vpis evropskega patenta v register patentov - zastopanje - pooblastilo za zastopanje
V obravnavani zadevi zahtevi za vpis evropskega patenta v register, ki jo je tožeča stranka kot tuja pravna oseba vložila 19. 7. 2016, ni bilo priloženo pooblastilo zastopniku. Po navedbah tožeče stranke je manjkajoče pooblastilo predložila z naknadno vlogo 21. 7. 2016. Tožena stranka v odgovoru na tožbo priznava, da je zaradi administrativne napake (pooblastilo se je pomotoma pripelo k drugi zadevi) zmotno štela, da pooblastilo za zastopanje ni bilo predloženo. Potem, ko jo je tožeča stranka po izdaji sklepa o zavrženju z dne 3. 11. 2016 opozorila na to, da je pooblastilo zastopniku predložila že 21. 7. 2016, je tožena stranka pregledala svojo dokumentacijo in ugotovila, da je bilo pooblastilo res poslano pravočasno.
ZASP člen 146. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-3, 279/1-6.
avtorska pravica - kolektivno upravljanje avtorske pravice - dejavnost kolektivne organizacije - ničnost odločbe - obseg presoje
Dovoljenje 1 (to je odločba z dne 11. 10. 2010, s katero je bilo dovoljeno kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih, ter po dokončnosti katere je prenehalo začasno dovoljenje tožniku za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del z dne 24. 1. 2001) formalno ni bilo odpravljeno, ne glede na to, da je urad z dne 6. 2. 2012 izdal Dovoljenje 2 (to je odločbo, v izreku identično odločbi z dne 11. 10. 2010). Predvsem pa je bil sklep z dne 12. 4. 2011 izdan, ker je urad ugotovil, da tožnik nastopa kot pooblaščenec A. in B. ter C. in zanje opravlja administrstivno tehnične posle, vendar pa za to dejavnost nima zahtevanega dovoljenja, in sicer ne po odločbi z dne 12. 3. 1998 (s katero mu je bilo dovoljeno kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe - v tam navedenih primerih njihovega izkoriščanja) in ne po začasnem dovoljenju z dne 24. 1. 2001, na podlagi katerega je bilo tožniku začasno dovoljeno kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del. Kar pomeni, da je za presojo zakonitosti sklepa z dne 12. 4. 2011 pravno nepomembno, ali je bilo Dovoljenje 1 (odločba z dne 11. 10. 2010) z odločbo z dne 6. 2. 2012 (Dovoljenje 2) odpravljeno, ter bi v primeru odprave Dovoljenja 1 tožnik v času izvedbe nadzora lahko še imel začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, saj tedaj ni imel dovoljenja za opravljanje administrativno tehničnih poslov za druge kolektivne organizacije, to delo pa je opravljal, zaradi česar je bilo v sklepu z dne 12. 4. 2011 ugotovljeno, da krši 146. členu ZASP.
Tožnik je v predlogu za izrek ničnosti zatrjeval ničnostna razloga po 3. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Kot je sodišče že presodilo, je ministrstvo - glede na vsebino predloga za izrek ničnosti - pravilno ugotovilo, da nobeden od uveljavljanih ničnostnih razlogov ni podan, in je za svojo presojo navedlo tudi razloge. Le o obstoju uveljavljanih ničnostnih razlogov pa je bilo ministrstvo pri reševanju obravnavanega izrednega pravnega sredstva dolžno presojati.
ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1-6. ZUP člen 214, 237, 237/2, 237/2-7.
znamka - registracija znamke - ugovor zoper registracijo znamke - podobnost med znamkama - bistvena kršitev določb upravnega postopka - relativni razlogi za zavrnitev znamke - obrazložitev odločbe
Prejšnje znamke tožnika so veljavne znamke EU, kar ni sporno. Med drugim to pomeni, da so v skladu z drugim odstavkom 1. člena Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009, spremenjene z Uredbo (EU) 2015/2424 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015, enotnega značaja in imajo torej na celotnem območju EU enak učinek.
Kljub temu, da stopnja podobnosti blaga oziroma storitev torej lahko predstavlja pravno relevantno okoliščino pri presoji podobnosti znamk (znaka in znamke), kar je skladno s standardom celovite presoje, Urad pri primerjanju ugovarjanega znaka in znamk tožnika ni upošteval rezultatov primerjave blaga in storitev; odvisno od izsledkov takšne povezane presoje podobnosti (to je ob upoštevanju soodvisnosti teh kriterijev) pa bi se Urad moral primerno opredeliti tudi do verjetnosti nastanka zmede v javnosti, vključujoč verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.
ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1-b, 101, 102. ZUS-1 člen 20, 54. ZPP člen 154, 155.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - relativni razlog za zavrnitev znamke - podobnost med znakoma - ugovor zoper registracijo znamke - tožbena novota - stroški stranke z interesom
Prijavljeni znak je prijavljen v besedilu SCOUT VENERA in ne zgolj kot SCOUT, zato ga je treba presojati po vsebini in v obliki, kot je prijavljen. VENERA je sicer res firma podjetja (oziroma del firme podjetja), kar pa ni razlog za relativizacijo tega dela znaka kot nepomembnega. V veliko primerih podjetja namreč ne tržijo svojega blaga ali storitev z blagovnimi znamkami, ki vsebujejo firmo podjetja, zato ni možno pripisati takega pomena dejstvu, da je prijavljeni znak sestavljen (tudi) iz dela firme, kot ga želi pripisati tožnik.
Organu ni bilo treba preverjati t.i. elementa ''svojstvenosti'' prijavljenega znaka, ki naj bi bila potrošniku vidna že na prvi pogled, saj - kot je navedla že toženka v odgovoru na tožbo - ne gre za element, ki bi ga bilo treba presoditi v okviru analize glede na 44. člen ZIL-1 (in pred tem glede na 43. člen ZIL-1). Tak ugovor bi tožnik lahko uveljavljal le v nasprotni smeri, torej, da je njegova ugovarjana znamka (oziroma ugovarjane znamke) svojstvena v takšni meri, da zaradi morebitno ugotovljene podobnosti med znaki preprečuje registracijo prijavljenega znaka.
ZUS-1 člen 28, 28/2, 28/3. ZASP člen 149, 149/1, 149/1-3. ZZKUASP člen 14, 14/3, 81, 81/6.
kolektivno upravljanje avtorskih pravic - vloga za izdajo dovoljenja - dovoljenje za kolektivno upravljanje - molk organa
Glede na to, da je od vložitve tožnikove vloge dne 12. 7. 2011 preteklo več kot dva meseca ter da je preteklo tudi več kot tri leta (upoštevaje pri tem tudi datum popolnosti vloge) in da je brezuspešno potekel tudi rok za odločitev v nadaljnjih sedmih dneh, je tožnik ob vložitvi tožbe 23. 9. 2015 procesne predpostavke po citiranih določbah drugega in tretjega odstavka 28. člena ZUS-1 za tožbo zaradi molka izpolnjeval.
Ob terminološko neenotnih opredelitvah zahtevkov, ob tožnikovih ugovorih, da ni jasno, ali je A. identične zahtevke kot tožnik uveljavljalo že v vlogi z dne 12. 4. 2011 ali šele z dopolnjevanjem in spreminjanjem zahteve naknadno, in ob sklicevanju toženke na določbe ZUP, po katerih stranke lahko zahtevke po vložitvi razširjajo oziroma spreminjajo, sodišče ni doseglo prepričanja o tem, da je urad upravičeno odlašal z reševanjem spornih tožnikovih zahtevkov ob utemeljevanju, da je enaka zahtevka pred njim vložila že druga zainteresirana pravna oseba.
ZASP člen 146, 146/1, 146/1-7, 153, 153/2, 162a, 162a/1.
kolektivno upravljanje avtorske pravice - nadzor nad zakonitostjo delovanja kolektivne organizacije - delitev nadomestil za uporabo avtorskih del
Glede na kogentne določbe 7. točke prvega odstavka 146. člena ZASP se morajo zbrana sredstva za avtorske honorarje imetnikom pravic deliti v skladu pravili delitve, ki so določena vnaprej. Sodišče meni, da je določbo treba razlagati v pomenu, da se pravila delitve zbranih sredstev ne nanašajo samo na višino zneska, ki ga prejme posamezen upravičenec, pač pa tudi na sam postopek delitve sredstev. Ta mora biti vnaprej določen tako, da so izključene nejasnosti oziroma da je za naslovnike način izplačevanja sredstev pregleden, pričakovan.
registracija znamke - relativni razlog za zavrnitev registracije znamke - podobnost znakov - zdravila
Sodišče se strinja, da sta si znaka vizualno in fonetično podobna v toliki meri, kolikor se ujemata v štirih črkah od petih črk, kot jih oba znaka vsebujeta, ter da je razlika le v začetni črki: P/L. Ker pa sta oba znaka registrirana za farmacevtske proizvode, se sodišče tudi strinja z zaključkom organa o nadpovprečni pozornosti povprečnega potrošnika (na eni strani zdravnika oziroma farmacevta in na drugi strani končnega potrošnika), saj že različni začetni črki (na katere je potrošnik bolj pozoren glede na proces oziroma potek branja in pisanja z leve proti desni) z vizualnega in fonetičnega vidika zadoščata, da potrošnik znakov ne bo zamenjeval.
ZUS-1 člen 42. ZASP člen 37, 37/2, 39, 39/1, 146, 146/1, 146/1-7, 146/2, 149, 153, 153/2, 154, 154/1. URS člen 33, 60. ZUP člen 220. Direktiva 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi člen 5, 5/1-2. Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic člen 14.
avtorsko pravo - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - nadzor nad zakonitostjo delovanja kolektivne organizacije - začasno dovoljenje - učinkovitost upravljanja - administrativno-tehnični posli - ključ delitve - dopolnilna odločba
Pri presoji zahtevka za izdajo začasnega dovoljenja je toženka pravilno izhajala iz same narave te pravice do nadomestila (drugi odstavek 37. člena, prvi odstavek 39. člena ZASP), ki gre skupno raznovrstnim upravičencem, določenim v prvem odstavku 154. člena ZASP. Da bi toženka izdala zahtevano začasno dovoljenje, bi moral tožnik izkazati, da bo lahko pravico učinkovito upravljal.
Pogojev, ki izhajajo iz poslovnega modela upravljanja pravice, kot ga je zahtevajoča stranka skupaj z drugimi kolektivnimi organizacijami dogovorila, toženka ne more določati. Dogovorjene pogoje (med stranko, ki zahteva izdajo dovoljenja, in strankami z interesom v postopku), ki so podlaga za upravljanje pravice, toženka zato lahko le presoja v smislu, ali bo stranka na njihovi podlagi s pravico učinkovito upravljala. Na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZASP se izda začasno dovoljenje le stranki, ki izdajo zahteva. Le stranka v zvezi z izdanim začasnim dovoljenjem je podvržena nadzoru s strani toženke.
Pravilen delilni ključ je materialni pogoj, ki ga mora stranka izkazati za ugoditev zahtevku. Nepravilnost delilnega ključa je v obravnavani zadevi po stališču sodišča nosilni razlog za zavrnitev zahteve za izdajo začasnega dovoljenja.
Tožnik utemeljeno ugovarja, da vizualna analiza ni bila opravljena v celoti oziroma v skladu z načinom presoje, kot ga je opredelil sam organ. Organ se namreč ni opredelil ne glede dolžine obeh besed in ne glede števila črk, ki jih vsebujeta oba znaka. Sodišče se sicer strinja z organom, da je pomemben celotni vizualni vtis, ki ga dajeta obe besedi, vendar pa se ob odsotnosti upoštevanja vseh elementov črkovne analize, ki je organ ni opravil tako, kot bi jo moral, ne more strinjati z njegovim zaključkom, da je vizualni vtis obeh znakov različen, saj je ta glede na povedano nedvomno preuranjen.
znamka - registracija znamke - podobnost znakov - podobnost blaga - primerjava podobnosti znakov in blaga - obrazložitev odločbe
Uvodoma je urad navedel, da podobnost blaga ugotavlja na podlagi kriterijev, kot so: kraj proizvodnje, kraj prodaje, sestavine proizvodov, namen proizvodov, povezanost proizvodov, potrošniki, tržni kanali, gospodarska panoga, komplementarnost in konkurenčnost blaga ter da si je blago podobno, če lahko najdemo skupne lastnosti po več kriterijih istočasno. Vendar urad primerjave po vseh navedenih kriterijih ni opravil, pri tem pa tudi ni obrazložil, zakaj popolnejše primerjave blaga ni opravil.
Končnica .COM glede na splošno rabo v spletnih naslovih ne more predstavljati fantazijskega elementa znaka in ga je zato organ pravilno štel za opisni element. Pri tem ni pomembno, da je tožnik registriral vse možne končnice domen, ki so podobne prijavljenemu znaku, s tem pa prijavljeni znak ni pridobil na svoji razlikovalnosti, kar je bistveno za njegovo registracijo.
ZIL-1 ne določa časovnega obdobja, ki naj bi pomenilo dolgotrajno uporabo. V drugem odstavku 43. člena ZIL-1 je namreč določeno, da se za znamke, ki so pridobile razlikovalni učinek z dolgotrajno uporabo, ne uporabljajo točke b), c) in e) prejšnjega odstavka. Vendar pa to še ne pomeni, da organ ni dolžan opraviti take ocene, torej ali je možno glede na potek časa in druge okoliščine pri posameznem primeru šteti, da je znak pridobil razlikovalni učinek zaradi njegove dolgotrajne uporabe. Pri tem mora organ zlasti upoštevati tržni delež, intenzivnost, geografski obseg znamke, trajanje uporabe znamke itd.
ZASP člen 146, 146/2, 149, 162, 162/2, 162/4, 162a.
kolektivno upravljanje avtorskih pravic - kolektivna organizacija - nadzor nad zakonitostjo delovanja kolektivne organizacije - posredovanje podatkov - poslovna skrivnost - dejavnost kolektivnih organizacij - administrativno-tehnični posli
Glede na izrecne določbe 162. člena ZASP tožnik ne more biti uspešen s tožbenimi navedbami, da naj kot zasebnopravni subjekt, ki dejavnosti kolektivne organizacije tudi ne izvaja po javnem pooblastilu, ne bi bil dolžan posredovati pogodb, s katerimi je opravljanje nekaterih svojih poslov prenesel na tretje osebe. Tudi v kolikor je tožnik opravljanje administrativno-tehničnih poslov v zvezi s kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic s pogodbo prenesel na drugo gospodarsko družbo (kar je skladno z zakonom – drugi odstavek 146. člena ZASP), to ne more predstavljati okoliščine, zaradi katere urad v okviru nadzora nad dejavnostjo tožnika kot kolektivne organizacije ne bi mogel zahtevati posredovanja vseh potrebnih poslovnih dokumentov, ki se nanašajo na opravljanje administrativno - tehničnih poslov v zvezi s kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic. Če gre za poslovne dokumente, ki jih urad potrebuje zaradi nadzora in glede na obseg nadzora (kar mora v obrazloženi pisni zahtevi kolektivni organizaciji navesti, tako da preizkus lahko to potrdi), se tožnik obveznosti njihove predložitve ne more izogniti niti ob sklicevanju na okoliščino, da gre za poslovne skrivnosti.
Urad je pravilno zaključil, da v pogodbi zakrit znesek plačila za tam navedene storitve predstavlja podatek, ki ga pri nadzoru nad tožnikovim poslovanjem potrebuje, in nerazkritje katerega predstavlja kršitev določb 162. člena ZASP o dolžnostih kolektivne organizacije, da uradu posreduje zahtevano poslovno dokumentacijo.
ZUP člen 237, 237/1, 237/1-7. ZIL-1 člen 42, 45, 45/1, 46, 46/1, 55, 55/1, 58, 58/1, 59, 111. Uredba (ES) št. 1151/2012 o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil člen 13. Pravilnik o splošnem označevanju predpakiranih živil člen 4, 4-1.
industrijska lastnina - kolektivna blagovna znamka - geografska označba - pravica do uporabe kolektivne znamke in geografskega porekla - obrazložitev odločbe
Tožeča stranka se sklicuje na določbe ZIL-1, konkretno na določbo 59. člena tega zakona in na tej podlagi utemeljuje, da ima pravico do uporabe imena sira „Tolminc“ po pridobljeni kolektivni blagovni znamki kot tudi do uporabe istega imena za sir z označenim geografskim poreklom, pri čemer so lastnosti prvega določene v pravilniku o kolektivni znamki, lastnosti drugega pa določa specifikacija. Prav tako pojasnjuje, da je ime prvega pri certifikacijskem uradu, torej Uradu RS za intelektualno lastnino, zaradi jasnosti spremenila v „Tminc“. Sodišče ugotavlja, da teh okoliščin tožena stranka ni ugotavljala in je zato dejansko stanje v tej smeri nepopolno ugotovljeno.
Tožbeni razlogi zastavljajo vprašanje o razmerju med posameznimi normativnimi predpisi in vprašanje o pomenu registracije blagovne znamke in geografske označbe (enako je tožeča stranka navajala že v izjavi ob tem, ko je bila seznanjena z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, kot tudi v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo). Dejstvo je namreč, da je postopek registracije namenjen prav temu, da se dopusti registracija, s tem pa tudi uporaba v prometu, le tistih blagovnih znamk in tistih geografskih označb, ki izpolnjujejo pogoje ZIL-1, za kar pa je pristojen Urad RS za intelektualno lastnino. Tudi do teh trditev tožeče stranke se tožena stranka ni opredelila niti preverila upravičenj tožeče stranke, ki, kot zatrjuje, izhajajo iz registrirane blagovne znamke in geografske označbe.
ZIL-1 člen 44, 44/1, 101, 102. ZUS-1 člen 20, 20/3.
registracija znamke - mednarodna znamka - ugovor zoper registracijo znamke - podobnost med znakoma - tožbena novota
Ocena urada o vizualni nepodobnosti znakov je prepričljiva. Upoštevaje, da sta znamki registrirani za zdravila in farmacevtske preparate za človeško uporabo (prijavljena znamka) ter farmacevtske preparate (tožnikova prejšnja znamka), je logičen sklep, da je raven potrošnikove pozornosti večja kot pri vsakodnevnem blagu ter da zato k vizualnemu dojemanju znakov lahko pomembno prispevata tudi različna sredinski in končni del besed.
Za oceno fonetične podobnosti je odločilna izgovorjava, in oceni urada, da sta po izgovorjavi besedna dela „helikoks“ in „heplikou“ zaradi različnih sredinskih in končnih delov besed različna, je mogoče pritrditi; na različnost zgolj dveh črk, pri čemer niti ni jasno, na kateri se tožnikova navedba nanaša (ali sta to C in X v prijavljeni znamki ter P in Q v prejšnji tožnikovi znamki), pa se pri fonetični primerjavi znakov po presoji sodišča tožnik ne more z uspehom sklicevati, saj je potrebno upoštevati umeščenost teh v določen besedni del, in kako se ta del, pa tudi cela beseda, izgovori.
registracija znamke - ugovor zoper registracijo znamke - podobnost med znakoma - verjetnost zmede v javnosti - povprečen potrošnik
V sestavljenih znamkah so besedni elementi bolj razlikovalni od drugih, relevantni potrošnik pa se bo na proizvode lažje skliceval z navajanjem besednega dela znamke kot z navajanjem figurativnega dela znamk.
Sodišče kot neutemeljene presoja tožbene navedbe, da naj bi urad kot relevantnega potrošnika nepravilno štel povprečnega potrošnika namesto (povprečnega) uporabnika tobačnih izdelkov. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se je na nekaterih mestih urad sicer skliceval na „povprečnega potrošnika“, vendar je iz konteksta jasno razvidno, da je ta pojem v odločbi uporabljal v pomenu povprečnega potrošnika tobačnih izdelkov (iz odločbe na nobenem mestu ne izhaja, da bi urad upošteval povprečnega potrošnika kakšne druge vrste blaga in katere, nasprotno pa na več mestih izrecno govori o potrošniku tobačnih izdelkov, in to zlasti v delu, kjer je odločilno, da se upošteva relevantnega potrošnika, to je v točki d), v kateri je ugotavljal verjetnost obstoja zmede v relevantni javnosti).
avtorska pravica - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - nadzor pristojnega organa - mnenje revizorja o pravilnosti in skladnosti poslovanja - ukrep za odpravo ugotovljene kršitve - dokazovanje
Glede na ugotovljena dejstva ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da tožnik svoje obveznosti po četrtem odstavku 162. člena ZASP ni izpolnil, zato bi moral organ izvesti še druge dokaze skladno z določbami ZUP, da bi lahko sprejel tak zaključek, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. Ker tega ni storil, je ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno.
ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1-b, 101, 102. Uredba Sveta št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti člen 8. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo znamke - podobnost med znakoma - relativni razlogi za zavrnitev znamke - absolutna bistvena kršitev pravil postopka
Zaradi v bistvenem enake pravne ureditve ni razloga, da bi določbo 8(1)(b) Uredbe 40/94 razlagali drugače, kot (za obravnavano zadevo relevantno) določbo b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 ter da je tudi v zvezi z uporabo domačega prava mogoče uporabljati judikaturo Sodišča EU kot prepričevalni argument. Upoštevajoč navedeno ter okoliščino, da je tožnik v ugovoru za prejšnje znamke, za katere je navajal, da tvorijo družino znamk ALPEN, zatrjeval in dokazoval tudi relevantno dejstvo, da gre za znamke v uporabi, gre po presoji sodišča pri sklicevanju tožnika na družino znamk, ki uživa močnejšo zaščito, za navedbe, ki so za oceno obstoja verjetnosti zmede v javnosti zaradi enakosti ali podobnosti znamk in blaga, ki ga pokrivajo in torej za odločitev v zadevi bistvenega pomena ter bi se urad do njih moral v odločbi izrecno opredeliti. Ker tako ni ravnal, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka.
ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1-b. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
znamka - prijava znamke - podobnost znakov - podobnost blaga in storitev - relativni razlogi za zavrnitev znamke - absolutna bistvena kršitev pravil postopka
Urad podobnosti storitev glede na obrazložitev odločbe ni ugotavljal v vseh bistvenih elementih. Iz obrazložitve odločbe med drugim ni razvidno, da bi bile storitve iz razreda 35 NK prijavljene in da bi prejšnje znamke primerjal na podlagi uveljavljenih kriterijev za primerjavo blaga in storitev, ki jih je razvilo Sodišče EU. Zato odločbe v izpodbijanem delu ni mogoče preizkusiti.
Zaradi medsebojne odvisnosti kriterijev podobnosti med znamkama in podobnosti blaga oziroma storitev, kar je predmet upoštevanja pri ocenjevanju obsoja verjetnosti zmede, bo urad v ponovnem postopku moral ponovno oceniti tudi verjetnost nastanka zmede, da bo lahko pravilno odločil o tem, ali obstaja v ugovoru uveljavljani razlog za zavrnitev registracije tožnikove znamke tudi v pogledu storitev iz razreda 35 NK.
znamka - blagovna znamka - razlikovalni učinek - angleški jezik - izraz v splošni rabi - absolutni razlog za zavrnitev znamke
Urad RS za intelektualno lastnino je opisnost znaka pravilno ocenjeval glede na prijavljeno blago. Prav tako pa tudi glede na relevantnega potrošnika, saj namreč navaja, in v tem je logičen in prepričljiv ter mu sodišče sledi, da je upošteval, da gre za osveščenega, profesionalnega potrošnika, ki se dobro razume na lastnosti izdelkov, ki jih kupuje, saj gre za izdelke večje vrednosti, namenjene profesionalni uporabi.
Relevantni potrošnik besedno zvezo, ker gre za angleško skovanko, ne bo dojemal kot fantazijsko, brez določenega pomena glede na prijavljeno blago; to namreč pomeni, da naj ne bi poznal pomena v slovenskem jeziku, niti da gre pri tem za sistem upravljanja naprav oziroma strojev, kar pa ni ne logično, ne prepričljivo. Sodišče pa se strinja z uradom tudi, da gre pri besedni zvezi „touch & type“ za izraz v splošni rabi. Taki znaki pa morajo ostati v prosti rabi.
blagovna znamka - varstvo blagovne znamke - podobnost znakov - relativni razlog za zavrnitev registracije znamke - verjetnost zmede na trgu
Povprečnega potrošnika zadevnih proizvodov in storitev predstavlja povprečno pozoren in preudaren potrošnik, ki ni nagnjen k temu, da bi elemente, iz katerih so znamke sestavljene, razčlenjeval in podrobno analiziral ter običajno v spominu ohrani (le) besedilo znamke.