ZPP člen 367c, 367c/2. ZMZ-1 člen 2, 2-31, 84, 84/2. ZUS-1 člen 32, 32/2, 84, 84/1.
predlog za dopustitev revizije - omejitev gibanja - nevarnost pobega - zapustitev države - zavrnitev predloga - vprašanje ni pomembno za obravnavano zadevo - ni izkazan odstop od sodne prakse - odložitvena začasna odredba - zahteva za izdajo začasne odredbe - zavrženje zahteve
V zvezi z zatrjevano neenotno sodno prakso upravnega sodišča tožeča stranka primerjave sodb glede pravnega in dejanskega stanja ni opravila ter tako ni izkazala, da je ob primerljivem dejanskem in pravnem stanju sodišče odločilo drugače.
O zahtevi za izdajo začasne odredbe je mogoče odločiti le do odločitve o reviziji. Ker je Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi zavrnilo predlog za njeno dopustitev, ni izpolnjen pogoj za vsebinsko odločanje o začasni odredbi. Zahtevo je zato zavrglo.
predlog za izločitev sodnika - nepopoln predlog - zavrženje predloga
Pravilna je ugotovitev v izpodbijani odločbi, da dolžnik razen pavšalnega očitka o „izmišljenem izločitvenem postopku“ ni navedel konkretnih okoliščin za izločitev. Tako že ti razlogi zadostujejo za oceno o pravilnosti odločitve višjega sodnika, da gre za nepopoln predlog, ki ne izpolnjuje formalnih zahtev za obravnavo.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - zdravstveno stanje stranke v postopku - načelo ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka - faza postopka - zavrnitev predloga
V dani fazi postopka, ko je pristojno sodišče zadevo v določeni fazi že obravnavalo, izjemen ukrep prenosa pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče ni več skladen z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka.
Sodba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, je bila izdana šele 14. 6. 2019, kar je po začetku uporabe ZPP-E. Glede na določilo 125. člena ZPP-E se zato postopek pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah ZPP, ki veljajo po uveljavitvi novele.
določitev pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nestranskost sodišča - osebno razmerje med stranko v postopku in uslužbenko pristojnega sodišča - sodniški pomočnik - svaštvo - manjše sodišče
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da se pod pojem „drugega tehtnega razloga“ lahko subsumirajo okoliščine, ko je na sodišču, pristojnem za odločanje, zaposlena stranka sama ali njen zakonec oziroma sorodnik, še zlasti, kadar gre za manjše sodišče. Za podobno situacijo (četudi zgolj za svaštvo) gre v obravnavani zadevi. To dejstvo bi utegnilo pri nasprotni stranki in v javnosti povzročiti dvom o korektnosti postopka in nepristranskosti odločanja sodišča; hkrati pa gre v obravnavani zadevi za manjše sodišče in posledično intenzivnejše sodelovanje med sodniki in sodnim osebjem.
Predlogu se ugodi in se dopusti revizija glede vprašanj:
- ali je pravilna razlaga nižjih sodišč, da je odločitev o odpovedi pravici do uveljavljanja povračila dane pomoči (prvi odstavek 129. člena ZD) v izključni domeni dajalca pomoči,
- ali je ustavno skladna razlaga sodišča druge stopnje, da prvi odstavek 129. člena ZD Republiki Sloveniji/občini omogoča, da se odpove pravici do povračila te pomoči le v primeru, če so zapustnikovi dediči njegov zakonec ali njegovi otroci (prvi dedni red), ki so sami potrebni pomoči.
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je pravilna materialnopravna interpretacija določbe 168. člena OZ, da je mogoče izgubljeni dobiček izračunati le na podlagi obstoja preteklega dobička.
določitev pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - ekonomičnost postopka - pravica do nepristranskega sojenja - uslužbenec pristojnega sodišča kot stranka v postopku
Odločitev o tem, ali bo ml. C. C. ostal nameščen v zavodu ali ne, bo vplivala na odločitev o skrbništvu in preživnini. Zahteva po ekonomičnosti postopka narekuje zaključek, da je primerno, da o vseh zadevah odloči isto sodišče.
Dejstvo, da je ena od strank postopka zaposlena pri pristojnem sodišču in da je do pred kratkim svoje delo opravljala v isti stavbi kot oddelek sodišča, pristojen za odločanje, pri tem pa se je vsakodnevno srečevala z osebjem in sodniki tega oddelka ter z njimi spletla delovne in prijateljske vezi, kar poudarja pristojno sodišče samo, bi namreč utegnilo povzročiti dvom o korektnosti postopka in nepristranskosti odločanja, tako v očeh javnosti kot v očeh pravdnih strank.
ZPP člen 181. ZNP člen 112, 118. ZNP-1 člen 149, 155. ZVEtL-1 člen 17, 35. ZZK-1 člen 40.
solastna nepremičnina - tožba za ugotovitev lastninske pravice - ugotovitvena tožba - izključna lastnina - pravni interes za tožbo - pravna korist - obstoj pravne koristi - dejanska etažna lastnina - navidezna solastnina - varstvo lastninske pravice - pravica do sodnega varstva - učinkovito pravno varstvo - dopuščena revizija
Tožnica in toženci so v zemljiški knjigi vpisani kot solastniki nepremičnine: stavbišča s stanovanjsko stavbo, poslovno stavbo, dvoriščem in potjo. Tožnica uporablja prvo nadstropje in podstrešje stanovanjske stavbe, kar skupaj tvori zaokroženo bivanjsko enoto. Trdi, da je resnična izključna lastnica tega dela zgradbe. Stanovanje je namreč leta 1995 kupila od prve toženke. Predmet presoje Vrhovnega sodišča je bilo, ali pravo tožnici priznava pravni interes za tožbo, s katero naj se ugotovi obstoj njene izključne lastninske pravice na realnem delu nepremičnine (dejanskega stanovanja v navidezni solastnini).
Odgovor Vrhovnega sodišča na dopuščeno pravno vprašanje je pritrdilen. Tožnica v obravnavani ugotovitveni pravdi lahko relativno učinkovito (skladno s 23. členom Ustave) stabilizira svoj stvarnopravni položaj. Ta postopek ji nudi, da se končata negotovost in spor o tem, da ji pripada izključna lastninska pravica na opredeljenem delu zgradbe ter da bo takšna tudi končna zemljiškoknjižna formalizacija njenega stvarnopravnega položaja, ko bodo nekoč v nejasni prihodnosti rešena vsa ostala odprta vprašanja med subjekti konkretne lastninske skupnosti, vprašanja, v razmerju do katerih je sporno lastniško vprašanje, ki je predmet te pravde, relativno samostojno.
Ustavno sodišče je obravnavalo številne zadeve, v katerih so bili izpodbijani občinski predpisi o kategorizaciji javnih cest; v njih je sprejelo vsebinsko enake odločitve in stališče, da so takšni predpisi v neskladju z Ustavo, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma lastnika ni razlastila. Razvoj ustavnosodne prakse je prikazan v odločbi U-I-289/12 z dne 24. 1. 2013 in jo Vrhovno sodišče iz navedene odločbe v naslednji točki obrazložitve povzema.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367b, 367b/4, 367b/5, 367b/6, 377. OZ člen 561, 561/3.
predlog za dopustitev revizije - pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe o dosmrtnem preživljanju - nepopolna vloga - opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je prav konkretna in natančna postavitev pravnega vprašanja bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije, podana obrazložitev pa se mora nanj tudi problemsko in silogistično osredotočati. Šele tako popoln predlog namreč omogoča revizijskemu sodišču, da opravi presojo zatrjevane pomembnosti vprašanja tudi v sistemski luči glede pomena za pravni red in sodno prakso.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00039394
ZPP člen 367a, 367a/1, 367a/2. SPZ člen 154. OZ člen 343.
dopuščena revizija - hipoteka - zastaranje hipoteke - delno zastaranje - ugasnitev pravice - poplačilo hipotekarnega upnika
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je lahko hipoteka delno zastarala oziroma ugasnila glede posameznih obrokov oziroma anuitet, ki so v plačilo zapadle več kot 10 let pred pretrganjem zastaranja, glede tistih, ki so zapadle kasneje, pa ne,
- ali upnik lahko na podlagi 343. člena OZ zahteva poplačilo iz hipoteke, ki je (delno) ugasnila (tretji odstavek 154. člena SPZ), ni pa prenehala (prvi odstavek 154. člena SPZ).
kršitev kazenskega zakona - odločba o odvzemu protipravne premoženjske koristi - napotitev oškodovanca na pravdo - obvezne sestavine sodbe - načelo subsidiarnosti - načelo oficialnosti
Sodišče odvzame premoženjsko korist le pod določenimi pogoji, in sicer če oškodovanec ni znan, ali če ni prijavil svojega zahtevka, ali če sodišče premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu ni prisodilo, ali mu ga ni prisodilo v celoti, ali če premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, ni v celoti obsežena s premoženjskopravnim zahtevkom in ga presega (prvi odstavek 76. člena KZ-1).
Odločitvi o napotitvi oškodovancev s premoženjskopravnimi zahtevki na pravdo in o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi sta logični posledici sprejetega priznanja kazenske odgovornosti ter ne predstavljata predmeta obtožbe, pač pa obvezni del kazenske obsodilne sodbe.
ZKP člen 265, 265/2-1, 311, 311/3, 371, 371/1-3, 442, 442/1.
pravica do obrambe - procesna sposobnost - presoja izvedenskega mnenja - postavitev novega izvedenca - zloraba procesnih pravic - pravica do uporabe svojega jezika - pravica do tolmača - materialna izčrpanost pravnih sredstev - sojenje v nenavzočnosti
Ustavno sodišče je razpravno sposobnost opredelilo kot skupek telesnih in duševnih značilnosti, ki morajo biti podane, da lahko obdolženi sodeluje v kazenskem postopku. To je tudi nujni pogoj, da lahko obdolženec v postopku nastopa v vlogi subjekta, ki je sposoben vsebinskega udejanjanja svojih pravic.
Dokazovanje z novim izvedencem ni potrebno, ko sodišče pri presoji dveh izvedenskih mnenj sledi samo enemu od njiju, kadar zaključi, da sta izvid in mnenje enega izvedenca popolna in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki kazenskega spisa. Še toliko bolj velja to v primeru, ko sta izvedenski mnenji skladni. Samo v primeru, če je zaradi ugotovljenih nasprotij med dvema izvedencema podan dvom v pravilnost obeh, je sodišče ugotovljena nasprotja dolžno odpraviti z odreditvijo tretjega izvedenca.
Pogoju, da je bila obsojenka že zaslišana, je bilo zadoščeno že s tem, da ji je bila dana realna možnost, da se lahko zagovarja, pa se je, klub izrecnemu opozorilu sodišča, da bo štelo, da se zagovarja z molkom, odločila, da zagovora ne bo podala. Na tej podlagi se izkaže, da je zgrešeno tudi vložnikovo stališče, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v skladu s tretjim odstavkom 311. člena ZKP po preteku trimesečnega roka vsakič znova zaslišati obsojenko. Ta je bila namreč na vse glavne obravnave pravilno vabljena, pa se jih ni udeležila, sodišče ji je omogočilo sodelovanje v postopku, stvar njene odločitve pa je bila, da je ubrala drugo pot. Če bi obveljala vložnikova razlaga, bi to pomenilo, da bi lahko obdolženec, ki bi se iz pragmatičnih razlogov zatekel v absentizem in se izogibal pristopu na glavno obravnavo, v primerih, ko je med obravnavo preteklo več kot tri mesece, s svojo nenavzočnostjo praktično blokiral potek kazenskega postopka.