Ker tožnik ne prebiva v RS tri leta neprekinjeno na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje v RS, kar je poleg pogojev iz 2. odstavka 13. člena ZTuj tudi pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po določbi 1. odstavka 16. člena ZTuj, je tožena stranka pravilno v skladu z navedeno določbo zavrnila tožnikovo vlogo za stalno prebivanje.
Ker tožena stranka ni sledila pravnemu mnenju in pripombam sodišča v prejšnji sodbi (ki se nanaša na ugotovitveni postopek, dokazovanje, sodelovanje stranke v postopku, na vsebino obrazložitve glede bistvenih dejstev, okoliščin in dokazov, na podlagi katerih je tožena stranka ugotovila, da razlogi obrambe terjajo odpoved prebivanja), kar velja tudi za nove razloge, ki jih je tožena stranka navedla v odločbi druge stopnje v primerjavi z odločbo prve stopnje in razlogov za svojo odločitev ni obrazložila, kot to določa 2. odstavek 209. člena ZUP, je s tem bistveno kršila pravila postopka iz te zakonske določbe.
Rok iz 23. člena ZZT je materialni zakonski rok in s potekom tega roka je tožnik izgubil pravico do osebnega delovnega dovoljenja pod pogoji, določenimi v 23. členu zakona.
Napačno je stališče, da je zakonsko zvezo s tujcem oz. starševsko razmerje tujca do otrok šteti kot "drugi upravičeni razlog" iz 2. odst. 13. čl. zakona o tujcih. Ta razmerja namreč določa zakon kot podlago za izdajo dovoljenja za začasno oz. stalno prebivanje tujca v 17. čl., seveda ob tam določenih pogojih.
Z zakonom določen tridnevni rok za vložitev prošnje za priznanje statusa begunca je materialni rok. Status begunca se sme priznati osebi, ki prihaja z območja, na katerem je preganjana, in ne tudi osebi, ki prihaja iz varne tretje države.
Tujec, ki želi dovoljenje za začasno prebivanje v RS, mora izpolnjevati enega izmed pogojev, določenih v 2. odstavku 13. člena zakona o tujcih, npr. zdravljenje, ugoden vpliv klime in z zakonom določen razlog po 2. odstavku 13. člena zakona.
ZUP člen 135, 209, 209/2.ZZZDR člen 12, 12/1, 12/2, 50. ZTuj člen 19.
obrazložitev - dolžnost preživljanja zakonca - sredstva za preživljanje
Odločbo tožene stranke je sodišče odpravilo zaradi kršitve 209. člena in 135. člena ZUP, ker v obrazložitvi ne vsebuje razlogov, zakaj po tožnici zatrjevanega dejstva, da živi v izvenzakonski skupnosti z osebo, ki ji zagotavlja preživljanje, ni štela za dokaz, da ji je na ta način zagotovljeno preživljanje, kar je sicer eden od pogojev za izdajo dovoljenja za status prebivanja tujca v RS v smislu 2. alinee 3. odstavka 19. člena ZTuj. Tožena stranka pa tudi ni ugotavljala obstoja dalj časa trajajoče življenjske skupnosti tožnice z njenim partnerjem.
Ovira za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca v smislu 4. alinee 3. odstavka 19. člena zakona o tujcih bi bila pri osebi, ki je postala tujec potem, ko je že zakonito prebivala na območju Republike Slovenije v okviru nekdanje SFRJ, če oseba ne bi imela nobenega veljavnega dokumenta, na osnovi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njeno istovetnost (6. alinea 10. člena ZTuj).
Zmotno je tožnikovo stališče, da bi mu upravni organ moral izdati osebno delovno dovoljenje kljub zamudi roka iz 23. člena zakona o zaposlovanju tujcev (Ur.l. RS, št. 33/92), ker bo sicer ovirana izvršitev sodne odločbe, s katero je bil tožnik vrnjen na delo (4. odstavek 2. člena zakona o sodiščih, Ur.l. RS, št. 19/94 in 45/95). Upravni organ ne more biti vezan na neko sodno odločbo brez zakonskih omejitev, saj morajo posamični akti državnih organov temeljiti na zakonu (4. odstavek 153. člena ustave Republike Slovenije).
Tudi za dnevne delovne migrante, ki so po izteku osebnega delovnega dovoljenja, izdanega na podlagi 23. člena zakona o zaposlovanju tujcev (Ur.l. RS, št. 33/92), ponovno zaprosili za izdajo dovoljenja, veljajo splošne določbe zakona za izdajo osebnega delovnega dovoljenja, med njimi tudi pogoj iz 2. odstavka 5. člena, da na določenem območju ni drugih ustreznih kandidatov, ki so pripravljeni sprejeti delo.
Prehodne določbe 81. člena zakona o tujcih veljajo samo za osebe, ki so vložile prošnje za sprejem v državljanstvo po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ne pa tudi za osebe, ki so vložile prošnjo za pridobitev državljanstva z redno naturalizacijo.
Vozniško dovoljenje izda na zahtevo upravičenca pristojni upravni organ za notranje zadeve, na katerega območju ima upravičenec stalno oziroma začasno prebivališče več kot šest mesecev, če v RS nima stalnega prebivališča. Če tožnik kot tujec nima urejenega prebivanja po določbah zakona o tujcih (z dovoljenjem za začasno ali stalno prebivanje), od česar je odvisno uresničevanje pravic in dolžnosti, potem niso izpolnjeni pogoji za zamenjavo vozniškega dovoljenja.
Izjava matere, da je tožniku pripravljena pomagati, dokler ne najde kakršnekoli zaposlitve in mu dovoli stalno prebivati v njeni hiši, še ni zadosten dokaz o sredstvih za preživljanje (16/1, 2. alinea 19/3 in 19/2 čl. ZTuj). Ni pa mogoče zaprositi za dovoljenje za stalno prebivanje iz humanitarnih razlogov. Iz humanitarnih razlogov se lahko zaprosi le za dovoljenje za začasno prebivanje (18. člen ZTuj).
ZTuj člen 13, 13/2, 16, 16/1, 17, 81, 81/2. ZZT člen 16. ZUS (1977) člen 39, 39/2.
dovoljenje za stalno prebivanje
Nepremično premoženje sicer samo po sebi ne more biti vselej razlog za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, je pa lahko tak razlog, kadar ga tujec uporablja za zadovoljevanje svojih stanovanjskih potreb (kot je to v primeru tožnice) ob izpolnjevanju pogoja najmanj tri leta neprekinjenega prebivanja na območju Republike Slovenije pred uveljavitvijo ZTuj (16/1 člen ZTuj).
Dovoljenja za začasno prebivanje kljub izpolnjevanju razlogov iz 13. člena ZTuj ne more dobiti tujec, ki nima sredstev za preživljanje oz. prejema družinska skupnost, v kateri živi, le denarni dodatek od centra za socialno delo, ki zagotavlja materialno varnost le članom družine, katerim je izrecno namenjen (izvenzakonski partnerici in dvema otrokoma).
Pogoja iz 2. odstavka 13. člena ZTuj, "da ima tujec v državi nepremično premoženje", že po ustavi (68. člen) v tem kontekstu ni mogoče razlagati ozko, torej, da ima na tem premoženju vpisano lastninsko pravico v javni knjigi.
dovoljenje za začasno prebivanje - pogoji za uvedbo postopka
Ker zakon o tujcih nima določbe, iz katere bi izhajalo, da tujec s statusom begunca ne more zaprositi za dovoljenje za začasno prebivanje, je po presoji sodišča potrebno ugotoviti, ali je tožnik ob vložitvi prošnje za to dovoljenje imel status begunca, zaradi katerega bi izpolnjeval pogoj zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji. Torej tujec po določbah 2. odstavka 13. člena ZTuj lahko zaprosi za dovoljenje za začasno prebivanje, dokler na območju Republike Slovenije zakonito prebiva.
Zakonsko zvezo je po določbah zakona o tujcih šteti kot razlog za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca le, če jo je ta sklenil z državljanom Republike Slovenije ali z osebo, ki ima dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.
Konvencija o statusu beguncev člen 1a, 1, 2. ZTuj člen 34.
status begunca
Ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca v Republiki Sloveniji, ob sicer nedokazanem preganjanju, tisti, ki je šel iz države, katere državljan je, v tretjo državo, skupaj z družino, na podlagi turistične vize in z veljavnimi potnimi listi, v tej državi ni zaprosil za zatočišče in status begunca, nato pa prišel z družino v Slovenijo, kjer je zaprosil za status begunca, in to šele takrat (in je počakal na to), da je Slovenija postala mednarodno priznana.
Vlogo za začasno prebivanje tujca v RS upravni organ zavrne lahko tudi, če obstajajo razlogi iz javnega reda za odpoved prebivanja tujcu (1. alinea 23. člena ZT).