motenje posesti – ekonomski interes - pravni interes
Pri ugotavljanju ekonomskega in s tem pravnega interesa za tožbo za motenje posesti je treba izhajati iz dejstev, nastalih v trenutku motenja in ne po motilnem dejanju.
V sporni zadevi je tožena stranka izpolnila tožničin zahtevek s tem, ko je izdala novo odločbo. Z odločbo je sanirala posledice svoje prejšnje odločbe tudi za nazaj. S tako odločitvijo je tožnica soglašala in je posledično tožbo umaknila. Res je, da je bil umik tožbe podan več kot pol leta po izdani odločbi, vendar zaradi tega toženi stranki niso nastali posebni stroški. Zato je tožena stranka dolžna tožnici povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške na podlagi 1. odst. 158. člena ZPP.
družinska pokojnina - otroci - pravice za primer zavarovančeve smrti - pogoji na strani umrlega zavarovanca
Pravico do družinske pokojnine po ZPIZ-1 je mogoče priznati le, če so izpolnjeni predpisani pogoji na strani umrlega zavarovanca in zavarovanega družinskega člana. Med drugim glede na 3. alineo 1. odstavka 109. člena ZPIZ-1 v primeru, če je bil umrli zavarovanec uživalec starostne ali invalidske pokojnine, in če so hkrati izpolnjeni predpisani pogoji na strani zavarovanega družinskega člana. Po 5. odstavku 116. člena ZPIZ-1 lahko pravico do družinske pokojnine pridobi tudi otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, da katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine, oz. po končanem šolanju, če ga je zavarovanec oz. uživalec pokojninske dajatve do svoje smrti preživljal. Na strani zavarovanega družinskega člana morata biti izpolnjena oba, kumulativno predpisana pogoja, kar v obravnavani zadevi ni dokazano (ni izpolnjen pogoj preživljanja s strani umrle uživalke invalidske pokojnine). Zato tožničin zahtevek na priznanje družinske pokojnine ni utemeljen.
ZPIZ-1 člen 13, 22, 23, 23/3, 25, 34, 34/1, 34/1-7. ZMEPIZ člen 46, 47, 49. ZUP člen URS člen 158.
lastnost zavarovanca - naknadno ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja - zavarovalno razmerje – status zavarovanca – sprememba statusa zavarovanca - starševstvo - prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje
Na podlagi pravnomočne sodbe (s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnici pri delodajalcu nezakonito prenehalo delovno razmerje) bi se za sporno obdobje ugotavljala lastnost zavarovanca, če tožnica ne bi bila že v tem obdobju prijavljena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1 (prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje) in na podlagi 3. odstavka 23. člena ZPIZ-1 (starševstvo). Gre za pravnomočno urejeno pravno razmerje, ki je imelo za tožnico ves čas zavarovanja vse pravne učinke. V pravnomočno urejena pravna razmerja je glede na določbe ZUP, ki se je uporabljal v skladu z 249. členom ZPIZ-1, dopustno posegati le v taksativno naštetih primerih in iz razlogov, ki so določeni za posamezno izredno pravno sredstvo. URS v svojem 158. členu zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij. Po tej določbi je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Zato tožničin tožbeni zahtevek na priznanje lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja za sporno obdobje ni utemeljen.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - delovni invalid III. kategorije
Invalidnost I. kategorije je pri zavarovancu podana, če gre pri njem za takšne spremembe v zdravstvenem stanju, da zaradi njih ni več zmožen za pridobitno delo oz. nima več preostale delovne zmožnosti (60. člen ZPIZ-1). Takšno zdravstveno stanje pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni bilo ugotovljeno, zato tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
SZ-1 člen 24, 24/4, 92, 94. SZ člen 125. SPZ člen 67, 67/2. Pravilnik o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanj člen 7. OZ člen 299.
obveznosti lastnika stanovanja – obveznosti najemnika stanovanja – stroški beljenja zidov v skupnih delih stavbe – stroški vzdrževanja – pasivna legitimacija – lastnik – upravljanje s stvarjo
Zavezanec za plačilo vseh stroškov vzdrževanja skupnih delov je lastnik, če med najemnikom in lastnikom ni drugačnega dogovora.
Beljenje zidov v skupnih delih stavbe ne sodi med obratovalne stroške, ki bi bremenili najemnika stanovanja, temveč gre za vzdrževalna dela kot ukrep za ohranitev substance objekta.
Glede na to, da je v obravnavani zadevi z zahtevo za sodno varstvo izpodbijan plačilni nalog za plačilo sodne takse izdal prekrškovni organ in ne sodišče, je zoper takšno odločbo skladno s 5. alinejo 62. člena ZP-1 dovoljeno vložiti zahtevo za sodno varstvo.
zahteva za sodno varstvo – dovoljenost pritožbe – zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Nesprejemanje storilčevega zagovora in navajanje prekrškovnega organa v pritožbi, kakšno bi bilo pričakovano ravnanje kršitelja ter da so policisti naredili vse, da bi takoj po prometni nesreči prišli v kontakt s kršiteljem in z njim opravili postopek, predstavljajo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa glede na določbo tretjega odstavka 66. člena Zakona o prekrških (ZP-1) pritožba ni dovoljena.
Toženec je v spornem obdobju prejel denarno nadomestilo med brezposelnostjo, čeprav glede na odločbo in dejstvo, da mu je pravica do nadomestila med brezposelnostjo mirovala, do tega nadomestila v tem obdobju ni bil več upravičen. Na podlagi odločbe zavoda je prenehala upravičenost do prejemanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo oz. je odpadla pravna podlaga. Zato je tožnik upravičen terjati povračilo izplačanega denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ki ga je toženec prejel v spornem obdobju, in sicer v skladu s 3. odstavkom 190. člena OZ, po katerem obveznost vrnitve oz. nadomestitve vrednosti nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.
Ponudba je sprejeta, če ponudnik prejme naslovnikovo izjavo o sprejemu (1. odstavek 28. člena OZ) in takrat, ko jo prejme. Sprejem je lahko opravljen s sklepčnimi dejanji. Dejanje mora biti takšno, da lahko nedvoumno šteje za izjavo o sprejemu (1. stavek 2. odstavka 28. člena ZASP). Da je tako, je mogoče sklepati iz samega 1. stavka 2. odstavka 28. člena ZASP: poslana mora biti stvar ali opravljeno plačilo; zadošča tudi drugo dejanje, vendar mora biti takšno, da ga je mogoče na temelju ponudbe, prakse med strankama ali običaja razumeti kot izjavo o sprejemu. Zgolj naslovnikov molk praviloma ne zadostuje (1. odstavek 30. člena ZASP). Sprejem ponudbe mora torej biti nedvoumen, čeprav ni nujno, da je izrecen.
dejansko stanje prekrška – vožnja po prednostni cesti
Sodišče prve stopnje se je pravilno postavilo na stališče, da ima voznik, ki vozi po prednostni cesti, prednost pred vozili na cestah, ki to cesto križajo in ga dejstvo, da prednostna cesta poteka v ovinku v katerem je eden ali več krakov stranskih cest (križišče) ne zavezuje, da bi moral posebej nakazati, da bo še naprej vozil po prednostni cesti, torej, da ne namerava spreminjati voznega pasu oziroma da ne namerava zapeljati na nobeno od stranskih cest.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna stvar - objektivna odgovornost - soprispevek - odmera višine odškodnine - nepremoženjska škoda
Tožnik (živilski delavec) je spornega dne čistil stroj - polžasti transporter. Stroj je ustavil, da bi iz njega odstranil večje koščke mesa. Ko je s čiščenjem s strgalom končal, je stroj vklopil in pod odprtino, ki je cca 5 cm od tal, podstavil smetišnico, na katero je padlo veliko odpadnega mesa. Ker je bila polna, jo je hotel odmakniti, pri čemer je rahlo počepnil, takrat pa mu je zdrsnilo, tako da je z roko segel v stroj in spirala v stroju mu je zgrabila desni kazalec in ga poškodovala. Stroj bi se moral ob odprti loputi sam ustaviti, vendar se ni. Stroj je omogočal nenadzorovan kontakt z notranjostjo, kjer so rotirajoče kovinske lopute poškodovale tožnika, zato je nevarna stvar.
Tožnik je odstopil od predpisanega načina čiščenja stroja, ki poteka tako, da se preostale delce iz stroja spira na tla, ko je stroj v mirujočem stanju in se jih nato počisti s tal. Ta odstop pa kljub zdrsu tožnika ne bi povzročil takšnih posledic, če bi senzorji pravilno delovali in bi se stroj ob odprti loputi ustavil. Ker je tožnik pod loputo podstavil smetišnico in je s tem odstopil od navodil za čiščenje stroja, je k nastanku škode soprispeval v deležu 30 %.
ZPP člen 110, 110/2, 270, 270/1, 270/1-15. ZNP člen 37.
postopek za delitev solastnega premoženja – priprave za glavno obravnavo – postavitev izvedenca – rok za plačilo predujma – prekluzivni rok
Odločitev, ali bo na predlog stranke (udeleženca) postavilo izvedenca, kakšen predujem bo naložilo predlagatelju ter kakšen rok mu bo dalo za njegovo plačilo, je zgolj in samo v domeni sodišča. Da gre za (procesne) odločitve, ki sodijo zgolj v pristojnost sodišča, jasno nakazuje tudi določba 15. točke 1. odstavka 270. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP). Morebitna praksa nekaterih sodnikov, da se o teh okoliščinah s strankami pogovarjajo, tega dejstva ne more spremeniti.
Višina nagrade, ki gre za izdelano mnenje posameznemu cenilcu (izvedencu), angažiranemu v določeni sodni zadevi, je povsem odvisna od konkretnih (relevantnih) okoliščin takšne zadeve, to je od njene kompleksnosti kot tudi od narave nalog, ki so v tem okviru izvedencu naložene. Glede na to variirata tako višina nagrade kot tudi višina zanjo zahtevanega predujma. Zato ni moč govoriti o kakršnikoli „standardni“ (običajni) višini nagrade. Hkrati pa „golo“ sklicevanje na posamičen sklep o nagradi, izdan v drugi civilni zadevi, ne more biti zadosti prepričljiv argument. Predlagatelji namreč v tem oziru niso podali nobenih navedb v zvezi z okoliščinami zadeve (v kateri je bil sklep izdan), ki so bile odločilne za odmero višine nagrade in ki bi kakorkoli kazale na primerljivost s predmetno zadevo.
Čeprav se lahko rok, ki ga določi sodišče za plačilo predujma, na predlog prizadete osebe, če so za to upravičeni razlogi, podaljša, je to po svojem bistvu še vedno prekluziven rok.
vdovska pokojnina - izvenzakonska skupnost - razvezana zakonca
V 114. členu ZPIZ-1 je določeno, da ob pogojih iz 110. člena ZPIZ-1 pridobi ob zavarovančevi smrti pravico do vdovske pokojnine tudi oseba, ki je zadnja 3 leta pred smrtjo zavarovanca živela z zavarovancem v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonskih zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred njegovo smrtjo in je z njim kadarkoli imela skupnega otroka. Tožnica in pokojni sta bila poročena. Kasneje sta se zaradi težav pokojnega z alkoholom razvezala. Imata dva skupna otroka. Po razvezi se je njun odnos bistveno spremenil (pokojni mož je ponovno začel sodelovati in tožnici pomagati, h gospodinjstvu je prispeval s svojim delom in denarjem, ...). Med tožnico in pokojnim je nastala izvenzakonska skupnost. Ker so bili podani vsi pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, je tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZDR člen 42, 126. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini člen 7, 7/3.
plača - obveznost plačila - plačilo razlike plače - javni uslužbenci - delo v tujini
Do vtoževanega prikrajšanja pri plači je prišlo zaradi tega, ker tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, da najmanj enkrat letno uskladi preglednico indeksov življenjskih stroškov, ki se upoštevajo pri izračunu pripadajoče plače javnega uslužbenca, ki delo opravlja v tujini (tretji odstavek 7. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini). Zaradi takšne opustitve je bil tožnik prikrajšan pri plači, saj je bila ta obračunana ob upoštevanju nižjih (neusklajenih) indeksov življenjskih stroškov. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače utemeljen.
Protipravnost ravnanja tožene stranke je podana, ker v nasprotju s svojo obveznostjo iz Uredbe ni spremenila preglednice indeksov življenjskih stroškov, zaradi česar je bila tožnikova plača v spornem obdobju obračunana in izplačana na podlagi nespremenjenega indeksa življenjskih stroškov.
Škoda, ki je tožniku nastala v višini premalo izplačane plače za sporno obdobje, je neposredna posledica tega, da Vlada ni sprejela spremembe preglednice indeksov življenjskih stroškov, zaradi česar je bila tožniku plača obračunana in izplačala v nižjem znesku, kot bi mu šla, če bi Vlada izpolnila v tretjem odstavku 7. člena Uredbe določeno obveznost, da to stori. Zato je podana tudi vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem.
Tožnik v predmetni zadevi uveljavlja sodno varstvo pravic zoper prvostopenjski pravni akt o odmeri invalidske pokojnine, ki pa je pravnomočen, saj zoper njega ni bilo uveljavljeno redno pravno sredstvo. Z izpodbijanim sklepom je zato takšna tožba glede na 75. čl. ZDSS-1 zakonito zavržena, saj mora po tej določbi sodišče na obstoj procesne predpostavke za vsebinsko sojenje paziti po uradni dolžnosti. Po 75. čl. ZDSS-1 je namreč dolžno že v predhodnem preizkusu tožbe tožbo zavreči med drugim tudi v primeru, če je vložena zoper posamični upravni akt, ki ga je bilo mogoče izpodbijati s pritožbo, pa ta sploh ni bila vložena, kot v obravnavani predmetni zadevi.
plača - obveznost plačila - izostanek stranke z naroka - zaslišanje pravdnih strank
Zaslišanje toženca je bilo predvideno na naroku, ki se ga toženec ni udeležil, niti ni izkazal razlogov, ki omogočajo preložitev naroka in s tem preložitev izvedbe predvidenega pravdnega dejanja. Toženec bi moral pravočasno poskrbeti za ustrezno opravičilo, ki bi dokazovalo, da je z naroka upravičeno odsoten. Ker takšnega opravičila ni predložil, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je podan razlog iz 2. odst. 258. čl. ZPP (druga stranka se ne odzove sodnemu vabilu) in je zaslišalo samo tožnico.
Toženec tožnici ni obračunaval plače v dogovorjeni višini, kakršna izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, niti sorazmernega dela regresa za letni dopust niti stroškov v zvezi z delom niti dodatkov za delo ob nedeljah in praznikih ter za nočno delo. Zato tožnica od toženca utemeljeno zahteva plačilo vtoževanih zneskov.
stroški postopka – odmera nagrade odvetniku – tarif. št. 3100 ZOdvT – nastanek terjatve za plačilo stroškov – pobot terjatev
Za odmero nagrade za postopek po tarifni štev. 3100 ZOdvT je ključno, ali je odvetnik v postopku opravljal naloge, za katere ta tarifa predvideva, da mu gre nagrada, to je ali je prejemal sodna pisanja, ali jih je pregledoval, ali je pripravljal kakšna gradiva, ali je s stranko opravljal posvete, ji dajal nasvete, mnenja in druga ustrezna opravila, povezana z zadevo. Nagrada za postopek torej ne zajema le nagrade za sestavo pripravljalne vloge, kot to napačno tolmači pritožba.
Terjatev za plačilo pravdnih stroškov nastane šele z odločbo, s katero so ti pravdni stroški ugotovljeni, to je odmerjeni. Ker so bili prvemu tožencu stroški odmerjeni po začetku stečajnega postopka, ob začetku slednjega niso bili izpolnjeni pogoji o pobotu terjatev po 261. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).
Tožnici je bila v letu 2009 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ob odpovedi ji je bila izplačana odpravnina, pri čemer je tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 3. člena takrat veljavnega ZPVS odvedla prispevke za socialno varnost. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-214/2009, Up-2988/08 z dne 8. 7. 2010 ugotovilo, da je tretji odstavek 3. člena ZPSV v neskladju z Ustavo, zaradi česar je Državnemu zboru naložilo, da v roku 6 mesecev po objavi te odločbe odpravi ugotovljeno neskladje. Odločilo je, da se od odpravnin izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti do odprave ugotovljenega neskladja ne plačujejo prispevki delavcev za socialno varnost. Dve leti po objavi te odločbe je tožnica vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo razlike med v odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznanim bruto zneskom odpravnine in dejansko izplačanim neto zneskom. ZUstS v 44. členu določa, da se razveljavljeni predpis ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem učinka razveljavitve, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Obračuna prispevkov za socialno varnost ob izplačilu odpravnine tožnici ni možno šteti za pravnomočno odločitev v razmerju. O tem razmerju bo pravnomočno odločeno šele v tem sodnem sporu. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo razlike odpravnine utemeljen.