Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je ugovor predlagatelja, da mu nasprotna udeleženka ne bo sposobna izplačati vrednosti njegovega večjega deleža, neutemeljen. Pri tem se je pravilno sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, II Ips 47/2023, iz katerega jasno izhaja, da pri odločanju o dodelitvi stvari, v obravnavanem primeru osebnega avtomobila, ni mogoče od nasprotne udeleženke, ki je predlagala, da osebni avtomobil pripade njej, zahtevati, da že ob predlogu izkaže, da razpolaga s sredstvi za poplačilo.

Sodišče prve stopnje je, ko je analiziralo določbo prvega odstavka člena 208 KZ-1, utemeljeno poudarilo, da je v zvezi s tem kaznivim dejanjem potrebno z gotovostjo ugotoviti t. i. prilastitveno ravnanje kot tisto, ki je vidno navzven, in je v primeru, ko iz samega prilastitvenega ravnanja ne izhaja tudi storilčev namen protipravne prilastitve v smislu namena trajne odtegnitve določenih premičnih stvari njegovemu lastniku, potrebno, da je izkazanih še več dodatnih okoliščin, ki tak namen dokazujejo. Pritožbeno sodišče, za razliko od pritožnikov, taka izvajanja sodišča prve stopnje razume kot ugotovitev, da je za dokazanost očitanega kaznivega dejanja potrebno izkazati ne le ravnanje, ki je navzven percipirano kot prilastitveno, ampak je tedaj, ko obstaja dvom v zaključek, da takšno ravnanje po svoji naravi absolutno izkazuje tudi namen protipravne prilastitve, dokazati še dodatne okoliščine, ki na stopnji prepričanja utemeljujejo subjektivni element predmetnega kaznivega dejanja.

Predmet postopka je bila pravna opredelitev statusa dela nepremičnine (ID znak: del stavbe ***-179-20). Odločitev o tem, ali je nek del stavbe skupni del vseh etažnih lastnikov ali pa gre za posebni del v etažni lastnini, neposredno vpliva na pravni položaj, solastniške deleže in upravljavske pravice vseh etažnih lastnikov v stavbi. Tudi če je bil neposredni povod za postopek interes predlagatelja A. A., da si uredi lastništvo, je ureditev statusa skupnih delov v skupnem interesu vseh. Korist v nepravdnem postopku se ne meri zgolj z materialno obogatitvijo, temveč z urejenostjo premoženjskopravnih razmerij. Postopek za ureditev razmerij med solastniki oz. etažnimi lastniki (kamor sodi urejanje vprašanja, ali je določen del stavbe splošni skupni del ali posamezni del) po svoji naravi nikoli ni v izključnem interesu le enega udeleženca, zato ni mogoče pritrditi nasprotnima udeležencema, da je bil predlog vložen le v izključnem interesu predlagatelja A. A.

Trajno pogodbeno razmerje je prva toženka kot banka - mandatar lahko odpovedala, četudi gre za politično stranko. Veljavne obveznosti toženk (voditi poslovni račun pravni osebi) zakonodaja ne vzpostavlja.

Ni odločilna zgolj okoliščina obsojenčevih nedvomno prisotnih zdravstvenih težav, temveč predvsem njegovo ravnanje v celotnem obdobju izvrševanja dela v splošno korist. Institut alternativnega izvrševanja kazni zapora namreč temelji na aktivnem in odgovornem sodelovanju obsojenca ter predpostavlja njegovo pripravljenost sodelovati s pristojnimi organi pri izvrševanju kazenske sankcije. Tudi zdravstvene omejitve obsojenca zatorej niso odvezovale dolžnosti, da vzdržuje ustrezen stik in komunikacijo s Probacijsko enoto Maribor (v nadaljevanju PE Maribor), prevzema poštna pisanja, pravočasno obvešča o okoliščinah, ki naj bi mu preprečevale izvrševanje obveznosti ter po potrebi predlaga ustrezne prilagoditve oziroma podaljšanje rokov za opravo dela v celotnem naloženem obsegu.

V primeru izreka ukrepov za preprečevanje nasilja v družini brez polne uresničitve načela kontradiktornosti je nasprotnemu udeležencu pravica do izjave zagotovljena v ugovornem postopku. V njem sodišče ne presoja več, ali je bila podana nujnost izreka ukrepov brez izjave povzročitelja nasilja, temveč - ob upoštevanju vseh procesnih zagotovil - odloča, ali je izrek ukrepov utemeljen.

Zaradi subjektivne in objektivne identitete obeh sporov je torej podana visečnost pravde, ki je kot negativna procesna predpostavka za dopustnost tožbe terjala zavrženje tožbe.

Kolektivna pogodba ni le akt, ki je bil sprejet v prvotnem besedilu, temveč zajema tudi vse spremembe in dopolnitve. Stranki sta pogodbo o zaposlitvi sklenili dne 27. 10. 2023, kar pomeni, da sta vanjo s sklicevanjem na KPND zaobjeli tudi vse tedaj veljavne spremembe tega akta, med drugim torej tudi Aneks h KPND (Ur. l. RS, št. 88/2021), ki se uporablja od 4. 6. 2021 dalje.

Ker tatvina stvari v vrednosti do 500,00 EUR, storjena z namenom storilca, da si prilasti tujo premično stvar take vrednosti, v času odločanja o preklicu pogojne obsodbe ni več kaznivo dejanje, storilcu ni mogoče preklicati pogojne obsodbe, ki mu je bila zanj izrečena in mu izreči zaporno kazen.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče o neizpolnjenosti zakonskega pogoja o sočasnosti izjave o uveljavitvi predkupne pravice in položitvi kupnine pri sodišču. Po prvem odstavku 508. člena OZ mora predkupni upravičenec v 30 dneh po prejemu lastnikovega obvestila obvestiti prodajalca o svoji odločitvi glede uveljavitve predkupne pravice. Po drugem odstavku istega člena mora hkrati z izjavo, da kupuje stvar, plačati kupnino ali jo položiti pri sodišču. Ne more biti dvoma, da je predpostavka sočasnosti izjave in položitve kupnine izpolnjena, če sta obe ravnanji izvršeni v zakonskem roku 30 dni. Zakonsko besedilo ne nudi opore zoženemu razumevanju določbe, za katero se zavzemata pritožnika, in ki bi predkupnemu upravičencu otežila uveljavitev svoje pravice. 30-dnevno obdobje je po zakonu tisto, v katerem je v primeru obstoja predkupne pravice prodajalec dolžan počakati s prodajo, razen če se ji upravičenec prej odpove. Nenazadnje ob uveljavitvi predkupne pravice upravičenec ne more vedeti, da prodajalec ne bo pripravljen sprejeti kupnine in da mu bo ostala le možnost sodnega pologa, ni pa zakonske podlage, da bi ga silili v dodatne stroške, povezane s položitvijo pri sodišču.