davčna izvršba - prisilna izterjava davčnega dolga - izvršilni naslov - izvršljivost
Glede izvršljivosti tožena stranka pravilno pojasni, da v skladu s 87. členom ZDavP-2 pritožba zoper odmerno odločbo ne zadrži izvršitve odločbe, in da je zato, kljub vloženi pritožbi, izvršljiva že prvostopna odločba. Obračun davčnih odtegljajev in obračun DDV pa vloži zavezanec sam in je izvršljiv s predložitvijo davčnemu organu, kar pomeni, da so tako v primeru odmernih odločb kot obračunov davka podani pogoji za davčno izvršbo, čim obveznosti na njihovi podlagi niso bile poravnane. Da bi bile obveznosti po kateremkoli od navedenih izvršilnih naslovov pred izdajo sklepa poravnane, pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.
ZDO člen 158. Pravilnik o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja (1981) člen 2.
davek od premoženja - odmera davka od premoženja - davčna osnova - poslovni prostor
Po 2. členu Pravilnika o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin se vrednost stanovanja oziroma poslovnega prostora ugotovi tako, da se seštevek točk, s katerimi so ovrednoteni kakovost konstrukcije glede na čas izgradnje objekta, vrsta in kakovost stavbnega pohištva, vrsta in kakovost obdelave talnih in stenskih površin, vrsta in kakovost opremljenosti stanovanja oziroma poslovnega prostora z instalacijskimi napravami, vrsta in možnost rabe skupnih prostorov stavbe, kakovost toplotne in zvočne zaščite ter negativni vplivi na rabo stanovanja oziroma poslovnega prostora, pomnoži z vrednostjo točke in skupno uporabno tlorisno površino stanovanja oziroma poslovnega prostora. Tako izračunana vrednost stanovanja oziroma poslovnega prostora se nato pomnoži s korekcijskim faktorjem fs (tabela 2) oziroma korekcijskim faktorjem fr (postavka E, obrazec VP-2). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila vrednost predmetnih poslovnih prostorov ugotovljena na navedeni način.
davek od dohodka pravnih oseb - odsvojitev poslovnega deleža - izplačilo dividend - povezane osebe - zloraba davčnih predpisov
Po določbah 58. člena ZDavP-2 je plačnik davka oseba, ki v svoje breme izplača dohodek, od katerega se izračuna, odtegne in plačuje davčni odtegljaj. Bistveno za opredelitev plačnika davka je torej, kdo v svoje breme dohodek izplača. To pa je bila v konkretnem primeru tožeča stranka, ki je nesporno opravila izplačilo kupnine za poslovne deleže na podlagi sklenjene prodajne pogodbe fizičnim osebam in s tem postala plačnik davka iz 58. člena ZDavP-2.
dobiček iz kapitala - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - vrednost nepremičnine ob odsvojitvi - tržna cena
Glede na 99. člen ZDoh-2 tožbena navedba, da tržna vrednost sporne nepremičnine izhaja iz sklenjene sodne poravnave, davčni organ pa je takšno pogodbeno voljo dolžan spoštovati in ne sme „oblikovati pogodbene volje namesto solastnic“, ni utemeljena. Cit. zakonsko določilo izrecno pravi, da se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi, med drugim če iz pogodbe ali drugih dokazil razvidna vrednost kapitala ne ustreza vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve.
dohodnina - rezident - status rezidenta - ugotavljanje rezidentskega statusa - središče osebnih in ekonomskih interesov
V obdobju od 6. 5. 2010 do 11. 12. 2011 (na katerega se nanaša drugostopenjska odločitev, da se tožnik šteje za rezidenta Slovenije), je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnikova hči, ki se je vrnila v Slovenijo 6. 5. 2010, bivala v Sloveniji, kjer je bila vpisana v vrtec v Mariboru. Čeprav se je tožnik odselil iz Slovenije in je živel v tujini (ZDA), pa je tudi po presoji sodišča tožnikovo rezidenčno vez v Sloveniji predstavljala njegova hčerka. To je bila tožnikova močna osebna vez, pri čemer tožnik ni izkazal, da bi imel v tujini druge, enako močne osebne vezi. Tožnik v razmerju do tuje države v postopku ni navedel ali izkazal nobenih osebnih vezi, socialnih ali družbenih povezav do tuje države, torej ni izkazal močnejše rezidenčne vezi s tujo državo. Ob tehtanju vseh tožnikovih interesov (osebnih in ekonomskih) v obeh državah je drugostopenjski organ pravilno kot pomembnejše ocenil osebne interese, kar je tudi stališče upravnosodne prakse.
dobiček iz kapitala - davek od dobička iz kapitala - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - vrednost ob pridobitvi - vrednost ob odsvojitvi - primerljiva tržna cena ob odsvojitvi - cenitveno poročilo - tožbena novota
Tožnica je v tožbi navedla, da predstavlja cenitveno poročilo odziv na poziv toženke k podaji pripomb in posredovanju dokazil v drugem davčnem postopku (tj. v postopku za odmero davka na promet nepremičnin), tožničina ugotovitev o vrednosti ¼ parcele št. 1094/1 ob odsvojitvi pa izhaja iz tega cenitvenega poročila. To pa po presoji sodišča ne zadosti vsebinskim pogojem za dopustnost tožbenih novot, ki sta določena v drugem stavku 52. člena ZUS-1. Tožnica je bila glede tega, za odločitev v tem davčnem postopku (torej v postopku odmere dohodnine od kapitalskega dobička) ključnega vprašanja, pasivna in je dokaz o vrednosti ¼ parcele št. 1094/1 ob odsvojitvi pridobila šele aprila 2019, torej šele po izdaji odločbe drugostopenjskega davčnega organa v tej zadevi, in je šele tedaj očitno ugotovila vrednost sporne nepremičnine, kakršno sedaj zatrjuje s tožbo.
ZDavP-2 člen 74, 74/4, 84, 125, 126. ZDDV-1 člen 63, 63/1, 67, 67/1, 66-a. ZUP člen 214.
davčni inšpekcijski nadzor - davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - nakup plovila - oddaja v najem - gospodarska raba - dejanska raba - neupravičena pridobitev davčnih ugodnosti - objektivni element - subjektivni element - zastaranje - pretrganje zastaralnega roka - različna pravna podlaga - zavrnitev dokaznega predloga - vnaprejšnja dokazna ocena - kršitev določb postopka
Pisni ali pa telefonski poziv davčnega organa davčnemu zavezancu k predložitvi dokazil ali pojasnil v postopku nadzora obračuna davka predstavlja uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka, o katerem je bil zavezanec za davek obveščen, kar je skladno z določbo četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2 pretrgalo tek zastaralnega roka.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ni razvidno, kateri razlogi in katera zakonska podlaga je bila ključna za sprejeto odločitev. Prvostopenjski organ kot razlog navaja tožnikovo zlorabo davčnih predpisov iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, kakor tudi, da tožnik ni izkazal namena, da bo s predmetnim plovilom opravljal dejavnost oddajanja v najem in ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Pritožbeni organ v zvezi z odmero DDV navaja, da se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje finančni organ ter nato v nadaljevanju kot podlago za svojo odločitev navaja točko a) 66. člena ZDDV-1, ki predstavlja izjemo od splošnega pravila iz 63. člena ZDDV-1.
Dokazi, ki jih je predlagal tožnik in jih je pritožbeni organ zavrnil, so bili neutemeljeno zavrnjeni kot nepotrebni. Tožnik namreč z njimi ni dokazoval dejstev, ki so bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva, in sicer takšna, ki bi lahko bila pravno odločilna. Upravni organ lahko sicer predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločitev, zavrne, vendar se zavrnitev predlaganih dokazov ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena, saj je sicer stranki onemogočeno učinkovito uresničevanje pravice do pritožbe.
poprava krivic - izplačilo odškodnine - politični zapornik - (ne)prostovoljnost izselitve - sprememba prebivališča - pogoji za priznanje statusa
Tožnica se je skupaj z možem prostovoljno, na podlagi svoje prošnje in izdane dovolilnice za izselitev, izselila v Italijo. Razlogi za izselitev ne predstavljajo pogojev za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo, kot je zahtevala tožnica. Pri pregledu izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa bivše politične zapornice, so relevantne določbe ZPKri, zato je nepravilen zaključek tožnice, da status istrskega begunca pomeni dokazovanje izpolnjevanja vsebinskih pogojev po ZPKri, saj iz ZPKri navedeno ne izhaja.
ZDoh-2 člen 37, 37/1, 44, 44/1, 44/1-3, 44/1-4. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 5, 7.
dohodnina - akontacija dohodnine - plačilo prispevkov za socialno varnost - stroški v zvezi z delom - terenski dodatek - stroški prevoza - službeno potovanje - napotitev na delo v tujini
Tožnik s tožbenimi trditvami, da so bili enaki pavšalni potni nalogi predloženi, ker se kilometrine dokazujejo le enkrat, potem pa se obračunavajo pavšalno glede na dejanske kilometre in dejansko prisotnost na terenu, razvidno iz gradbenih dnevnikov in obračunov, ki ostajajo na pavšalnem nivoju in tudi dokazno nepodprte, ni uspel izpodbiti ugotovitev iz izpodbijane odločbe, pri čemer tožnik niti ne zanika, da ni priložil dokazil, da je posamezna pot res nastala, in da v potnih nalogih ni jasno opredeljen namen posamezne poti. Trditve o tem, da so potni nalogi pavšalni, ker je šlo vsakič za pot v isti kraj in ker dejanska prisotnost izhaja iz gradbenih dnevnikov in izdanih obračunov, pa niso relevantne, saj se tožniku v obravnavanem primeru ne očita kot sporna sama dolžina poti in s tem število obračunanih kilometrov, temveč se mu pavšalnost očita vezano na opis namena posamezne poti, poleg tega pa v postopku tudi niso bili predmet presoje nobeni gradbeni dnevniki in obračuni.
Organ je ugotovil, da so bili delavci na delo v tujino napoteni, v takšnem primeru pa se šteje, da se kraj opravljanja dela v tujini upošteva kot sedež delodajalca, kot običajno prebivališče delavcev pa se upošteva trenutno prebivališče delavca v tujini, ki je najbližje mestu opravljanja dela. Tako je do neobdavčenega terenskega dodatka upravičen v tujino napoteni delavec le, če ga delodajalec napoti iz kraja, kamor je delavec sicer napoten, v drugi kraj.
Tožba je tako nerazumljiva, nepopolna, nejasna in bistveno pomanjkljiva, da sodišče zadeve ne more obravnavati. Sodišče zadevo presoja v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Sodišče pri tem opozarja, da nima zakonskega pooblastila za to, da bi samo nadomeščalo voljo strank. Ta volja mora biti zato v tožbi izražena dovolj jasno, da lahko sodišče ravna v skladu z njo.
izdaja računa - potrditev računa - nemožnost izvršitve ukrepa
Spora ni, da je prišlo do prekinitve internetne povezave, kot tudi ne o tem, da tožnik ni ravnal skladno z 9. členom ZDavPR, ki določa postopek v primeru nezmožnosti izdaje računa z enkratno identifikacijsko oznako računa.
ZSRR-2 člen 27, 27/1, 27/2, 27/3. Uredba o dodeljevanju regionalnih državnih pomoči ter načinu uveljavljanja regionalne spodbude za zaposlovanje ter davčnih olajšav za zaposlovanje in investiranje (2014) člen 3, 22.
prispevki za socialno varnost - zaposlovanje - brezposelnost - vračilo prispevkov za socialno varnost
27. člen ZSRR-2 je razumeti tako, da se ta posebna spodbuda nanaša na prikrajšanega delavca s problemskega območja, na katerem ima delodajalec sedež in kjer izvaja dejavnost, ter da namen spodbude ni samo v tem, da spodbuja gospodarsko dejavnost oziroma zaposlovanje s strani delodajalca, temveč da hkrati povečuje možnosti za zaposlovanje delavcev s problemskih območij, na katerih vlada visoka brezposelnost. Takšen zaključek temelji že na citiranem zakonskem besedilu tretjega odstavka 27. člena ZSRR-2, obenem pa je skladen tudi s cilji pomoči, kot so opredeljeni v 3. členu Uredbe o dodeljevanju regionalnih državnih pomoči ter načinu uveljavljanja regionalne spodbude za zaposlovanje ter davčnih olajšav za zaposlovanje in investiranje, in ki so tako v znižanju stroškov podjetjem kot tudi v izboljšanju položaja manj razvitih upravičenih območij glede zaposlenosti.
ZSICT člen 29, 29/1, 29/2, 30, 30/1, 30/2. ZS člen 89.
sodni izvedenec - razrešitev sodnega izvedenca - nevestno opravljanje dela - pogoji za razrešitev
Neupoštevanje pravil znanosti in stroke, ki ne povzročijo hujših škodljivih posledic za stranke ali druge udeležence (lažja nevestnost) sodnega tolmača predstavlja lažjo disciplinsko kršitev, za katero je predviden (zgolj) pisni oziroma javni opomin. Šele hujša nevestnost ali ponovitev disciplinskih kršitev, za katere je sodnemu tolmaču že bil pravnomočno izrečen disciplinski ukrep in je na podlagi njegovega obnašanja ali ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo vestno ali pošteno opravljal delo sodnega tolmačenja predstavlja hujšo disciplinsko kršitev, za kar je najprej predvidena denarna kazen, zatem začasen odvzem licence in šele nato trajen odvzem licence - razrešitev - odvisno od teže kršitve in njenih posledic, povzročene škode, stopnje odgovornosti, prejšnjega dela in vedenja osebe, zoper katero se vodi disciplinski postopek.
davek na dodano vrednost (DDV) - davek od dohodka pravnih oseb - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - obrazložitev odločbe - pravica do odbitka DDV - simuliran pravni posel
Na podlagi okoliščin, ki so bile ugotovljene v postopku, je imel davčni organ upravičen dvom o tem, da so bile omenjene storitve res opravljene. Tožnik je namreč predložil račune, ki vsebujejo zgolj navedbo „razvoj pametne razsvetljave“, brez prilog, iz katerih bi izhajajo katera dela so bila opravljena. Tudi iz pogodbe, ki jo je tožnik sklenil z družbo A. d.o.o., ne izhajajo določila, ki so v pogodbenem odnosu pomembna, kar je pravilno ugotovil že prvostopenjski organ. Sami računi prav tako ne izpolnjujejo pogojev, ki jih določa 82. člen ZDDV-1. Vse to pa so tudi po presoji sodišča pomembne okoliščine (čeprav so že same po sebi zadosten razlog za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV) za to, da tožnik pri poslovanju z družbo A. d.o.o. ni bil dobroveren.
Po presoji sodišča se tožnik utemeljeno sklicuje, da je izpodbijana odločitev pomanjkljiva ter ni ustrezno obrazložena. Obrazložitev izpodbijane odločitve se sklicuje na ugotovitve prvotnega postopka. Glede na to, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, bi morale ugotovitve, na katerih temelji izpodbijana odločitev, biti ugotovljene v ponovljenem postopku. V ponovljenem postopku bi moral davčni organ dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev, popolno ugotoviti, tožniku pa omogočiti, da sodeluje v postopku, v katerem ima tudi pravico do zaslišanja.
ZDDV-1 člen 46, 46-1. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 76, 79. ZDavP-2 člen 73, 77. ZUP člen 237, 237/1, 237/1-4.
davek na dodano vrednost (DDV) - oprostitev plačila DDV - prevozna listina - mednarodni tovorni list (CMR) - pomanjkljivi podatki - računi - dokazovanje - opredelitev do dokazov - nedopustna vnaprejšnja dokazna ocena - zaslišanje priče - bistvena kršitev določb postopka
79. člen Pravilnika o DDV je treba razlagati tako, da davčni zavezanec, ki želi uveljaviti oprostitev plačila DDV na podlagi 46. člena ZDDV-1, dokazuje, da je to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico praviloma z listinami, ki so izrecno navedene v tej določbi, to je z računom, prevozno listino ali drugim ustreznim dokumentom, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa oz. v primeru iz drugega odstavka tega člena, tudi s pisno izjavo o prevozu blaga. Ni pa navedena določba podlaga, da tožnik navedenega odločilnega dejstva, to je, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, sploh pa v primeru, kot je obravnavni, ko so bile navedene listine predložene, pa te medsebojno niso usklajene, ne bi mogel dokazovati tudi z drugimi dokazi, kar mu izrecno omogoča 77. člen ZDavP-2.
rezidentski status - ugotavljanje rezidentskega statusa - običajno bivališče - središče osebnih in ekonomskih interesov
Glede na to, da je bil sklenjen Sporazum med Republiko Slovenijo in zvezno republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja, bi po presoji sodišča moral davčni organ v obravnavani zadevi v skladu z drugim odstavkom 7. člena ZDoh-2 upoštevati določila navedenega sporazuma. Slednjega pa davčni organ pri izpodbijani odločitvi ni upošteval.
dohodnina - davek od dobička iz kapitala - vračilo davka
Odločba, s katero bi bilo ugotovljeno preplačilo dohodnine od dobička iz kapitala, ni bila izdana niti ni bila odpravljena odmerna odločba in izdana nova odmerna odločba z ugotovljeno nižjo davčno obveznostjo. Dohodnina torej ostaja plačana na podlagi pravnomočne odločbe in s tem zakonito. To pa obenem pomeni, da ni podlage za vračilo davka na podlagi citiranih določb 97. člena ZDavP-2.
davek na dediščine in darila - nastanek davčne obveznosti - razpolaganje z nepremičnino - pogoji za odmero davka
Iz listin je bilo v konkretnem primeru razvidno, da je B.B., to je darovalka po sporazumu, z nepremičnino razpolagala že pred sklenitvijo sporazuma, ki ga je predložil v odmero tožnik in da predmet prenosa in s tem obdavčitve več ne obstoji. To pa pomeni, da ni pogojev za odmero po predloženem sporazumu in zato je finančni organ ravnal pravilno, ko je postopek odmere ustavil.
davek na dediščine in darila - davčna oprostitev - oporočno dedovanje - svaštvo - napačna uporaba materialnega prava
Prenehanje svaštva zaradi smrti zakonca (v obravnavanem primeru sina zapustnice) pred uvedbo dedovanja ni relevantno in je pomembna le zapustnikova volja. Če zapustnica kljub smrti zakonca (sina) oporoke ne spremeni ali prekliče oziroma kot v obravnavanem primeru snaho, vdovo po pokojnem sinu v oporoki za dedinjo določi celo po sinovi smrti, je za njeno razmerje do dediča nerelevantno, ali je zakonec (v obravnavanem primeru mož tožnice, sin zapustnice) umrl pred zapustnico.
ZDoh-2 člen 37, 37/1, 44, 44/1, 44/1-3, 44/1-4, 44/1-4b. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3, 3/8, 5, 6, 7. ZČmIS člen 4, 6.
dohodnina - akontacija dohodnine - plačilo prispevkov za socialno varnost - stroški v zvezi z delom - stroški prevoza na delo in z dela - službeno potovanje - napotitev na delo v tujini - terenski dodatek - dokazovanje - dokazno breme
Glede na dejstvo, da gre v predmetni zadevi za napotene delavce (delavce redno zaposlene pri tožniku v Republiki Sloveniji in začasno napotene na delo na delovišča v Belgiji), za tožnika in napotene delavce veljajo določbe ZČmlS. Delodajalec (tožnik) mora pred pričetkom napotitve delavcev na začasno izvajanje storitev v drugi državi za navedene delavce pridobiti potrdila A1 od ZZZS. Davčnemu organu je ZZZS posredoval seznam izdanih listin oziroma potrdil A1 v letu 2017 za tožnikove zaposlene delavce, iz katerega prav tako izhaja, da gre v obravnavani zadevi za napotene delavce oz. detašma. Toženka ni ugotavljala napotitve delavcev na delo v tujino zgolj na podlagi listin A1 kot odločilnih dokazov, ki dokazujejo napotitev delavcev na delo v tujino. Da gre za napotitev delavcev v tujino je izhajalo iz tožnikovih evidenc o prisotnosti delavcev na delu v tujini in iz tožnikovih terjatev do kupcev navedenih v bruto bilanci, ki so bile knjižene na kontu 12.
Kot službeno potovanje je potrebno šteti le tisto pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca. Pri tem pa časovna komponenta oziroma časovno trajanje poti ni odločilen element napotitve. Upoštevati je potrebno kraj opravljanja dela in vsebino tega dela. Da gre v obravnavanem primeru za napotene delavce in ne za službeno pot, izhaja iz naslednjih dejstev: delo obravnavanih delavcev se opravlja kot čezmejno izvajanje storitev v okviru tožnikove registrirane dejavnosti. Končni uporabnik teh storitev je naročnik storitev, ki tožniku za opravljene storitve napotenih delavcev plača pogodbeno dogovorjeno plačilo. Tožnik neposredno vstopa na tuj trg (Belgija) in tu konkurira z drugimi subjekti. Ko tožnikovi napoteni delavci izvedejo pogodbeno dogovorjene storitve v tujini, tožnik prejme plačilo, ki predstavlja tožnikov prihodek.
Tožnik v postopku ni izkazal upravičenosti izplačil povračil stroškov prevoza na delo in terenskega dodatka zaposlenim delavcem, napotenim na delo v tujino in povračil stroškov službenih poti, terenskega dodatka ter stroškov prevoza na delo in z dela direktorja. Za obravnavane delavce tožnik ni predložil potnih nalogov. Predložil je evidenco prisotnosti delavcev na gradbiščih, z navedbo kilometrov za prevoz na delo in z dela (priloga 2), ni pa predložil listine, iz katere bi bilo nedvoumno razvidno, od kdaj in do kdaj so obravnavani delavci prenočevali v Nemčiji, kam so bili razporejeni, točen čas prisotnosti na delu na posameznih gradbiščih v Belgiji in točne lokacije teh gradbišč. Tožnikova evidenca prisotnosti posameznih delavcev na gradbišču z navedbo kilometrov za prevoz na delo in z dela je bila pomanjkljiva. Tožnik ni predložil verodostojne dokumentacije, iz katere bi lahko davčni organ ugotovil točen kraj in čas nastanitve oz. prenočevanja delavcev, točno lokacijo oz. kraj delovnega mesta (gradbišča), možnost javnega prevoza do delovnega mesta (gradbišča) in razdaljo do njega.