Dobro poznanost znamke mora izkazati tisti, ki jo zatrjuje, kot dokaz pa se lahko napravi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru.
Pri oceni podobnosti konkurenčnih znakov je treba izhajati iz tega, kako povprečen potrošnik dojema oziroma bi dojemal znak kot celoto različnost znakov. Zato ne pomeni, da se morata znaka razlikovati prav v vsakem posameznem elementu.
Postopek izdaje ugotovitvene odločbe o ustreznosti izuma in patentnih zahtevkov po 91. in 92. členu ZIL-1 teče le na zahtevo stranke - imetnika patenta, zato je na slednjem breme, da v zahtevanem roku kot ustrezno dokazilo predloži slovenski prevod evropskega patenta, podeljenega za isti izum.
V ugovoru zoper registracijo znamke mora vložnik ugovora priložiti ustrezne dokaze, s katerimi se dokazuje obstoj okoliščin, ki so po določbah materialnega prava relevantne za zavrnitev registracije. Urad le preveri utemeljenost navedb v ugovoru na podlagi ugovora in predloženih dokazov in morebitnega mnenja prijavitelja in ni dolžan izvajati nobenih drugih dokazov.
Kritična presoja dejstva, kdaj je prevod avtorsko delo, kdaj pa ne, mora obstajati ne glede na to, da so pri posameznih prevodih avtorskih del ustvarjalne možnosti že v osnovi omejene. V kolikor so omejene do te stopnje, da jih dejansko sploh ni, opravljeno delo kriterija individualnosti ne izpolnjuje. Skladno z zakonom ni vsak prevod dela avtorsko delo, pri čemer zakon, kadar navaja, kaj (zlasti) velja za avtorsko delo, samo primeroma našteva vrste dela, ki lahko pridejo v poštev za opredelitev kot avtorska, v kolikor izpolnjujejo kriterije iz 5. člena zakona.
Nepravilno in preozko je stališče, da beseda nima razlikovalnega značaja zgolj, kadar je v direktni povezavi z blagom, ki ga pokriva oziroma ga opisuje ali kadar je ni mogoče zaznati kot znamko. Po mnenju sodišča namreč ni potrebno, da ima pomen besede direktno povezavo z blagom (običajno), ampak tudi kadar pri povprečnem potrošniku asociira na vrsto, kakovost, količino..., torej na značilnost blaga (točka c. 1. odstavka 43. člena ZIL-1) oziroma ga ta razume na način, ki je v jezikovni rabi običajen, splošen za označevanje značilnosti blaga in torej ne zgolj v povezavi s proizvodi tožeče stranke (točka e. 1. odstavka 43. člena ZIL-1). Znak CLASSIC torej na podlagi vseh navedenih zavrnilnih razlogov po 1. odstavku 43. člena ZIL-1 ni primeren za registracijo, saj gre za splošen pojem, ki mora ostati v prosti rabi.
Beseda je generična ali opisna za izdelke, ki jih znamka pokriva le tedaj, kadar pri običajni rabi jezika opisuje te izdelke oziroma njihove značilnosti.
registracija znamke - absolutni razlogi za zavrnitev znamke - razlikovalnost - trodimenzionalni znak
Absolutna zavrnilna razloga za registracijo, nerazlikovalnost in opisnost, pomenita, da je kot znamko mogoče zavarovati le znak, ki izpolnjuje temeljno funkcijo znamke, to je razlikovanje blaga ali storitev enega gospodarskega subjekta od drugega in mora zato tudi presegati opis blaga ali storitev.
Namen instituta nadaljevanja postopka po zamudi je v tem, da tožena stranka proti plačilu pristojbine zamudniku omogoči nadaljevanje postopka ter mu spregleda posledice zamude. To pa po naravi stvari lahko velja le za tiste roke, s katerimi tožena stranka v postopku razpolaga, torej za tiste, ki jih določa in podaljšuje sama.
Trimesečni rok iz 1. odstavka 101. člena ZIL-1 je zakonski procesni rok, ki je prekluzivne narave, kar pomeni, da stranka s pretekom takega roka izgubi pravico opraviti določeno dejanje. Prekluzivne narave takega roka po presoji sodišča ni dopustno obiti z vložitvijo pravočasnega, vendar vsebinsko omejenega ugovora, ki se ga po izteku roka dopolni s popolnoma novimi razlogi.
ZUP člen 147, 153, 147, 153. ZIL-1 člen 120, 119, 119, 120.
predhodno vprašanje - prekinitev postopka - registracija blagovne znamke - spor zaradi neuporabe blagovne znamke
Pravda za ugotovitev neuporabe znamk ne predstavlja predhodnega vprašanja v postopku registracije blagovne znamke in postopka iz takega razloga zato ni mogoče prekinjati.
Če imetnik prejšnje znamke ne nasprotuje registraciji prijavljene znamke, odpade s tem tudi podlaga za vodenje postopka in odločitev o obstoju razlogov po 44. členu ZIL-1. Ker je stranka z interesom kot imetnik prej registrirane znamke izrecno izjavila, da konflikta med prejšnjo in prijavljeno znamko ni in da posledično obe znamki lahko soobstajata na trgu, so s tem odpadli tudi zavrnilni razlogi po točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1, ki jih je v izpodbijani odločbi ugotovila tožena stranka. Ker je sodišče na podlagi podatkov, zbranih v postopku, ugotovilo, da ni razlogov zoper priznanje mednarodno registrirane znamke tožeče stranke v Republiki Sloveniji, je ugodilo zahtevku tožeče stranke, izpodbijano odločbo odpravilo in znamki "INSPARO" št. ... priznalo varstvo v Republiki Sloveniji (1. točka 1. odstavka 61. člena ZUS).
Namen določb točke c) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 je v tem, da se zaščiti imetnike tistih znamk, ki kljub podobnosti znakov do varstva znamke niso upravičeni, ker ni izpolnjen pogoj enakosti oz. podobnosti blaga.
Absolutna zavrnilna razloga za registracijo, nerazlikovalnost in opisnost pomenita, da je kot znamko mogoče zavarovati le znak, ki izpolnjuje temeljno funkcijo znamke, tj. razlikovanje blaga ali storitev enega gospodarskega subjekta od drugega in ali presega opisnost, je mogoča po celoviti presoji znaka, torej vtisu, ki ga znak naredi, upoštevajoč naravo blaga oziroma storitev, stopnjo pazljivosti relevantnega potrošnika tega blaga oziroma storitev in druge okoliščine. Znamka je vedno vezana na točno določene proizvode in storitve, zato se sposobnost znaka za priznanje presoja glede na prijavljene proizvode oziroma storitve.
Zaradi specifičnih okoliščin prodaje farmacevtskih proizvodov je možno za tovrstne proizvode registrirati kot znamke tudi znake, ki so si med seboj do določene mere podobni, ne da bi pri tem nastopile posledice iz točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1.
Po presoji sodišča je 67. člen ZIL-1 možno uporabiti le v tistih primerih, kadar je prijavitelj zamudil rok za opravo kakšne obveznosti v postopku registracije, zaradi česar so ga doletele pravne posledice, postopek pa se zaradi zamude ni mogel nadaljevati.
Na podlagi določb 43. člena ZIL-1, ki določa absolutne razlage, se preizkusi le, ali je znak formalno sposoben za razlikovanje. Opraviti je torej potrebno abstraktno presojo ali je znak za povprečno pozornega potrošnika dovolj razlikovalen glede na prijavljeno blago in storitve.