dovoljenje za začasno prebivanje - humanitarni razlogi
Tujec lahko zaprosi za dovoljenje za začasno prebivanje po določbah 13. in 18. člena ZTuj, če v Republiki Sloveniji zakonito prebiva in vloži prošnjo v času zakonitega prebivanja. Tožena stranka ni ugotovila, na podlagi katere potne ali druge listine in do kdaj sta tožnika v Republiki Sloveniji zakonito prebivala (209. člen ZUP), zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti (2. odst. 39. čl. ZUS).
3-letno neprekinjeno prebivanje na območju Republike Slovenije, kot pogoj iz 1. odstavka 16. člena zakona o tujcih, ni izkazano, če je zaradi odhoda iz Republike Slovenije zaradi opravljanja aktivne vojaške službe prekinjeno dejansko življenje v Republiki Sloveniji.
V postopku, ko za dovoljenje za stalno prebivanje prosi oseba, ki je postala tujec po 25.2.1992, je treba pri presoji, da ta izpolnjuje pogoj triletnega neprekinjenega prebivanja v Sloveniji, upoštevati kot čas zakonitega neprekinjenega prebivanja v Sloveniji tudi čas, ko je ta oseba imela v Sloveniji pred 25.2.1992 v skladu z zakonom prijavljeno stalno prebivališče.
Če tujec ne vloži zahteve za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje pred iztekom roka, za katerega mu je začasno dovoljenje veljalo, izgubi samo pravico do začasnega prebivanja.
Zatrjevane težke okoliščine in tožnikovo skupno bivanje s člani družine, ki so v Republiki Sloveniji kot begunci, niso drug upravičen razlog za tožnikovo daljše prebivanje v državi po zakonu o tujcih. Tožnik je imel status begunca in je kot tak imel začasno bivališče skupaj s člani svoje družine, vendar je ta položaj izgubil iz razlogov na njegovi strani.
Izdajo osebnega delovnega dovoljenja, ki ga zahteva tujec, zakon o zaposlovanju tujcev veže na pogoj, določen v 2. odstavku 5. člena, ki določa, da tujec lahko pridobi osebno delovno dovoljenje pod pogojem, da v evidenci Republiškega zavoda za zaposlovanje med brezposelnimi osebami na določenem območju ni ustreznega kandidata, ki poleg splošnih pogojev izpolnjuje še posebne pogoje, ki jih delodajalec zahteva za sklenitev delovnega razmerja in je pripravljen sprejeti zaposlitev. Če ta pogoj ni izpolnjen, osebnega delovnega dovoljenja tujcu ni mogoče izdati.
Osebno delovno dovoljenje pod ugodnejšimi pogoji pridobi samo tisti, ki izpolnjuje vse tri pogoje, določene v 23. členu zakona, kar pomeni, da mora biti tudi vloga vložena v roku, določenem v zakonu.
V postopku za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje je kot upravičen razlog, zaradi katerega je tujcu potrebno daljše prebivanje v RS, treba šteti tudi dejstvo, da ima tujec družino (tudi, če živi v izvenzakonski skupnosti) in če jo ima, je potrebno ob upoštevanju dohodka na družinskega člana presoditi, ali ta dohodek zagotavlja preživljanje prosilcu za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje.
Kot sredstva za preživljanje, ki bi bila tujcu kako drugače zagotovljena, kar je eden od pogojev za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca v državi, ne štejejo sredstva, pridobljena po pogodbi o delu, če za to delo tujec nima osebnega delovnega dovoljenja.
Za odpoved prebivanja tujcu je potrebno, da je izpolnjen pogoj iz uvodnega dela določbe 23. člena Zakona o tujcih in hkrati vsaj eden od razlogov, ki so navedeni v šestih alineah tega člena. Pri odločanju, ali bo upravni organ odpovedal prebivanje, pa nato še upošteva okoliščine iz 2. odstavka 25. člena navedenega zakona.
Rok 3 dni po prihodu v državo, ko mora tujec vložiti prošnjo za priznanje statusa begunca (37. člen zakona o tujcih), je prekluzivni rok in se zato ne more podaljševati.
Družina, na katere varstvo se v tožbi sklicuje tožnik, uživa posebno varstvo po Konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah, sedaj pa tudi (evropska) konvencija o varstvu človekovih pravic. Zato dejstvo, da tožnik živi v izvenzakonski skupnosti z K., s katero ima dva otroka, šteje za drug upravičen razlog v smislu 2. odstavka 13. člena zakona o tujcih, zaradi katerega bi bilo tožnikovo daljše prebivanje v državi potrebno, ker imajo mati njunih otrok in oba otroka državljanstvo Republike Slovenije.
Drugi upravičeni razlog za izdajo dovoljenja tujcu za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji po 2. odstavku 13. člena ZTuj ne more biti sklicevanje tujca, da so njegovi ožji sorodniki, pri katerih začasno prebiva v RS, slovenski državljani.
Prav tako ni drugi upravičeni razlog dejstvo, da so tujčevi starši, ki živijo v RS, pripravljeni preživljati tujca, ki je polnoleten; sama izjava o preživljanju pa ni izvršilni naslov.
Občani iz drugih republik bivše SFRJ pred uveljavitvijo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS v Republiki Sloveniji niso imeli položaja tujca. Nanje se torej ne nanaša določba 3. odstavka 82. člena zakona o tujcih, saj ta ureja prebivanje oseb, ki so imele položaj tujca že pred uveljavitvijo navedenega ustavnega zakona.
Pod pogojem "zdravljenje" v 13. členu ZT ni mišljeno kakršnokoli zdravljenje, ampak le tako, za katero je z vidika narave bolezni potrebno, da tujec kot pacient preživi določen krajši čas v Sloveniji.
Zmotno je stališče, da je treba določbo 16. člena zakona o tujcih razlagati tako, da je z dovoljenjem za začasno prebivanje tujca zajeto tudi začasno prebivanje državljana druge republike na območju Republike Slovenije na podlagi prijave začasnega prebivališča po zakonu o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Ur.l. SRS, št. 6/83 in Ur.l. RS, št. 26/90 in 11/91).
ZTuj člen 34. Konvencija o statusu beguncev člen 1a, 1a-2. Pravilnik o načinu reševanja prošenj za priznanje statusa begunca in njihovi osnovni oskrbi člen 2, 2/1.ZUP člen 159.
status begunca - pogoji - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranka (Vlada RS) in prvostopni organ (Ministrstvo za notranje zadeve) sta se v obrazložitvi svojih odločb (prvostopni organ je tožeči stranki zavrnil vlogo za priznanje statusa begunca, tožena stranka pa zavrnila njeno pritožbo zoper prvostopno odločbo) ukvarjala le z razlogom pobega tožeče stranke iz takratne JLA (januar 1992), nista pa razčistila vseh relevantnih okoliščin, po navedbah tožeče stranke med upravnim postopkom, ki se nanašajo na preganjanje tožeče stranke in njene družine v domačem kraju v Vojvodini in ki so navedene kot razlogi za pridobitev statusa begunca v zakonu o tujcih in v konvenciji o statusu beguncev.
Ukrepa odpovedi prebivanja tujcu ni mogoče izreči, ne da bi bil pred tem izveden dokazni postopek, v katerem bi imela stranka možnost, da sodeluje pri izvedbi dokazov in ne da bi bile ugotovljene okoliščine iz 2. odstavka 25. člena zakona o tujcih ter posledice, ki bi jih ukrep povzročil prizadetemu in njegovi družini.