tujci - omejitev gibanja tujcu - potek časa - odpadel pravni interes - zavrženje pritožbe
Pritožnik glede na lastno izrecno izjavo ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s pritožbo, zato je Vrhovno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.
Pravni interes za pritožbo, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti, pomeni, da mora pritožnik kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma izboljšanje njegovega pravnega položaja. To se presoja v vsakem upravnem sporu posebej ob upoštevanju konkretnih okoliščin posamezne zadeve.
Pritožnik glede na lastno izrecno izjavo ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s pritožbo, zato je Vrhovno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo
podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca - prvo dovoljenje za začasno prebivanje tujca - dopustnost pritožbe - molk organa - tožba zaradi molka organa
Razlika med postopkoma za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje in za podaljšanje obstoječega dovoljenja po 51. členu Zakona o tujcih (ZTuj-2) je s stališča izpolnjevanja procesnih predpostavk za tožbo zaradi molka organa bistvena. V primeru postopka za izdajo prvega dovoljenja po tem členu namreč pritožba glede na četrti odstavek 87. člena ZTuj-2 ni dovoljena in je mogoče vložiti tožbo zaradi molka organa neposredno (tretji odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), na podaljšanje obstoječega dovoljenja pa se nedovoljenost pritožbe iz četrtega odstavka 87. člena ZTuj-2 ne nanaša in mora zato stranka najprej ravnati po četrtem odstavku 28. člena ZUS-1.
tujci - omejitev gibanja - dovolitev zadrževanja tujca - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
V obravnavani zadevi pritožnik nima pravnega interesa za vsebinsko odločitev v zadevi, niti tega sam ne zatrjuje. Zaradi izdaje odločbe o dovolitvi zadrževanja je prenehal ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Morebitna sprememba ali razveljavitev sodbe zato ne bi več mogla voditi do izboljšanja njegovega pravnega položaja glede zatrjevanega posega v svobodo gibanja.
Prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja iz 18. člena Ustave v upravnem delu izročitvenega postopka po ZKP učinkuje neposredno tako v materialnem kot tudi procesnem smislu, ne glede na to, ali njeno uporabo v tem delu postopka določa zakon - oziroma prav zato, ker ZKP tega ne določa. Tako mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve na podlagi 530. člena ZKP ne glede na njegovo siceršnjo vsebino neposredno uporabiti 18. člen Ustave. Zato je dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti.
V okviru dopuščenega revizijskega vprašanja navedeno pomeni, da je v postopku odločanja o izročitvi vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja.
V okoliščinah obravnavane zadeve, ki se nanaša na varstvo pravice iz 18. člena Ustave, to pomeni, da je, tudi če je kazensko sodišče (na eni ali dveh stopnjah) ob presoji pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP pravnomočno odločilo, da zatrjevana kršitev te ustavne pravice ni podana, morebitni obstoj kršitve te pravice vselej dolžan preverjati tudi minister, kar dopolnjuje materialnopravno podlago za njegovo odločanje. V obravnavani zadevi to torej pomeni, da mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve ugotoviti (tudi), da ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo, kar sicer določa navedena zakonska norma ZKP le za sodno presojo pogojev za izročitev.
ZUstS člen 23, 23/2. ZTuj-2 člen 79a, 79a/5. Ztuj-2F člen 60.
omejitev gibanja tujcu, ki mora zapustiti državo - odločitev upravnega sodišča - pritožba - stvarna pristojnost vrhovnega sodišča - postopek za oceno ustavnosti - sprememba zakonske ureditve - ocena ustavnosti zakonskih določb - prekinitev pritožbenega postopka
Če Vrhovno sodišče meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek v vseh zadevah, pri katerih mora pri odločanju o pravnih sredstvih uporabiti takšen zakon ali del zakona, in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti.
Vrhovno sodišče je že vložilo zahtevo za oceno ustavnosti drugega stavka petega odstavka 79. a člena ZTuj-2, ki je tedaj določal, da ima tujec zoper odločitev Upravnega sodišča, da je omejitev gibanja še vedno utemeljena, pravico do pritožbe na Upravno sodišče Republike Slovenije. Po vložitvi zahteve je bila izpodbijana zakonska določba spremenjena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 57/2021 – ZTuj-2F) tako, da je za odločanje o pritožbi zoper odločitev Upravnega sodišča, da je omejitev gibanja še vedno utemeljena, določena pristojnost Vrhovnega sodišča in ne več Upravnega sodišča. Ker je Vrhovno sodišče menilo, da je drugi stavek petega odstavka 79.a člena ZTuj-2 tudi po spremembi, uveljavljeni z ZTuj-2F, v neskladju z Ustavo iz istih razlogov, kot navedeno v že vloženi zahtevi, je dne 2. 6. 2021 podalo dopolnitev zahteve za oceno ustavnosti. Ustavno sodišče zahtevo za oceno ustavnosti in njeno dopolnitev vodi pod št. U-I-75/21, o njej pa do dne izdaje tega sklepa še ni bilo odločeno. Ker bi moralo Vrhovno sodišče pri odločanju o pritožbi v obravnavani zadevi uporabiti navedeni člen ZTuj-2, je v skladu z drugim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) prekinilo tudi ta pritožbeni postopek.
ZTuj-2 člen 78, 85. ZUP člen 87, 87/1, 87/3, 97, 97/1. ZPP člen 8, 224, 224/1, 224/4.
zavrženje tožbe - tek roka za vložitev tožbe - vročilnica kot javna listina - izpodbojnost - dokazno breme - dvom - ugoditev pritožbi
Dokazno pravilo o resničnosti javne listine ni absolutno. Velja, dokler ga stranka dokazno ne izpodbija z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost.
Upravni organ je tisti, na katerem je dokazno breme o tem, da je bil postopek vročanja izpeljan zakonito in ne na stranki upravnega postopka. Še posebej velja, da pritožnik ni dolžan dokazati negativnih dejstev. To bi namreč glede na njegov položaj, ko je v postopku vročanja zgolj naslovnik oziroma prejemnik pisanja in ne uradna ali pooblaščena oseba kot izvrševalec vročanja, zanj predstavljalo nesorazmerno breme pri uresničevanju ustavne pravice do sodnega varstva. Zato po presoji Vrhovnega sodišča zadošča, da pritožnik s svojimi navedbami in preloženimi dokazi vzbudi v postopku resen dvom v to, da je bila vročitev opravljena pravilno in zakonito.
omejitev gibanja tujcu - podaljšanje omejitve gibanja - nespremenjene okoliščine - vsebinsko prazna pritožba
Če se okoliščine, ki so bile podlaga za izrek ukrepa omejitve gibanja tujcu, niso v ničemer spremenile, je izvajanje ukrepa še naprej utemeljeno, o čemer odloči Ministrstvo pristojno za notranje zadeve po uradni dolžnosti pred iztekom treh mesecev od odreditve omejitve gibanja v centru.
zavrženje pritožbe - omejitev gibanja tujcu - odpravljen akt - pravni interes za pritožbo
Ker je bila omejitev gibanja pritožniku po njegovih navedbah odpravljena, Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik pravnega interesa za pritožbo ne izkazuje več (kot navaja tudi sam), saj ne more doseči izboljšanja svojega pravnega položaja, zaradi česar je pritožbo zavrglo.
Pritožba zoper sklep, s katerim sodišče odloči o predlogu za spremembo tožbe, na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena. Prav tako pa pritožba ni dovoljena na podlagi drugega odstavka istega člena zakona, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek.
začasno dovoljenje za bivanje - delovno dovoljenje za tujca - odložilna začasna odredba - ugoditev pritožbi - izkazana težko popravljiva škoda - varstvo javnega interesa - pasivnost tožene stranke
Ob odsotnosti kakršnihkoli nasprotnih navedb toženke, je dejstvo nastale težko popravljive škode, sploh glede na pritožnikov neurejen status oziroma izgubo statusa, njegovo brezposelnost, odsotnost sredstev za preživljanje in prihodkov ter grozečo izgubo prebivališča, ob tem, da v Sloveniji nima nobenega sorodnika in tudi nobene druge pridobitne možnosti, po presoji Vrhovnega sodišča izkazano s potrebno stopnjo verjetnosti.
Ker toženka ni podala nobenih navedb o nujnosti razveljavitve pritožniku izdanega dovoljenja za začasno prebivanje – enotnega dovoljenja za prebivanje in delo z vidika varovanja javnega interesa in tretjih oseb, Vrhovno sodišče šteje, da nasproti izdaji začasne odredbe ne stoji javni interes oziroma pravno varovani interes nasprotne stranke oziroma da ta ne bosta prizadeta z izdano začasno odredbo.
Pritožbo je vložila oseba, ki te pravice nima, saj je pooblaščena samo za vpogled in kopiranje v navedenih zadevah pritožnika, kar jasno in nedvoumno izhaja iz predloženega pooblastila (četrti odstavek 343. člena ZPP), zato pritožba ni dovoljena in jo je Vrhovno sodišče zavrglo.
ZTuj-2 člen 87, 87/3. ZUS-1 člen 28, 28/2, 33, 33/1-3, 36, 36/1-4.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - izpodbojna tožba - tožba zaradi molka - izpodbijani akt - upravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Tudi če se kot izpodbijani akt upošteva elektronsko sporočilo toženke ta ne predstavlja upravnega akta oziroma akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (toženka z njim ni o ničemer odločala, temveč je pritožnici le posredovala odločbo ZRSZ v vednost).
Da izpodbijano elektronsko sporočilo nima narave upravnega akta smiselno priznava tudi pritožnica, ko navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje njeno tožbo obravnavati kot tožbo zaradi molka organa. Hkrati pa je ta očitek sodišču prve stopnje neutemeljen. Pritožnica namreč takšne tožbe ni vložila, sodišče pa brez ustreznega tožbenega predloga, ki ga je zakonodajalec predvidel za tožbo zaradi molka organa (tj. na izdajo oziroma vročitev upravnega akta), o njem ne more odločati, saj bi v tem primeru odločilo o nečem, kar je drugačno od tistega, kar je pritožnica sama zahtevala v tožbi (tj. da se izpodbijani akt toženke odpravi). Ne gre torej za to, da bi bilo pritožnici onemogočeno, da pridobi (obrazložen) upravni akt o njeni prošnji za izdajo enotnega dovoljenja za namen zaposlitve tujca, samo pot, ki si jo je izbrala do tega cilja, je bila napačna (pritožnica bi morala namesto vložitve izpodbojne tožbe postopati skladno s tretjim v povezavi z drugim odstavkom 28. člena2 ter tretjo alinejo prvega odstavka 33. člena ZUS-1).
URS člen 2, 18, 156. ZKP člen 522, 522/1-14, 527, 528, 530.
dopuščena revizija - izročitev obdolženca tuji državi - vezanost ministra na odločitev kazenskega sodišča - protiustavna pravna praznina - zahteva za oceno ustavnosti - prekinitev postopka
Vrhovno sodišče ugotavlja, da zgolj z razlago zakona in drugimi pravnimi instrumenti, ki so mu na voljo, ni mogoče zapolniti pravne praznine glede učinkovitega varstva človekove pravice iz 3. člena EKČP in 18. člena Ustave osebe, ki je v postopku izročitve po ZKP.
Ker zakonodajalec tega položaja ni uredil in, kot že navedeno, nastale pravne praznine Vrhovno sodišče ne more zapolniti z razlago obstoječih pravnih norm na način, ki ne bi pomenil vzpostavitve novih pravil za odločanje o izročitvi tujca državi prosilki, je Vrhovno sodišče na podlagi 156. člena Ustave oziroma prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču revizijski postopek prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti ZKP.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 19. ZUS-1 člen 40, 40/3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. ZKP člen 522, 530, 530/3. ZKP-N člen 126, 131. ZUP člen 6,6/2. ZUS-1 člen 40, 40/3.
izročitev tujca - izročitev obdolženca tuji državi - vezanost ministra na odločitev kazenskega sodišča - odločanje po prostem preudarku - človekove pravice in temeljne svoboščine - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja
Pri določanju o izročitvi tujega državljana (osumljenca) tuji državi minister ni vezan na odločitev sodišča o izpolnjevanju pogoja iz 14. točke 522. člena ZKP.
Glede na novo materialnopravno stališče Ustavnega sodišča, da minister o izročitvi odloči po prostem preudarku, je tudi presoja zakonitosti te odločbe ministra s strani Upravnega sodišča omejena na presojo: ali je bil prosti preudarek uporabljen v skladu z njegovim namenom in ali so bile meje prostega preudarka prekoračene. Iz sklepa Ustavnega sodišča tudi izhaja, da je minister dolžan prosti preudarek ob upoštevanju javnega interesa uporabiti tako, da zagotovi spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Ustavno skladna razlaga zakonske podlage za izročitev torej pomeni, da v zadevah izročitev presoja po prostem preudarku obsega tudi preizkus morebitnih posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine. Potreba po tem preizkusu in njegov obseg pa sta seveda odvisna od okoliščin vsakega primera posebej ter utemeljenosti in prepričljivosti navedb osebe, katere izročitev se zahteva.
ZTuj-2 člen 73, 73/2-1, 73/2-5, 75, 75/1. ZPP člen 325, 325/1.
dopolnitev sodbe - dovolitev zadrževanja tujca - spor polne jurisdikcije - določno in konkretno opredeljen tožbeni zahtevek - denarna socialna pomoč
Ker je iz izreka sodbe mogoče povzeti povsem jasno izraženo voljo sodišča prve stopnje, da „v ostalem delu“ tožbo zavrne, kar glede na vsebino I. In II. točke izreka zajema tudi morebitno odločitev o pravici pritožnikov do osnovne oskrbe in izdaje izkaznice, pravilnost take odločitve ne more biti predmet morebitnega dopolnjevanja izdane sodbe, temveč njene materialnopravne pravilnosti. To pomeni, da pritožniki morebitne spremembe sodbe ne morejo doseči z zahtevo za njeno dopolnitev, temveč le z vložitvijo pravnih sredstev zoper to sodbo.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6, 76, 82. ZTuj-2 člen 74, 74/1, 74/1-1.
upravni spor - tujci - prenehanje dovolitve zadrževanja - pravni interes - odločanje v okviru zahtevka
Presoja zakonitosti upravne odločbe o odstranitvi tujca iz države je samostojen upravni spor, ki z obravnavanim - o prenehanju dovolitve zadrževanja tujcu v Republiki Sloveniji - ni v nobeni neposredni vsebinski povezavi. Morebitni za stranko ugodni razlogi v odločitvi sodišča prve stopnje v tem upravnem sporu pa pomenijo zgolj dejanski in ne pravni interes za odločitev, zaradi česar pa pravovarstvene potrebe pritožniku ni mogoče priznati.
Nesporno je, da pritožnik, zastopan po odvetniški pisarni, ni podal ugotovitvenega tožbenega zahtevka, temveč je vložil izpodbojno tožbo (na odpravo upravnega akta), tako da sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da bi izdalo ugotovitveno sodbo. O tožbenem zahtevku, ki ga tožnik ni postavil, sodišče ne more odločiti, pri čemer pa je iz ustaljene sodne prakse jasno, da izpodbojna tožba v upravnem sporu ne vsebuje tudi ugotovitvenega zahtevka.
ZMZ-1 člen 84. a. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja tujcu - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - znatna nevarnost pobega prosilca - subjektivne okoliščine
Čeprav se sodišče prve stopnje v večjem delu obrazložitve izpodbijane sodbe najprej ukvarja s pravilnostjo presoje pritožnice, ali je bil ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma sorazmeren in nujen, šele nato pa (s temeljno) materialnopravno podlago izrečenega ukrepa, je iz razlogov izpodbijane sodbe vendarle mogoče razbrati, da izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi, da je presoja pritožnice, ki je ugotovitev znatne nevarnosti za pobeg oprla le na dejstvo, da so tožniki predhodno že vložili prošnjo v drugi državi članici in jo pozneje zapustili, nepravilna. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe namreč pojasnilo, da zgolj to, da so tožniki predhodno že vložili prošnjo na Hrvaškem in jo pozneje zapustili ter da so bili, ko so zapuščali Hrvaško, namenjeni v Nemčijo, pri čemer izjemne okoliščine, ki so potrebne za ukrep pridržanja, niso bile ugotovljene in obrazložene, še ne utemeljuje sklepa o znatni nevarnosti pobega in s tem povezanega ukrepa pridržanja. Vrhovno sodišče se s tako presojo sodišča prve stopnje strinja, zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da je pritožnica v obravnavanem primeru napačno uporabila določbe drugega in četrtega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter tretje alineje 84. a člena ZMZ-1.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZMZ-1 člen 84a. ZUS-1 člen 75, 75/3. ZPP člen 339, 339/2-14.
omejitev gibanja - predaja odgovorni državi - znatna nevarnost pobega prosilca - subjektivne okoliščine - pomanjkljiva obrazložitev - ugoditev pritožbi
Izpolnjevanje enega od objektivnih kriterijev iz 84. a člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) samo po sebi ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja. Pridržanje je dopustno, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take nevarnosti temeljiti na individualni oceni.
Sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe sicer pravilno pojasnilo, da je standard znatne nevarnosti pobega bližje standardu velike nevarnosti kot pa standardu zaznavne nevarnosti. Ni pa razvidno, katere pritožnikove individualne okoliščine in katera dejstva, ki jih je ugotovila že toženka v upravnem postopku ali ki jih je sodišče ugotovilo sámo (navaja namreč, da je po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovilo dejansko stanje3), je upoštevalo pri oceni, da ni podana pritožnikova znatna begosumnost.
Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 3, 3-5, 9. ZTuj-2 člen 51, 51/2, 67, 67/2, 67/5, 69, 69/1, 69/2, 73, 73/2, 73/2-5, 73/3. ZTuj-2E člen 32, 33. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-2, 129/1-3, 282, 290, 291.
dovolitev zadrževanja tujca - podaljšanje dovoljenja - pogoji za podaljšanje dovoljenja - pravni interes - dovoljenje tujcu za začasno prebivanje - procesne predpostavke za odločanje - postopek odstranitve tujca iz države - odločba o vrnitvi tujca - preuranjena zahteva - zavrženje zahteve - temporarna odločba - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Vročena odločba o odstranitvi je postopkovna zahteva za odločanje o dovolitvi zadrževanja tujcu. Izpolnjena mora biti za uvedbo postopka odločanja, zaradi česar ima funkcijo procesne predpostavke za vsebinsko presojo tujčeve prošnje. Ker poleg tega šele okoliščina izdane in vročene odločbe o odstranitvi vzpostavlja tujčevo pravico po odložitvi izvedbe navedenega ukrepa, pomeni, da gre v nasprotnem primeru za uveljavljanje pravice, ki tujcu očitno ne pripada.
Pri vlogi za podaljšanje dovoljenja za dovolitev zadrževanja gre za novo zadevo, o kateri se odloča v posebnem, od prejšnjih ločenem postopku. Zaradi tega je treba in je tudi dopustno vsakokratno preverjanje, ali so za postopek odločanja izpolnjene procesne predpostavke, ki jih predpisuje zakon, veljaven v času odločanja (načelo zakonitosti).