odškodninska odgovornost - začasna nezmožnost za delo - nadomestilo - protipravnost - nezakonita odločitev zavoda
Toženec odgovarja za škodo le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledica namernega kršenja pravic zavarovancev. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno. Takšnega ravnanja toženca oz. zaposlenih pri tožencu tožnik ni navajal, ampak le, da je toženec glede na kasnejšo odločitev v sodnem postopku nepravilno odločil o začasni nezmožnosti za delo za sporno obdobje in mu je zato nastala škoda. Takšno ravnanje toženca ni protipravno, zato ni podana odškodninska odgovornost toženca za vtoževano premoženjsko škodo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik objekta, za katerega je bil zadolžen, ni izdelal kvalitetno in je z izdelavo zamujal. Zato je opozorilo, ki ga je tožena stranka podala tožniku, utemeljeno.
Tožnik je organiziral aktivnosti za protipravno odtujitev materiala v lasti tožene stranke. S tem je kršil obveznosti iz delovnega razmerja (31. in 35. člen ZDR), kar je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Tožnici je bila v letu 2009 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ob odpovedi ji je bila izplačana odpravnina, pri čemer je tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 3. člena takrat veljavnega ZPVS odvedla prispevke za socialno varnost. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-214/2009, Up-2988/08 z dne 8. 7. 2010 ugotovilo, da je tretji odstavek 3. člena ZPSV v neskladju z Ustavo, zaradi česar je Državnemu zboru naložilo, da v roku 6 mesecev po objavi te odločbe odpravi ugotovljeno neskladje. Odločilo je, da se od odpravnin izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti do odprave ugotovljenega neskladja ne plačujejo prispevki delavcev za socialno varnost. Dve leti po objavi te odločbe je tožnica vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo razlike med v odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznanim bruto zneskom odpravnine in dejansko izplačanim neto zneskom. ZUstS v 44. členu določa, da se razveljavljeni predpis ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem učinka razveljavitve, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Obračuna prispevkov za socialno varnost ob izplačilu odpravnine tožnici ni možno šteti za pravnomočno odločitev v razmerju. O tem razmerju bo pravnomočno odločeno šele v tem sodnem sporu. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo razlike odpravnine utemeljen.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost - delo na višini - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - izguba na zaslužku - premoženjska škoda
Tožnik se je poškodoval pri delu, ko so s PVC folijo prekrivali streho na lesenem objektu in mu je pri sestopu s strehe spodneslo lestev, zaradi česar je padel z višine treh metrov. Spuščanje po lestvi z višine treh metrov je nevarno delo, za nevarno dejavnost pa objektivno odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna stvar - objektivna odgovornost - soprispevek - odmera višine odškodnine - nepremoženjska škoda
Tožnik (živilski delavec) je spornega dne čistil stroj - polžasti transporter. Stroj je ustavil, da bi iz njega odstranil večje koščke mesa. Ko je s čiščenjem s strgalom končal, je stroj vklopil in pod odprtino, ki je cca 5 cm od tal, podstavil smetišnico, na katero je padlo veliko odpadnega mesa. Ker je bila polna, jo je hotel odmakniti, pri čemer je rahlo počepnil, takrat pa mu je zdrsnilo, tako da je z roko segel v stroj in spirala v stroju mu je zgrabila desni kazalec in ga poškodovala. Stroj bi se moral ob odprti loputi sam ustaviti, vendar se ni. Stroj je omogočal nenadzorovan kontakt z notranjostjo, kjer so rotirajoče kovinske lopute poškodovale tožnika, zato je nevarna stvar.
Tožnik je odstopil od predpisanega načina čiščenja stroja, ki poteka tako, da se preostale delce iz stroja spira na tla, ko je stroj v mirujočem stanju in se jih nato počisti s tal. Ta odstop pa kljub zdrsu tožnika ne bi povzročil takšnih posledic, če bi senzorji pravilno delovali in bi se stroj ob odprti loputi ustavil. Ker je tožnik pod loputo podstavil smetišnico in je s tem odstopil od navodil za čiščenje stroja, je k nastanku škode soprispeval v deležu 30 %.
Toženec je v spornem obdobju prejel denarno nadomestilo med brezposelnostjo, čeprav glede na odločbo in dejstvo, da mu je pravica do nadomestila med brezposelnostjo mirovala, do tega nadomestila v tem obdobju ni bil več upravičen. Na podlagi odločbe zavoda je prenehala upravičenost do prejemanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo oz. je odpadla pravna podlaga. Zato je tožnik upravičen terjati povračilo izplačanega denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ki ga je toženec prejel v spornem obdobju, in sicer v skladu s 3. odstavkom 190. člena OZ, po katerem obveznost vrnitve oz. nadomestitve vrednosti nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.
vdovska pokojnina - izvenzakonska skupnost - razvezana zakonca
V 114. členu ZPIZ-1 je določeno, da ob pogojih iz 110. člena ZPIZ-1 pridobi ob zavarovančevi smrti pravico do vdovske pokojnine tudi oseba, ki je zadnja 3 leta pred smrtjo zavarovanca živela z zavarovancem v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonskih zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred njegovo smrtjo in je z njim kadarkoli imela skupnega otroka. Tožnica in pokojni sta bila poročena. Kasneje sta se zaradi težav pokojnega z alkoholom razvezala. Imata dva skupna otroka. Po razvezi se je njun odnos bistveno spremenil (pokojni mož je ponovno začel sodelovati in tožnici pomagati, h gospodinjstvu je prispeval s svojim delom in denarjem, ...). Med tožnico in pokojnim je nastala izvenzakonska skupnost. Ker so bili podani vsi pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, je tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Tožeča stranka dokaznega predloga ni utemeljevala v smislu dokazovanja, da je tožena stranka patentirano rešitev tudi uporabljala v proizvodnji. Res je sicer, da je tožeča stranka v prvem odstavku prve pripravljalne vloge z dne 15. 11. 2012 pri utemeljitvi dokaza z zaslišanjem navedenih dveh prič navedla, da priči lahko izpovesta „o slednjih okoliščinah prenosa patentiranega izuma v uporabo tožeči stranki“. Očitno nejasnost v tako podanem dokaznem predlogu je prvostopenjsko sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva razčiščevalo na naroku za glavno obravnavo 28. 2. 2014 s pozivom na konkretizacijo obdobja kršitve in z opredelitvijo dokazov v zvezi s kršitvijo s strani tožene stranke. Tožeča stranka je v tem smislu določno opredelila, da kršitev s strani tožene stranke dokazuje s fotografijo v prilogi spisa A8 do A9, z zaslišanjem detektiva in zaslišanjem zakonitega zastopnika. Tudi ob dodatnem pozivu sodnice je tožena stranka izrecno vztrajala, da kršitev patenta dokazuje z navedenimi tremi dokaznimi predlogi.
Glede na to, da je v obravnavani zadevi z zahtevo za sodno varstvo izpodbijan plačilni nalog za plačilo sodne takse izdal prekrškovni organ in ne sodišče, je zoper takšno odločbo skladno s 5. alinejo 62. člena ZP-1 dovoljeno vložiti zahtevo za sodno varstvo.
SZ-1 člen 24, 24/4, 92, 94. SZ člen 125. SPZ člen 67, 67/2. Pravilnik o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanj člen 7. OZ člen 299.
obveznosti lastnika stanovanja – obveznosti najemnika stanovanja – stroški beljenja zidov v skupnih delih stavbe – stroški vzdrževanja – pasivna legitimacija – lastnik – upravljanje s stvarjo
Zavezanec za plačilo vseh stroškov vzdrževanja skupnih delov je lastnik, če med najemnikom in lastnikom ni drugačnega dogovora.
Beljenje zidov v skupnih delih stavbe ne sodi med obratovalne stroške, ki bi bremenili najemnika stanovanja, temveč gre za vzdrževalna dela kot ukrep za ohranitev substance objekta.
ZDR člen 42, 126. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini člen 7, 7/3.
plača - obveznost plačila - plačilo razlike plače - javni uslužbenci - delo v tujini
Do vtoževanega prikrajšanja pri plači je prišlo zaradi tega, ker tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, da najmanj enkrat letno uskladi preglednico indeksov življenjskih stroškov, ki se upoštevajo pri izračunu pripadajoče plače javnega uslužbenca, ki delo opravlja v tujini (tretji odstavek 7. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini). Zaradi takšne opustitve je bil tožnik prikrajšan pri plači, saj je bila ta obračunana ob upoštevanju nižjih (neusklajenih) indeksov življenjskih stroškov. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače utemeljen.
Protipravnost ravnanja tožene stranke je podana, ker v nasprotju s svojo obveznostjo iz Uredbe ni spremenila preglednice indeksov življenjskih stroškov, zaradi česar je bila tožnikova plača v spornem obdobju obračunana in izplačana na podlagi nespremenjenega indeksa življenjskih stroškov.
Škoda, ki je tožniku nastala v višini premalo izplačane plače za sporno obdobje, je neposredna posledica tega, da Vlada ni sprejela spremembe preglednice indeksov življenjskih stroškov, zaradi česar je bila tožniku plača obračunana in izplačala v nižjem znesku, kot bi mu šla, če bi Vlada izpolnila v tretjem odstavku 7. člena Uredbe določeno obveznost, da to stori. Zato je podana tudi vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem.
Določbo prvega odstavka 158. člena ZPP je mogoče uporabiti le ob ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, če do tega pride takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V predmetni zadevi tožeča stranka tožbe ni umaknila, temveč je predlagala, da sodišče o tožbenem zahtevku odloči brez glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP tožbo zavrglo, ker je presodilo, da zanjo ni več pravne koristi. Ta del izreka sklepa je pravnomočen, saj tožeča stranka zoper tovrstno odločitev ni vložila pritožbe. Zato je glede stroškovnega dela zahtevka potrebno šteti, da v predmetnem sporu ni uspela.
V tem sporu je tožnik zahteval potrdilo o socialnem zavarovanju za sporno obdobje. Tožnik je bil na podlagi pravnomočne sodbe vrnjen na delo k toženi stranki. Nato je prejel sklep o prenehanju delovnega razmerje kot trajno presežni delavec. V sporu zoper navedeni sklep ni uspel. Tožnik je bil prijavljen kot samozaposlena oseba, zato mu tožena stranka, ko se je po pravnomočnosti sodbe zglasil na delo pri toženi stranki, ni mogla vzpostaviti delovnega razmerja. Tožena stranka zato tožniku ne more izdati zahtevanih obrazcev M-1, M-2 in obračunskih listov, ker jih nima in je tožbeni zahtevek iz tega naslova neutemeljen.
denarna kazen - zloraba pravic - razžalitev - sodišče
Očitki tožnika: „naj po pravici pove, koliko je dobila podkupnine, da je zavarovalnico dobro zagovarjala pa tudi odvetnica, ali si bosta podkupnino delili, ali sta dobili vsaka svojo kuverto“, „te člene kar jih pišete iz knjig v glavi, pa imate same smeti“, „rešite že enkrat to zdravilišče, ker mi pripada, če ne pa ne smete čakat, ker vas bom našel samo, kaj se bo zgodilo si sami pripišite“, … so žaljivi in izražajo prezir tako do sodnice, kot tudi so samega sodišča. Zato je izrek denarne kazni utemeljen.
Zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev je opredeljeno kot zloraba procesnih pravic in sankcionirano z denarno kaznijo.
dejansko stanje prekrška – vožnja po prednostni cesti
Sodišče prve stopnje se je pravilno postavilo na stališče, da ima voznik, ki vozi po prednostni cesti, prednost pred vozili na cestah, ki to cesto križajo in ga dejstvo, da prednostna cesta poteka v ovinku v katerem je eden ali več krakov stranskih cest (križišče) ne zavezuje, da bi moral posebej nakazati, da bo še naprej vozil po prednostni cesti, torej, da ne namerava spreminjati voznega pasu oziroma da ne namerava zapeljati na nobeno od stranskih cest.
plača - obveznost plačila - izostanek stranke z naroka - zaslišanje pravdnih strank
Zaslišanje toženca je bilo predvideno na naroku, ki se ga toženec ni udeležil, niti ni izkazal razlogov, ki omogočajo preložitev naroka in s tem preložitev izvedbe predvidenega pravdnega dejanja. Toženec bi moral pravočasno poskrbeti za ustrezno opravičilo, ki bi dokazovalo, da je z naroka upravičeno odsoten. Ker takšnega opravičila ni predložil, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je podan razlog iz 2. odst. 258. čl. ZPP (druga stranka se ne odzove sodnemu vabilu) in je zaslišalo samo tožnico.
Toženec tožnici ni obračunaval plače v dogovorjeni višini, kakršna izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, niti sorazmernega dela regresa za letni dopust niti stroškov v zvezi z delom niti dodatkov za delo ob nedeljah in praznikih ter za nočno delo. Zato tožnica od toženca utemeljeno zahteva plačilo vtoževanih zneskov.
stroški postopka – odmera nagrade odvetniku – tarif. št. 3100 ZOdvT – nastanek terjatve za plačilo stroškov – pobot terjatev
Za odmero nagrade za postopek po tarifni štev. 3100 ZOdvT je ključno, ali je odvetnik v postopku opravljal naloge, za katere ta tarifa predvideva, da mu gre nagrada, to je ali je prejemal sodna pisanja, ali jih je pregledoval, ali je pripravljal kakšna gradiva, ali je s stranko opravljal posvete, ji dajal nasvete, mnenja in druga ustrezna opravila, povezana z zadevo. Nagrada za postopek torej ne zajema le nagrade za sestavo pripravljalne vloge, kot to napačno tolmači pritožba.
Terjatev za plačilo pravdnih stroškov nastane šele z odločbo, s katero so ti pravdni stroški ugotovljeni, to je odmerjeni. Ker so bili prvemu tožencu stroški odmerjeni po začetku stečajnega postopka, ob začetku slednjega niso bili izpolnjeni pogoji o pobotu terjatev po 261. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).
ZPP člen 110, 110/2, 270, 270/1, 270/1-15. ZNP člen 37.
postopek za delitev solastnega premoženja – priprave za glavno obravnavo – postavitev izvedenca – rok za plačilo predujma – prekluzivni rok
Odločitev, ali bo na predlog stranke (udeleženca) postavilo izvedenca, kakšen predujem bo naložilo predlagatelju ter kakšen rok mu bo dalo za njegovo plačilo, je zgolj in samo v domeni sodišča. Da gre za (procesne) odločitve, ki sodijo zgolj v pristojnost sodišča, jasno nakazuje tudi določba 15. točke 1. odstavka 270. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP). Morebitna praksa nekaterih sodnikov, da se o teh okoliščinah s strankami pogovarjajo, tega dejstva ne more spremeniti.
Višina nagrade, ki gre za izdelano mnenje posameznemu cenilcu (izvedencu), angažiranemu v določeni sodni zadevi, je povsem odvisna od konkretnih (relevantnih) okoliščin takšne zadeve, to je od njene kompleksnosti kot tudi od narave nalog, ki so v tem okviru izvedencu naložene. Glede na to variirata tako višina nagrade kot tudi višina zanjo zahtevanega predujma. Zato ni moč govoriti o kakršnikoli „standardni“ (običajni) višini nagrade. Hkrati pa „golo“ sklicevanje na posamičen sklep o nagradi, izdan v drugi civilni zadevi, ne more biti zadosti prepričljiv argument. Predlagatelji namreč v tem oziru niso podali nobenih navedb v zvezi z okoliščinami zadeve (v kateri je bil sklep izdan), ki so bile odločilne za odmero višine nagrade in ki bi kakorkoli kazale na primerljivost s predmetno zadevo.
Čeprav se lahko rok, ki ga določi sodišče za plačilo predujma, na predlog prizadete osebe, če so za to upravičeni razlogi, podaljša, je to po svojem bistvu še vedno prekluziven rok.
V sporni zadevi je tožena stranka izpolnila tožničin zahtevek s tem, ko je izdala novo odločbo. Z odločbo je sanirala posledice svoje prejšnje odločbe tudi za nazaj. S tako odločitvijo je tožnica soglašala in je posledično tožbo umaknila. Res je, da je bil umik tožbe podan več kot pol leta po izdani odločbi, vendar zaradi tega toženi stranki niso nastali posebni stroški. Zato je tožena stranka dolžna tožnici povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške na podlagi 1. odst. 158. člena ZPP.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - prevoz na delo in z dela - stroški - protipravno pridobljena premoženjska korist
Plačilo obratovalnih stroškov na določenem naslovu za tri osebe, kot izhajajo iz dopisa, še ne pomeni, da je tožnik v spornem obdobju dejansko bival na tem naslovu.
Tožniku ni mogoče očitati, da je neupravičeno prejemal povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višjem znesku, ker naj bi v spornem času dejansko bival na drugem naslovu. Zato ni obstajal razlog na strani tožnika, zaradi katerega mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.