evidentiranje parcelacije - ureditev meje - neobrazloženost
Sodišče ocenjuje, da so navedbe tožnika, da organ ni izvedel dejanske presoje skladnosti utemeljene, ker se toženka o skladnosti izvedene in evidentirane parcelacije z načrtom parcelacije iz akta državnega organa ni izrekla. Zgolj navedba, da je v elaboratu parcelacije izkazano zagotovilo, da je izvedena parcelacija v skladu z načrtom parcelacije in Odloka ne nudi zadostne podlage za presojo pravilnosti opravljenega preizkusa.
Kot prikrito izplačilo dobička na podlagi 7. točke 74. člena ZDDPO-2 je lahko odpredeljen le tisti pravni posel, ki po višini dohodka pomeni neutemeljeno korist kvalificiranemu družbeniku. Po navedenem je nakup lastnega poslovnega deleža mogoče za davčne namene obravnavati kot prikrito izplačilo dobička le v primeru, če sta kumulativno izpolnjena pogoja kvalificirane udeležbe v kapitalu oziroma drugega načina obvladovanja družbe in če je bila kupnina za lastni poslovni delež višja od primerljive tržne cene. Davčni organ slednjega v postopku davčnega inšpkecijskega nadzora ni ugotavljal, saj je izhajal iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da celoten znesek kupnine pomeni izplačilo dobička.
Zgolj dejstvo, da je na podlagi izvedene prodaje poslovnega deleža družbi prišlo do nižje obdavčitve kot v primeru izplačila dobička, samo po sebi še ne pomeni nedovoljenega davčnega izogibanja, saj ni izkazana neupravičena davčna korist kot eden od pogojev za utemeljitev zlorabe. Presoja navedenega instituta mora namreč temeljiti na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre torej za oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta, ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje.
Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 10, 10/3. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/4, 7, 7/2. ZOdv člen 17, 17/5. ZBPP člen 26, 26/1, 26/1-6.
brezplačna pravna pomoč - stroški odvetnika - odmera nagrade in stroškov odvetnika - kazenski postopek - predobravnavni narok - zagovor obdolženca - obvezna razlaga odvetniške tarife - zmotna uporaba materialnega prava - določitev zagovornika storilcu več kaznivih dejanj - plačilo storitev brezplačne pravne pomoči - načelo enakosti - znižana nagrada - ustavnost zakonske ureditve - ustavna pritožba - sklep o podaljšanju pripora - odsotnost iz pisarne - odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko
Določba drugega odstavka 7. člena OT (veljavnega v času izdaje izpodbijanega sklepa; sedaj enako določa tretji odstavek te zakonske določbe) ne govori o zvišanju skupne vrednosti storitve za drugo in vsako nadaljnje kaznivo dejanje, kot to pojasnjuje toženka, ampak predvideva zvišanje skupne vrednosti storitve v predpisanem odstotku za zagovarjanje obdolženca za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje. Po presoji sodišča ta določba ni relevantna le v primerih, ko gre za nadaljevano kaznivo dejanje, ampak jo je utemeljeno razumeti tako, da se kot drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje šteje dejanje, za katerega so v obtožnici podani elementi, ki ga krajevno in časovno opredeljujejo kot samostojno (tudi izvršitveno) dejanje in ki se samostojno tudi dokazuje.
Vložitev in obravnava ustavne pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora predstavlja ločeno fazo postopka, ki poteka pred ustavnim sodiščem. Takšno stališče toženke je po presoji sodišča pravilno in skladno s 26. členom ZBPP, ki tudi v položaju, kot je obravnavani, ko predmet izpodbijanja ni končna sodna odločba v kazenskem postopku, pač pa samostojen sklep o podaljšanju pripora, omogoča BPP za (med drugim) različne vrste pravnih sredstev zoper takšen sklep.
Po presoji sodišča je na strani odvetnika tudi breme, da že ob predložitvi izpolnjene napotnice, ki mora po zakonu vsebovati obračun stroškov in posamezne zneske, ki jih je treba izplačati oziroma vrniti (deseta alineja četrtega odstavka 39. člena ZBPP), priloži tudi stroškovnik za opravljena dejanja (tretji odstavek 40. člena ZBPP), ki zajema tudi čas potovanja oziroma čas odsotnosti iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), z utemeljitvijo in izkazom njegovega trajanja, če to odstopa od tistega, kar izhaja iz podatkov spletnih merilnikov razdalj in časa trajanja potovanj, kot je merilnik na spletni strani Route planner.
Do izbrisa družbe iz sodnega registra in s tem do njenega prenehanja je prišlo po volji tožnice kot njene edine družbenice. Prav to pa je imelo za posledico prenehanje pravne osebe kot upnice in s tem dejstvo, da je tožnica postali hkrati upnica in dolžnica, kar pomeni, da je terjatev družbe in s tem obveznost tožnice iz naslova posojilnih razmerij ob izbrisu in zaradi izbrisa brez likvidacije prenehala ter da je bila s tem pridobljena premoženjska korist, ki se po določbah citiranih davčnih predpisov (ZDoh-2 in ZDDPO-2) obdavči kot dividende in s tem kot dohodek iz kapitala, od katerega se obračuna in plača dohodnina.
dohodnina - odmera dohodnine - davčna olajšava - dohodki iz drugega pogodbenega razmerja - stroški prevoza - vračilo dohodnine - izdaja odločbe - prekoračitev roka - posledice - obresti
Ustavno sodišče je v svojih odločitvah že nekajkrat zavzelo stališče, da ima država pri predpisovanju davkov široko polje proste presoje. Sodišče zato sodi, da tudi ureditev splošne davčne olajšave, s katero je določen znesek dohodka, ki se ne obdavčuje z letno odmero dohodnine, sodi v to polje proste presoje.
Kriterij razlikovanja kilometrine, ki sledi ureditvi v delovnem razmerju je ustrezen pri tistih t. i. drugih pogodbenih razmerjih, ki jih je po drugem odstavku 13. člena ZDR-1 dopustno sklepati tudi v primeru odvisnih razmerij, oziroma v razmerjih z dejansko ugotovljenimi elementi odvisnega razmerja. Drugače pa je v neodvisnih civilnopravnih razmerjih, kakršno naj bi bilo tudi tožnikovo, davčni organ pa okoliščin s tem v zvezi ni ugotavljal.
Veljavna davčna zakonodaja obrestovanja zneska vračila dohodnine, kadar odločba o odmeri letne dohodnine ni izdana v roku po 276. členu ZDavO-2, ne določa. Prav tako ni sporno, da ima davčni zavezanec v primeru dolgotrajnega odločanja na voljo pravno sredstvo, to je pritožbo zaradi molka, pri čemer z uporabo tega sredstva pospeši odločanje (ne doseže pa obrestovanja zneska vračila).
Tožeča stranka je predlagala glede na dejstvo, da med strankama ni spornih dejstev, naj sodišče postopa v skladu s 316. členom ZPP, ki določa, da če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek, izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi.
igre na srečo - omejitev dostopa do spletnih strani - ponudnik dostopa do interneta - primernost in sorazmernost ukrepa
Po presoji sodišča sta v predlogu tudi obseg omejitve dostopa do spletnih strani (omejitev dostopa do spletnih strani ... in ..., na katerih zavezanec prireja igro na srečo in torej ne do drugih spletnih strani ter kar za nasprotno stranko ni sporno) in način izvršitve odločbe o prepovedi prirejanja igre na srečo (omejitev dostopa do navedenih spletnih strani na način, da se na DNS strežnikih, ki jih ima nasprotna stranka v lasti ali upravljanju, onemogoči pretvorba tekstovnih spletnih naslovov ... in ... v pravi IP naslov tako, da vrne IP naslov spletne strani ...) podana ob upoštevanju načela sorazmernosti in v okviru tehničnih možnosti, saj je predlagatelj obseg omejitve in način izvršitve utemeljil z upoštevanjem okoliščin, ki jih določa ZIS v 107. a členu ZIS, torej, da je predlagani obseg nujno potreben, način izvršitve pa je za ponudnika najmanj obremenjujoč in ima najmanj stranskih učinkov.
ZUP člen 113, 113/3, 113/3, 114, 114/1. ZUreP-1 člen 105, 105/4, 110, 110/7.
omejitev lastninske pravice - služnost v javno korist - elektroenergetski objekt - stroški postopka - stroški izvedenca - zavezanec za plačilo stroškov - plačilo stroškov postopka
V obravnavanem primeru se stroški postopka, odmerjeni z izpodbijanim sklepom, nanašajo na postopek omejitve lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist, ki ga je predlagala tožeča stranka. Ker je šlo za postopek omejitve lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist, voden na podlagi 110. člena ZUreP-1, ki je predstavljal pravno podlago za odločanje o zahtevku, so po presoji sodišča brezpredmetne navedbe tožeče stranke, da naj (trenutno) na spornem delu trase daljnovoda ne bi predstavljala razlastitvenega upravičenca. Pri uporabi pravne podlage glede odločanja o stroških je namreč odločilna vrsta postopka in ne sam razlog za zavrnitev zahtevka.
Samo dejstvo, da sta stranki z interesom v postopku omejitve svoje lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist zasledovali svoje legitimne interese (t. j. nasprotovanje omejitvi njune lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist) in v podkrepitev svojih navedb predlagali izvedbo dokazov, ki jih je upravni organ nato tudi izvedel, po presoji sodišča še ne pomeni krivdne oziroma povzročitve stroškov iz nagajivosti.
Do vsebine zdravstvene dokumentacije se toženka v izpodbijani odločbi ni opredelila.
Komisija je tista, ki odredi/določi dodatne zdravstvene preglede, za to, da lahko popolno prouči razloge morebitne opustitve cepljenja, ki so šele nato lahko podlaga za odločitev organa odločanja.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. URS člen 74. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 106. ZJZP člen 12, 12/1, 14/14/1. ZVet-1 člen 66. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3, 3/4, 3/5.
Toženka koncesije ni podelila za območje cele upravne enote, ampak je območje po prejemu vlog vseh prijaviteljev razdelila. Njena utemeljitev bi bila torej razumna oziroma v povezavi z namenom podeljevanja koncesije v primeru, če bi se koncesija podeljevala za širše območje, zaradi katerega je prijaviteljeva vloga sploh ovrednotena z več točkami kot vloga tistega prijavitelja, ki se je prijavil na razpis za izvajanje koncesije na ožjem območju. Pri tem tudi ni jasno, kako naj bi pri podelitvi koncesije za občino oziroma več občin s strani toženke zasledovane prednosti večjega območja zagotavljala prijava za območje celotne upravne enote (kjerkoli v Sloveniji) in sedež v tej upravni enoti; še posebej v primeru, kot je obravnavani, ko se je koncesija podeljevala za občine v drugi upravni enoti, v kateri izbrani koncesionar nima sedeža ali ambulante.
Tožnikov očitek, da ZVet-1 ne daje zakonske podlage za režim izključnih koncesij je neutemeljen, saj v praksi na ravni države sploh ne gre za to, ampak za način organiziranja mreže javne veterinarske službe (53. člen ZVet-1), ki se ustvari s podeljevanjem koncesij za dodeljeno območje (2. člen Uredbe) za tisti del veterinarske dejavnosti, s katerim država zagotavlja najmanjši in nepretrgan obseg zdravstvenega varstva živali (glej tudi 1. člen Uredbe).
Sodišče po pregledu izpodbijane prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ugotavlja, da sta se prvostopenjski in drugostopenjski organ v obrazložitvi (zgolj) sklicevala na izvedenski mnenji o številu ur in vsebini osebne asistence za tožnika, iz same odločbe pa ne izhajajo konkretni razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi, in sicer, zakaj organ šteje, da je uporabnik upravičen do 20 ur osebne asistence manj kot je veljalo od leta 2020 naprej. Upravna organa prve in druge stopnje se sploh nista opredelila do navedb tožnika in njegove dodatne medicinske dokumentacije v zvezi s poslabšanjem zdravstvenega stanja.
V spornem primeru je bila izvršba začeta na podlagi izvršilnega naslova, na katerega je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. V upravnem sporu tožeča stranka izvršilnega naslova ne more izpodbijati (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavanem primeru ni sporno, zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na izvršilni naslov neutemeljeni.
V primerih, ko se v upravnem sporu izpodbija odločitev, ki se ne izvršuje po ZUP, je mogoče predlagati izdajo t. i. ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, s katero sodišče na predlog tožnika začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se predlagana ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. To vrsto začasne odredbe pa sodišče lahko izda le, če jo stranka izrecno predlaga in ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje tudi ustrezno opredeli, česar pa tožeča stranka ni storila.
Glede predlaganega zadržanja izvršitve izpodbijane odločbe v preostalem delu, ki se nanaša na prepoved vstopa tožeče stranke v Republiko Slovenijo ter na obveznost zapustitve Republike Slovenije, pa zadržanje učinkovanja tega dela izreka odločbe ni potrebno, saj navedena prepoved in obveznost nastopita šele s pravnomočnostjo izpodbijane odločbe oziroma v roku desetih dni po pravnomočnosti izpodbijanega akta.
tujec - omejitev gibanja - pogoji za omejitev gibanja tujcu - razlog za omejitev gibanja - podaljšanje omejitve gibanja - nesodelovanje v postopku - odločba o vrnitvi - pravnomočnost odločbe - lažna identiteta - nevarnost pobega - načelo sorazmernosti
V zadevi ni sporno, da je tožnik med letom 2019, ko je v RS prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, in letom 2024, najmanj dvakrat samovoljno zapustil RS. Navedeno izhaja tudi iz nespornih dejstev, da je bil tožnik na podlagi Dublinske uredbe v RS dne 5. 10. 2021 vrnjen iz Švice, dne 13. 2. 2024 pa iz Nizozemske. RS je tožnik samovoljno zapustil, ko so bili v teku postopki v zvezi z mednarodno zaščito, ki jih je sprožil tožnik sam, in ki so bili prav zaradi njegovega postopanja ustavljeni. Že na podlagi zgoraj navedenih dejstev, ob tem, da tožnik ves čas postopka, tako pred upravnimi organi kot pred sodiščem, vztrajno zavrača vrnitev v Alžirijo, sodišče zaključuje, da je v konkretnem primeru izkazana nevarnost pobega tožnika v smislu citiranih določb 68. člena ZTuj-2.
varstvo osebnih podatkov - informacijski pooblaščenec - registrska tablica - obdelava osebnih podatkov - osebni podatek
Da so podatki z registrskih tablic že sami po sebi osebni podatki v smislu 1. točke 4. člena Splošne uredbe, ne izhaja niti iz delne odločbe Ustavnega sodišča U-I-152/17 z dne 4. 7. 2019. Posledično ni mogoče zaključiti, da je toženka pravilno uporabila določbe ZVOP-2, vključno z določbo desetega odstavka 80. člena tega zakona.
okoljevarstveno dovoljenje - okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega - stečajni postopek - odpadki - ravnanje z odpadki - inšpekcijski ukrep - odstranitev odloženih odpadkov
Že dejanska okoliščina, da so se v času izdaje izpodbijane odločbe odpadki nahajali v napravi na nepremičninah, katerih lastnica je bila v celoti tožnica, zadostuje za obstoj tožničine obveznosti iz okoljevarstvenega dovoljenja, da odpadke, ki se nahajajo v napravi, odstrani. Iz okoljevarstvenega dovoljenja namreč izhaja, da se obveznost nanaša na kakršnekoli odpadke v napravi in ne le na odpadke, ki bi nastali zaradi delovanja naprave.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - pred vložitvijo prošnje nastali stroški - stroški postopka - stroški izvedenca - izvedensko mnenje - pisno izvedensko mnenje
Med strankama ni sporno, da je izvedenec geodetske stroke B. B. pisno izvedensko mnenje izdelal 17. 11. 2023 (ter ga istega dne tudi predložil sodišču skupaj s priglasitvijo nagrade in stroškovnikom), izvedenka gradbene stroke C. C. pa 13. 8. 2022 in ga dopolnila 19. 10. 2022 in 13. 3. 2023. To pomeni, da so stroški pisnih izvedenskih mnenj obeh izvedencev, za katere je tožnica zaprosila za odobritev BPP kot oprostitev plačila teh stroškov postopka, nastali še preden je dne 2. 2. 2024 vložila to prošnjo. Sodišče zato zaključuje, da je toženka pravilno presodila, da ob upoštevanju drugega odstavka 11. člena ZBPP nima podlage, da bi tožničini prošnji ugodila.
Zgolj podatek o vrednosti premoženja družb ob likvidaciji ne zadošča za ugotovitev, da sporne terjatve v celoti niso bile del premoženja družb ob likvidaciji, saj so v to vrednost vključena vsa sredstva kot tudi morebitne obveznosti družb v likvidaciji, katerih vrednost znižuje vrednost likvidacijske mase. Dokazni zaključek o nemožnosti tožnikovega prevzema terjatev zaradi izvedene likvidacije sta davčna organa naredila na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zato preuranjeno. Na osnovi tako ugotovljenega dejanskega stanja zato ni mogoče izključiti, da gre pri spornem dohodku za dohodek v obliki dobička iz kapitala ob odsvojitvi kapitala, kot to trdi tožnik
Agencija RS za javnopravne evidence in storitve (AJPES) - sodni register - podjetnik posameznik - izbrisni razlog - letno poročilo - izbris po uradni dolžnosti
Med strankama ni sporno, da tožnik ni pravočasno oddal letnih poročil za leti 2018 in 2019. Oddal ju ni niti v pritožbenem roku zoper izpodbijani sklep AJPES. Zamuda zakonskega materialnega roka za stranko pomeni, da s prvim dnem zamude za oddajo letnega poročila nastopijo posledice neizpolnitve zakonskih obveznosti, v konkretnem primeru ugotovitev razloga za izbris iz poslovnega registra.
Ureditev, po kateri se podjetnik izbriše iz poslovnega registra, če v dveh zaporednih letih ne odda poslovnega poročila je bila v ZGD-1 vnesena že takoj ob sprejemu tega zakona (2006) in torej ne gre za morebitno novo odločbo. Poleg tega je izbrisni razlog vezan na obdobje dveh zaporednih let, kar pomeni, da zgolj enkratna zamuda še ne privede do izbrisnega razloga.
Niti Uredba in niti Javni razpis ne določata, da bi morala imeti veterinarska organizacija zaposlenega najmanj enega veterinarja na vsakih začetih 300 KMG, ki redijo rejne živali, na območju občine, za katero je toženka z odločbo podelila koncesijo. Določata, da se zahtevano število zaposlenih izračuna glede na območje, ki ga prijavitelj uveljavlja.
Toženka v obravnavanem primeru koncesionarja ni izbirala za širše območje, ampak za območje ene občine. Kriterij (večje število točk za večje prijavljeno območje in sedež na območju prijavljenega območja upravne enote) glede na območje dodeljene koncesije (Občina X.) ni v razumni povezavi s koncesijo. Tožnik pravilno opozarja, da prednost zaradi prijave na večje območje, tj. upravne enote (v kateri ima tudi sedež), z izborom za manjše območje, tj. občine, ni v zvezi s predmetom razpisa. Tako merilo zato tako, kot je uporabljeno, ni sorazmerno, saj ni jasno, kako naj bi lahko pri koncesiji, dodeljeni za območje, manjše od cele upravne enote, prednost pomenila okoliščina, da je izbrani koncesionar prijavil večje območje, na katerem je pripravljen nuditi koncesijske storitve.