ZPIZ-2 člen 42, 42-2, 63, 63/1, 69, 69/1, 69/1-2. ZPP člen 8, 287.
nastanek invalidnosti - vključitev v obvezno zavarovanje - gostota pokojninske dobe - izguba delovne zmožnosti - dokazna ocena - postavitev drugega izvedenca
Tožnica je v okviru preostale delovne zmožnosti še vedno zmožna za opravljanje dela, pri čemer pa je za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ključno, da se tožnica vključi v zavarovanje, saj je, kot je to določeno v 69. členu ZPIZ-2, poleg invalidnosti ključen pogoj, ki mora biti izpolnjen za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, vključenost v obvezno zavarovanje. Če zavarovanec ni vključen v obvezno zavarovanje, kot je bilo to podano v tej zadevi, pa mora dopolniti potrebno gostoto pokojninske dobe.
postopek za ureditev razmerij med solastniki - ureditev razmerij med solastniki - nadomestitev soglasja solastnikov
Za ureditev razmerij med solastniki je po ZNP-1 predpisan poseben nepravdni postopek.
V tem postopku je spodišče prve stopnje odločalo le o nadomestitvi soglasja za prestavitev vodomera, ne pa tudi o dovoljenosti in načinu te prestavitve. Ne gre torej za nedopusten poseg v pritožnikovo lastnino.
ZPP člen 158, 158/1, 188, 188/2. ZBPP člen 44, 46.
odločitev o stroških postopka - umik tožbe - soglasje k umiku tožbe - razlog za umik tožbe - izpolnitev tožbenega zahtevka - solidarni dolžniki - dediči kot nujni sosporniki - brezplačna pravna pomoč - plačilo v dobro proračuna RS
Ker so toženci že podali v predmetni zadevi odgovor na tožbo, je sodišče pravilno ravnalo po drugem odstavku 188. člena ZPP in toženci so podali soglasje k umiku, drugi toženec pa izjave ni podal in se je po zakonu štelo, da z umikom soglaša. Zato je sledila odločitev o stroških, saj je zastopnik prvo toženke priglasil stroške, enako je priglasila stroške tretje toženka.
Ker pa je imel tožnik brezplačno pravno pomoč, je bil začasno oproščen plačila stroškov začasnega zastopnika prvo toženki in so se sredstva za plačilo zagotovila iz proračuna (44. člen ZBPP). Na koncu pa je treba po uradni dolžnosti odločiti o teh stroških (46. člen). Nasprotna stranka mora namesto stranki, te stroške povrniti v proračun.
V primeru, ko tožeča stranka umakne tožbo, ker je ena izmed toženih strank izpolnila zahtevek, ostale pa se upirajo, se ne more šteti, da ima izpolnitev po solidarnemu zavezancu v procesnem pomenu enak učinek, kot da bi stranka sama izpolnila zahtevek, ki mu ugovarja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00070233
ZKP člen 278, 278/2, 277, 277/1, 277/1-4. KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - odločanje o ugovoru zoper obtožnico - pristojnost zunajobravnavnega senata - materialni preizkus obtožnice - ocenjevanje utemeljenosti suma - sklepanje o dokazanosti - sprememba sklepa
Čeprav je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, pa se je v svojem bistvu, tudi po oceni pritožbenega sodišča, opredeljevalo do vsebine posameznih očitkov, ki bremenijo obdolženca, na način, da je odločalo o sami utemeljenosti obtožbe, s tem pa je preseglo pristojnosti iz faze materialnega preizkusa obtožbe. Poudariti je namreč, da se v ugovornem postopku ne odloča o utemeljenosti obtožbe (o tem bo odločal senat na glavni obravnavi), temveč o utemeljenosti ugovora zoper obtožnico.
izvršilni stroški - nepravilno odmerjeni stroški - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - odmera stroškov - zmotna uporaba materialnega prava - odvetniška tarifa
Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje izvršilne stroške nepravilno odmerilo, ker je upniku za strošek za sestavo predloga za izvršbo priznalo le 200 namesto priglašenih 250 točk.
pritožbeni razlogi - zmotna uporaba materialnega prava - odgovornost zzzs - poškodba delavca - regres - samostojni podjetnik - prenos podjetja
Razpolagalec (s.p.) tudi po prenosu podjetja odgovarja za prenesene obveznosti, če jih ne izpolni družba, in njegova obveznost je neomejena, subsidiarna (če jih ne izpolni družba) in solidarna.
ZP-1 člen 144, 144/1.. Uredba o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami (2002) člen 4.
hramba zaseženega vozila - stroški izvršitelja - povrnitev stroškov izvršitelja
V predpisih, ki urejajo to področje, ni nobene podlage za drugačno obravnavanje stroškov, ki so nastali po tem, ko bi lastnik predmete lahko prevzel, pa jih ni. Izvršitelj je predmete hranil na podlagi skladiščne pogodbe, sklenjene med njim in sodiščem, v tem razmerju je zavezanec za plačilo stroškov hrambe sodišče. Sodišče pa jih bo nato po določbi prvega odstavka 144. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izterjalo od storilca prekrška.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - manj verjetna pravica dediča - spor o obstoju in vrednosti darila - vračunanje darila - dokazno breme - predložitev listine - prevalitev dokaznega bremena - namen plačila
Na podlagi prvega odstavka 213. člena ZD se na pravdo napotiti tisto stranko, katere pravico sodišče šteje za manj verjetno. Zakon ne predpisuje meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, zato mora o navedenem sodišče presoditi ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera.
V sodni praksi je res ustaljeno stališče, da mora darilo dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, kot to v pritožbi izpostavlja dedinja in za primerjavo navaja zadeve s takimi odločitvami. Vendar je v sodni praksi ustaljeno tudi stališče, da to ne velja v primeru predložitve listinskih dokazov. V takem primeru se namreč dokazno breme prevali.
Na pravdo, da nakazani znesek ne predstavlja darila, ki bi se vštel v njen dedni delež, je bila zato materialnopravno pravilno napotena dedinja. Pri tem pa dedinja zmotno meni, da bi morala v pravdi dokazovati negativna dejstva, saj bo lahko dokazovala, da je bila pravna podlaga za nakazilo odplačne narave, kot je to zatrjevala pred prvostopnim sodiščem in kot to zatrjuje tudi v pritožbi.
Ni sicer treba, da so pravne norme sploh pripisane v izrek prvostopenjske sodbe, razen če nadomeščajo del opisa dejanja kot življenjskega dogodka (opis dejstev), vendar pa je utemeljeno pritožbeno izpostavljeno pričakovanje zagovornikov obdolženega, da je vsebina skupka norm, vsebovanih v izreku izpodbijane sodbe, ustrezno obrazložena. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče dolžno opredeliti do vseh trditev, ki izhajajo iz opisa kaznivega dejanja po obtožbi, tako, da na podlagi izvedenih dokazov pojasni, ali zatrjevana dejstva šteje za dokazana ali ne. Razlogi sodbe morajo skladno s 17. členom ZKP zajeti vsa dejstva, ki so znak obravnavanega kaznivega dejanja, ali so odločilna zato, ker je od njih odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona oziroma z njim povezanega predpisa v primeru blanketne kazenske norme.
Upraviteljičin načrt ni bil pomanjkljiv, ker ni vseboval tudi opisa dejanj v zvezi z razdelitvijo unovčene stečajne mase, niti zato iz njega ni bilo mogoče sklepati, da se bo zadevni stečaj po njenem predvidevanju končal brez razdelitve upnikom.
URS člen 14, 74. OZ člen 783, 783/1, 783/3. ZDavP-2 člen 37, 37/3. ZPlaSSIED člen 13, 87, 87/4, 99, 99/1, 184.
pogodba o plačilnih storitvah - okvirna pogodba - odpoved okvirne pogodbe s strani ponudnika plačilnih storitev - odpoved mandatne pogodbe - transakcijski račun - zaprtje računa - trajno poslovno razmerje - enakost pred zakonom - svobodna gospodarska pobuda
Tako iz zakonske ureditve kot tudi iz določb Okvirne pogodbe izhaja, da za odpoved Okvirne pogodbe s strani ponudnika plačilnih storitev (tožene stranke) niso potrebni utemeljeni razlogi. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je štelo, da lahko prevzemnik naročila, torej banka, pogodbeno razmerje odpove le iz logično utemeljenih in legitimnih razlogov, zmotno uporabilo materialno pravo.
V primeru odpovedi okvirne pogodbe o plačilnih storitvah s strani ponudnika plačilnih storitev mora ponudnik plačilnih storitev še naprej izvajati okvirno pogodbo, dokler uporabnik nima možnosti pogodbe skleniti z drugim ponudnikom plačilnih storitev, pri čemer si mora uporabnik z ustrezno skrbnostjo prizadevati skleniti pogodbo z drugim ponudnikom plačilnih storitev.
Namen določb, ki predpisujejo obveznost nakazovanja plačil in prejemkov na transakcijske račune in obveznost imeti odprt transakcijski račun, je zagotavljanje preglednosti in sledljivosti pri plačilih in omejevanje gotovinskega poslovanja. Za zavezance iz tretjega odstavka 37. člena ZDavP-2 je predpisana obveznost imetništva transakcijskega računa (s katerim je mišljen plačilni račun za izvršitev plačilnih transakcij), pri čemer ni pomembno, ali je transakcijski račun odprt pri ponudniku plačilnih storitev v Republiki Sloveniji ali v tujini.
preizkus obstoja pripornih razlogov po 207. členu ZKP - priporni razlog begosumnosti - tuj državljan
Ni za slediti navedbam obtoženca, da bi se v primeru izpustitve udeleževal kazenskega postopka, saj mu grozi sorazmerno visoka zaporna in tudi denarna kazen, na Slovenijo pa ga nič ne veže. Na navedeno ne kaže niti njegova pritožbena navedba o tem, da je Ukrajina v vojni in da tja ne bo pobegnil, saj navedeno ne predstavlja zagotovila, da bi ostal v Sloveniji, še posebej, ker celo sam navaja, da bi odšel v Italijo k družini. Ob tem bi se lahko zatekel tudi v dele Ukrajine, kjer ni aktivnih vojnih spopadov, ali pa bi se odločil za obrambo svoje domovine in s tem onemogočil svojo izročitev Sloveniji, saj Ukrajina svojih državljanov praviloma ne izroča.
ukrepi po zpnd - prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi - prenehanje veljavnosti (učinkovanja) ukrepa - trajanje ukrepa - zalezovanje - denarna kazen
V sodni praksi ni poenoteno stališče o časovnem trenutku, s katerim prične teči obdobje izrečenih ukrepov. V položaju neenotnega stališča sodne prakse in enoznačnega sporočila sodišča, ki se je oprlo na razumno obrazloženo eno od stališč in ki ga je predlagateljica upoštevala, bi bila sankcija z zavrženjem predloga z vidika namena tretjega odstavka 18. člena ZPND in namena zakona kot celote, ki je v varovanju žrtve nasilja, nesprejemljiva.
Zakon o dedovanju (1955) člen 128, 128/1, 129, 214.
pritožba zoper sklep o dedovanju - dedovanje premoženja zapustnika, ki je užival socialno pomoč - omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu - obseg omejitve dedovanja - odpoved pravici - država kot stranka v postopku - obvezne sestavine sklepa o dedovanju
Zmotno je pritožbeno stališče, da že določba prvega odstavka 128. člena ZD omogoča, da se dedovanje omeji na kateremkoli delu premoženja, ki po vrednosti ustreza višini terjatve. Za omejitev dedovanja na le določeno zapustnikovo premoženje, pri katerem vztraja pritožba, ni zakonske podlage. Ni pa ovir, da se RS ne bi mogla z dedičem zapustnikovega premoženja dogovoriti drugače. Takšno je tudi stališče sodne prakse. Na podlagi določbe 129. člena ZD pa je dopustno, da se upnica odpove pravici do omejitve dedovanja na določenem premoženju.
CESTE IN CESTNI PROMET - OBLIGACIJSKO PRAVO - RAZLASTITEV - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00070919
URS člen 33, 69. SPZ člen 92, 92/1, 99, 99/1. OZ člen 190, 198. ZCes-2 člen 15, 22. ZUreP-3 člen 221.
pravica do zasebne lastnine in dedovanja - lastninska pravica na nepremičnini - razlastitev - dejanska razlastitev - javni interes - kategorizirana javna cesta - kategorizacija cest, ki potekajo po zemljiščih v zasebni lastnini - opustitev izvedbe razlastitvenega postopka - protipravnost posega v lastninsko pravico - varstvo lastninske pravice - vrnitveni zahtevek - vzpostavitev prejšnjega stanja - prestavitev ceste - zaščita pred vznemirjanjem - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena pridobitev - nadomestilo koristi od uporabe (uporabnina) - višina nadomestila (uporabnine) - dejanska namembnost zemljišča - primerljiva tržna najemnina - služnost v javno korist
Tožnik v tej pravdi s stvarnopravnim in obligacijskim zahtevkom uveljavlja varstvo svoje lastninske pravice na parcelah 1064, 1065 in 1069. V pritožbenem postopku ni več sporno, da po parceli 1180 poteka kategorizirana občinska cesta, ki v naravi delno sega tudi na tožnikovi parceli 1064 in 1069, ne pa tudi na parcelo 1965. Tožnik od toženke zahteva, da cesto v delu, v katerem poteka po njegovih parcelah, prestavi v okvire katastrskih mej parcele 1180, da na njegovih parcelah vzpostavi stanje kakršno je bilo pred posegom (kmetijsko zemljišče brez cestnega telesa) ter da opusti vsakršne nadaljnje posege v njegove nepremičnine. Za obdobje 2016 – 2018 zahteva tudi plačilo ustreznega nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe dela svojih parcel.
V obravnavanem primeru gre za položaj dejanske razlastitve - toženka ima v posesti del tožnikovih nepremičnin, v zvezi s katerimi ni izvedla razlastitvenega postopka. Vsi njeni ugovori, s katerimi je utemeljevala lastninska upravičenja na delu parcel 1064 in 1069, kjer poteka občinska cesta, so bili zavrnjeni. Tožnik je pravni lastnik, vendar je njegova lastninska pravica izvotljena (gola – nuda proprietas). Ker toženka za svojo posest nima pravne podlage in ker tožnik kot lastnik ni dolžan trpeti prikrajšanja svoje lastninske pravice, lahko svoj položaj varuje tudi s stvarnopravnim zahtevkom. Izkazati mora le, da ima na spornih nepremičninah lastninsko pravico, in da je toženka vanjo posegla, pri čemer je bil njen poseg nedopusten.
Po toženkini neprerekani trditvi je sporno cesto zgradila njena pravna prednica. Ker je bila parcela 1069 že ob izgradnji ceste v zasebni lasti, pri čemer toženka za poseg ni navedla nobene pravne podlage, je bil toženkin poseg v tožnikovo lastninsko pravico (oziroma lastninsko pravico njegovih pravnih prednikov) protipraven.
Parcela 1064 je bila v času posega družbena lastnina, za katero je značilno, da ni imela titularja - ni pripadala nobenemu konkretnemu subjektu, temveč vsej družbi skupaj in vsakemu posameznemu članu te družbe. Ker tožnik nadaljnjih posegov v obdobju po denacionalizaciji (tj. bistvenih sprememb trase ceste po letu 1993) ni izkazal, same gradnje ceste v režiji toženkine pravne prednice, izvedene na zemljišču v družbeni lastnini, zaradi splošnega interesa oziroma javne koristi, ni mogoče definirati kot protipraven poseg v tožnikovo lastninsko pravico, ki bi utemeljeval varstvo z odstranitvenim zahtevkom.
V tem postopku se ne določa odškodnina zaradi razlastitve, zato se ni mogoče opreti na merila, pravno pomembna pri odmeri odškodnine za razlaščeno nepremičnino (ta se odmeri glede na namembnost zemljišča ob dejanskem odvzemu posesti). Izhajati je treba iz vsebine oziroma predpostavk verzijskega zahtevka. Konstitutiven element obogatitvenega zahtevka je korist na strani obogatenega (in ne prikrajšanje na upnikovi strani). Korist predstavlja že sama neupravičena uporaba tuje stvari (pravice), za katero bi bilo sicer potrebno plačati denarno nadomestilo. Relevantna je torej pridobljena korist, za katero ne obstaja pravni temelj. Tožnik, ki je svoje nasprotovanje uporabi dela svojih nepremičnin za namen ceste jasno izrazil, lahko od toženke zahteva povrnitev dejansko dosežene koristi, torej koristi, ki jo je toženka imela od uporabe ceste - v delu, kjer poteka po tožnikovih parcelah. Pri določanju višine uporabnine je torej pravno odločilna dejanska namembnost zemljišča, ki ga tožnik ne more uporabljati. Tožnik je zahteval uporabnino v višini tržne najemnine za primerljivo zemljišče (ter v ta namen predlagal dokaz z izvedencem), vendar bi bilo po presoji pritožbenega sodišča glede na okoliščine primera (toženka je oseba javnega prava, občinska javna cesta je namenjena splošni rabi) ustrezneje, da bi se toženkina korist ovrednotila v višini nadomestila, ki se običajno plačuje za služnost v javno korist (oziroma nepravo stvarno služnost).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00072713
KZ-1 člen 220, 220/1. ZKP člen 242, 375, 445č.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - sodba o kaznovalnem nalogu - sodna prepoznava
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da je bil šotor po pisanju z razpršilcem s strani obdolženca poškodovan, ker so v razpršilcu snovi, ki uničujejo impregnacijo platna, v posledici česar začne šotor prepuščati vodo ter da je bil s tem okrnjen funkcionalni namen šotora, ki je predvsem v zaščiti pred dežjem.
pritožba zoper sklep o zavrnitvi začasne odredbe - dopustitev uporabe nepremičnine za zagotavljanje nemotenega obratovanja in vzdrževanja infrastrukture - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - trditveno in dokazno breme - nastanek težko nadomestljive škode - težko nadomestljiva škoda - izkaz verjetnosti - splošno znana dejstva - substanciranje navedb
Predlagatelj začasne odredbe, ki zatrjuje nevarnost nastanka težko nanadomestljive škode, mora za to konkretno in natančno navesti relevantna dejstva, tudi če so splošno znana, kadar so pravno pomembna za substanciranje zahtevka. Splošno znana dejstva, ki so pravno pomembna za substanciranje zahtevka, so predmet trditvenega bremena stranke. Sodišče jih ne more ugotavljati samo, če niso zatrjevana. Ne zadostujejo torej le pavšalne navedbe o nevarnosti težko nadomestljive škode. Potrebna je obrazložitev, katera in zakaj določena dejstva pomenijo nevarnost in zakaj bo škoda težko nadomestljiva. Za ugotovitev dejstev je treba predlagati ustrezne dokaze, ki bodo potrdili njihovo resničnost. Zatrjevana splošno znana dejstva, da so zidarska in gradbena dela pogojena z zagotavljanjem vode za njihovo izvedbo, niti sanacija vodovodnega priključka zaradi izvedbe gradbenih del na nevarnem objektu, sama po sebi ne predstavljajo težko nadomestljive škode, zaradi katere bi bilo treba izdati regulacijsko začasno odredbo.
Tožeča stranka je na naroku dne 16.11.2022 podala utemeljitev v zvezi s pravočasnostjo podaje dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje se do te utemeljitve ni opredelilo in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve sodbe navedlo zgolj, da je bil ta dokazni predlog podan prepozno in sicer šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, izvedba tega dokaza pa bi podaljšala postopek. Tretji odstavek 286. člena ZPP določa, da lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Če ni podana krivda stranke, lahko le ta navede novo dejstvo in predlaga nov dokaz tudi v primeru, če bi njegova dopustitev zavlekla reševanje spora. Ker se sodišče ni opredelilo do trditev tožeče stranke o njeni nekrivdi za podajo dokaznega predloga po prvem naroku za glavno obravnavo, ji je odvzelo možnost obravnavanja v postopku. Že na prvi pogled pa je tudi očitno, da če stranka za nek dokaz zve šele iz zaslišanja neke priče, takšnega dokaznega predloga brez svoje krivde ni mogla podati prej.
Določbi prvega in drugega odstavka 93. člena SZ-1 sta jasni: Če stanje v stanovanju ne zagotavlja najemniku normalne uporabe stanovanja, lahko najemnik predlaga, da stanovanjska inšpekcija lastniku stanovanja odredi izvedbo tistih del, ki so potrebna za zagotavljanje normalne uporabe stanovanj ali skupnih delov. Če lastnik v roku, določenem z odločbo, ne izvede naloženih del, lahko ta dela na njegove stroške izvede najemnik sam. Stroške izvedbe del, skupaj z obrestmi, lahko najemnik pobota s terjatvami lastnika iz naslova najemnine. V povezavi s 93. členom pa je pomemben tudi 100. člen SZ-1, ki govori o pravicah najemnika. Ena od teh (5. alineja) je pravica zahtevati sorazmerno zmanjšanje najemnine za čas, ko stanovanja ni bilo mogoče normalno uporabljati, ker je lastnik opustil svoje dolžnosti iz 93. člena SZ-1. 100. člen SZ-1 med pravicami najemnika ne ureja druge možnosti za znižanje najemnine, kar pomeni, da lahko najemnik znižanje zahteva le upoštevaje navedeno 5. alinejo, ki pa zahteva predhoden postopek pri stanovanjski inšpekciji. In ne samo to – zahteva tudi, da je stanovanjska inšpekcija izdala odločbo, s katero je naložila najemodajalcu izvedbo določenih del, ta pa je svojo obveznost iz 93. člena SZ-1 opustil (ni ravnal v skladu z odločbo, zaradi česar stanovanja določeno obdobje – dokler z najemnik sam ni izvršil zahtevana dela – ni bilo mogoče normalno uporabljati stanovanja).