skrajšani postopek - delitev dokaznega bremena - vrnitev v prejšnje stanje - ocena verodostojnosti - zaslišanje - azil
Pogoja za vrnitev v prejšnje stanje sodišče v azilnem postopku ne presoja strogo, ker bi bilo lahko s strogo presojo omenjenih dveh pogojev nesorazmerno poseženo v pravico do dostopa do sodišča iz 23. člena Ustave v zvezi s pravico zaprositi za azil po Konvenciji o statusu beguncev in Direktivi EU št. 2004/83/EC ter na to pravico vezane morebitne druge (tudi absolutne) človekove pravice. Prekluzivnega roka za vložitev prošnje za azil glede na datum vstopa v državo ne določa niti Konvencija o statusu beguncev, niti ZAzil, niti Direktiva št. 2004/83/EC. Zato je okoliščina, kdaj prosilec za azil izrazi namero oziroma vloži prošnjo za azil glede na čas vstopa v državo pomembna z vidika presoje verodostojnosti prosilca za azil, to je z vidika ocene utemeljenosti strahu pred preganjanjem. Po 237. členu ZUP je bistvena kršitev pravil postopka podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe. Določilo 2. odstavka 29. člena ZAzil pravi, da se v primeru očitno neutemeljene prošnje za azil izjava prosilca za azil iz 32. alineje 2. odstavka 63.b. člena ZAzil šteje za zaslišanje. Z vidika tožbenega ugovora o bistveni kršitvi določb postopka to ne pomeni, da v primeru izjave iz 32. alineje 2. odstavka 63.b. člena ZAzil stranka nima možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo, v primeru, da je prosilec zaslišan v rednem postopku, pa to možnost ima. Sodišče namreč v vsakem posamičnem primeru glede na konkretne okoliščine presoja, ali je prosilec za azil imel možnost, da se izjavi o pravno relevantnih dejstvih, tudi v primeru izjave po 32. alineji 2. odstavka 63.b. člena ZAzil. V azilnem postopku je dokazno breme deljeno že v upravnem postopku, in sicer med organom in stranko. Če ima stranka pravno pomoč že v upravnem postopku, deljeno dokazno breme pomeni, da mora stranka predložiti konkretne dokaze in ne more uspešno predlagati izvedbe določenih dokazov šele v upravnem sporu, če je to možnost imela v upravnem postopku, pa je ni izkoristila in niso podane okoliščine iz 3. odstavka 39. člena ZAzil.
ZDPra člen 1, 2, 7. ZUS člen 17, 18, 19, 17, 18, 19. ZDIJZ člen 1, 5, 34, 1, 5, 34. ZZK-1 člen 1982, 1982.
tožnik v upravnem sporu - državni pravobranilec - vezanost na Ustavo in zakon - informacija javnega značaja - upravni spor
V obravnavanem upravnem sporu je sodišče zavzelo manj strogo razlago 2. odstavka 18. člena ZUS, ki se v celoti ujema z jezikovno razlago tega določila, saj to določilo ne pravi, da mora biti zakon kršen v škodo javne koristi, da državni pravobranilec lahko vloži tožbo v upravnem sporu, ampak pravi, da je državni pravobranilec lahko tožnik, kadar meni, da je z upravnim aktom kršen zakon v škodo javne koristi. Ne gre torej za objektivno presojo, ali je zakon kršen, ali ne, ampak je bistvena subjektivna ocena tožnika, bistveno je torej, ali tožnik meni, da je zakon kršen v škodo javne koristi, za kar pa mora državni pravobranilec navesti razloge oziroma utemeljitev tako kršitve zakona kot škode, ki naj bi nastala za javno korist.
URS člen 125, 125. ZJF člen 53, 53. ZUP člen 214, 230, 214, 230.
sofinanciranje javnih programov državne pomoči - exceptio illegalis - obrazložitev upravnega akta
Ker je tudi v 2. odstavku 53. člena ZJF izrecno določeno, da se pravila iz tega odstavka uporabljajo samo, če s posebnim zakonom ni drugače določeno (npr. z Zakonom o javnih naročilih-1), mora tudi pri uporabi določila 2. odstavka 53. člena ZJF iz izpodbijane odločbe oziroma prvostopenjskega akta jasno izhajati, zakaj ZJN-1 v tej zadevi ne pride v poštev. V obravnavani zadevi to ni razvidno, je pa to bistvenega pomena za razrešitev med strankama spornega vprašanja, ali bi morala tožena stranka uporabiti določila ZUP o institutu predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Za to govorita dva razloga: eden izvira iz prava EU, drugi pa iz nacionalnih pravil postopka o javnem naročanju (ZJN-1) in o reviziji postopkov javnega naročanja. Brez utemeljitve v izpodbijanem aktu, zakaj predmetna zadeva po naravi posla in višini sredstev sofinanciranja ne spada v okvir ZJN-1 in posledično pod režim ZRPJN oziroma zakaj ne spada pod pravila EU o javnem naročanju storitev za javni sektor, presoja zakonitosti oziroma sodno varstvo pravic oziroma pravnih interesov tožnika ni mogoča.
URS člen 15, 74, 15, 74. ZT člen 12, 22, 12, 22. ZUS-1 člen 59, 59/2, 59, 59/2.
glavna obravnava v upravnem sporu - inšpekcijsko nadzorstvo - ukrep inšpektorja - načelo sorazmernosti
Po presoji sodišča mora imeti trgovec pri samopostrežnih prodajalnah tehtnico pri oddelku, kjer prodaja kruh. Ustavnim določilom 1. in 3. odstavka 15. člena Ustave - v konkretnem primeru v zvezi z določilom 74. člena Ustave - ni avtomatično zadoščeno že s tem, da je ukrep inšpektorja predpisan z zakonom (22. člen ZT). Tudi upravne organe namreč veže dolžnost, da izberejo, kolikor zakon to dopušča, takšne ukrepe, s katerimi posegajo v ustavne pravice gospodarskih subjektov, ki so v skladu z načelom sorazmernosti.
ZIKS člen 79, 79/1, 79, 79/1. URS člen 35, 15, 15/2, 15/3, 35, 15, 15/2, 15/3. ZUP člen 214, 254, 254/2, 214, 254, 254/2.
omejevanje človekovih pravic - prestajanje kazni zapora - pravica do človeškega življenja in zasebnosti - način uresničevanja pravice - izvrševanje kazenskih sankcij
Prestajanje kazni zapora že po svoji naravi pomeni, da obsojenec v času prestajanja kazni uresničuje svoje pravice do zasebnosti, ali družinskega življenja oziroma splošne svobode ravnanja (35. člen Ustave) na specifičen način, vendar se to ne šteje za omejevanje človekove pravice v smislu 3. odstavka 15. člena Ustave, ampak za način uresničevanja teh pravic v okoliščinah, ko je obsojencu izrečena kazen zapora (2. odstavek 15. člena Ustave). Še posebej se ne more šteti, da gre za omejevanje navedenih pravic zasebnosti obsojenca, kar bi sicer zahtevalo tehtanje na eni strani pravic obsojenca in javnega interesa oziroma pravic do varnosti drugih zapornikov na drugi strani, v primeru kot je obravnavani, ko obsojenec sam s svojimi ravnanji očitno odločilno vpliva na način uresničevanja pravic, katerih presojo zahteva s tožbo v upravnem sporu.
vračilo davka - zamudne obresti od zamudnih obresti - davek od dobička pravnih oseb
Tudi sodišče razume določbo četrtega odstavka 95. člena ZDavP tako kot tožena stranka, to pa je, da se v primeru vračila davčnega dolga obresti priznajo samo od zneska preveč plačane glavnice in ne tudi od preveč plačanih pripadajočih zamudnih obresti.
vrednost podržavljenega premoženja - denacionalizacija stavbnih zemljišč
Parcelni načrt razlastitvenega upravičenca ne zadostuje za standard, izražen v ustavni odločbi št. U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994, da mora biti zemljišče v načrtih stanovanjske gradnje predvideno za gradnjo - s planskim aktom.
davek od osebnih prejemkov - obdavčitev dela tujca - dohodnina
Po Konvenciji je za obdavčitev bistveno število dni dejanskega bivanja zavezanca v Sloveniji, temu pa tudi tožena stranka ne nasprotuje. Sodišče se strinja s tožečo stranko, da potrdilo o prijavi začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji dejanskega bivanja tožnika ne izpričuje. Čim pa je tako, bi morala tožena stranka glede tožnikovega pritožbenega ugovora, da v Sloveniji ni prebival 183 dni, ki ga je sicer dopustila, izvesti ugotovitveni postopek. To pomeni, da bi morala tožnika seznaniti s svojimi ugotovitvami in ga obenem pozvati, da za svoje trditve predloži dokaze. Tožena stranka je tako o pritožbi odločila brez tožnikovega sodelovanja, dokazila, ki jih je predložil pa je presodila šele v odgovoru na tožbo, kar ni pravilno, zlasti zaradi tega, ker tožnik po presoji sodišča zaradi opisanega ravnanja ni imel dovolj možnosti, da pojasni in ustrezno dokumentira svoje trditve že v upravnem postopku.
odprava odločbe - obseg odločanja v ponovnem postopku - upravni spor
V primeru, ko je tožbi delno ugodeno in upravni akt delno odpravljen, je tožena stranka na podlagi 3. odstavka 60. člena ZUS dolžna o pritožbi ponovno odločiti le v obsegu, v katerem je bila njena prvotna odločitev odpravljena.
Pravilnik o čolnih in plavajočih napravah člen 13/1, 11, 11/1, 13, 13/1, 11, 11/1, 13.
vpis čolna v vpisnik morskih čolnov
Glede na določbe 1. odstavka 11. člena in 1. odstavka 13. člena Pravilnika ali plavajočih napravah mora Uprava RS za pomorstvo oz. ena izmed njenih izpostav, ko odloča o zahtevi za vpis čolna, presoditi ali so izpolnjeni pogoji za vpis. Med drugim mora tudi presoditi, ali predložene listine dokazujejo lastništvo čolna. Presoditi mora torej listine, s katerimi predlagatelj dokazuje izpolnjevanje pogojev za vpis, pri čemer pa morebiten sodni spor glede lastništva čolna na odločitev upravnih organov ne more vplivati. Šele pravnomočna odločba sodišča v zvezi z vprašanjem lastništva čolna je lahko podlaga za (morebitno) spremembo vpisa.
izdaja nove odločbe - brezplačna pravna pomoč - pravni interes za tožbo - prenehanje pravnega interesa
Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ob vložitvi tožbe je tožnik pravni interes izkazal; z izdajo nove odločbe, s katero je bila prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugodeno, pa mu je prenehal.
URS člen 8, 22, 23, 8, 22, 23. ZAzil člen 63b, 35, 36, 39, 25, 29, 33, 1, 23, 24, 63b, 35, 36, 39, 25, 29, 33, 1, 23, 24. ZUP člen 237, 237. ZUS-1 člen 20, 20/3, 20, 20/3.
dokazno breme - razlaga zakona v skladu z mednarodno pogodbo - upravni postopek - pravica do izjave v postopku - pospešeni postopek
Sodišče okoliščine, ki se v konkretni zadevi nanaša na uporabo 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alinejo 36. člena Zazil, ne šteje za absoluten razlog, ki že sam po sebi pomeni, da je tožena stranka imela podlago, da je v pospešenem postopku zavrnila prošnjo tožnika kot očitno neutemeljeno, ker je treba določilo o pospešenem postopku povezati z oceno o verodostojnosti prosilca za azil oziroma z (ne)obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem. Drugačna razlaga pospešenega postopka bi bila v neskladju s Konvencijo o statusu beguncev, ki implicira pravico zaprositi za azil, nima pa drugih procesnih določb, zato je treba procesne določbe ZAzil razlagati skladno z Ženevsko konvencijo (8. člen Ustave RS in 26., 27. in 1. odstavek 31. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu. Z vidika tožbenega ugovora o bistveni kršitvi določb postopka to ne pomeni, da v primeru izjave iz 32. alineje 2. odstavka 63.b. člena ZAzil stranka nima možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo, v primeru, da je prosilec zaslišan v rednem postopku, pa to možnost ima. Sodišče namreč v vsakem posamičnem primeru glede na konkretne okoliščine presoja, ali je prosilec za azil imel možnost, da se izjavi o pravno relevantnih dejstvih, tudi v primeru izjave po 32. alineji 2. odstavka 63.b. člena ZAzil. V azilnem postopku je dokazno breme deljeno že v upravnem postopku, in sicer med organom in stranko, in če ima stranka odvetnika že v upravnem postopku, deljeno dokazno breme pomeni, da mora stranka ob pomoči odvetnika predložiti konkretne dokaze in ne more uspešno predlagati izvedbe določenih dokazov šele v upravnem sporu, če je to možnost imela v upravnem postopku, pa je ni izkoristila in niso podane okoliščine iz 3. odstavka 39. člena ZAzil.
Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre za izvrševanje kaznovalne politike, zato sodišče izpodbijani akt, ki ga upravni organ izda po prostem preudarku, presoja samo prek tega, ali odločitev, ki mora biti obrazložena, in se mora opirati na določilo 4. odstavka 109. člena KZ, prestane preizkus zakonitosti uporabe prostega preudarka ter ali prestane preizkus t.i. testa očitne (ne)razumnosti.
V kolikor je bila Mirovna pogodba z Italijo podlaga za izplačilo odškodnine, je 2. odstavek 10. člena ZDen podlaga za izključitev iz denacionalizacije.
povečanje vrednosti nepremičnine zaradi novih vlaganj - povrnitev vlaganj - povrnitev vlaganj fizične osebe - denacionalizacija
Vsebina ureditve po določbi 7. odstavka 25. člena ZDen, kot jo je želel urediti zakonodajalec, je ureditev vračanja vlaganj fizičnih oseb, vendar ne sistemsko drugače kot v 5. odstavku 25. člena ZDen. Fizična oseba, ki je vlagala v nepremičnino, lahko zahteva povrnitev vlaganj v višini povečane vrednosti nepremičnine.
ZLPLS člen 11, 14, 11, 14. ZUP člen 214/1, 2, 2/2, 214, 214/1, 2, 2/2, 214.
obrazložitev upravnega akta - invalidi - financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij - dodelitev sredstev
Tožena stranka po določbi 14. člena ZLPLS uporablja sredstva izključno za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v skladu s Pravilnikom o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS; po določbi 1. odstavka 11. člena ZLPLS pa preko sveta fundacije med drugim odloča tudi o razporejanju sredstev na posamezne uporabnike. Tožena stranka izvaja financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij kot svojo osnovno in bistveno dejavnost s sredstvi oziroma premoženjem, pridobljenim pri izvedbi lastninskega preoblikovanju Loterije Slovenije d.d., in upravlja s sredstvi, ki jih pridobiva s plačevanjem dajatev za prirejanje iger na srečo po določbah Zakona o igrah na srečo, in s sredstvi, ki jih pridobiva z darili, volili in drugimi prihodki. Ker je zakonodajalec določil namen uporabe tako zbranih sredstev in z zakonom določil, da tožena stranka odloča o razporejanju teh sredstev na uporabnike, ta sredstva ne izgubijo značaja javnih sredstev. Čim pa je tako, tožena stranka, ko odloča o razporejanju teh sredstev na posamezne uporabnike, odloča o pravnih koristih posameznikov oziroma pravnih oseb pri pridobivanju javnih sredstev, s tem pa je po presoji sodišča vezana na uporabo določil ZUP. Glede na navedeno je po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedla razlogov, na podlagi katerih je tožeči stranki dodelila sredstva v manjšem obsegu, kot so bila zaprošena, oziroma sploh ni navedla bistvenih razlogov za svojo odločitev glede razporeditve razpoložljivih sredstev za leto 2006. Tako pomanjkljiva obrazložitev sklepa tudi po presoji sodišča predstavlja takšno kršitev določb ZUP, zaradi katere izpodbijanega upravnega akta ni mogoče preizkusiti.
ZUS člen 34/1, 4, 4/1, 34. ZDavP-1 člen 406, 406, 406.
upravni spor - pravni interes - sprememba teka zamudnih obresti
Z izpodbijano delno odločbo je tožena stranka delno ugodila tožnikovi pritožbi zoper prvostopno odločbo, in sicer glede teka zamudnih obresti v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004, pri čemer pa ni odločila o vračilu plačanih zamudnih obresti. S tem, ko je z izpodbijano odločbo spremenila tek zamudnih obresti, je šele vzpostavila podlago za vračanje preveč plačanih obresti. Tako ima tožnik na podlagi izpodbijane odločbe pravico do vračila morebiti že plačanih zamudnih obresti. Ker pa tožena stranka z izpodbijano odločbo o vračilu ni odločala, odločitev sodišča, kot jo predlaga tožnik, njegovega pravnega položaja ne bi izboljšala in torej ni izkazan pravni interes, ki bi ob morebitnem uspehu tožniku zagotavljal neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe ne bi bilo.
Ključni podatek za identifikacijo davčnega zavezanca je njegova davčna številka, ne pa navedba njegove firme oziroma njegovega sedeža. V obravnavanem primeru je po mnenju sodišča dejansko stanje glede očitanih pomanjkljivosti računom, v smislu nepravilnega podatka o firmi in sedežu prejemnika po 2. točki 34. člena ZDDV, pravilno ugotovljeno, vendar sta tožena stranka in pred njo prvostopni organ navedeno pomanjkljivost štela za bistveno pomanjkljivost, na podlagi katere naj bi tožniku ne šla pravica do povračila vstopnega DDV.
Tožena stranka je z delno odločbo ugodila delu pritožbe tožeče stranke in odpravila odločbo prvostopnega organa glede obračuna in teka zamudnih obresti in z izpodbijano odločbo vzpostavila pravno stanje, kakršno ji pri odločanju glede obresti nalaga odločba Ustavnega sodišča, o ostalem pa z izpodbijano odločbo ni odločala. Ob navedenem po presoji sodišča izpodbijana odločba ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu, saj si tožeča stranka svojega pravnega položaja v tem postopku ne more izboljšati, zato je sodišče tožbo s sklepom zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.
Sporno med strankama je, ali tožeči stranki pripadajo tudi zamudne obresti od zamudnih obresti, ki jih je glede na prvostopno odločbo plačala za obdobje od v odločbi ugotovljenega prvega dne zamude do dneva izvršljivosti prvostopne odločbe. V 4. odstavku 95. člena ZDavP je določeno, da pripadajo davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti, od dneva plačila davka. Kot je navedla že tožena stranka, je v 4. odstavku 95. člena ZDavP izrecno navedeno, da pripadajo davčnim zavezancem obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč plačanega davka, s čimer je pravica do zamudnih obresti omejena le na preveč plačan davek kot na izrecno določeno plačano obveznost. Tudi s odišče se strinja s tolmačenjem navedene določbe 4. odstavka 95. člena ZDavP, da pripadajo davčnim zavezancem le obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč plačanega davka, ki, glede na določbo 1. člena ZDavP, obsega zgolj obvezne dajatve.