Tožeča stranka je vložila tožbo, na poziv sodišča prve stopnje na popravo tožbe, pa še dopolnitev tožbe, v kateri je postavila podredni tožbeni zahtevek, ki ga je utemeljila na drugi pravni podlagi kot primarni tožbeni zahtevek. Tako pravno postopanje je v skladu z določbo 184. in 182. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbo in dopolnitev tožbe obravnavati kot enotno tožbo in o njej odločiti v celoti oziroma v kolikor meni, da je le del zrel za odločitev, izdati delno sodbo oziroma delni sklep, v skladu z določbo 314. člena ZPP. Ker je v izreku izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje odločilo le o tožbi, ne pa tudi o pravočasni dopolnitvi tožbe, kljub temu, da se nanjo v obrazložitvi sklicuje, pritožbeno sodišče ne more preizkusiti izpodbijanega sklepa, saj sodišče prve stopnje ni odločilo o celotni tožbi.
V sodni praksi kljub (sedaj razveljavljenemu - kot bo obrazloženo v nadaljevanju) besedilu 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ (1) ni bilo enotnega stališča, ali je kot odločbo domačega sodišča v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ šteti tudi neizvršljiv plačilni nalog in sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti katerima je bil vložen ugovor (2. Navedeno dilemo je razrešilo Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-148/13-15 z dne 10. 7. 2014.