URS člen 22. ZNDM-2 člen 29, 29/3, 29/4, 31. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-8.
nedovoljeni dokazi - priznanje krivde - ogled vozila - navzočnost obdolženca pri preiskovalnih dejanjih - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
Za pregled vozila po ZNDM-2 zadošča že sum, ki je najnižji dokazni standard. Stopnja suma v okviru izvajanja izravnalnih ukrepov je enaka kot pri vseh drugih policijskih pooblastilih. Vezana je na osnovne policijske ugotovitve v postopkih, kar pomeni, da zanjo ne zadošča le domneva.
Iz zapisnika o ogledu ni razvidno, zakaj bi bilo s preiskovalnim dejanjem nevarno odlašati oziroma zakaj o izvedbi ogleda ni bil obveščen tudi obsojenec oziroma njegov zagovornik. Pri tem je odločilno, da obsojenec v času izvedbe ogleda ni bil na primer na begu ali na organom pregona neznanem kraju, temveč je bil v policijskem pridržanju. Glede na navedeno ni bilo nobenih ovir, da policija obsojencu ne bi zagotovila navzočnosti pri izvedbi ogleda zaseženega vozila. Ker ni ravnala tako, mu je z izvedbo ogleda v njegovi nenavzočnosti kršila jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
Obdolženec, ki na predobravnavnem naroku prizna krivdo ali sklene sporazum o priznanju krivde s tožilstvom, dejansko prizna nič več in nič manj kot odločilna dejstva, na katerih temelji kazenskopravni očitek, s tem pa (posredno) tudi dokazno podlago, na kateri ta dejstva temeljijo. Vendar pa se obdolženec s priznanjem krivde ne more odreči zahtevi, da sodba temelji na zakonito pridobljenih dokazih oziroma priznanje krivde samo zase ne pomeni, da nezakoniti dokazi postanejo zakoniti.
V obravnavanem primeru pri ogledu brez navzočnosti obsojenca, ki je naslednjega dne sledil neposredni najdbi prebežnikov v predelanem prostoru vozila, niso bili najdeni novi, za obsojenca obremenilni dokazi, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev sodišča pri presoji dokazov pred sprejetjem priznanja krivde. Glede na to, da so bili odločilni dokazi zoper obsojenca zakonito zbrani že ob preiskavi vozila dne 4. 11. 2022, nezakonito izveden ogled ni mogel vplivati na njegovo odločitev, da prizna krivdo.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 9. ZMZ-1 člen 26, 26/1, 27.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena ponovna prošnja - ekonomski razlog - lastnosti dejanj preganjanja - diskriminacija na podlagi narodnostne pripadnosti - varna izvorna država - načelo nevračanja - zavrnitev pritožbe
Revščina, otežen dostop do trga dela in neenakopravnost pri dostopu do trga dela, kot jih v konkretnem primeru zatrjuje pritožnik, niso dejstva, s katerimi bi bilo mogoče utemeljiti upravičenost do mednarodne zaščite. Da bi socialno ekonomska diskriminacija postala preganjanje, bi namreč pritožnik moral zatrjevati (in nato tudi dokazati), da je bil (ali bi bil v primeru vrnitve) zaradi svoje berberske narodnosti žrtev ponavljajočih se dejanj fizičnega ali psihičnega nasilja, ki ima prej pojasnjene lastnosti dejanj preganjanja oziroma da je oziroma bi bil zato deležen zbira različnih diskriminatornih ukrepov (prvi odstavek 26. člena ZMZ‑1). Tega pritožnik ni navajal ne v tožbi, niti na zaslišanju na glavni obravnavi in tudi ne v pritožbi. Njegove trditve, da kot Berber v Maroku težje dobi delo kot Arabci (pri čemer je delo imel) in da je delo slabše plačano, pa prej navedenega standarda očitno ne dosegajo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00082737
KZ-1 člen 230, 230/1. URS člen 22.
preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - premoženjskopravni zahtevek - načelo kontradiktornosti - odklonilno ločeno mnenje
Obsojenca sta Mariborski razvojni agenciji predložila neresnične podatke (fiktiven račun in fiktivne transakcije), pomembne za odobritev nepovratnih sredstev, kar je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti. Takšen opis dejanja tudi po presoji Vrhovnega sodišča vsebuje vse zakonske znake tega kaznivega dejanja; podrobnejša opredelitev posameznih fiktivnih transakcij med bančnima računoma, ob jasnem očitku, da je šlo za fiktivni račun za dobavo gostinske opreme, ni potrebna.
Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je zagovornica v zaključni besedi navedla, da obramba prereka premoženjskopravni zahtevek kot zastaranega, z dodatkom, da v tem kazenskem postopku niso bili izvedeni dokazi, ki bi lahko bili podlaga za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku. Glede na navedeno so protispisna zatrjevanja obrambe, da se s premoženjskopravnim zahtevkom ni mogla seznaniti in da ji je bilo kršeno načelo kontradiktornosti.
URS člen 155. ZAID člen 55. ZPP člen 367b, 367b/6.
zavrženje predloga za dopustitev revizije - razlogi sodbe - ni pomembno pravno vprašanje v obravnavani zadevi
Predlog za dopustitev revizije ne izpolnjuje formalnih zahtev iz 367. b člena ZPP, saj zastavljeno vprašaje (in utemeljitev predloga) ne izhaja iz nosilnega stališča izpodbijane sodbe.
Zakon o splošnem upravnem postopku (1956) člen 147, 147/1, 151, 151/2. ZUS-1 člen 2, 5. ZVO-1 člen 51a.
zavrženje tožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - sklep o prekinitvi postopka - okoljevarstveno dovoljenje - okoljevarstveno soglasje - zavrnitev pritožbe - ni upravni akt
Sklep o prekinitvi postopka ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Prav tako navedeni sklep ni niti eden izmed drugih aktov, ki jih je mogoče skladno z zakonom izpodbijati v upravnem sporu (5. člen ZUS-1).
Procesnemu sklepu zgolj zaradi morebitnih nadaljnjih posledic, ki temu sklepu lahko šele sledijo, ni mogoče pripisati vsebine odločanja o pravici, ki mora biti kot taka tudi učinkovito pravno zavarovana v sodnem postopku.
zavrženje tožbe - postopek sprejemanja občinskega prostorskega načrta - ugovori, ki se nanašajo na postopek sprejemanja prostorskega akta - obrazložen odgovor - ni upravni akt - zavrnitev pritožbe
Postopek sprejema prostorskih aktov je normodajni postopek, v katerem se ne odloča o pravicah in pravnih koristih posameznikov, ampak z njim občina izvršuje eno od svojih izvirnih nalog, to je načrtovanje prostorskega razvoja in s tem tudi pripravo in sprejem prostorskih aktov. Ker gre pri prostorskem načrtovanju za usklajevanje različnih interesov, tako javnih kot zasebnih, mora lokalna skupnost te interese tehtati in usklajevati, vendar pa prostorsko načrtovanje po svoji vsebini ne pomeni odločanja o pravicah in pravnih koristih, ampak gre za normiranje v javnem interesu. Nezakonitost postopka sprejema prostorskega akta, kot splošnega pravnega akta, oziroma predpisa, lahko upravičeni predlagatelji uveljavljajo s pobudo za začetek postopka za oceno njegove ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem (drugi odstavek 162. člena Ustave RS). V primerih, ko so določbe tega predpisa podlaga za izdajo upravnih odločb, pa lahko te ugovore uveljavljajo v pravnih sredstvih zoper te odločbe.
zavrženje predloga za dopustitev revizije - nedovoljen predlog - dokaz o opravljenem pravniškem državnem izpitu - oseba brez PDI
Ker vlagateljica svoji vlogi ni priložila dokazila o opravljenem pravniškem državnem izpitu, predlog za dopustitev revizije ni dovoljen in ga je Vrhovno sodišče zavrglo (367. č člen ZPP).
predlog za dopustitev revizije - informacije javnega značaja - izjeme - davčna tajnost - delna ugoditev predlogu - enotna uporaba prava
Vrhovno sodišče se v fazi obravnavanja predloga za dopustitev revizije ne ukvarja z ustavnostjo zakonskih razlag, na katerih temelji sodba nižjega sodišča. Zato je neupošteven tožnikov predlog, naj Vrhovno sodišče, če bo ugotovilo, da je razlaga sporne 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v povezavi s tretjim odstavkom 39. člena ZGD-1 edina možna, prekine postopek odločanja o tem predlogu in začne postopek za oceno ustavnosti ZDIJZ pred Ustavnim sodiščem.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče v izpodbijani sodbi pravilno razlagalo določbo 5. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ s tem, ko je presodilo, da bi za varovanje davčne tajnosti pri organih, ki ne postopajo po določbah ZDavP-2, moral prvostopenjski organ zahtevane informacije kot davčno tajnost obravnavati le, če bi te informacije obdeloval izključno z namenom, da bi davčni organ na njihovi podlagi odločil o davčni obveznosti?
zavrženje tožbe - varstvo pravic in pravnih koristi drugih oseb - postopek za ureditev meje - prenos lastninske pravice - vstop dediča - zavrnitev pritožbe
Prenos lastninske pravice na sina je imel za posledico, da se v upravnem postopku evidentiranja urejene meje o tožnikovih pravicah in pravnih koristih ni moglo več odločati, saj tožnik ni bil več njihov naslovnik oziroma nosilec. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je zato pravilna.
Ker je sodišče pritožnika seznanilo s svojim pravnim naziranjem in mu omogočilo, da v postopku aktivno sodeluje, izpodbijani sklep ni sklep presenečenja.
ZTuj-2 člen 78, 85. ZUP člen 87, 87/1, 87/3, 97, 97/1. ZPP člen 8, 224, 224/1, 224/4.
zavrženje tožbe - tek roka za vložitev tožbe - vročilnica kot javna listina - izpodbojnost - dokazno breme - dvom - ugoditev pritožbi
Dokazno pravilo o resničnosti javne listine ni absolutno. Velja, dokler ga stranka dokazno ne izpodbija z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost.
Upravni organ je tisti, na katerem je dokazno breme o tem, da je bil postopek vročanja izpeljan zakonito in ne na stranki upravnega postopka. Še posebej velja, da pritožnik ni dolžan dokazati negativnih dejstev. To bi namreč glede na njegov položaj, ko je v postopku vročanja zgolj naslovnik oziroma prejemnik pisanja in ne uradna ali pooblaščena oseba kot izvrševalec vročanja, zanj predstavljalo nesorazmerno breme pri uresničevanju ustavne pravice do sodnega varstva. Zato po presoji Vrhovnega sodišča zadošča, da pritožnik s svojimi navedbami in preloženimi dokazi vzbudi v postopku resen dvom v to, da je bila vročitev opravljena pravilno in zakonito.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zahteva za uvedbo ponovnega postopka - zavrženje zahteve - nova dejstva in dokazi - načelo o nevračanju - pavšalne navedbe - zavrnitev pritožbe
Obravnavo ponovno vložene prošnje za mednarodno zaščito je mogoče doseči le, če prosilec bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - predhodno vložena prošnja v drugi državi - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - zavrnitev pritožbe
Pritožnik sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z njegovim statusom v Republiki Hrvaški, a iz vsebine njegovih ponovljenih navedb, ki jih je zavrnilo že prvostopenjsko sodišče, izhaja zgolj splošno nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, saj ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, ki bi to oceno omajali. Ugotovitvi, da je bil pritožnik na Hrvaškem že udeležen v postopku za mednarodno zaščito, lahko Vrhovno sodišče le pritrdi, saj je imelo prvostopenjsko sodišče zanjo podlago v podatkih iz baze Eurodac (da so bili pritožniku prstni odtisi odvzeti kot prosilcu za azil), v njegovi navedbi v upravnem postopku (da je bil v jeziku, ki ga razume, informiran o postopku mednarodne zaščite) in okoliščini, da mu je bilo poslano vabilo na osebni razgovor. Pritožnik zato ne more izpodbiti, da so bili v njegovem primeru izpolnjeni pogoji za ponovni sprejem, za katerega je odgovorna Republika Hrvaška.
Pri pravnomočnih sodnih odločbah zakon razlikuje med odločbami, s katerimi je bil kazenski postopek neposredno končan in tistimi/drugimi, pri katerih je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Razlika je pomembna in se odraža tudi pri preizkusu Vrhovnega sodišča, ki je v primeru drugih pravnomočnih sodnih odločb, zaradi navedenega pomena odločitve o pravnem vprašanju sodišča širši in posledično strožji za vložnika zahteve, ki mora pravno vprašanje ustrezno oblikovati (artikulirati) ter nato še obrazložiti prispevek odločitve k zagotovitvi pravne varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava preko sodne prakse.
Odvetniška tarifa (OT) odvetniku izrecno priznava storitev za sestavo obrazložene vloge s premoženjskopravnim zahtevkom, pri čemer nobeno določilo OT vrednosti te storitve ne veže na njegov končni uspeh oziroma na priznanje zahtevka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00071287
ZKP člen 372, 372/1, 420, 420/1. KZ-1 člen 228, 228/1.
določenost kaznivega dejanja - opis dejanja - izpolnitev obveznosti - poslovna goljufija - postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti
Delna izpolnitev obveznosti po obsojencu na samo določenost kaznivega dejanja v KZ-1 nima nobenega vpliva. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, po zakonskem opisu nastanek prepovedane posledice ni odvisen od obsega izpolnitve obveznosti, saj obveznost pri delni izpolnitvi še vedno ni bila izpolnjena in je lahko bila premoženjska korist samo v delu pridobljena oz. je lahko škoda zgolj delno nastala.
Po prvem odstavku 420. člena ZKP je predmet postopka po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti vedno sodna odločba, kot konkretni akt državnega organa, in nikoli pravni predpis, po katerem je bila ta odločba izdana.
ZNP-1 člen 11, 11/6. ZMZPP člen 2, 2/1, 11, 16, 48, 48/3, 78.
razglasitev pogrešanca za mrtvega - splošna krajevna pristojnost - izključna pristojnost slovenskega sodišča - lega nepremičnine - določitev krajevne pristojnosti po vrhovnem sodišču
Sodišče Republike Slovenije je izključno pristojno za razglasitev pogrešanega slovenskega državljana za mrtvega, ne glede na to, kje je imel stalno prebivališče (78. člen ZMZPP). Ker po zbranih podatkih predlagateljice v tej fazi ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča (tretji odstavek 48. člena in 78. člen ZMZPP), je Vrhovno sodišče v skladu s šestim odstavkom 11. člena ZNP-1, kot krajevno pristojno sodišče določilo Okrajno sodišče v Tolminu. Pri tem je upoštevalo, da se tam nahaja nepremičnina, pri kateri je pogrešani vpisan kot lastnik. Poleg tega je pred Okrajnim sodiščem v Tolminu ta nepravdna zadeva tudi že odprta.
ZPP člen 112, 112/1, 112/10, 367b, 367b/1, 367b/2, 377.
pravočasnost predloga za dopustitev revizije - vložitev predloga pri nepristojnem sodišču - vloga, vložena po odvetniku - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlog za dopustitev revizije mora stranka vložiti v 30 dneh po vročitvi sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367.b člena ZPP) pri Vrhovnem sodišču (drugi odstavek istega člena). Predlog, ki je vloga, vezana na rok, je pravočasen, če je v roku izročen pristojnemu sodišču (prvi odstavek 112. člena ZPP). Če je vloga, ki ni tožba, vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila vložena pravočasno, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka 86. oziroma tretjega odstavka 87. člena ZPP, ali očitni pomoti vložnika (deseti odstavek 112. člena ZPP). To pomeni, da se v primeru, ko vlogo za stranko vlaga odvetnik, ta lahko šteje za pravočasno le, če je njeno vložitev pri nepristojnem sodišču mogoče šteti za očitno pomoto.
predlog za dopustitev revizije - podaljšanje subsidiarne zaščite - tajni podatki - pomanjkljiv predlog - konkretizacija kršenega pravnega pravila - konkretizacija pomembnega pravnega vprašanja - zavrženje predloga
Predlagatelj je v obravnavani zadevi sicer oblikoval vprašanje, o katerem naj se dopusti revizija, vendar ne na podlagi vprašanja, ne na podlagi navedb v predlogu ni mogoče ugotoviti, kakšno je pravno stališče (razlaga) predlagatelja o postavljenem pravnem vprašanju oziroma zakaj ga je Upravno sodišče rešilo napačno. Tako predlagatelj ne opredeli nobenega pravnega problema, temveč le posplošeno trdi, da Upravno sodišče ni upoštevalo napotkov Vrhovnega sodišča. Katerih napotkov in zakaj, niti ne omeni.