ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2. ZTuj-2 člen 37, 37/2, 56, 56/7, 87, 87/3. ZTuj-2E člen 26.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - razveljavitev dovoljenja - tožba v upravnem sporu - dovoljenost pritožbe - razlaga zakona - izčrpanje pravnih sredstev - zavrženje tožbe kot preuranjene - ugoditev pritožbi
Tako v postopku izdaje oziroma podaljšanja enotnega dovoljenja po 37. členu ZTuj-2 kot v postopku njegove razveljavitve je pravno sredstvo tožba v upravnem sporu, ne pa pritožba v upravnem postopku.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3.
dopuščena revizija - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - nova dejstva ali dokazi - presoja ex nunc
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali lahko sodišče v postopku sodnega varstva v postopkih mednarodne zaščite, ob upoštevanju novih dejstev in dokazov, ki so se pojavili po izdaji odločbe upravnega organa (ex nunc presoja dejstev in pravnih vprašanj po tretjem odstavku 46. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite), vrne zadevo v ponovno odločanje Ministrstvu za notranje zadeve?
ZPP člen 367a, 367b, 367b/4, 367b/6. ZUSDDD člen 1č, 1č/3, 1č/3-1.
predlog za dopustitev revizije - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Sloveniji - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Izpostavljeno pravno vprašanje ni oblikovano natančno in konkretno, ampak je splošno, saj izhaja iz prav tako splošne trditve, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 1. č člena ZUSDDD. Iz obširne obrazložitve predloga, katerega glavnina je namenjena predstavitvi dejanskih okoliščin predlagateljevega bivanja v Republiki Sloveniji pred odhodom aprila 1994, je tako mogoče razbrati, da se vprašanje nanaša na uporabo prve alineje tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD, ne pa tudi, zakaj naj bi bila razlaga sodišča "zapustitve države zaradi posledic izbrisa" napačna.
Poleg tega je izostala tudi kratka obrazložitev, kako naj bi šlo za predlagateljevo upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije v smislu prve alineje tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD tudi v primeru odsotnosti zaradi drugih okoliščin, ne pa izključno teh, ki so povezane s spremembo njegovega statusa, ko je zaradi izbrisa postal tujec brez dovoljenja za prebivanje v Sloveniji. Vprašanje vzročne zveze torej ni izpostavljeno niti obrazloženo na zahtevani način, prav tako ne s tem povezano zatrjevanje nadaljnje kršitve, to je pravice do njegovega zasebnega življenja.
izdaja dovoljenja za začasno prebivanje - pravice iz socialnega varstva - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev - tožba zaradi molka organa - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - stvarna pristojnost organa - ni upravna zadeva - zavrženje tožbe - ugoditev pritožbi
Upravni organ mora že ob prejemu vloge preizkusiti svojo pristojnost in če meni, da ni podana, o tem brez odlašanja odločiti. Če tega ne stori in se ne izreče za nepristojnega v smislu navedenih določb 65. člena ZUP, se šteje za pristojnega. Čim je tako, pa ga zavezuje tudi načelna dolžnost, da odloči o zahtevku v rokih, določenih v prvem odstavku 222. člena ZUP. Procesni položaj sprejete pristojnosti organa tako pri stranki upravnega postopka vzpostavlja utemeljeno podlago za pričakovanje odločitve v predpisanih časovnih okvirih, ob neodločanju pa za uporabo pravnih sredstev, ki so za primer molka predvidena v četrtem odstavku 222. člena ZUP in v 28. členu ZUS-1.
Iz določb 28. člena ZUS-1 ne izhaja, da je dopustno vložiti tožbo zaradi molka samo v primeru opustitve odločanja stvarno pristojnega organa in da to ugotavlja upravno sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo. Navedena okoliščina stvarne nepristojnosti je zato lahko predmet presoje v okviru meritorne obravnave tožbe, če se toženka sklicuje nanjo in z njo upravičuje svojo neaktivnost v zvezi z izdajo upravnega akta, s katerim bi v obravnavani zadevi odločila o zahtevkih pritožnikov za priznanje socialnih pravic.
V okviru presoje dopustnosti tožbe pritožnikov torej ni bistvena pristojnost upravne enote za odločanje v upravni zadevi priznanja socialnih pravic pritožnikom, ampak to, da v upravni zadevi ni odločila. Ali je imela za to utemeljene razloge, je stvar vsebinske presoje tožbe, na kar pravilno opozarjajo pritožniki z navedbo, da bi moralo sodišče tožbo zavrniti, če je menilo, da je bila opustitev odločanja zakonita. Glede na navedeno se Vrhovno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, da je za odločanje o socialnih pravicah pritožnikov pristojna upravna enota (saj je to predmet meritorne presoje tožbe), in je zaradi kršitve 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki je vplivala na odločitev, pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1).
URS člen 120, 120/2. ZDRS člen 10, 10/1, 10/1-4, 28. ZVRS člen 21, 21/1. ZSVarPre člen 27. Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (2007) člen 3, 3/1.
državljanstvo - prošnja za sprejem v državljanstvo - sprejem v državljanstvo RS z naturalizacijo - pogoji za sprejem v državljanstvo - izpolnjevanje pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo - zagotovljenost trajnega vira preživljanja - zagotovljena sredstva za preživljanje - socialnovarstveni prejemki - legalitetno načelo - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Uredba na podlagi izkazanega neprekinjenega prejemanja enega od naštetih prejemkov v določenem časovnem obdobju pred vložitvijo prošnje vzpostavlja domnevo obstoja potrebnih sredstev za preživljanje in s tem izpolnjevanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.
To pomeni, da se določba o dveletnem neprekinjenem prejemanju izplačil v obdobju dveh let pred vložitvijo prošnje uporablja za namen določene pravne domneve v zvezi s taksativno naštetimi prejemki prosilca za sprejem v državljanstvo. Pomeni pa tudi, da prosilcu, ki izkaže okoliščine iz 3. člena Uredbe, ni treba dodatno dokazovati izpolnjevanja zakonskega pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, saj že Uredba nalaga sklepanje, da ima potrebna sredstva.
Uredba z določitvijo časovnega obdobja prejemanja denarnih sredstev pred vložitvijo vloge ne določa dodatnega pogoja za sprejem v državljanstvo in zato v tem delu ni nezakonita.
določitev roka za prostovoljno zapustitev države - zavrnjen predlog za podaljšanje roka - začasna odredba - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba – težko popravljiva škoda ni izkazana.
Vrhovno sodišče se lahko strinja s pritožbo, da dogovori za zaposlitev hitreje in učinkoviteje potekajo v živo, vendar okoliščina bolj ali manj preprostega (težavnega) načina dogovarjanja in urejanja dokumentacije ni element težko popravljive škode, saj ni razvidno, kako bi lahko vplivala na vrnitev v Republiko Slovenijo (jo bistveno oteževala ali onemogočala). Zaradi neobrazloženosti ni mogoče odgovoriti na navedbo, da se pritožnik v primeru uspeha s tožbo ne bo mogel vrniti, saj iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi mu bila izrečena prepoved vstopa v Republiko Slovenijo. Zgolj zatrjevana ponovna možnost okužbe, ki se ji je ob sprejetih ukrepih za zajezitev epidemije mogoče izogniti ali jo vsaj bistveno zmanjšati, in stroški ponovnega potovanja pa ne onemogočajo vrnitve. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bo zaradi izvršitve odločbe prenehal pritožnikov pravni interes za vodenje postopka podaljšanja roka. Zaradi cilja, ki se zagotavlja z začasno odredbo (učinkovitost sodnega varstva), je namreč pomembno le, da s tem ne bo prenehal pravni interes za upravni spor, saj je v njem na podlagi ustreznega zahtevka, spremenjenega zaradi novonastalih okoliščin po vložitvi tožbe, mogoče ugotoviti nezakonitost izpodbijanega upravnega akta.
ZUS-1 člen 7, 22, 22/1, 22/2, 32/2, 32/3, 75, 75/1, 75/1-1, 80, 80/3, 80/3-2, 80/3-3. ZTuj-2 člen 64, 73, 73/2, 73/2-1, 73/2-3. ZPP člen 86, 86/4, 339, 339/2, 339/2-14.
dovolitev zadrževanja tujca - zavrnitev prošnje - predlog za izdajo začasne odredbe - pritožba zoper sklep o ugoditvi začasni odredi - standard obrazloženosti odločbe - vsebina predloga za izdajo začasne odredbe - odložitvena začasna odredba - odločanje v mejah tožbenega zahtevka - težko popravljiva škoda ni izkazana - neizkazana težko popravljiva škoda - učinkovitost sodnega varstva - odločba o vrnitvi tujca - opustitev vložitve pravnega sredstva - ugoditev pritožbi - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Odločba o dovolitvi zadrževanja je konstitutivnega značaja, saj podeljuje tujcu, ki je že v postopku odstranitve, pravico do zadrževanja v Republiki Sloveniji in torej zadržanje izvršitve te odločbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 niti ni mogoče. Glede na to bi tožnica lahko predlagala le začasno odredbo za začasno ureditev stanja po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 ter predlagala način, kako naj se začasno, to je do pravnomočne odločitve v obravnavanem upravnem sporu, uredi stanje glede na sporno razmerje. Take začasne odredbe s tako oblikovanim predlogom pa tožnica ni predlagala.
Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom spornega pravnega razmerja ni uredilo na način kot je predlagala tožnica, torej, da bi le odložilo njeno deportacijo, pač pa je tožnici do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu dovolilo zadrževanje v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je tako odločilo prek meja tistega, kar je zatrjevala in predlagala tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe.
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Ni mogoče izhajati iz tega, da je odstranitev tujca iz Republike Slovenije že sama po sebi škoda, ki bi bila upoštevana kot razlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 ter da naj bi bila ta škoda težko popravljiva že iz razloga, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja, kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, ker ne bi bil več na območju Republike Slovenije. Okoliščine, ki utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 je namreč treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej glede na ugotovljeno dejansko stanje. Vrnitev v vsako drugo državo iz Republike Slovenije za tujca ne predstavlja škode, ki bi tujcu sama po sebi grozila in je ne bi bilo treba ustrezno utemeljevati in izkazovati. Poleg tega bi se tožnica v primeru ugoditve tožbi v Republiko Slovenijo lahko vrnila, razlogov proti temu v samem predlogu tožnica ne navaja.
URS člen 2, 156. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2. ZTuj-2 člen 76, 76/1, 76/2, 79a, 79a/2, 79a/5.
zahteva za oceno ustavnosti - omejitev gibanja tujcu - pogoji za omejitev gibanja tujcu - pravica do pritožbe - pristojnost upravnega sodišča - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona
Pritožbeni postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti drugega stavka petega odstavka 79.a člena Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/18 – uradno prečiščeno besedilo, 9/18 – popr. in 62/19 – odl. US).
NEPRAVDNO PRAVO - TUJCI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00044268
URS člen 15, 15/4, 19, 23, 51, 51/3. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4, 66. ZDZdr člen 31, 31/1.
pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe - omejitev gibanja tujcu - prisilna hospitalizacija - zatrjevanje kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zagotovljeno drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnik je uveljavljal, da mu je bilo v človekove pravice in temeljne svoboščine poseženo s prisilno hospitalizacijo brez prisotnosti odvetnika. Tudi pritožbo utemeljuje z zatrjevanjem kršitve prvega odstavka 31. člena ZDZdr, ki določa, da je v postopkih po tem zakonu obvezno zastopanje po pooblaščencu, ki je odvetnik. Tožbeni zahtevek na prepoved in odpravo kršitev človekovih pravic se tako niti ne nanaša na dejanja, ki naj bi jih storila v tem upravnem sporu tožena stranka. Prvi odstavek 30. člena ZDZdr določa, da o zadevah po tem zakonu (med katere po drugem odstavku istega člena sodi tudi postopek za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico) določa pristojno sodišče v nepravdnem postopku. V tem postopku pa lahko stranka s pravnimi sredstvi po določbah ZNP-1 uveljavlja tudi ugovore o kršitvah pravil predpisanega postopka. Po navedenem je torej sodišče prve stopnje tožbo, ki se nanaša na zatrjevane kršitve človekovih pravic v zvezi s hospitalizacijo, pravilno zavrglo, saj niso podane procesne predpostavke za subsidirano sodno varstvo po 4. členu ZUS-1.
Pri presoji, ali je neko pravno sredstvo učinkovito, ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim (nepravdnim) sodiščem zagotovljeno uveljavljanje istih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, ampak zadostuje, da lahko v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Iz ustavno procesnih jamstev, ki jih zagotavljata 23. člen in četrti odstavek 15. člena Ustave namreč ne izhaja, da si lahko stranke same izbirajo sodni postopek ali način tega varstva.
določitev roka za prostovoljno vrnitev - tožba v upravnem sporu - odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe - odložitvena začasna odredba - izvršljivost odločbe po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Tožnikova zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena, ker je v njej predlagal, da se odloži izvršitev odločbe, ki se ne izvršuje po določbah ZUP. Odložitveno začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ki jo v tej zadevi izrecno zahteva pritožnik tako po vsebini kot z navedbo pravne podlage, je mogoče izdati le, če se izpodbijani upravni akt prisilno izvršuje po določbah ZUP. Na ta način pa je mogoče izvršiti le tiste upravne akte, v katerih se zavezancu nalaga določena obveznost, kar v primeru nedenarne obveznosti pomeni, da mora ta nekaj storiti, dopustiti ali trpeti. Izpodbijana odločba ni takšen upravni akt, saj pritožniku kot tujcu zgolj določa tridesetdnevni rok za prostovoljno vrnitev in torej ne nalaga obveznosti, ki bi jih bilo mogoče prisilno izvršiti. Šele v primeru, če tujec države ne zapusti v roku določenem za prostovoljno vrnitev, izda nato policija v skladu z 69. členom Zakona o tujcih odločbo o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev, na podlagi katere (ko postane izvršljiva) se ga odstrani iz države. Policija torej odstrani tujca iz države šele po tem, ko postane izvršljiva odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev in takšno odločbo je mogoče prisilno izvršiti, ne pa odločbe, s katero je tujcu določen le rok za prostovoljno vrnitev. Že iz tega razloga zahtevane odložitvene začasne odredbe ni mogoče izdati.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - TUJCI - UPRAVNI SPOR
VS00039123
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 18, 19, 19/1, 19/2, 52, 52/1. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 2, 2/1, 3, 3-2, 6, 6/3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 6, 6/1, 6/3, 6/4, 8, 8/1, 8/2, 9, 9/1. ZUS-1 člen 2, 2/1, 4, 20, 20/1, 20/2, 40, 40/1, 74, 74/1, 75, 75/3. ZPP člen 7, 8, 215, 285, 286b, 286b/1, 339, 339/2, 339/2-14. ZMZ-1 člen 35, 36, 36/1.
varstvo človekovih pravic - postopek odstranitve tujca iz države - pravica do azila - prepoved prisilne odstranitve ali vračanja - prepoved mučenja - resna nevarnost - prošnja za mednarodno zaščito - prosilec za mednarodno zaščito - nezakonito prebivanje - dokazno breme - prosta presoja dokazov - ugoditev pritožbi - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - pomanjkljivosti, zaradi katerih preizkus sodbe ni mogoč - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - nepopolna oziroma nejasna obrazložitev
Sodba je nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju, ker se toženki v izreku kot nezakonito očita ravnanje izročitve tožnika organom Republike Hrvaške 16. 8. 2019, iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da so bila nezakonita že ravnanja pred tem datumom.
Ni mogoče nedvoumno ugotoviti niti, ali je sodišče prve stopnje tožnika obravnavalo kot prosilca za mednarodno zaščito (torej kot osebo, ki je podala prošnjo za to zaščito v smislu izražene namere, pa njena prošnja ni bila evidentirana, niti ji nato ni bilo omogočeno, da to prošnjo formalno vloži) ali kot osebo, za katero bi se lahko štelo, da želi podati prošnjo za mednarodno zaščito, pa o tej možnosti podaje prošnje v Republiki Sloveniji ni bila informirana (to je v smislu prvega odstavka 8. člena Procesne direktive), ali kot tujca, za katerega je treba uporabiti Direktivo 2008/115 (v nadaljevanju tudi Direktiva o vračanju), na katero se prav tako sklicuje izpodbijana sodba.
Direktiva o vračanju se ne more uporabljati za prosilce za mednarodno zaščito do zaključka obravnave njihove prošnje. To pa pomeni, da pravilna uporaba materialnega prava, na katero pritožbeno sodišče prav tako pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in na katero je sodišče prve stopnje tudi oprlo svojo odločitev, v tej zadevi narekuje ugotavljanje, ali je tožnik, kot zatrjuje, v Sloveniji izrazil namero (željo) za mednarodno zaščito in s tem pridobil status prosilca. Dokazno breme o tej okoliščini je na njem, ali ga pritožnica zmore uspešno izpodbiti s svojimi navedbami in dokazi, pa lahko pokaže le celovito izveden postopek ugotavljanja dejanskega stanja, vključno s presojo vseh izvedenih dokazov na način iz 8. člena ZPP.
Sodišče lahko po lastni odločitvi izvaja le dokaze za potrditev ali ovrženje strankinih navedb in ne sme prevzemati njenega trditvenega bremena. V nobenem primeru pa sodišče ne more nadomeščati izražene volje in tožbenih zahtevkov stranke, torej ne sme samo oblikovati zahtevkov oziroma jih spreminjati ali dopolnjevati.
ZTuj-2 člen 73, 73/2, 73/2-5, 73/3. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - dovolitev zadrževanja tujca - podaljšanje - zavrženje zahteve - odločba o vrnitvi tujca - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna odločitev, da se tujcu iz razloga, ker mu ni bila izdana odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev, zavrže zahteva iz 73. člena ZTuj-2 za podaljšanje dovolitve zadrževanja v Republiki Sloveniji, čeprav mu je bila pred tem dovolitev zadrževanja že večkrat podaljšana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - TUJCI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00038378
ZUS-1 člen 32, 32/2, 59, 59/2, 59/2-2, 84, 84/1, 84/2. URS člen 22. ZMZ-1 člen 28. ZPP člen 367, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZTuj-2 člen 73, 73/2, 73/3.
predlog za dopustitev revizije - priznanje mednarodne zaščite - glavna obravnava v upravnem sporu - neizvedba glavne obravnave - pravica do izjave - dopuščena revizija - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča - začasna odredba v revizijskem postopku - odložitvena začasna odredba - vrnitev tujca - neizkazana težko popravljiva škoda - zavrnitev izdaje začasne odredbe
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali opustitev izvedbe glavne obravnave v upravnem sporu v povezavi z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 pomeni kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.
Pogoj za obravnavo predlagane začasne odredbe mora biti enak, kot je bil po prejšnji ureditvi revizijskega postopka v ZUS-1, to je sprejem odločitve Vrhovnega sodišča, da bo zadevo obravnavalo zaradi pomembnega pravnega vprašanja (dopuščena revizija). Omenjeni pogoj je v obravnavani zadevi izpolnjen.
Zatrjevane škodljive posledice (izvedba postopka tožnikove vrnitve in njegova dejanska odstranitev iz Republike Slovenije ter s tem povezana nezmožnost udeležbe na glavni obravnavi v morebiti ponovljenem postopku pred Upravnim sodiščem) ne izvirajo iz akta, ki ga je tožnik izpodbijal v upravnem sporu. Z zavrnitvijo prošnje za mednarodno zaščito namreč ni bilo odločno o tožnikovi vrnitvi v izvorno ali katero drugo državo, niti navedena zavrnilna odločba sama po sebi nima takih neposrednih učinkov, da bi bilo mogoče zgolj na njeni podlagi in brez nadaljnjih postopkov tožnika odstraniti iz Slovenije. Tako ne drži tožnikova trditev, da je nastanek težko popravljive škode v neposredni vzročni zvezi z realizacijo pravnomočne sodbe, ki je potrdila zavrnitev prošnje.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3, 70, 70/2. ZUS-1 člen 23.
omejitev gibanja tujcu - pridržanje v centru za tujce - vročitev sklepa - osebna vročitev sklepa - zavrženje prepozne tožbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je tožbo po pooblaščencu vložil po poteku tridnevnega roka od vročitve sklepa o pridržanju. Po navedenem je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo obravnavano tožbo kot prepozno. Trditve pritožnika o tem, zakaj je prišlo do zamude roka, so zato v okoliščinah pritožnikovega primera nerelevantne. Ti razlogi namreč po vsebini niso pritožbeni razlogi, temveč razlogi za vrnitev v prejšnje stanje, ki bi jih moral pritožnik uveljavljati (že) ob vložitvi tožbe.
ZUS-1 člen 23, 36, 36/1, 36/1-2. ZMZ-1 člen 70, 70/2, 84, 84/1, 84/1-3.
omejitev gibanja tujcu - zavrženje tožbe kot prepozne - pravočasnost tožbe v upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Trditve pritožnika o tem, zakaj je prišlo do zamude roka, so v okoliščinah pritožnikovega primera nerelevantne. Ti razlogi namreč po vsebini niso pritožbeni razlogi, temveč razlogi za vrnitev v prejšnje stanje, ki bi jih moral pritožnik uveljavljati (že) ob vložitvi tožbe. Da bi se v obravnavanem primeru rok za vložitev tožbe zoper sklep o pridržanju (ki je bil pritožniku vročen osebno že v petek, 19. 6. 2020, saj v tistem trenutku še ni imel pooblaščenca) računal šele od ponedeljka, 22. 6. 2020, oziroma od torka, 23. 6. 2020 - to je od dneva, ko je za vročitev izpodbijanega sklepa in namero za vložitev tožbe izvedel njegov pooblaščenec (kar je mogoče razbrati iz pritožbenih navedb) - pa ZUS-1 ne daje podlage.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - TUJCI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036136
Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 2, 3, 3-2, 6, 6/1, 6/3. BHRIPO člen 2, 2/1. URS člen 19, 22, 23, 25. ZTuj-2 člen 64, 64/1, 69, 69/4. ZUS-1 člen 80. Priporočilo Komisije EU 2017/2338 z dne 16. 11. 2017 o skupnem "Priročniku o vračanju", ki ga uporabljajo pristojni organi držav članic pri izvajanju nalog v zvezi z vračanjem (2017) paragraf 1, 1/3, 5, 5/5. Priporočilo Komisije EU 2017/820 z dne 12. maja 2017 o sorazmernih policijskih kontrolah in policijskem sodelovanju na schengenskem območju (2017) točka 2, 19.
zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - izročitev tujca - predaja Republiki Hrvaški - mednarodni sporazum - odločba o vrnitvi tujca - neizdaja posebnega sklepa - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - ugoditev tožbi - Direktiva 2008/115/ES - razlaga direktive - predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - acte claire - procesna jamstva - pravica do izjave - ugoditev pritožbi - zavrnitev tožbe
Skladno z Direktivo 2008/115/ES ne obstaja dolžnost države članice, da državljana tretje države vrne v izvorno državo, cilj Direktive je namreč v tem, da se državljana tretje države čim prej preda; če med državama članicami ni sklenjen sporazum, izda odločbo o vrnitvi država članica, ki državljana tretje države predaja, v nasprotnem primeru pa izda odločbo o vrnitvi (kot v obravnavanem primeru) država članica, ki državljana tretje države sprejme. Ker torej predstavlja odločba o vrnitvi hkrati tudi odločbo o sprejemu državljana tretje države, izda v obravnavani zadevi odločbo o vrnitvi (samo) Republika Hrvaška, ki je državljanu tretje države dolžna zagotoviti tudi procesna jamstva skladno z Direktivo, vključno s pravico do izjave
Odločba o vračanju se izda samo takrat, ko se državljana tretje države odstranjuje iz območja EU, ne pa v primeru "predaje" osebe iz ene države članice v drugo državo članico. To pomeni, da izda odločbo o vrnitvi tista država članica, ki osebo odstranjuje iz območja EU. S tem se po presoji Vrhovnega sodišča državljanu tretje države zagotavljajo pravice in pravna sredstva na podlagi Direktive, pri čemer niti ni mogoče ugotoviti, da je takšna ureditev v neskladju z Ustavo. Poleg tega velja med državami članicami EU domneva zagotavljanja enakega standarda človekovih pravic na podlagi pravnih aktov EU.
V obravnavani zadevi Republika Slovenija skladno s 3. odstavkom 6. člena Direktive, 2. členom Sporazuma ter 1. odstavkom 64. člena ZTuj-2 v zvezi s 4. odstavkom 69. člena ZTuj-2 ni bila dolžna tožniku izdati odločbe o vrnitvi, temveč je to dolžna storiti Republika Hrvaška. Razbremenitev odgovornosti Republike Slovenije glede izdaje odločbe o vrnitvi pomeni po drugi strani, da obravnavano ravnanje Republike Slovenije samo po sebi ne more predstavljati podlage za zatrjevani poseg v tožnikove ustavne pravice.
Vrhovno sodišče meni, da 69. člen Ztuj-2 ni v neskladju z Direktivo in tudi ni našlo razlogov za ustavno neskladnost ZTuj-2, pri čemer niti tožnik ne navaja argumentov, ki bi utemeljevali nasprotno. V obravnavani zadevi tako ni mogoče zaključiti, da je predaja tožnika na podlagi 4. odstavka 69. člena ZTuj-2 ogrozila tožnikove ustavne pravice. Ob predpostavki, da so posamezniku zagotovljena temeljna postopkovna jamstva skladno s Sporazumom in Direktivo, na kar smiselno s sklicevanjem na mednarodno pogodbo napotuje 4. odstavek 69. člena ZTuj-2, Vrhovno sodišče meni, da ureditev po ZTuj-2 sama po sebi ne posega v ustavne pravice iz 19., 22., 23. in 25. člena Ustave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - TUJCI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00034008
URS člen 14. ZTuj-2 člen 51, 51/1, 51/2, 72, 73, 73/1. ZPP člen 367b, 367b/4, 367b/6, 374, 374/2.
predlog za dopustitev revizije - dovoljenost predloga - dovoljenje za začasno prebivanje tujca - tožbeni ugovor o neustavnosti zakonske ureditve - načelo enakosti - zavrženje predloga - pomanjkanje pravnega interesa
Tujci iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 pravic ne dobijo avtomatično, ampak le ob izpolnjevanju pogojev iz področnih zakonov.
V obravnavani zadevi tako ne gre za primer, ko bi se odločalo o pravicah predlagateljev do zaposlitve ali opravljanja dela, do nujnega zdravstvenega varstva in do izplačila denarne pomoči, bodisi po uradni dolžnosti ali na zahtevo, niti ne za primer, ko bi bilo to predlagateljem zaradi različne zakonske ureditve v postopku izdaje dovoljenj za začasno prebivanje onemogočeno, tujcem iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 pa ne. Zato bodo svoje ustavnopravne ugovore glede pravic, urejenih s področnimi zakoni, lahko uveljavljali šele, če bo pristojni organ vlogo za njihovo priznanje zavrnil iz razloga, ker v ZTuj-2 niso posebej določene (tako kot pri imetnikih dovoljenj iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - TUJCI - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00031808
ZUS-1 člen 23, 23/1, 36, 36/1, 36/1-2, 79, 79/1. ZTuj-2 člen 76, 78, 78/1, 85. ZUP člen 87, 87/1, 88, 88/1, 88/4, 97/1. ZPP člen 224, 224/1, 224/4.
omejitev gibanja tujcu - omejitev gibanja in nastanitev tujca v domu za tujce - vročitev odločbe - osebno vročanje - zavrženje prepozne tožbe - sporna vročitev - vročilnica kot javna listina - izpodbijanje resničnosti dejstev iz javne listine - datum vročitve - dvom v pravilnost vročitve - ugoditev pritožbi
Ni mogoče z gotovostjo šteti, da je bila odločba o nastanitvi pritožniku (pravilno) vročena 15. 12. 2019. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 79. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje, po tem, ko bo pritožniku dalo možnost, da se izjavi o novih dokazih toženke, te dokaze izvede in ponovno preveri pravilnost in datum vročitve ter posledično pravočasnost tožbe.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZTuj-2 člen 126.
dopuščena revizija - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - neprekinjeno bivanje v Sloveniji - zakonito prebivanje
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je materialnopravno pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da ima odločba o izdaji dovoljenja za stalno prebivanje za državljane EU konstitutivni učinek?
- ali je sodišče materialnopravno pravilno razlagalo pojem "neprekinjenega zakonitega prebivanja" iz prvega (in tretjega) odstavka 126. člena ZTuj-2 kot pogoja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje za državljana EU?
dovoljenje za stalno prebivanje tujca - združitev družine - družinski član prosilca - razširitev kroga družinskih članov - dolžnost preživljanja staršev - posebne okoliščine
Besedna zveza "drug sorodnik" iz četrtega odstavka 47.a člena ZTuj-2 se lahko nanaša le na sorodnika, ki ne izpolnjuje pogojev, opredeljenih v drugem odstavku navedenega člena ZTuj-2, torej tudi na starše begunca, ki jih begunec ni dolžan preživljati (kakršen je obravnavani primer). Namen zakonodajalca je namreč bil zagotoviti pravico do združitve družine ne le t.i. primarni družini, temveč tudi življenjskim skupnostim, ki so v bistvenem podobne primarni družini. Po razlagi, za katero se zavzema toženka, bi bil družinski član po četrtem odstavku 47. člena ZTuj-2 lahko drug (od tožnika bolj oddaljen) sorodnik, starš pa ne, tudi če bi v obeh primerih obstajale enake posebne okoliščine (npr. potreba po fizični skrbi, varstvu, zaščiti), ki so v zakonu primeroma naštete.