Po delnem znižanju pravično denarno zadoščenje ob uporabi že navedenih določb materialnega prava po presoji pritožbenega sodišča predstavlja odškodnina za tožniku nastalo škodo v obravnavanem škodnem dogodku v višini 4.500,00 EUR, kar upoštevaje razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje predstavlja približno 3,2 povprečne neto plače. Tako odmerjena odškodnina je, glede na to, da pritožbeno sodišče ni našlo primera s primerljivo škodo, v ustreznem razmerju z odmerjenimi odškodninami za nekoliko večji oz. za nekoliko manjši obseg utrpele škode.
OZ člen 15, 50, 86, 569. ZN člen 43. ZPP člen 8, 213, 224.
primarni in podredni tožbeni zahtevek - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - nična pogodba - posojilna pogodba - poroštvena pogodba - izvedba dokazov - oblika pogodbe - prosto urejanje obligacijskih razmerij - soglasje volj - pogodba v notarskem zapisu - dokaz resničnosti - izpodbijanje domneve o resničnosti vsebine javne listine - trditveno in dokazno breme - grožnja - oblikovanje poslovne volje - svobodna volja pri sklepanju pogodbe - pravne posledice
Sodišču ni potrebno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, ki so glede materialnopravnega stališča sodišča potrebni ter primerni za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen ZPP).
Za sklenitev posojilne pogodbe zakon ne predpisuje posebne oblike, tožnik pa tudi ni zatrjeval, da je bilo med pogodbenimi strankami dogovorjeno, da bo posebna oblika pogoj za njeno veljavnost, zato posebna oblika za veljavnost posojilne pogodbe ni bila potrebna, iz česar sledi, da tudi, če bi prvi toženec naknadno podpisal posojilno pogodbo, to na samo veljavnost posojilne pogodbe ne bi imelo nobenega vpliva. Dejstvo, da je bila pogodba podpisana s strani vseh pogodbenikov zadostuje za njeno sklenitev.
Pogodba je rezultat dogovarjanja strank. Pogodba je sklenjena, ko je doseženo soglasje volj.
Notarski zapis popsojilne pogodbe dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. V skladu z 224. členom ZPP pa je notarsko listino moč izpodbiti.
Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja, nosi trditveno in dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbo.
ZPP člen 108, 108/1, 108/4, 163, 163/4, 182a, 227, 227/1. ZIZ člen 17, 17/1, 21, 21/1.
objava opravičila - dajatvena tožba - oblikovanje tožbenega zahtevka - nedoločen in neizvršljiv tožbeni zahtevek - ustreznost izvršilnega naslova - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - zavrženje tožbe - konkretiziranost tožbenega zahtevka - trditvena stiska - pridobitev podatkov - predložitev listine s strani nasprotne stranke - stopničasta tožba - dopolnitev zahtevka - rok za dopolnitev - dodatni rok
Pri dajatveni tožbi je glavni kriterij za presojo zadostne opredeljenosti zahtevka preizkus, ali bo tožbeni zahtevek zagotavljal ustreznost izvršilnega naslova.
Tožbeni zahtevek je ostal nedoločen v ključnem delu, in sicer, komu vse naj toženka pošlje obvestilo (preklic objave oziroma opravičilo). Tožnik je krog naslovnikov sicer omejil, vendar pa ga ni navedel dovolj jasno, da bi bil zahtevek v tem delu izvršljiv.
ZDR-1 člen 202. OZ člen 356. URS člen 22, 23. ZPP člen 315, 315/1.
plačilo za nadurno delo - zastaranje terjatev delavcev - kolektivni delovni spor - učinek vmesne sodbe
Odločitve v kolektivnem delovnem sporu ni mogoče enačiti z odločitvijo z vmesno sodbo, ki kot predpostavko zahteva, da toženka v sporu izpodbija podlago in višino tožbenega zahtevka, za odločitev pa je zrel le temelj tožbenega zahtevka (prvi odstavek 315. člena ZPP). Meritorna odločitev v kolektivnem delovnem sporu sicer lahko kaže nekatere učinke vmesne sodbe (npr. reševanje vprašanja temelja, ekonomičnost postopka), vendar zaradi različne pravne narave in vsebine sporov njihovih učinkov in posledic odločitev ni mogoče enačiti.
pravdna sposobnost - procesna sposobnost - pomanjkanje pravdne sposobnosti - odškodnina
Procesna sposobnost stranke se sicer domneva, vendar mora sodišče, če lahko iz okoliščin primera posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, o tem vprašanju odločiti s stopnjo zanesljivosti in to tudi obrazložiti. V nasprotnem primeru je odločba obremenjena z absolutno bistveno procesno kršitvijo iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker tožnik v pravdi ni uspel, je moralo pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti preizkusiti obstoj procesne sposobnosti na strani tožnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00069315
SPZ člen 40, 43, 92. ZPP člen 8.
izselitev iz nepremičnine - pravno poslovna pridobitev lastninske pravice - dolgoletna posest - izjalovljeno pričakovanje - konvalidacija ustno sklenjene in realizirane pogodbe - ugovor priposestvovanja lastninske pravice - opravičljiva zmota glede obstoja pogojev za priposestvovanje - dobrovernost priposestvovalca - prepričljiva dokazna ocena
Pritožbeno sodišče ne dvomi v obstoj dolgoletne posesti tožencev, kar pa za pridobitev lastninske pravice še ne zadošča. Obljuba nima za posledico prenosa lastninske pravice. Pravo namreč golega upanja oziroma pričakovanja na pridobitev lastninske pravice ne ščiti.
Toženci pravnega naslova niso izkazali, zato je že iz tega razloga izključeno priposestvovanje.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - nevarnost
Za obstoj nevarnosti ni nujno, da upnik izkaže namen dolžnika z odtujevanjem in skrivanjem preprečiti izvršbo. Zadošča že, da ima njegovo ravnanje (odtujevanje ali drugačno ravnanje s premoženjem) negativen vpliv na bodočo uveljavitev terjatve. V takem primeru je zato lahko odločilno vprašanje (objektivnega) vpliva dolžnikovega ravnanja na možnost uspeha v potencialni izvršbi in v zvezi s tem tudi siceršnji obseg dolžnikovega premoženja.. Če pa upnik verjetno izkaže namen dolžnika z odtujevanjem in skrivanjem premoženja preprečiti morebitno izvršbo, vprašanje siceršnjega obsega premoženja ni več relevantno. Nevarnost je podana že z dolžnikovim namenom preprečiti izvršbo.
tožba za plačilo odškodnine - povrnitev nepremoženjske škode - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - smrt enega od staršev - sporna višina nepremoženjske škode - obseg duševnih bolečin - neizvedba predlaganih dokazov - načelo individualizacije višine odškodnine - načelo objektivizacije odškodnine - pravična denarna odškodnina - primerljiva zadeva iz sodne prakse
Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo medsebojno navezanost in tesno povezanost tožnice z očetom. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica ob smrti očeta stara 26 let. Skupaj s svojim partnerjem je živela pri starših, bila je tudi že zaposlena. Naredilo je tudi ustrezno primerjavo z zadevo VSL I Cp 2126/2021 z dne 31. 5. 2022, kjer je bila na podlagi istega škodnega dogodka tožničinemu bratu zaradi smrti očeta prisojena odškodnina v višini 21.000,00 EUR (16,7 povprečnih neto plač), pri čemer je sodišče upoštevalo posebne okoliščine o povezanosti med sinom in očetom, saj je bil oče njegov trener in ga je spremljal na njegovi športni poti, poleg tega sta bila z očetom še dodatno povezana preko skupnega interesa na področju multimedijev. Tožničin brat se finančno še ni osamosvojil. V konkretnem primeru pa sodišče pri tožnici posebnih okoliščin ni ugotovilo, zaradi česar ji je bila prisojena nekoliko nižja odškodnina.
izločitev sodnika - pravočasnost zahteve za izločitev sodnika
Iz vsebinskih navedb izhaja zahteva toženke, da naj o njeni pritožbi ne odloča Višje sodišče v Celju, zlasti naj o njej ne odločajo tri poimensko navedene višje sodnice istega sodišča, ki so o zadevi že odločale, nato pa iz navedb, vsebovanih v samostojnem odstavku, da naj pri sodišču prve stopnje o zadevi ne odloča sodnica B. B., ki je sodila v ponovnem postopku pred sodiščem prve stopnje in torej izdala izpodbijano sodbo. Utemeljenosti svoje pritožbene graje, pritožnica, glede na vsebino lastnega predloga za izločitev prvostopne sodnice, ki šele v pritožbi zoper sedaj izpodbijano odločitev navaja, da se je zahteva za izločitev prvostopne razpravljajoče sodnice nanašala na ponovljeno sojenje, ki ga še ni bilo, tako ne izkaže.
ZP-1 člen 6a, 8, 21, 26, 26/6, 159. ZJN-3 člen 9, 9/1, 9/2, 9/3, 9/3-a, 21, 21/1, 21/1-a, 24, 27, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47,48, 49, 111, 111/1, 111/1-2, 111/5. Direktiva 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES člen 2, 2/1, 2/1-4. KZ-1 člen 18, 32, 32/1, 32/2. ZNUZNNZ člen 2, 2/1.
javno naročanje - oddaja naročila brez izvedbe ustreznega postopka - prekinitev postopka - čas storitve prekrška - skrajna sila - izrek opomina - omilitev globe - prekršek neznatnega pomena - trajajoč prekršek - reformatio in peius
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obdolžena pravna oseba izpolnjuje vse značilnosti osebe javnega prava, ki so določene v tretjem odstavku 9. člena ZJN-3 in v 4. točki prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24/EU, zaradi česar se obdolžena pravna oseba šteje za naročnika, ki je pri svojem poslovanju dolžan upoštevati določbe ZJN-3. Pri tem je tudi pravilno ugotovilo, da določbi 4. točke prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24/EU in točke a) tretjega odstavka 9. člena ZJN-3 ne določata, da je za osebo javnega prava bistveno, ali kot svojo službo opravlja zgolj javno službo, ali pa poleg tega opravlja še druge dejavnosti, temveč je pri uvrščanju subjektov med osebe javnega prava potrebno izhajati iz značilnosti posameznega subjekta oziroma iz razloga njegove ustanovitve in iz tega, da zakon ne omogoča ločevanja po dejavnosti, ki je (zgolj) javna služba (namenjena zadovoljenju potreb splošnega interesa), in tržni dejavnosti, kot to uveljavljata obdolženki.
Za javne lekarniške zavode in zasebne lekarne (koncesionarje) ne more veljati enak pravni režim. O tem se je namreč že opredelilo Ustavno sodišče RS in zavrnilo očitke obojih o zavzemanju za priznanje enakega položaja in očitke o kršenju ustavnih načel. Ker se dejanske in pravne okoliščine od takrat dalje niso spremenile in ker so določbe četrtega odstavka 9. člena in 27. člena ZJN-3 sprejete na podlagi Direktive 2014/24/EU, višje sodišče ne vidi razloga za prekinitev oziroma zadržanje postopka o prekršku.
Samo zakon (ZJN-3) je tisti, ki določa, kdaj ga ni treba upoštevati in uporabiti, nabava zdravil pa med izjemami, za katere se zakon ne uporablja (27. člen ZJN-3), ni navedena. Za preostalo blago (prehranska dopolnila, kozmetični izdelki, medicinski pripomočki ipd.), ki ga naročnik nabavlja zaradi nadaljnje prodaje ali dajanja v najem tretjim osebam, pa oddaja naročila ni podrejena pravilom ZJN-3 le v primeru, če so izpolnjeni pogoji iz 15. točke prvega odstavka 27. člena ZJN-3, vendar v obravnavanem primeru te izjeme ni bilo mogoče uporabiti.
ZNUZNNZ, ki velja od 29. 7. 2023, določa začasno neuporabo določb zakona, ki urejajo javno naročanje, zgolj za zagotavljanje zalog zdravil na zdravniški recept, ki jih morajo zagotavljati javni lekarniški zavodi v skladu z določbami zakona, ki ureja lekarniško dejavnost, najpozneje v 24 urah od naročila oziroma naslednji delovni dan (za vsa preostala zdravila pa se torej določbe ZJN-3 še vedno uporabljajo).
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialne določbe ZP-1 oziroma KZ-1 glede časa storitve prekrška v povezavi z določbami ZJN-3. Pravna situacija, kot je obravnavana v izpodbijani sodbi (da je pravna oseba povzročila nastanek protipravnega stanja, ko je sklepala pravne posle s tremi dobavitelji mimo javnonaročniške zakonodaje in je to določen čas vzdrževala), ustreza pojmu trajajočega prekrška in ne treh prekrškov, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe.
ZPP člen 163, 163/1, 339, 339/2, 339/2-12, 339/2-14. OZ člen 619. ZDR-1 člen 9, 13, 17, 62, 62/6. ZUTD člen 163, 163/2, 166, 166/2, 167. ZDSS-1 člen 41, 41/5.
obstoj delovnega razmerja - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - poslovni model - zloraba - dejanski delodajalec - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o. je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegov dejanski delodajalec je bila ves čas toženka, saj formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je tako sprejelo pravilno stališče, da med tožnikom in toženko obstaja delovno razmerje za čas od prenehanja delovnega razmerja tožnika z družbo A. d. o. o. do njegove zaposlitve pri novem delodajalcu (C. d. o. o.). Kljub temu je pritožbeno sodišče odločitev o obstoju delovnega razmerja razveljavilo, saj obstajajo pomanjkljivosti, zaradi katerih sodbe ni mogoče preizkusiti.
začasna odredba - začasna zaustavitev ladje - pomorski privilegij
Pomorski privilegij za lastnike ladij predstavlja skrito tveganje, saj obstaja ne glede na vpise v ladijski register. Prav zato je uveljavitev pomorskega privilegija časovno omejena na določeno (kratko) razdobje od nastanka privilegija. Pri pomorskem privilegiju, ki je nastal zaradi škode, je odločilen trenutek nastanek škode, ki jo je povzročila ladja. Logično gre za neposredno škodo, s pomorskim privilegijem je zavarovana terjatev (neposrednega) oškodovanca.
Sodišče je ugotovitvam, mnenjem in predlogom CSD sledilo in na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da je za verjetno izkazano, da mld. A. A. nastaja škoda, ker se stiki z njegovim očetom dlje časa ne izvajajo (razen stika pod nadzorom dne 24. 4. 2023 v trajanju 45 minut), da je to ogrožajoče za njegov psihosocialni razvoj, ker potrebuje konstantnost v odnosu z očetom in redne stike z njim, saj gre za otroka s posebnimi potrebami, zato je določilo stike pod nadzorom. Narava postopka za izdajo tovrstne začasne odredbe v primeru ogroženosti otroka, ki jo opredeljujeta potreba po hitri odločitvi in nižji dokazni standard, ne terja izvedbe vseh predlaganih dokazov, temveč se mora sodišče omejiti zgolj na izvedbo tistih dokazov, ki mu omogočajo razumno hitro oceno, ali je ogroženost otroka tolikšna, da terja njegovo zavarovanje pred izdajo končne odločitve o zadevi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00069490
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-1.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca
Formalnim predpostavkam pa sledi še presoja materialne predpostavke sojenja v nenavzočnosti obdolženca, ki zadeva oceno, ali je obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi nujna. Sodišče ocenjuje nujnost obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi glede na do tedaj razčiščeno dejansko stanje, ki ga presoja po načelu proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP), ob tem pa mora tudi paziti, da s sojenjem v nenavzočnosti ne krši pravic strank v postopku. Sodišče prve stopnje je izpolnjenost pogoja nujnosti utemeljilo s tem, da obdolženčeva navzočnost ni bila nujna, ker je že bil zaslišan in ker sprememba obtožnega predloga ni bila bistvena, zato mu ni bilo treba dodeliti posebnega roka za pripravo obrambe. Navedena razloga pa za celovito presojo izpolnjenosti pogojev za sojenje v nenavzočnosti obdolženca ne zadoščata.
OZ člen 619. ZUTD člen 163, 163/2, 166, 166/2, 167.
obstoj delovnega razmerja - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - poslovni model - zloraba - predlog za izdajo dopolnilne sodbe - zastaranje - preuranjena odločitev
Sodišče prve stopnje pri izračunu razlike v plači za leto 2019 ni pojasnilo, na kakšen način je izračunalo dosojeni znesek. Tožniku je delovno razmerje pri A. d. o. o. prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa datuma prenehanja ni ugotovilo. Nadalje je o zahtevku za leto 2020 odločilo opisno, pri čemer se je sklicevalo na načelo ekonomičnosti, ker naj bi pridobivanje dodatnih podatkov trajalo predolgo. Glede na to, da je odločitev o zahtevku za ugotavljanje obstoja delovnega razmerja, priznanja vseh pravic in reparaciji tožnika odvisna od statusa tožnika, ali je bil zaposlen pri drugem delodajalcu, ali je prejemal nadomestilo za brezposelnost za leti 2019 in 2020, je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preuranjena. Enako velja tudi za znesek regresa za letni dopust za leto 2019.
stroškovna odločitev - končni sklep o pravdnih stroških - višina stroškov - potrebnost stroškov - res iudicata
Četrti odstavek 163. člena ZPP določa, da prvo sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, odloči o zahtevi za povrnitev stroškov, in sicer odloči katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. Po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari pa izda sklep o višini stroškov. V takšnem 'naknadnem' sklepu o stroških prvo sodišče ugotovi obseg potrebnih stroškov in njihovo višino zgolj odmeri, ne odloča pa o temelju oziroma deležu potrebnih stroškov, saj je o tem odločeno že v odločbi, s katero se je postopek končal.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00070763
ZBPP člen 40, 40/1, 46. ZOdv člen 17, 17/5. ZPP člen 100, 100/1, 154, 154/1, 163, 163/4.
končni sklep o pravdnih stroških - odločitev o pravdnih stroških - brezplačna pravna pomoč - smrt stranke, zastopane po odvetniku - nadaljevanje postopka po dedičih - navedba stranke v odločbi - plačilo odvetniških storitev - plačilo storitev brezplačne pravne pomoči - plačilo odvetniških storitev iz naslova brezplačne pravne pomoči - odstop - priglasitev stroškov - zloraba ali izigravanje zakona - zaznamba spora - odmera pravdnih stroškov
Tožnik je imel ves čas Bpp, in temu upravičenju se ni mogel učinkovito odpovedati (z učnikom za nazaj) z utemeljevanjem, da njegov pooblaščenec ni priglasil zahtevka za kritje potrebnih pravdnih stroškov (po opravljeni storitvi) pri službi Bpp, ker je bil prepričan, da mu je toženec po pravnomočni sodbi dolžan povrniti pravdne stroške. Ravnanja pooblaščenca, četudi sprejetega v dogovoru s stranko, ni mogoče obravnavati kot da brezplačna pravna pomoč za ta pravdni postopek nikoli ni bila odobrena. Tožnik niti ni seznanil organa za Bpp o odstopu, niti ni pojasnil utemeljenih razlogov za odstop. Nepriglasitev stroškov v postopku Bpp in posledično neizplačilo iz proračuna onemogoča le naložitev povračila odvetniških stroškov tožencu v korist proračuna. Država namreč ni z ničemer oškodovana. Pri tem pa se tožnikova plačilna obveznost ni spremenila. Če bi tožnikov pooblaščenec pri službi Bpp (pravočasno) priglasil stroške, ki mu bi bili priznani (in nato izplačani), bi jih bil toženec v okviru petega odstavka 17. člena ZOdv dolžan (namesto tožniku) povrniti v proračun v višini polovice zneska, ki bi pooblaščencu tožnika kot izvajalcu brezplačne pravne pomoči pripadali po odvetniški tarifi. Dejstvo pa je, da toženčeva obveznost povračila stroškov obstoji, pri čemer na njegov položaj nima vpliva, komu mora povrniti stroške odvetnika. V dani situaciji, ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je prvi toženec dolžan povrniti tožniku, upoštevaje določilo 17. člena ZOdv le polovico priznanih stroškov odmerjene nagrade in v celoti materialne stroške. Tožencu ne more iti v breme/škodo nepriglasitev tožnikovega pooblaščenca pri organu Bpp. Če bi dodeljeni odvetnik za svoje delo pravočasno priglasil stroške iz naslova Bpp, bi bili izplačani iz proračuna le polovično in toliko bi bil prvi toženec dolžan namesto tožniku povrniti v korist proračuna. Ker niso bili izplačani zaradi neuveljavljanja pri ustreznemu organu, je dolžan te stroške prvi toženec povrniti neposredno tožniku. Nedopustno je, da bi stranka, v dogovoru z dodeljenim odvetnikom (čeprav ima možnost priglasiti stroške pri službi Bpp in bi dobil plačilo za svoje delo iz proračuna v skladu s pravilom o plačilu o znižanih nagradah odvetnikom), v situaciji, ko izve, da je v pravdi v celoti uspela, odstopila od Bpp na način, da pooblaščenec (izvajalec Bpp) ne priglasi stroškov v postopku brezplačne pravne pomočim, posledično pa dobi plačilo stroškov za odvetnikovo delo v polni višini po OT.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00070236
Uredba Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema člen 1, 6, 69, 69/1, 69/3. DZ člen 4. ZPP člen 163, 163/4. Uredba Sveta (EU) 2016/1104 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskopravnih posledic registriranih partnerskih skupnosti (2016) člen 1.
ugotovitev obsega skupnega premoženja - ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča - ugovor krajevne nepristojnosti - mednarodna pristojnost - pristojnost slovenskega sodišča - premoženjska razmerja med zunajzakonskimi partnerji - lega nepremičnine - Republika Hrvaška - država članica EU - časovna veljavnost - uporaba materialnega prava
Stranki v pravdi za ugotovitev obsega skupnega premoženja sta bivša zunajzakonska partnerja, ki imata običajno prebivališče v Republiki Sloveniji, ena njuna nepremičnina pa se nahaja na Hrvaškem. Tudi za odločanje o tem delu tožbenega zahtevka je pristojno sodišče Republike Slovenije, saj je treba uporabiti določila Uredbe 2016/1103 in ne ZMZPP.
ZIZ-UPB4 člen 23, 23/1, 23/2, 41, 41/1, 41a, 61, 61/4.
verodostojna listina - izvršba na podlagi menice - rok za vložitev ugovora
Pri obeh postopkih (tako pri tistem po 41. členu ZIZ kot pri tistem po 41.a členu ZIZ) pa velja določba prvega odstavka 61. člena ZIZ, kjer je predpisano, da znaša v meničnih (in čekovnih) sporih rok za ugovor tri dni.
vknjižba neprave stvarne služnosti - pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti - pooblastilo za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - zakoniti zastopnik občine - tekoči posli - obremenjevanje nepremičnin - pooblaščenec - načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - dovoljenost vpisa glede na stanje zemljiške knjige
Po prepričanju pritožbenega sodišča obremenjevanje nepremičnin v nobenem primeru ne spada med tekoče zadeve. Podžupanja zato v predmetni zadevi ni nastopala kot zakonita zastopnica občine, ampak kvečjemu kot njena pooblaščenka. Ker zemljiškoknjižnega dovolila ni izdal zakoniti zastopnik občine, dovolilu pa tudi ni bilo priloženo overjeno pooblastilo, s katerim bi zakoniti zastopnik pooblaščenko na ustrezen način pooblastil za izstavitev dovolila, je odločitev sodišča prve stopnje, ki vpisa ni dovolilo, pravilna.