Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe skušala navedene nepravilnosti sanirati tako, da je navajala predpise Občine B. (odlok in pravilnik), ki so podlaga za odmero obveznosti, pri čemer pa uporabljenih določb odloka in pravilnika ni navedla. V izpodbijani odločbi tudi ni obrazloženo, kako se obračuna delež k primarni kanalizaciji. Po presoji sodišča zato taka obrazložitev ni zadostna. Vsaka odločba, ki stranki nalaga obveznost plačila, mora temeljiti na ustreznem predpisu, obenem pa mora biti ta odločba obrazložena tako, da jo zavezanec lahko preveri in ugotovi, kaj se mu zaračunava. Sklicevanje na predpis, brez podrobne obrazložitve, je pomanjkljivost, ki stranki onemogoča učinkovito pravno varstvo.
Ugovor v postopku registracije znamke lahko temelji le na relativnih zavrnilnih razlogih, ki so določeni v 44. členu ZIL-1, ne more pa temeljiti na absolutnih razlogih, po katerih urad ob prijavi znamke preizkusi, ali je znak abstraktno sposoben za razlikovanje.
Obstoj nekaterih elementov podobnosti nujno še ne pomeni, da so si znaki tudi kot celota med seboj tako podobni, da bi obstajala verjetnost zmede v javnosti, ki bi vključevala verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.
Tožena stranka je omejila presojo podobnosti znakov zgolj zato, ker je beseda v znakih generična. Pri tem pa ni v ničemer obrazložila, zakaj ta beseda na povprečnega potrošnika pri njegovem dojemanju podobnosti med znakoma ne vpliva. Četudi je del znaka generična beseda (ki sicer do varstva sploh ne bi bila upravičena) je namreč mogoče, da je znak zaradi te besede za povprečnega potrošnika podoben znaku že registrirane znamke.
Ocena, ali znak omogoča razlikovalnost, je mogoča po celoviti presoji znaka, torej vtisu, ki ga znak naredi, upoštevajoč naravo blaga ali storitev. Tožena stranka je kršila določbe ZIL, ko pri presoji podobnosti z ugovarjano znamko ni upoštevala celovitosti prijavljene znamke.
Znak prijavljene znamke na trgu učinkuje s svojim videzom, videz izdelka pa na trgu ščiti tudi model. Uporaba znamke nasprotuje tej pridobljeni pravici industrijske lastnine v smislu 1. odstavka 44. člena točke f), če se znak po videzu dovolj ne razlikuje od videza izdelka, ki je zavarovan z modelom.
Podobnost znamk se presoja tako glede znakov kot blaga. Znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki in če je podobno ali enako tudi blago, se ne sme registrirati.
Vložena tožba zaradi neuporabe znamke ni predhodno vprašanje v postopku priznanja blagovne znamke, zato ga ni potrebno prekinjati. Znamka, ki bo razveljavljena zaradi neuporabe šele z dnem razveljavitve ne bo predstavljala ovire za priznanje drugih znamk.
Neutemeljen je ugovor tožeče stranke, da je blago v tranzitu in ne more kršiti v Republiki Sloveniji zavarovanih pravic družbe. Iz določb ZCUKPIL izhaja dolžnost ukrepanja v carinskih postopkih tudi v primerih, če se začne katerikoli odložni carinski postopek, če bi se z blagom kršilo pravice intelektualne lastnine (1. odstavek 2. člena), tranzitni postopek pa je po izrecni določbi postavke (a), 9.a točke 3. člena CZ opredeljen kot odložni postopek.
upravni spor - kršitev pravic intelektualne lastnine - začasno zadržanje blaga - prekinitev postopka za priznanje blagovne znamke - carinski ukrep pri kršitvah pravic intelektualne lastnine
Po presoji sodišča so se stekli pogoji za izdajo odločbe po 11. členu ZCUKPIL. Ukrepanje po tej določbi ne predstavlja nujno nadaljevanja postopka po predhodnem začasnem zadržanju blaga. Pravilnost in zakonitost odločbe, izdane skladno s pogoji 11. člena in na njegovi podlagi, tudi ni odvisna od zakonitosti akta o začasnem zadržanju blaga, če je bilo blago pred zasegom z odločbo zadržano.
ZUP člen 9, 9. URS člen 155, 155/2, 156, 155, 155/2, 156. ZIL člen 122, 122. ZUS člen 59, 59/1, 59, 59/1.
prepoved retroaktivnosti - načelo zakonitosti v splošnem upravnem postopku - prenos in vzdrževanje pravic intelektualne lastnine - poseg v pridobljene pravice
Zakonodajalec je v določilu 1. člena ZIL-B (Uradni list RS, št. 75/97) uredil t.i. sodelovalno dolžnost v skladu s stališči Ustavnega sodišča iz odločbe z dne 17. 4. 1997 (Uradni list RS, št. 34/97). Določilo 1. člena ZIL-B v konkretnem primeru ni bilo uporabljeno retroaktivno. Določba 1. člena ZIL-B, ki je bila uporabljena v konkretnem primeru izpodbijanega akta, ne pomeni posega v pridobljene pravice z učinkom za nazaj, ampak gre za t.i. nepravo retroaktivnost, pri kateri gre za poseg v pravni položaj, ki je nastal v preteklosti v času veljavnosti prvotne ureditve". Poseg v pridobljeno pravico za naprej je ustavno dopusten, če za posegom stoji stvaren razlog, ki je utemeljen v prevladujočem legitimnem javnem interesu.
Reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov je dovoljeno v podobi le zaščitene blagovne znamke ali logotipa in ni mogoča razlaga kot jo ponuja tožnik v tožbi, da to pomeni že od priznanja znamke dalje, ki se prične z vložitvijo pravilne prijave znamke pri Uradu RS za intelektualno lastnino. Edina možna je razlaga, da postane blagovna znamka zaščitena po določilu ZOUTI šele z vpisom v ustrezen register po določilih ZIL-I.
vložitev evropske patentne prijave - zamuda materialnega prekluzivnega roka - patent
Tožeča stranka bi se na uporabo 74. člena ZIL lahko uspešno sklicevala le, če bi bila prijava izuma za varstvo v Republiki Sloveniji vložena v tujini po mednarodni pogodbi ali po konvenciji, h kateri je Republika Slovenija pristopila (3. odstavek 4. člena ZIL). Evropski patent je v tem primeru lahko dokazilo iz 72. člena ZIL, ki pa ga je bila tožeča stranka dolžna predložiti toženi stranki najkasneje do izteka devetega leta trajanja patenta, to je do 18. 10. 2000. Med strankama ni sporno, da tega ni storila, zato je po presoji sodišča tožena stranka z njeno zahtevo za izdajo odločbe po 73. členu ZIL pravilno postopala in jo zavrgla.
neprimernost za razlikovanje - prijava blagovne znamke
Znaka "ŠIROKOPASOVNO OMREŽJE ATM" ni mogoče priznati kot znamko, saj prijavljen v besedah z običajnimi črkami in kot tak razen vsebine ne vsebuje nobenega razlikovalnega elementa. Znak vsebuje opis znane tehnologije, kar daje znaku opisovalen značaj, uporabniki pa znaka ne bodo dojeli kot znamko, ampak kot določeno vrsto tehnologije, ki jim omogoča hitrejšo in učinkovitejšo komunikacijo.
zamuda materialnega prekluzivnega roka - prenehanje veljavnosti patenta
V zadevi ni sporno, da se je rok za predložitev dokazila iz 1. odstavka 71. člena ZIL glede na datum patentne prijave iztekel 28. 12. 1998, zato je tožeči stranki veljavnost predmetnega patenta v skladu z 2. odstavkom 71. člena ZIL pravilno prenehala 29. 12. 1999.
Zavrnili razlog za (ne)priznanje znamke po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZIL, to je nasprotovanje zakonu ali morali, se nanaša na znak, za katerega se zahteva zavarovanje, in ne na prijavitelja.
Tožena stranka je pravilno presodila, da vložena tožba po 100. členu ZIL, ki temelji na dejanski podlagi slabovernosti prijavitelja oziroma njegovi neupravičenosti do prijavljenega znaka, ni predhodno vprašanje v postopku priznanja znamke. Vprašanje dobre vere prijavitelja in njegova upravičenost do prijavljenega znaka ni del dejanskega stanu na podlagi katerega tožena stranka izda odločbo o prijavi znamke z uporabo materialnih določb ZIL.
S pravnomočnostjo odločbe o podelitvi patenta je tudi pravnomočno določen obseg podeljenega patentnega varstva. Obseg priznanega patentnega varstva se namreč določa z odločbo o priznanju patenta, in sicer v okviru sprejetih patentnih zahtevkov (1. točka 64. člena v zvezi s 63. členom ZIL).