ZTuj-2 člen 37, 37/1, 37/4, 55, 55/1-6. ZUS-1 člen 27, 27/2. URS člen 3, 23.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - prekršek - domneva nepodrejanja pravnemu redu - nedoločen pravni pojem - razlaga nedoločnega pravnega pojma - upravno pravo - sodni nadzor - obseg sodne presoje - načelo delitve oblasti - upoštevanje vseh okoliščin primera - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev pritožbi
Ne po gramatikalni, ne po teleološki razlagi nedoločenega pravnega pojma "da obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije" ni mogoče razlagati tako, da bi omogočal ob več različnih okoliščinah, ki jih je mogoče ugotoviti ob dalj časa trajajočem bivanju tujca v Republiki Sloveniji, upoštevanje zgolj ene same okoliščine kot temelja odločitve (torej ene pravnomočne odločbe o prekršku).
dovoljenje za stalno prebivanje tujca - družinski član - fikcija umika - ustavitev postopka - vročitev pisanj - pomota pri vročitvi - tek roka - ugoditev pritožbi
Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje sicer pravilno pritrdilo tožbenemu stališču, da vročitev poziva PIC ni bila pravilna. Vendar za sklepanje, da tožnik obravnavanega poziva na predložitev dokazil ni prejel, ne v izpodbijanem sklepu ne v tožbenih trditvah ni imelo podlage. Glede na tožbene navedbe bi zato sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kdaj je bila vročitev na drug način opravljena in v nadaljevanju presoditi tožbene navedbe v okviru pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da je mogoče na podlagi tretjega odstavka 90. člena ZTuj-2 postopek ustaviti.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - TUJCI - UPRAVNI SPOR
VS00028017
URS člen 19. ZUS-1 člen 4, 4/1. ZTuj-1C člen 64, 64/4, 76, 78, 81.
omejitev gibanja in nastanitev tujca v domu za tujce - subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 - poseg v ustavno pravico - osebna svoboda - odstranitev tujca iz države - zavrženje tožbe - zagotovljeno drugo sodno varstvo
Pritožnik je imel v zvezi z njegovo nastanitvijo v Center za tujce v Postojni možnost pravnega sredstva oziroma sodnega varstva v upravnem sporu, a te svoje pravice ni izkoristil, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju njegove tožbe, ki jo je vložil na podlagi 4. člena ZUS-1.
Čas bivanja tujca v postopku mednarodne zaščite se ne všteva v čas nastanitve v centru za tujce.
Direktiva sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine člen 11. ZTuj-2E člen 35, 68. ZTuj-2 člen 47a, 97.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca - ustavitev postopka - priznan status begunca - združitev z družino - pravno sredstvo - dopustnost pritožbe - ugodnejši predpis - sodelovanje v postopku - dokazna sredstva - dokazovanje z listinami
Pravno sredstvo zoper sodbo upravnega sodišča v zadevah iz 47. a člena ZTuj-2, v katerih je bila prošnja vložena v roku 90 dni od priznanja statusa begunca in o kateri pred začetkom uporabe ZTuj-2E, to je do 1. 1. 2018, še ni bilo pravnomočno odločeno, je pritožba.
Pri razlagi pogojev za ustavitev postopka po tretjem odstavku 90. člena ZTuj-2 je treba izhajati iz ciljev Direktive 2003/86ES in stališč SEU v zadevi C-635/17. Upoštevaje določbo drugega odstavka 11. člena Direktive 2003/86/ES in dolžnost obojestranskega sodelovanja med prosilcem in organom bo mogoče domnevo o umiku zahteve v zadevah združevanja družine begunca uporabiti le izjemoma, praviloma samo, ko bo prosilec (begunec) izkazal popolno pasivnost glede izpolnjevanja svoje sodelovalne dolžnosti.
ZTuj-2 člen 47a, 87, 87/3, 90. ZTuj-2E člen 35, 68, 69. Direktiva sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine člen 11.
ustavitev postopka - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - združitev z družino - status begunca - pravna sredstva - dopustnost pritožbe - ugodnejši predpis - sodelovanje prosilca v postopku - predložitev dokazov - listinski dokaz
Pravno sredstvo zoper sodbo upravnega sodišča v zadevah iz 47. a člena ZTuj-2, v katerih je bila prošnja vložena v roku 90 dni od priznanja statusa begunca in o kateri pred začetkom uporabe ZTuj-2E, to je do 1. 1. 2018, še ni bilo pravnomočno odločeno, je pritožba.
Pri razlagi pogojev za ustavitev postopka po tretjem odstavku 90. člena ZTuj-2 je treba izhajati iz ciljev Direktive 2003/86ES in stališč SEU v zadevi C-635/17. Upoštevaje določbo drugega odstavka 11. člena Direktive 2003/86/ES in dolžnost obojestranskega sodelovanja med prosilcem in organom bo mogoče domnevo o umiku zahteve v zadevah združevanja družine begunca uporabiti le izjemoma, praviloma samo, ko bo prosilec (begunec) izkazal popolno pasivnost glede izpolnjevanja svoje sodelovalne dolžnosti.
predlog za dopustitev revizije - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - družinski član - združitev z družino - nedovoljeno pravno sredstvo - zavrženje predloga za dopustitev revizije - revizija zoper sodbo vrhovnega sodišča - pritožba zoper sodbo upravnega sodišča
Glede na sprejeto stališče Vrhovnega sodišča, da je pravno sredstvo zoper sodbo upravnega sodišča v zadevah iz 47. a člena ZTuj-2, v katerih je bila prošnja vložena v roku 90 dni od priznanja statusa begunca in v katerih pred začetkom uporabe ZTuj-2E, to je do 1. 1. 2018, še ni bilo pravnomočno odločeno, pritožba, se predlog za dopustitev revizije v obravnavanem primeru zavrže.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - TUJCI - UPRAVNI SPOR
VS00025641
ZTuj-2 člen 51, 51/1. ZUS-1 člen 36, 36/1-6, 75, 75/3. ZPP člen 339, 339/2-14.
mednarodna zaščita - dovoljenje za začasno prebivanje tujca - pravni interes - časovna omejitev - tožbeni ugovor o neustavnosti zakonske ureditve - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
V obravnavanem primeru gre za izpodbijanje časovne omejitve izdanih začasnih dovoljenj za prebivanje, pa tudi za uveljavljanje neustavnosti zakonske ureditve, na kateri temelji izpodbijana odločitev, ki pa lahko (v primeru meritorne presoje sodišča) vodi do spremembe pravnega položaja tožnikov. Uveljavljanje takšnih (ustavnopravnih) ugovorov po presoji Vrhovnega sodišča vzpostavlja dolžnost sodišča, da presodi skladnost zakonske norme, ki je podlaga za odločitev v konkretnem sporu, z Ustavo. Šele če na podlagi tako opravljene presoje meni, da je norma ustavnoskladna, jo lahko uporabi in razsodi v zadevi. Prav tako presojo (presojo vsebinske (ne) utemeljenosti tožbe) je opravilo sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa (v pravilnost katere se Vrhovno sodišče ne spušča). To pa pomeni, da je izrek izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje v nasprotju z razlogi zanj (procesna odločitev v izreku je obrazložena z razlogi za zavrnitev tožbe), kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka upravnega spora po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1.
dovoljenje za prebivanje tujca v RS - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - domneva, da se tujec ne podreja pravnemu redu RS
Pritožnikova ravnanja, ki pomenijo prekrške na področju cestnoprometnih predpisov in prijave začasnega prebivališča ter predstavljajo kršitev davčne in delovne zakonodaje, državo pa ovirajo pri izvajanju nadzora nad trgom delovne sile, tudi po presoji Vrhovnega sodišča predstavljala zadosten razlog za domnevo, da se pritožnik v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.
ZUS-1 člen 71, 71/2, 75, 75/3. ZTuj-2 člen 55, 55/1-6.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - domneva, da se tujec ne podreja pravnemu redu RS - pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - dopustnost pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - (ne)obrazloženost sodbe
V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.
Sodba je (ob sklicevanju na upravni akt skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1) celovito predstavila razloge za odločitev, ki tudi omogočajo njen pritožbeni preizkus.
ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 36/1-3, 76. ZTuj-2 člen 44, 47, 47/1, 47/5, 47/7. ZUP člen 42, 42/2, 43, 43/4, 133, 142, 142/2.
združitev družine - vezanost upravnega organa na postavljeni zahtevek - prošnja za združitev družine - dovoljenje tujcu za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja - stranka v postopku - aktivna legitimacija - tožnik v upravnem sporu
Stranka v upravnem postopku, v katerem se zahteva izdaja ali podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine po petem odstavku 47. člena ZTuj-2, je lahko le tujec iz prvega odstavka omenjenega člena, saj je nosilec pravice, o kateri se odloča v postopku.
V postopku, ko se podaljšuje veljavnost dovoljenja, izdanega zaradi povsem določenega razloga, ni dopustno upoštevati okoliščin, zaradi katerih je mogoče vložiti zahtevo za dovoljenje na drugi dejanski in pravni podlagi.
Pritožnika v postopku izdaje upravnega akta nista nastopala v vlogi stranke ali stranskega udeleženca, zaradi česar ne moreta biti tožnika v upravnem sporu.
ZUS-1 člen 73, 73/1, 75, 75/1-3. ZTuj-2 člen 33, 33/3, 37, 37/1, 37/2, 37/4, 55, 55/1. ZUP člen 99, 99/3, 140, 140/1, 140/2.
podaljšanje roka - opravičljivi razlogi za podaljšanje roka - enotno dovoljenje - podaljšanje dovoljenja za prebivanje - postopek začet na zahtevo stranke - dokazno breme - poziv na predložitev dokaza
Tožnica v določenem, večkrat podaljšanem roku ni predložila zahtevanih dokazil (veljavne potne listine, pogodbe o zaposlitvi, dokazil o zagotovljenih zadostnih sredstvih za preživljanje), na podlagi katerih bi upravni organ lahko ugotovil, ali so tožničine navedbe o izpolnjevanju pogojev za ugoditev njene vloge izkazane.
Ker prvostopenjsko sodišče dejanskega stanja v konkretnem primeru ni ugotavljalo samo (tožnica ni predlagala oziroma omogočila, da bi sodišče prve stopnje samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, saj niti k tožbi ni predložila ustreznih dokazil), v pritožbi ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.
Rok, ki ga je določila uradna oseba, ki vodi postopek, in s predpisi določen rok, ki ga je mogoče podaljšati, se namreč lahko podaljšata na prošnjo prizadete osebe pred iztekom roka, vendar le v primeru, če so za to podani opravičeni razlogi za podaljšanje, ki jih mora stranka sama tudi izkazati.
ZUS-1 člen 22, 22/2. ZPP člen 86, 86/4, 343, 343/1, 343/4.
stalno prebivanje tujca - nedovoljena pritožba - pravniški državni izpit - poziv sodišča
Upoštevaje razloge odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-74/14 z dne 17. 6. 2015, je Vrhovno sodišče pritožnika pozvalo na predložitev potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu, vendar ga ta v postavljenem roku ni predložil. Ker v postopku ni bilo izkazano, da ima pritožnik opravljen pravniški državni izpit, je bila pritožba vložena po osebi, ki te pravice nima.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca - dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - dejansko življenje - vsebina obravnavane zadeve - poskusi vračanja
Prvo vprašanje, ki ga postavlja revident v zvezi s predmetom upravnega spora, v obravnavani zadevi ni pravno pomembno, za obravnavanje tega vprašanja pa iz revizije tudi ni mogoče razbrati, kakšen bi lahko bil revidentov pravni interes za tako presojo. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zgolj pojasnilo, da je treba v obravnavani zadevi (gre namreč za upravni akt, ki je bil izdan na prvi stopnji, utemeljen pa je tudi z razlogi iz obrazložitve drugostopenjske odločbe) argumentacijo iz obeh odločb obravnavati kot celoto.
V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na razlago pojma "poskusa vračanja" iz četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD, vprašanja, na katerega bi želel odgovor Vrhovnega sodišča, revident ni izpostavil. Za odločitev sodišča prve stopnje je bila namreč ključna dejanska ugotovitev, da revident v postopku ni uspel izkazati predpisanega pogoja, (saj ni izkazal niti navajal nobenih ravnanj, ki bi kazala na to, da se je v tem obdobju sploh poskušal vrniti v Slovenijo), in ne zožujoče materialnopravno stališče sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi sodbe v zvezi s tem izrecno navedlo, da je pojem "poskusov vračanja" iz navedene zakonske določbe pomensko odprt pojem, ki nakazuje na vsakršno ravnanje (oziroma njegov poskus), ki kaže na željo oziroma voljo nekoga, da bi se vrnil nazaj (npr. zaprosilo za vizum, za začasno prebivanje, iskanje zaposlitve). Razlaga, ki bi jo morda želel uveljaviti revident, da zakonska zahteva po poskusu vračanja vključuje tudi vsakršno odsotnost poskusa vračanja v nadaljnjem obdobju petih let (po preteku prvega petletnega obdobja od zapustitve Republike Slovenije v avgustu 1991 do avgusta 1996), pa je očitno napačna in v nasprotju z vsemi ustaljenimi metodami razlage prava.
Ker revident ob kritiki zakonske ureditve le splošno navaja, da gre za neustavnost, ne da bi sploh vsebinsko opredelil, s katero ustavno normo je navedena ureditev v nasprotju, Vrhovnemu sodišču ni omogočil, da bi njegovo zadevo lahko ovrednotilo kot pomembno za rešitev (novih) ustavnopravnih vprašanj, povezanih z ustavnostjo navedene zakonske ureditve.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca - dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - vsebina obravnavane zadeve - dejansko življenje
Prvo vprašanje, ki ga postavlja revidentka v zvezi s predmetom upravnega spora, v obravnavani zadevi ni pravno pomembno, za obravnavanje tega vprašanja pa iz revizije tudi ni mogoče razbrati, kakšen bi lahko bil revidentkin pravni interes za tako presojo. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zgolj pojasnilo, da je treba v obravnavani zadevi (gre namreč za upravni akt, ki je bil izdan na prvi stopnji, utemeljen pa je tudi z razlogi iz obrazložitve drugostopenjske odločbe) argumentacijo iz obeh odločb obravnavati kot celoto.
V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na razlago pojma "poskusa vračanja" iz četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da vprašanja, na katerega bi želela odgovor Vrhovnega sodišča, revidentka sploh ne izpostavi. Iz dejanskega stanja zadeve, na katero bi bilo Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 vezano tudi v postopku revizije, izhaja, da revidentka ni niti navajala niti izkazala kakršnegakoli poskusa vzpostavitve (ponovne) dejanske in trajne povezave z Republiko Slovenijo in s tem želje nadaljevati z življenjem v Republiki Sloveniji (interes po obnovitvi statusa), kar je tudi bistvena sestavina splošne opredelitve dejanskega življenja iz prvega odstavka in pogoja iz četrtega odstavka 1. č člena ZUSDDD.6 Za odločitev sodišča prve stopnje je bila tako ključna dejanska ugotovitev, da revidentka v postopku ni uspela izkazati predpisanega pogoja, in ne zožujoče materialnopravno stališče sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi sodbe v zvezi s tem izrecno navedlo, da je pojem "poskusov vračanja" iz navedene zakonske določbe pomensko odprt pojem, ki nakazuje na vsakršno ravnanje (oziroma njegov poskus), ki kaže na željo oziroma voljo nekoga, da bi se vrnil nazaj (npr. zaprosilo za vizum, za začasno prebivanje, iskanje zaposlitve). Razlaga, ki bi jo morda želela uveljaviti revidentka, da zakonska zahteva po poskusu vračanja vključuje tudi vsakršno odsotnost poskusa vračanja v nadaljnjem obdobju petih let (po preteku prvega petletnega obdobja od zapustitve Republike Slovenije v avgustu 1991 do avgusta 1996), pa je očitno napačna in v nasprotju z vsemi ustaljenimi metodami razlage prava.
Ker revidentka ob kritiki zakonske ureditve le splošno navaja, da gre za neustavnost, ne da bi sploh vsebinsko opredelila, s katero ustavno normo je navedena ureditev v nasprotju, Vrhovnemu sodišču ni omogočila, da bi njeno zadevo lahko ovrednotilo kot pomembno za rešitev (novih) ustavnopravnih vprašanj, povezanih z ustavnostjo navedene zakonske ureditve.
ZUS-1 člen 32, 79, 79/1. ZTuj-2 člen 64, 64/1, 64/2, 66, 66/1, 67, 67/5, 69, 69/1, 69/2. ZUP člen 220, 224, 224/4. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 6,7,8, 11. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 288, 267.
odstranitev tujca iz države - odločba o vrnitvi - nezakonito prebivanje - primernost zakonske ureditve - zelo hude posledice - začasna odredba - jasna zakonska določba - pritožba
Odstranitev tujca ne predvideva izvedbe dvostopenjskega postopka.
Določba 66. člena ZTuj-2 vsebinsko ustreza razlogom Direktive o vračanju, kolikor določa izdajo posebne odločbe o prepovedi vstopa, potem, ko je odločba o vrnitvi po 64. v zvezi s 67. členom ZTuj-2 že izvršljiva.
Zakonodajalec ni predvidel posebne odločbe za odstranitev, ki bi sledila izvršljivi odločbi o vrnitvi z možnostjo prostovoljne vrnitve.
Izdaja začasnih odredb ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu.
Ni pravilna presoja, da tožniku nastaja škoda, ki je težko popravljiva že zaradi tega, ker ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja, kljub morebitnemu tožnikovemu uspehu v tem upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije.
tujci - začasno zadrževanje v državi - konstitutivna odločba
Odločba o dovolitvi zadrževanja je po svoji pravni naravi konstitutivna, saj podeljuje tujcu, ki je v postopku odstranitve, pravico do zadrževanja v Republiki Sloveniji.Tovrstno dovoljenje se izda, če je izpolnjen eden od vsebinskih pogojev iz drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, med drugim, če tujca država, katere državljan je, ni pripravljena sprejeti. Določbe ZTuj-2 ne dajejo podlage za razumevanje, da bi bilo tujcu že ob izpolnitvi predvidenih pogojev dovoljeno ostati v državi. Bistveno je, da ob odločanju okoliščina, ki narekuje dovolitev zadrževanja, obstoji, ne pa, kdaj je nastopila. Zato šele odločba, s katero se tujcu dovoljuje ostati v državi, ustvari pravico, s tem pa tudi pravne učinke za naprej.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca - prepozna tožba - zapustitev republike slovenije
V zadevi ni sporno, da je bila odločba tožene stranke vročena tedanjemu tožničinemu pooblaščencu 9. 7. 2014. Prav tako ni sporno, da je tožnica tožbo vložila priporočeno po pošti šele 11. 1. 2017, torej po preteku 30 dnevnega zakonskega roka, ki je potekel 9. 9. 2014, zato je ta prepozna in pravilno zavržena. Rok za vložitev tožbe je prekluziven, kar pomeni, da vložitve tožbe kot procesnega dejanja po poteku roka ni več mogoče opraviti.
Na pravočasnost ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe, da je tožnica morala Republiko Slovenijo zapustiti po 10. 1. 2015, ko je bilo ugotovljeno, da nezakonito biva v Republiki Sloveniji in ji je bila izdana odločba, s katero ji je bil določen rok 30 dni za prostovoljno vrnitev, saj je bilo to po poteku roka za tožbo.
ZTuj-2 člen 128, 128/1. Konvencija o izvajanju schengenskega sporazuma člen 25, 25/1.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje ni izkazano - neposredna uporabnost določb Konvencije - jasna zakonska določba
Da ima določba 25. člena Schengenske izvedbene konvencije neposredni učinek, izhaja že iz Ustave RS, saj se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe v skladu z njenim 8. členom uporabljajo neposredno. Da za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana veljajo enaki pogoji kot za njegovo izdajo, pa jasno izhaja iz petega odstavka 128. člena ZTuj-2.
tujec - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS
Resda pravnomočna odločba o katerem koli prekršku sama po sebi ne zadostuje za obstoj domneve, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS. Vendar je pritožnik ravnal v nasprotju z zakonodajo s področja prava tujcev. S tem je oviral državo pri izvajanju nadzora nad zakonitim priseljevanjem in trgom delovne sile, zagotavljanju varstva delavcev in socialnih pravic ter preprečevanju nelojalne konkurence. Narava pritožnikove kršitve je bila v konkretnem primeru takšna, da utemeljuje zavrnitev dovoljenja za prebivanje.
umik revizije zaradi neplačila sodne takse - obnova revizijskega psotopka - preizkus procesnih predpostavk - pravočasnost - začetek teka roka
Glede na okoliščine obravnavanega primera ni mogoče šteti, da bi rok za vložitev predloga za obnovo postopka (kar skuša doseči tožeča stranka z uveljavljanjem obeh obnovitvenih razlogov) začel teči šele z vročitvijo dopisa sodišča prve stopnje, s katerim sta bili tožeči stranki vročeni odločbi Vrhovnega sodišča in sodišča prve stopnje. Navedeni dopis sodišča prve stopnje namreč ni niti novo dejstvo ali nov dokaz v smislu 1. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1 niti odločba v smislu 8. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1, ki bi vplivala na (drugačen) tek roka za obnovo revizijskega postopka.