glede na to, ali je delal polni ali krajši delovni čas. Ker je tožnica v spornem letu delo opravljala več kot 6 mesecev, jo je bila tožena stranka dolžna oceniti, in sicer ne glede na to, da je tožnica določeno obdobje delala s krajšim delovnim časom od polnega.