zavarovanje dokazov - izvedba dokaza - zaslišanje priče - upravičen razlog za zavarovanje dokazov - pogoji za zavarovanje - opravičena bojazen - oteženo dokazovanje - sklep, zoper katerega ni posebne pritožbe
Dejstvo je, da s starostjo spomin peša, zato je utemeljena bojazen, da bo zaslišanje ostarele priče pozneje težje.
EZ-1 člen 1. Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (2015) člen 18. ZPP člen 7, 212.
dobava toplotne energije - delilnik stroškov za dobavo toplotne energije - obračun in plačilo stroškov - način izračuna - pomanjkljiva trditvena podlaga - dokazno breme - dokaz z vpogledom v listino - razpravno načelo - pravno odločilna dejstva
Trditvena podlaga tožeče stranke bi glede na konkreten ugovor, da iz predloženih računov ni razviden način izračuna njegove višine, morala obsegati preverljiv način izračuna vtoževanih stroškov ogrevanja, torej ne le kateri računi so podlaga za vtoževano terjatev, temveč tudi po kakšnem izračunu je tožeča stranka prišla do vtoževanega zneska.
Listine so namenjene le preverjanju resničnosti njenih navedb, ni pa mogoče pričakovati, da bo iz izvedenih dokazov pravno odločilna dejstva odkrivalo sodišče samo. Sodišče namreč obstoj pravno odločilnih dejstev z izvajanjem dokazov le preizkusi, na strani tožeče stranke pa je dolžnost, da v skladu z razpravnim načelom navede odločilna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek ter za svoje trditve ponudi ustrezne dokaze.
odlog izvršbe na predlog dolžnika - neizkazanost posebno upravičenih razlogov za odlog izvršbe - očitno nesorazmerje med denarno terjatvijo in vrednostjo nepremičnine - ugotovitev vrednosti nepremičnine - odlog izvršbe na predlog tretjega
Drži pritožbena navedba, da je dolžnica v dokaz svojih navedb v zvezi s tem, da bo svoje dolgove do upnikov poplačala iz kupnine za nepremičnino na Hrvaškem, ki je v lasti njene hčere, predložila cenitev iz leta 2017. Vendar pa zgolj predložitev navedene cenitve ne zadošča kot izkaz ključnih dejstev, ki bi v zvezi z zatrjevanim bodočim poplačilom dolžničinih dolgov iz prodaje navedene nepremičnine lahko predstavljala posebno upravičen razlog za odlog izvršbe iz 4. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ, tj. velike verjetnosti, da bodo dolžničini dolgovi s kupnino, dobljeno za prodajo navedene nepremičnine, poplačani v obdobju treh mesecev, za katero se iz tega razloga lahko dovoli odlog (šesti odstavek 74. člena ZIZ).
invalidska pokojnina - gostota pokojninske dobe - zavarovalna doba
Morebitna naknadna plačila prispevkov ne omogočajo tolmačenja, da je bila pokojninska doba dopolnjena do nastopa invalidnosti. Pri naknadnem plačilu prispevkov za nazaj ni mogoče upoštevati priznane manjkajoče pokojninske dobe. Pogoji za upravičenje do invalidske pokojnine se upoštevajo v trenutku ugotovljene invalidnosti, ne pa kasneje.
ZIKS člen 145č. ZDen člen 3, 3-20. Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (1945) člen 1, 1/1.
denacionalizacija premoženja - pristojnost sodišča - pristojnost upravne enote - sodna ali upravna pristojnost - zaplenjeno premoženje - podržavljeno premoženje - podlaga za podržavljenje premoženja - Odlok AVNOJa ali odločba o zaplembi - zaplembena odločba - obsodilna kazenska sodba - kazenska sodba - razveljavljena kazenska sodba - razmerje med ZIKS in ZDen - uporaba ZDen in ZIKS
Odločilno je, na kateri podlagi se vrača podržavljeno premoženje v tem primeru. Obveljalo je stališče, da je odločilna pravna podlaga za podržavljeno premoženje.
V zadnjih 30 letih se je sodna praksa Vrhovnega sodišča RS in tudi nazadnje Ustavnega sodišča RS končno ustalila in je odločilno, na kateri podlagi se vrača podržavljeno premoženje v tem primeru. Ob tem se je tudi razjasnila sodna praksa, katere okoliščine pa le dopuščajo določene izjeme (prim. Up 1061/12) in te izjeme so sedaj točno določene. Dokončno je obveljalo stališče, da je odločilna pravna podlaga za podržavljeno premoženje.
Če gre za vračanje premoženja, ki je bilo odvzeto po kazenski sodbi, katera je bila kasneje odpravljena, je vračanje premoženja po ZIKS. Če je šlo za odvzeto premoženje, ki je bilo pred kazensko sodbo že odvzeto z odlokom Avnoj, pa se vrača po ZDen. Primerjava obeh zakonov pokaže, da obstajajo določene razlike, na kar opozarjajo tudi nasprotini udeleženci. Razlike so v pasivni legitimaciji, obsegu oziroma načinu vračanja (v naravi ali obveznice), lahko pa se pojavi tudi vprašanje aktivne legitimacije oškodovanca oziroma njegovega pravnega naslednika.
V dosedanji sodni praksi se je utrdilo stališče, da je vprašanje pravne podlage zahtevkov za vračanje podržavljenega premoženja odvisno od ugotovitve, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje podržavljeno.
Ob ugotovljeni zaplembi premoženja na podlagi 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ se je kasnejša zaplemba premoženja, ki je bila izrečena s sodbo Vojaškega sodišča, v bistvu nanašala na premoženje, ki ga pokojni ni več imel.
ZDSS-1 člen 72, 72/2.. ZŠtip-1 člen 11, 12, 13, 22, 22/1, 22/1-2, 22/3, 24, 24/1, 24/1-2, 24/2.. ZIUOOPE člen 57, 57/2.. URS člen 14.
Zoisova štipendija - interventni zakon - molk organa - izjemni dosežki - enakost pred zakonom
Sodišče je pravilno ugotovilo, da določba drugega odstavka 57. člena ZIUOOPE ni razveljavila drugega odstavka 24. člena ZŠtip-1, temveč je potrebno določili drugega odstavka 24. člena ZŠtip-1 in drugega odstavka 57. člena ZIUOOPE razlagati in uporabljati skupaj, saj se le na ta način doseže namen, zaradi katerega je bil ZIUOOPE sprejet. Sodišče pravilno razloguje, da določilo drugega odstavka 57. člena ZIUOOPE širi in ne oži izjemnih dosežkov, ki so pogoj za pridobitev ali nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije v šolskem oziroma študijskem letu 2020/2021.
Razlog, da tožnici ni bilo omogočeno pristopiti na tekmovanje iz znanja geografije na državni ravni v letu 2020, sicer ne spada v pravno sfero tožnice, vendar to dejstvo ne pogojuje avtomatičnega priznanja vtoževane štipendije oziroma izenačitev dosežkov na območni in državni ravni.
ZLNDL člen 2. ZTLR člen 28, 29, 33. ZPN člen 8, 11.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - garaža - dobrovernost kupca - prodajna pogodba - promet z nepremičninami v družbeni lastnini
Za odločitev je pomembno, da je bila garaža zgrajena leta 1985 in da je investitor prodal sporno garažo A. A., pravnemu predniku tožnice. Šlo je za prvo prodajo, na podlagi katere je kupec pridobil lastninsko pravico. Ker je kupec pridobil lastninsko pravico, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da je šlo za nepremičnino v družbeni lastnini.
Zemljiška knjiga je bila do leta 1995 in uveljavitve ZZK podcenjena in je treba dobrovernost kot predpostavke priposestvovanja lastninske pravice presojati v kontekstu družbenih razmer v času sklenitve prodajne pogodbe, v katerih zemljiška knjiga ni bila ustrezna ustanova materialnega nepremičninskega prava, načelo zaupanja v zemljiško knjigo pa ni imelo pomena, kot ga ima od leta 1995 dalje. Splošno znano je, da je bilo v tistem času prepričanje povprečnega kupca nepremičnine, da se lastninska pravica na nepremičnini pridobi že samo s sklenitvijo pogodbe, njeno overitvijo, plačilom kupnine in davka ter prenosom posesti. Upoštevaje takšne razmere je zato treba šteti, da za tožničino dobrovernost v konkretnem primeru zadoščajo listine, s katerimi je razpolagala.
ustavitev izvršilnega postopka - odločanje o pravnem sredstvu - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da dolžnik, ki zoper sklep o ustavitvi izvršbe ni vložil pritožbe in ustavitvi torej ni nasprotoval, ne more pričakovati vsebinske odločitve o ugovoru zoper sklep o izvršbi. Tako v primeru, ko sodišče na podlagi prvega odstavka 43. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izvršbo ustavi zaradi umika predloga za izvršbo, kot tudi v primeru, ko je upnikova terjatev v celoti poplačana v okviru postopka izvršbe in sodišče sklep o ustavitvi izda na tej podlagi, ustavitev izvršbe ne pomeni nujno tudi konca izvršilnega postopka, ampak zgolj konec oprave izvršbe, torej konec opravljanja neposrednih dejanj izvršbe, za katera bodisi zaradi umika bodisi zaradi realizacije izvršbe ni več podlage. Če v takem primeru sodišče še ni odločilo o predhodno vloženih pravnih sredstvih, se postopek konča šele po tem, ko je pravnomočno odločeno o pravnih sredstvih, ki so bila vložena do trenutka ustavitve izvršbe.
Ali mora sodišče o ugovoru zoper sklep o izvršbi, vloženem pred izdajo sklepa o ustavitvi izvršbe, kljub ustavitvi meritorno odločiti ali pa izda zgolj procesni sklep o njegovem zavrženju, je odvisno od odgovora na vprašanje, ali dolžnik po ustavitvi izvršbe še ima pravni interes za vsebinsko odločitev o ugovoru. Pravni interes ima dolžnik, ki bi mu, če bi se izkazalo, da je ugovor utemeljen, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist, če bi se torej z odločitvijo o ugovoru njegov pravni položaj lahko izboljšal.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40.
nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da gre za pisno izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja, za katerega izvedencu pripada nagrada v višini 153,00 EUR. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izvedenka ni odgovarjala na dodatna (nova) vprašanja sodišča, ampak je le odgovorila na pripombe tožnika, vse v okviru naloge, ki ji je bila naložena s prvotnim sklepom. Od vsakega primera posebej je odvisno, ali gre za odgovore na nova vprašanja ali gre zgolj za pojasnjevanje že podanega izvedenskega mnenja.
Kot izhaja iz vloge z dne 17. 1. 2022, naslovljeni kot pripombe na izvedensko mnenje, je tožeča stranka sicer obširno povzela izvedensko mnenje izvedenskega organa z dne 25. 12. 2021, vendar nanj ni imela nobenih pripomb. Z izvedenskim mnenjem se je izrecno strinjala in mu z modifikacijo tožbenega zahtevka v celoti sledila. Povsem enak tožbeni zahtevek je tožeča stranka postavila še na glavni obravnavi 1. 3. 2022. Ob upoštevanju 155. člena ZPP takšne vloge ni mogoče šteti za potrebne, niti je po obsegu in vsebini ni mogoče šteti za pripravljalno vlogo iz 2. točke 15. tarifne št. OT in vrednotiti z 225 točkami. Vloga tožeče stranke z dne 17. 1. 2022 po vsebini ne vsebuje pripomb na izvedensko mnenje, prav tako pa ne vsebuje obrazloženega pravnega naziranja oziroma opredelitve do obravnavanih dejanskih vprašanj ugotovljenih s strani izvedenskega organa in pravnih vprašanj v zvezi z modifikacijo tožbenega zahtevka.
ZSVarPre člen 31, 31/1, 31/1-2, 31/1-3, 31/2, 31/3, 34.. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči (2012) člen 12, 12/1, 12/3.. ZUPJS člen 34, 34/1.. ZUP člen 6, 6/2, 7, 7/2.
denarna socialna pomoč - varstveni dodatek - prosti preudarek - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe
Ker tožnik prebiva v stanovanju, katerega lastnica je tožnikova mati, s katero si tudi delita stroške bivanja, je CSD pravilno upošteval, da ima s tem tožnik tudi nižje stroške. CSD je torej v tem primeru utemeljeno v okviru diskrecijske pravice odločil, da ima tožnik zagotovljeno bivanje in da mu je s tem zagotovljena osnovna oskrba v mesečni vrednosti 15 % minimalnega dohodka, ki bi mu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov (tretji odstavek 12. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči). Za odločitev tako ni bistveno, da sta gospodinjstvi ločeni. Bistveno je zgolj, da tožniku ni potrebno v celoti plačevati stroškov za stanovanje, temveč si stroške delita z mamo, kot je to tožnik tudi izpovedal na naroku za glavno obravnavo. Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meja prostega preudarka. Odločila je v okviru pooblastila, ki ji ga daje 31. člen ZSVarPre.
Zastaranje izvršitve kazni ni obsojenčeva pravica, ampak pravna posledica, ko posamezna kazen v določenem času ni izvršena.
Opozoriti je le, da po četrtem odstavku 94. člena KZ-1 zastaranje izvršitve kazni preneha teči z dnem nastopa enotne ali posamične kazni in da različno kot pri pretrganju kazenskega pregona, nikoli ne začne teči znova.
OZ člen 134, 171, 179. ZPP člen 41, 41/2, 163, 163/3, 163/4, 185, 185/3, 286, 286/3.
kršitev osebnostne pravice - odškodnina zaradi posega v osebnostne pravice - poseg v čast in dobro ime - osebnostna pravica na lastni podobi - odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime - družbena omrežja - relativno javna oseba - interes javnosti - duševne bolečine - pravična denarna odškodnina - odstranitev objave - soprispevek oškodovanca - splošni interes javnosti - svoboda izražanja - protipravno ravnanje - prekluzija - vrednost spornega predmeta - uveljavljanje več zahtevkov z različno dejansko in pravno podlago - sprememba tožbe - stvarna pristojnost okrajnega sodišča - odločitev o stroških postopka - odločanje o stroških postopka s posebnim sklepom
Z objavo fotografije in posnetka pogovora s pomočjo hišnega nadzornega sistema (brez tožničinega soglasja), ki ni potekal na javnem prostoru, ampak je šlo za zasebni pogovor, ki niti ni prispeval k razpravi v javnem interesu ali k odzivu na tožničine objave, je bilo poseženo v njeno osebnostno pravico.
Četudi bi tožnica uživala kokain v času nosečnosti, to ne daje pravice tožencu, da o slednjem, kot tudi njenem zdravstvenem stanju, ki ga podaja na podlagi lastne ocene, o tem piše na svojem družbenem omrežju brez privolitve tožnice. Pravica do osebnega življenja res ni neomejena, posegi vanjo so lahko dovoljeni v interesu posameznika ali splošne javnosti, česar pa toženec ni izkazal. Splošnega interesa javnosti za seznanitev s to informacijo na svojem odprtem profilu na družbenem omrežju, ni mogoče utemeljevati v primeru, da je za informacijo izvedel kot bivši mož. Takega pisanja pravica do svobode izražanja ne zajema. Ni odločilno, da je tožnica relativno javna oseba. Pravico do zasebnosti imajo tudi te osebe. Zapis o uživanju kokaina in o psihičnem stanju tožnice ne predstavlja odziva toženca na tožničine zapise. S tem ne predstavlja svoje plati zgodbe o razpadu zveze.
ZDR-1 člen 34, 34/1, 35, 172, 172/1, 172/3. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 12, 12/1, 37, 37/1. ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-3.
izvršljivost odločitve delodajalca - disciplinska odgovornost delavca - disciplinska sankcija - kazenska sankcija - zaščitna maska - COVID-19 - varnost in zdravje pri delu - upoštevanje delodajalčevih navodil
V VSRS Sodbi IV Ips 10/2021 z dne 21. 9. 2021, na argumentacijo katere se je pri zavrnitvi predloga za izvršbo oprlo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče RS presodilo, da kršitev z odlokom vlade (in ne z zakonom) predpisanega obveznega nošenja maske ne more imeti kaznovalnopravnih posledic. Sankcija, ki jo je Vrhovno sodišče RS presojalo, je bila torej kaznovalnopravne narave in je bila storilcu prekrška izrečena neposredno zaradi kršitve vladnega odloka. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. Sankcija, ki je bila z Odločitvijo izrečena delavki (dolžnici), je namreč disciplinske in ne kaznovalnopravne narave.
Sankcija je bila dolžnici izrečena na podlagi 16. in 26. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja – Pravilnik 621 zaradi kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ker 18. 10. 2021 pri svojem delu v službenih prostorih ni nosila zaščitne maske in s tem ni spoštovala Navodil posebne delovne skupine za koronavirus z dne 17. 8. 2021 (izdanih z namenom preprečitev ponovnih izbruhov okužb in širjenja okužb s Covid-19). Kršitev, ugotovljena v Odločitvi, torej ne temelji na vladnih odlokih, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, temveč na internih in na podlagi zakona sprejetih pravilih delodajalca (upnika), ki jih je delavec dolžan spoštovati in jim slediti. Če pravil ne spoštuje, je delovnopravno disciplinsko odgovoren, sklep delodajalca o izrečeni denarni kazni, zoper katerega delavec ni zahteval arbitražnega ali sodnega varstva, pa je izvršilni naslov, ki se izvrši po pravilih, ki veljajo za sodno izvršbo.
Ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določb 105. in 108. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, je podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa, v vsakem primeru pa je odločitev preuranjena, ker sodišče ni pred izdajo izpodbijanega sklepa postopalo, kot je določeno v 8. členu ZVEtL-1.
ZPP, na katerega je sodišče oprlo odločitev o zavrženju ugovora zaradi nepredložitve pooblastila, se v postopkih izvršbe in zavarovanja uporablja le smiselno, torej če ZIZ kot specialni predpis (lex specialis) ne določa drugače. Vloge v izvršilnem postopku so v ZIZ posebej urejene v 29. členu, ki v devetem odstavku določa, da osebam iz osmega odstavka tega člena (odvetnik, notar, izvršitelj in Državno pravobranilstvo (sedaj Državno odvetništvo)) ni treba predložiti pooblastila.