Okoliščina, da je višja sodnica kot poročevalka v isti zadevi v prejšnjem odločanju zavzela pravno stališče, ki je bilo po presoji Vrhovnega sodišča napačno, ni taka okoliščina, saj ne kaže na njeno subjektivno ali objektivno pristranskost.
Storitve „carinskega posredovanja“ oziroma „postopka preverjanja“ pošiljk niso del javnega pooblastila, temveč so le specifično poimenovane poštne storitve, pri katerih pa poimenovanje ne more vplivati na njihovo pravno naravo in podlago za zaračunavanje s tem povezanih stroškov. To, da zanje v določenih primerih tudi v ZPSto-2 ni mogoče najti pravne podlage, lahko pomeni zgolj, da je njihovo zaračunavanje v celoti nezakonito, ne pa, da je izključena pristojnost toženke za odločanje v sporih z uporabniki poštnih storitev, ki so jih bili po odločitvi izvajalca dolžni plačati. Nasprotno, saj je namen navedene pristojnosti toženke prav v tem, da odloča o pravilnosti in zakonitosti izvajanja storitev s strani izvajalca poštnih storitev nasproti uporabniku. V to presojo pa nedvomno sodi tudi izvrševanje cenikov in drugih aktov izvajalca poštnih storitev,
Družbino nadomestilo družbeniku, ki ne temelji na formalnem pravnem poslu (in na nasprotni – ekvivalentni – obveznosti družbenika), zgolj zaradi tega manka ni per se izvzeto iz kategorije prikritih izplačil dobička. Po drugi strani pa dano nadomestilo družbeniku tudi ne predpostavlja samodejno, da gre za prikrito izplačilo dobička, ki se obdavči kot dohodek iz kapitala. Če na primer družbenik za družbo opravlja še kakšna dela (recimo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, poslovodne ali druge pogodbe) je tak dohodek po svoji vsebini lahko tudi kaj drugega (npr. dohodek iz delovnega razmerja). Zato je treba vselej ugotoviti pravo ekonomsko vsebino (podlago) nadomestila in če je tega na strani prejemnika nadomestila, ki je fizična oseba, mogoče umestiti pod dohodek iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2, tedaj obdavčitev po 6. točki 18. člena ZDoh-2 v zvezi z tretjim odstavkom 105. člena ZDoh-2 (torej kot drug dohodek) ni dopustna.
Pri presoji, ali je določeno nadomestilo mogoče opredeliti kot prikrito izplačilo dobička, velja dodati, da predmet prikritih izplačil dobička ni zgolj izplačilo dobička družbe kot presežka prihodkov nad odhodki, temveč zagotovitev kakršnekoli koristi družbeniku, ki ne temelji na formalni odločitvi pristojnega organa upravljanja o delitvi dobička in ki ima svojo podlago v družbenem razmerju, kar pomeni, da jo je oseba prejela zgolj zaradi njenega statusa družbenika v družbi oziroma z drugimi besedami, da je izplačilo posledica udeležbe njihovega prejemnika v kapitalu izplačevalca. Ta predpostavka pa bo (načeloma) podana, če družba ob uporabi standarda vestnega in poštenega poslovodje ter ob enakih pogojih izplačila ne bi izvršila tretji osebi, ki ni njen družbenik. Odločilen je torej odgovor na vprašanje, ali bi vesten in pošten poslovodja enako premoženjsko korist kot jo je sicer zagotovil družbeniku, zagotovil tudi tretji osebi.
Revident utemeljeno opozarja, da se Upravno sodišče ni opredelilo do tožbenih ugovorov o zatrjevani neustavnosti zakonske ureditve. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč, kljub revidentovi obsežni argumentaciji, zakaj meni, da je bila višina splošne dohodninske olajšave protiustavna, in predlogu za vložitev zahteve za oceno ustavnosti (111. člena) ZDoh-2, popolnoma izostala vsebinska presoja teh tožbenih navedb. Izpodbijana sodba je zato obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka v upravnem sporu.
Argumentiranemu uveljavljanju upoštevnih ustavnopravnih ugovorov mora slediti tudi odgovor oziroma opredelitev do njih, to pa že na tisti stopnji sodnega odločanja, na kateri so prvič podani.