upokojitev - starostna pokojnina - začasni ukrepi na področju plač, povračil stroškov in nekaterih drugih prejemkov zaposlenih ter za omejevanje stroškov v javnem sektorju - odpravnina
Odpravnine iz 2. odstavka 246. člena ZUJF ni možno enačiti z odpravninami, ki delavcu pripadajo po drugih predpisih. Gre za posebno ureditev. Ker sta tožniku (visokošolskemu učitelju) s sklepom, izdanim na podlagi določbe 2. odstavka 246. člena ZUJF, prenehali veljati obe pogodbi o zaposlitvi, ki ju je imel sklenjeni s toženo stranko, je upravičen do odpravnine v višini zadnjih dveh mesečnih plač, izplačanih na podlagi obeh pogodb, to je pogodbe o zaposlitvi za nepolni delovni čas 8 ur na teden ter pogodbe o zaposlitvi za dopolnilno delo za 8 ur na teden.
zahteva za sodno varstvo – dovoljenost pritožbe – zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Nesprejemanje storilčevega zagovora in navajanje prekrškovnega organa v pritožbi, kakšno bi bilo pričakovano ravnanje kršitelja ter da so policisti naredili vse, da bi takoj po prometni nesreči prišli v kontakt s kršiteljem in z njim opravili postopek, predstavljajo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa glede na določbo tretjega odstavka 66. člena Zakona o prekrških (ZP-1) pritožba ni dovoljena.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost - delo na višini - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - izguba na zaslužku - premoženjska škoda
Tožnik se je poškodoval pri delu, ko so s PVC folijo prekrivali streho na lesenem objektu in mu je pri sestopu s strehe spodneslo lestev, zaradi česar je padel z višine treh metrov. Spuščanje po lestvi z višine treh metrov je nevarno delo, za nevarno dejavnost pa objektivno odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja.
denarna kazen - zloraba pravic - razžalitev - sodišče
Očitki tožnika: „naj po pravici pove, koliko je dobila podkupnine, da je zavarovalnico dobro zagovarjala pa tudi odvetnica, ali si bosta podkupnino delili, ali sta dobili vsaka svojo kuverto“, „te člene kar jih pišete iz knjig v glavi, pa imate same smeti“, „rešite že enkrat to zdravilišče, ker mi pripada, če ne pa ne smete čakat, ker vas bom našel samo, kaj se bo zgodilo si sami pripišite“, … so žaljivi in izražajo prezir tako do sodnice, kot tudi so samega sodišča. Zato je izrek denarne kazni utemeljen.
Zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev je opredeljeno kot zloraba procesnih pravic in sankcionirano z denarno kaznijo.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 260. ZPIZ-1 člen 12, 249.
starostna pokojnina - ponovna odmera - obnova postopka - izredno pravno sredstvo - zavrženje zahteve
V skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP-a mora zavod v primeru, če je bilo o zahtevi že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila pravico, novo zahtevo zavreči. Takšno stanje je podano tudi v predmetni zadevi. Zato je bila v obravnavanem predsodnem upravnem postopku zahteva za ponovno odmero višjega sorazmernega dela starostne pokojnine, ob upoštevanju vajeništva in vojaškega roka, iz formalnih razlogov zakonito zavržena.
ZŠtip člen 3, 26, 30, 30/2. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij člen 5. ZPPreb člen 25.
Zoisova štipendija - dodatek za bivanje
Tožnica je dejansko bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča izkazala s pogodbo o najemu stanovanja v kraju izobraževanja. Zato ji je zakonito priznana pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije.
Niti ZŠtip niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij niti Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izdaje izpodbijanih odločb, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013.
ZPP člen 110, 110/2, 270, 270/1, 270/1-15. ZNP člen 37.
postopek za delitev solastnega premoženja – priprave za glavno obravnavo – postavitev izvedenca – rok za plačilo predujma – prekluzivni rok
Odločitev, ali bo na predlog stranke (udeleženca) postavilo izvedenca, kakšen predujem bo naložilo predlagatelju ter kakšen rok mu bo dalo za njegovo plačilo, je zgolj in samo v domeni sodišča. Da gre za (procesne) odločitve, ki sodijo zgolj v pristojnost sodišča, jasno nakazuje tudi določba 15. točke 1. odstavka 270. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP). Morebitna praksa nekaterih sodnikov, da se o teh okoliščinah s strankami pogovarjajo, tega dejstva ne more spremeniti.
Višina nagrade, ki gre za izdelano mnenje posameznemu cenilcu (izvedencu), angažiranemu v določeni sodni zadevi, je povsem odvisna od konkretnih (relevantnih) okoliščin takšne zadeve, to je od njene kompleksnosti kot tudi od narave nalog, ki so v tem okviru izvedencu naložene. Glede na to variirata tako višina nagrade kot tudi višina zanjo zahtevanega predujma. Zato ni moč govoriti o kakršnikoli „standardni“ (običajni) višini nagrade. Hkrati pa „golo“ sklicevanje na posamičen sklep o nagradi, izdan v drugi civilni zadevi, ne more biti zadosti prepričljiv argument. Predlagatelji namreč v tem oziru niso podali nobenih navedb v zvezi z okoliščinami zadeve (v kateri je bil sklep izdan), ki so bile odločilne za odmero višine nagrade in ki bi kakorkoli kazale na primerljivost s predmetno zadevo.
Čeprav se lahko rok, ki ga določi sodišče za plačilo predujma, na predlog prizadete osebe, če so za to upravičeni razlogi, podaljša, je to po svojem bistvu še vedno prekluziven rok.
ZJU člen 24, 24/1, 24/5, 147, 147/1, 149, 149/1, 149/1-3, 150, 150/2, 152a. ZDSS-1 člen 42. ZDR-1 člen 200, 200/3. URS člen 23.
premestitev - obrazložitev sklepa o premestitvi
Navedba v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je bila premestitev zaradi delovnih potreb izvedena v skladu z 147, 149., 150. in 152.a členom ZJU, ker je predstojnik ocenil, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, ne zadošča za ugotovitev, da je podan zakoniti razlog premestitve. Taka navedba pomeni le prepis zakonske določbe, ne pa navajanje konkretnih razlogov, zakaj in na kakšen način je predstojnik prišel do ocene, da bi s premestitvijo tožnika lahko bilo zagotovljeno učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Zato je izpodbijani sklep o premestitvi nezakonit.
primernost izvršilnega naslova - sodba delovnega sodišča - dejanje, ki ga lahko opravi le dolžnik
Sodba delovnega sodišča je pravilen izvršilni naslov, saj je obveznost dolžnika v delu, ko izterjuje neto plačo, določena, v delu, kjer je določena obveznost delodajalca, da plača prispevek in davek, pa določljiva.
Tožeča stranka dokaznega predloga ni utemeljevala v smislu dokazovanja, da je tožena stranka patentirano rešitev tudi uporabljala v proizvodnji. Res je sicer, da je tožeča stranka v prvem odstavku prve pripravljalne vloge z dne 15. 11. 2012 pri utemeljitvi dokaza z zaslišanjem navedenih dveh prič navedla, da priči lahko izpovesta „o slednjih okoliščinah prenosa patentiranega izuma v uporabo tožeči stranki“. Očitno nejasnost v tako podanem dokaznem predlogu je prvostopenjsko sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva razčiščevalo na naroku za glavno obravnavo 28. 2. 2014 s pozivom na konkretizacijo obdobja kršitve in z opredelitvijo dokazov v zvezi s kršitvijo s strani tožene stranke. Tožeča stranka je v tem smislu določno opredelila, da kršitev s strani tožene stranke dokazuje s fotografijo v prilogi spisa A8 do A9, z zaslišanjem detektiva in zaslišanjem zakonitega zastopnika. Tudi ob dodatnem pozivu sodnice je tožena stranka izrecno vztrajala, da kršitev patenta dokazuje z navedenimi tremi dokaznimi predlogi.
Tožnici je bila v letu 2009 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ob odpovedi ji je bila izplačana odpravnina, pri čemer je tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 3. člena takrat veljavnega ZPVS odvedla prispevke za socialno varnost. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-214/2009, Up-2988/08 z dne 8. 7. 2010 ugotovilo, da je tretji odstavek 3. člena ZPSV v neskladju z Ustavo, zaradi česar je Državnemu zboru naložilo, da v roku 6 mesecev po objavi te odločbe odpravi ugotovljeno neskladje. Odločilo je, da se od odpravnin izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti do odprave ugotovljenega neskladja ne plačujejo prispevki delavcev za socialno varnost. Dve leti po objavi te odločbe je tožnica vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo razlike med v odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznanim bruto zneskom odpravnine in dejansko izplačanim neto zneskom. ZUstS v 44. členu določa, da se razveljavljeni predpis ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem učinka razveljavitve, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Obračuna prispevkov za socialno varnost ob izplačilu odpravnine tožnici ni možno šteti za pravnomočno odločitev v razmerju. O tem razmerju bo pravnomočno odločeno šele v tem sodnem sporu. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo razlike odpravnine utemeljen.
Toženec je v spornem obdobju prejel denarno nadomestilo med brezposelnostjo, čeprav glede na odločbo in dejstvo, da mu je pravica do nadomestila med brezposelnostjo mirovala, do tega nadomestila v tem obdobju ni bil več upravičen. Na podlagi odločbe zavoda je prenehala upravičenost do prejemanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo oz. je odpadla pravna podlaga. Zato je tožnik upravičen terjati povračilo izplačanega denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ki ga je toženec prejel v spornem obdobju, in sicer v skladu s 3. odstavkom 190. člena OZ, po katerem obveznost vrnitve oz. nadomestitve vrednosti nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.
plača - obveznost plačila - izostanek stranke z naroka - zaslišanje pravdnih strank
Zaslišanje toženca je bilo predvideno na naroku, ki se ga toženec ni udeležil, niti ni izkazal razlogov, ki omogočajo preložitev naroka in s tem preložitev izvedbe predvidenega pravdnega dejanja. Toženec bi moral pravočasno poskrbeti za ustrezno opravičilo, ki bi dokazovalo, da je z naroka upravičeno odsoten. Ker takšnega opravičila ni predložil, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je podan razlog iz 2. odst. 258. čl. ZPP (druga stranka se ne odzove sodnemu vabilu) in je zaslišalo samo tožnico.
Toženec tožnici ni obračunaval plače v dogovorjeni višini, kakršna izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, niti sorazmernega dela regresa za letni dopust niti stroškov v zvezi z delom niti dodatkov za delo ob nedeljah in praznikih ter za nočno delo. Zato tožnica od toženca utemeljeno zahteva plačilo vtoževanih zneskov.
stroški postopka – odmera nagrade odvetniku – tarif. št. 3100 ZOdvT – nastanek terjatve za plačilo stroškov – pobot terjatev
Za odmero nagrade za postopek po tarifni štev. 3100 ZOdvT je ključno, ali je odvetnik v postopku opravljal naloge, za katere ta tarifa predvideva, da mu gre nagrada, to je ali je prejemal sodna pisanja, ali jih je pregledoval, ali je pripravljal kakšna gradiva, ali je s stranko opravljal posvete, ji dajal nasvete, mnenja in druga ustrezna opravila, povezana z zadevo. Nagrada za postopek torej ne zajema le nagrade za sestavo pripravljalne vloge, kot to napačno tolmači pritožba.
Terjatev za plačilo pravdnih stroškov nastane šele z odločbo, s katero so ti pravdni stroški ugotovljeni, to je odmerjeni. Ker so bili prvemu tožencu stroški odmerjeni po začetku stečajnega postopka, ob začetku slednjega niso bili izpolnjeni pogoji o pobotu terjatev po 261. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).
Ponudba je sprejeta, če ponudnik prejme naslovnikovo izjavo o sprejemu (1. odstavek 28. člena OZ) in takrat, ko jo prejme. Sprejem je lahko opravljen s sklepčnimi dejanji. Dejanje mora biti takšno, da lahko nedvoumno šteje za izjavo o sprejemu (1. stavek 2. odstavka 28. člena ZASP). Da je tako, je mogoče sklepati iz samega 1. stavka 2. odstavka 28. člena ZASP: poslana mora biti stvar ali opravljeno plačilo; zadošča tudi drugo dejanje, vendar mora biti takšno, da ga je mogoče na temelju ponudbe, prakse med strankama ali običaja razumeti kot izjavo o sprejemu. Zgolj naslovnikov molk praviloma ne zadostuje (1. odstavek 30. člena ZASP). Sprejem ponudbe mora torej biti nedvoumen, čeprav ni nujno, da je izrecen.
ZPIZ-1 člen 13, 22, 23, 23/3, 25, 34, 34/1, 34/1-7. ZMEPIZ člen 46, 47, 49. ZUP člen URS člen 158.
lastnost zavarovanca - naknadno ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja - zavarovalno razmerje – status zavarovanca – sprememba statusa zavarovanca - starševstvo - prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje
Na podlagi pravnomočne sodbe (s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnici pri delodajalcu nezakonito prenehalo delovno razmerje) bi se za sporno obdobje ugotavljala lastnost zavarovanca, če tožnica ne bi bila že v tem obdobju prijavljena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1 (prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje) in na podlagi 3. odstavka 23. člena ZPIZ-1 (starševstvo). Gre za pravnomočno urejeno pravno razmerje, ki je imelo za tožnico ves čas zavarovanja vse pravne učinke. V pravnomočno urejena pravna razmerja je glede na določbe ZUP, ki se je uporabljal v skladu z 249. členom ZPIZ-1, dopustno posegati le v taksativno naštetih primerih in iz razlogov, ki so določeni za posamezno izredno pravno sredstvo. URS v svojem 158. členu zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij. Po tej določbi je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Zato tožničin tožbeni zahtevek na priznanje lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja za sporno obdobje ni utemeljen.
ZDR člen 42, 126. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini člen 7, 7/3.
plača - obveznost plačila - plačilo razlike plače - javni uslužbenci - delo v tujini
Do vtoževanega prikrajšanja pri plači je prišlo zaradi tega, ker tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, da najmanj enkrat letno uskladi preglednico indeksov življenjskih stroškov, ki se upoštevajo pri izračunu pripadajoče plače javnega uslužbenca, ki delo opravlja v tujini (tretji odstavek 7. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini). Zaradi takšne opustitve je bil tožnik prikrajšan pri plači, saj je bila ta obračunana ob upoštevanju nižjih (neusklajenih) indeksov življenjskih stroškov. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače utemeljen.
Protipravnost ravnanja tožene stranke je podana, ker v nasprotju s svojo obveznostjo iz Uredbe ni spremenila preglednice indeksov življenjskih stroškov, zaradi česar je bila tožnikova plača v spornem obdobju obračunana in izplačana na podlagi nespremenjenega indeksa življenjskih stroškov.
Škoda, ki je tožniku nastala v višini premalo izplačane plače za sporno obdobje, je neposredna posledica tega, da Vlada ni sprejela spremembe preglednice indeksov življenjskih stroškov, zaradi česar je bila tožniku plača obračunana in izplačala v nižjem znesku, kot bi mu šla, če bi Vlada izpolnila v tretjem odstavku 7. člena Uredbe določeno obveznost, da to stori. Zato je podana tudi vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem.
dejansko stanje prekrška – vožnja po prednostni cesti
Sodišče prve stopnje se je pravilno postavilo na stališče, da ima voznik, ki vozi po prednostni cesti, prednost pred vozili na cestah, ki to cesto križajo in ga dejstvo, da prednostna cesta poteka v ovinku v katerem je eden ali več krakov stranskih cest (križišče) ne zavezuje, da bi moral posebej nakazati, da bo še naprej vozil po prednostni cesti, torej, da ne namerava spreminjati voznega pasu oziroma da ne namerava zapeljati na nobeno od stranskih cest.
V sporni zadevi je tožena stranka izpolnila tožničin zahtevek s tem, ko je izdala novo odločbo. Z odločbo je sanirala posledice svoje prejšnje odločbe tudi za nazaj. S tako odločitvijo je tožnica soglašala in je posledično tožbo umaknila. Res je, da je bil umik tožbe podan več kot pol leta po izdani odločbi, vendar zaradi tega toženi stranki niso nastali posebni stroški. Zato je tožena stranka dolžna tožnici povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške na podlagi 1. odst. 158. člena ZPP.