Sodišče prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec ne izvrši enega od pogojev, ki so mu bili naloženi v sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
začasna nezmožnost za delo - zavrženje tožbe - procesna predpostavka
Glede zavrženja tožbe, ki se nanaša na priznanje pravice do izplačila nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela, prvostopenjsko sodišče pravilno razloguje, da o tej pravici še ni bilo odločeno s strani tožene stranke. V prvem odstavku 63. člena ZDSS-1 je določena procesna predpostavka za sodno varstvo proti upravnim aktom. Socialni spor je dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.
začasna zadržanost od dela – bolniški stalež - nadomestilo
Tožnik od 31. 12. 2012 do 31. 7. 2013 ni bil vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje. Ker ni imel lastnosti zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja, mu kljub ugotovljeni začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni od 9. 11. 2012 do 31. 7. 2013 v spornem obdobju od 31. 12. 2012 do 31. 7. 2013, nadomestila ni mogoče priznati. Za čas od 1. 12. 2012 do 30. 12. 2012, torej 30 dni po prenehanju delovnega razmerja, mu je nadomestilo po 2. odstavku 34. člena ZZVZZ priznal že toženec. Gre za t. i. administrativni stalež, ki pripada zavarovancu, ki mu je med trajanjem zadržanosti od dela prenehalo delovno razmerje, nadomestilo še za največ 30 dni začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja. Za nadaljnje prejemanje nadomestila, od 31. 12. 2012 dalje, ko tožnik ni bil obvezno zdravstveno zavarovan, pa ni pravne podlage.
ZAVAROVALNO PRAVO – ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085818
ZZVZZ člen 61, 62, 62c. ZPP člen 443, 458.
spor majhne vrednosti – nedovoljen pritožbeni razlog – dopolnilno zdravstveno zavarovanje – plačilo zavarovalne premije – odpoved zavarovalne pogodbe – razdor zavarovalne pogodbe
Ker določene zdravstvene storitve ostajajo plačljive kljub sklenitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, bi moral toženec trditi (in dokazati), da mu tožnica določenih zdravstvenih storitev ni plačala, čeprav bi mu jih glede na sklenjeno pogodbo morala.
ZPIZ-2 člen 41, 42, 42/1, 42/1-2, 69, 69/1, 69/1-2.
invalidnost III. kategorije – invalidska pokojnina
Tožnika je prvostopenjsko sodišče pravilno obravnavalo kot stranko, ki ni vključena v obvezno zavarovanje in mora tako na podlagi 2. alineje 1. odstavka 69. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, ker še ni dopolnil 65 let, izpolnjevati pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine so določeni v 41. in 42. členu ZPIZ-2. Pri tem zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine v kolikor gre za poškodbo zunaj dela ali bolezen pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (2. alineja 1. odstavka 42. člena ZPIZ-2). Tožnik tega pogoja ne izpolnjuje, zato ne izpolnjuje splošnih pogojev za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti. Pri tožniku je vzrok ugotovljene invalidnosti bolezen in bi tako glede na starost moral imeti dopolnjeno pokojninsko dobo v obsegu vsaj 7 let in 7 mesecev.
Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF, saj je ocenilo, da je z njim kršen 14. člen Ustave RS. Hkrati je tožencu, izvajalcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi razveljavljenih zakonskih določb. Zakonodajalec je sicer z ZOPRZUJF zatem še sam uredil odpravo posledic neustavnih zakonskih določb ZUJF tako, da je določil plačilo nastalih razlik med prehodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino za nazaj v dveh obrokih. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 52/2016 zavzelo stališče, da odločbe Ustavnega sodišča RS ni mogoče pravilno razlagati in uporabiti le na način, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev in da v slabši položaj v nasprotju s 44. členom ZUstS postavlja uživalce pokojnin, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločitve o negativni uskladitvi pokojnin. Takšni zavarovanci so v različnih pravnih položajih glede na citirano določbo 44. člena ZUstS in se zato lahko drugače obravnavajo.
Tožnik ne glede na to, da je izpodbijana prvostopna odločba o plačilu razlike pokojnin že realizirana, ni izgubil pravice, da bi se odločba o negativni uskladitvi pokojnine, ki je bila izdana na podlagi neustavnih zakonskih določb ZUJF, bodisi odpravila ali razveljavila. Od odprave ali razveljavitve nezakonitega posamičnega upravnega akta o negativni uskladitvi pokojnine je namreč odvisna tudi pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti in s tem odprava posledic protiustavnega posega v starostno pokojnino ter izplačila pripadajoče razlike pravnomočno priznane pokojninske dajatve z zamudo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje zaradi odločitve o zakonskih zamudnih obrestih.
ZSVarPre člen 31, 31/3, 31/1-3, 31/2, 31/3. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči člen 12. ZUPJS člen 34, 34/1. ZUP člen 6, 6/2.
denarna socialna pomoč - višina - zmotna uporaba materialnega prava - zagotovljena oskrba - znižanje denarne socialne pomoči
Ob tem, da tožnik sam plačuje tekoče stroške bivanja, je presoja sodišča prve stopnje, da ima bivanje zagotovljeno v celoti in s tem zagotovljeno tudi 15 % osnovno oskrbo, zmotna. Tožnik bi imel v celoti zagotovljeno bivanje le v primeru, da zaradi bivanja ne bi imel nobenih stroškov. Le v tem primeru bi bilo mogoče šteti, da mu je zaradi zagotovljenega bivanja zagotovljena 15 % osnovna oskrba. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je izpodbijane odločbe odpravilo glede dela, ki se nanaša na zmanjšanje denarne socialne pomoči za 15 % in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno upravno odločanje.
prenehanje štipendijskega razmerja - vračilo štipendije - zmotna uporaba materialnega prava - državna štipendija
Tožnica ni izpolnila pogojev, da bi se po mirovanju štipendijskega razmerja redno vpisala v višji letnik (v študijskem letu 2012/2013). Zato je tožena stranka utemeljeno odločila, da tožnici štipendijsko razmerje preneha. Vrnitev štipendije je urejena v 50. členu ZŠtip. Določeno je, da je v primerih iz 49. člena tega zakona štipendist dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi, v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da že s tem, ko je izpolnjen pogoj po 49. členu ZŠtip o prenehanju štipendijskega razmerja, obstaja tudi dolžnost vrnitve štipendije. Tako razlogovanje je nepravilno. Iz citiranega prvega odstavka 50. člena namreč izhaja, da morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer prvi, da je podan en od primerov iz 49. člena, ki ureja prenehanje štipendijskega razmerja in drugi, da letnika, za katerega bi štipendist moral vrniti štipendijo, ni uspešno zaključil. V sporni zadevi je izpolnjen prvi pogoj, to je prenehanje štipendijskega razmerja, ni pa izpolnjen drugi pogoj, saj je tožnica 2. letnik uspešno zaključila. Izpolnila je namreč vse obveznosti za navedeni letnik in se v študijskem letu 2013/2014 vpisala v 3. letnik. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da v prvem odstavku 50. člena ZŠtip ni določen rok, po katerem bi moral štipendist letnik študija zaključiti. Bistvena je zgolj ugotovitev, ali je štipendist letnik, za katerega je prejemal štipendijo, uspešno zaključil ali ne. Ker je tožnica 2. letnik uspešno zaključila in se tudi redno vpisala v 3. letnik v študijskem letu 2013/2014, s tem ni izpolnjen en od pogojev, določen v prvem odstavku 50. člena ZŠtip za vrnitev štipendije. To posledično pomeni, da štipendije za 2. letnik izobraževalnega programa ni dolžna vrniti toženi stranki. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijano dokončno odločbo tožene stranke in pa 2. točko izreka prvostopenjske odločbe, ki se nanaša na vrnitev štipendije.
ZDR-1 člen 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja
Tožnik je pri opravljanju svojih delovnih nalog na delovnih mestih galvanizer in galvanizer pomočnik oziroma v zvezi z njimi prilastil 6,8 kg nerabljenih nikelj anod in jih v vrečki odnesel iz proizvodnih prostorov delodajalca. Tožnikova kršitev ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1, zato je obstajal utemeljen razlog po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka je imela s tožnikom že v preteklosti težave glede discipline in kajenja. Tožnik zgolj zaradi ravnanja varnostnice, ki je po navodilu tožene stranke pregledovala delavce, pri svojem ravnanju ni bil uspešen. Glede na navedeno je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika, zato je bil podan tudi pogoj iz 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
Obseg navedb, ki jih mora stranka podati, je odvisen tudi od navedb nasprotne stranke.
Zaslišanje notarja je tožena stranka predlagala prav v zvezi z navedbami o sklenitvi dogovora o načinu plačila s prevzemom obveznosti tožeče stranke do banke. Strankam pa ni potrebno vnaprej navesti dobesedno vsega, kar bo priča izpovedala, da bi bil dokazni predlog substanciran.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - CESTE IN CESTNI PROMET
VSL0066245
ZP-1 člen 14, 14/3, 14/3-2, 66, 66/3, 136, 136/1, 136/1-8, 154, 154-1, 154-3. ZCes-1 člen 30, 30/4, 30/4-3.
pravica prekrškovnega organa do pritožbe - dovoljenost pritožbe - zahteva za sodno varstvo - pritožba zoper odločitev o zahtevi za sodno varstvo - sodba, s katero se postopek ustavi - razlogi za pritožbo - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - dokazna ocena - nestrinjanje z dokazno oceno
Pritožbene navedbe prekrškovnega organa predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje in nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar je pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1; iz tega razloga pa pritožba prekrškovnega organa zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo ter odpravi ali spremeni odločbo prekrškovnega organa in ustavi postopek o prekršku, ni dovoljena.
invalidnost – invalidska pokojnina – invalidnost I. Kategorije – predlog za obnovo postopka – obnova postopka – zavrženje predloga – nov dokaz – nova dejstva
Samo sklicevanje tožnice na informacijo pridobljeno na strokovnem posvetu, da izpostavljenost prekomernemu hrupu povzroča takšne zdravstvene težave kot jih ima, ne predstavlja zakonitega razloga za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP (če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku). Obnovitveni razlog bi bil podan le, če bi tožnica uveljavljala novo dejstvo ali predložila nove dokaze, ki bi se nanašali na dejansko stanje v njeni zadevi, na konkretne dokaze o vplivu prekomernega hrupa v domačem okolju na njene zdravstvene težave.
Prvostopenjsko sodišče je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, zato je tožnikova pritožba nedovoljena v skladu s 343. členom ZPP in bi jo moral zavreči s sklepom že predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka. Pritožba je po četrtem odstavku 343. člena ZPP nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Prav slednje dejansko stanje (pomanjkanje pravnega interesa za pritožbo) je podano v navedenem primeru. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrglo.
ZDR-1 člen 36, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-4. ZJU člen 154, 154/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenec - odsotnost z dela - obveščanje
Okoliščine storjene kršitve, to je, da tožnika v spornem času ni bilo na delo kljub odločbi ZZZS in da o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil tožene stranke, glede na naravo, težo in posledice kršitve niso takšne, da bi opravičevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot skrajno sredstvo sankcioniranja delavca. Zaradi opustitve obvestila tožnika o razlogih za odsotnost v spornem obdobju organizacija delovnega procesa pri toženi stranki ni bila bistveno otežena. Tožnik je bil skoraj dve leti pred podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v neprekinjenem bolniškem staležu, zato je tožena stranka morala že v tem času delovni proces organizirati brez tožnika. Tožnik tožene stranke tudi v času trajanja bolniškega staleža nikoli ni obveščal o njegovem podaljšanju, temveč je bila tožena stranka o tem obveščena s prejemom odločb ZZZS. Glede na to, da je tožnikov nadrejeni vodjo kadrovske službe o tožnikovi odsotnosti obvestil šele 25. 8. 2014, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil tožnik v resnici pogrešan šele s tem dnem in da njegova odsotnost (oziroma opustitev obvestitve o razlogih zanjo) ni bistveno vplivala na organizacijo delovnega procesa. Poleg tega ugotovljena kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ni v tolikšni meri vplivala na medsebojna razmerja pravdnih strank, na njuno medsebojno zaupanje in na možnost nadaljnjega sodelovanja, da bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikove trditve, da je zidar s 25-letnimi delovnimi izkušnjami in da je ves čas opravljal priložnostna dela ter ni upoštevalo, da tožnik nikoli ni trdil, da ni bil strokovno usposobljen za prevzeto naročilo opraviti popravilo fasade. Pritožba pa utemeljeno meni, da glede na tožnikovo trditveno podlago in glede na izostanek trditev o tožnikovi strokovni neusposobljenosti za opravljanje zidarskih del, ni pravno pomembno dejstvo, da je bil tožnik v času škodnega dogodka brez zaposlitve. Upoštevaje tožnikovo trditveno podlago je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da je v dejstvu o tožnikovi brezposelnosti implicirana tudi trditev o dejstvu, da tožnik ni bil strokovno usposobljen za prevzeto delo, niti za spoštovanje varnostnih pravil.
Pri tožbenih zahtevkih v obravnavani zadevi gre za navidezno eventualno kumulacijo, saj je s primarnim vtoževana razveljavitev izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, s podrednim pa odprava istih posamičnih upravnih aktov. Ker je v okoliščinah predmetne zadeve, ko je predsodni postopek uveden po uradni dolžnosti in v njem s prvostopenjsko odločbo ugotovljeno, da ima tožnik v spornem obdobju lastnost zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, pravne posledice mogoče odpraviti z odpravo obeh upravnih odločb, bi sodišče takšna zahtevka moralo obravnavati kot enoten zahtevek. Sicer pa je primarni zahtevek vsebovan v pravilnem podrednem zahtevku. Zaradi zavrnitve primarnega in podrednega zahtevka je izrek prvostopenjske sodbe nejasen, pa tudi sicer iz njegove vsebine ni razvidna vsebina enega ali drugega. Nejasnost izreka izpodbijane sodbe pomeni bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni takšna, da je v pritožbenem postopku ne bi bilo mogoče odpraviti. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke zavrnilo.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ima tožnik iz naslova družbeništva v B. d. o. o., v kateri je bil poslovodna oseba, v spornem obdobju lastnost zavarovanca na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1. Zavarovalno razmerje po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 nastane z dnem vpisa gospodarske družbe in poslovodenja v sodni register in preneha z dnem izbrisa iz registra. Zato je bistveno le, da tožnik, ki je bil sam dolžan vložiti prijavo v zavarovanje, tega ni storil. Glede na 50. člen ZMEPIZ je bila po uradni dolžnosti to dolžna storiti tožena stranka. Za pridobitev lastnosti zavarovanca je namreč potrebna prijava v zavarovanje, oziroma ob izostanku prijave v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje izdaja ustreznega posamičnega upravnega akta po uradni dolžnosti, s katerim se nadomesti opustitvena dolžnost z zakonom zavezane osebe. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da sta izpodbijana upravna akta o ugotovljeni lastnosti zavarovanca v spornem obdobju na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 pravilna in zakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Dejstvo, da je tožena stranka del opravil tožnika prenesla na zunanjega izvajalca, zaradi česar se je obseg dela tožnika zmanjšal, predstavlja organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bil naveden tudi v obrazložitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Takšna odločitev tožene stranke je bila v njeni pristojnosti, smotrnosti takšne odločitve pa sodišče ne more ocenjevati. Smotrnost te odločitve tudi ni bistvena za to, da se ugotovi, da se je potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, zmanjšala. Tudi prenos dela tožnikovih opravil na njegove sodelavce je bil utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je zaradi spremembe v organizaciji dela pri toženi stranki prišlo do tega, da je tožnikovo delo pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno (ker so to delo pričeli opravljati tožnikovi sodelavci).
ZDR-1 člen 39, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 204.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni izhajalo iz jasnega okvira izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpodbijana odpoved ni bila podana le zaradi očitane kršitve delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja tatvine, ampak tudi zaradi hujše kršitve delovne obveznosti - konkurenčne prepovedi, česar sodišče prve stopnje ni presojalo. Pri presoji kršitve z znaki kaznivega dejanja sodišče prve stopnje ni natančno izhajalo iz določbe 204. člena KZ-1, kar je imelo za posledico nejasne oziroma pomanjkljive dokazne zaključke. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo nobenih dejstev, kot jih nalaga prvi odstavek 109. člena ZDR-1, ki poleg obstoja zakonskih razlogov iz prvega odstavka 110. člena za zakonitost izredne odpovedi določa še dodatni pogoj, to je ugotovitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V zvezi s tem izredna odpoved poudarja naravo očitanih kršitev, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do očitka kršitve konkurenčne prepovedi (39. člen ZDR-1) in do tožnikovega ugovora o prepozno podani odpovedi. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
obnova postopka – predlog za obnovo postopka – rok za vložitev predloga – zamuda roka - vročilnica kot javna listina - izpodbijanje domneve o resničnosti vsebine javne listine - pravica do dokaza - vnaprejšnja dokazna ocena - kršitev pravice do izjave
Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi 30-dnevni rok iz 2. točke 396. člena ZPP moral začeti teči šele od dne, ko je toženec izvedel za možnost vložitve predloga za obnovo. Za začetek teka roka za vložitev predloga za obnovo postopka je pomembna vročitev sodne odločbe sodišča prve stopnje, s pravnomočnostjo katere je bil postopek pravnomočno končan, oziroma njena pravnomočnost, kadar bi rok začel teči, preden bi odločba postala pravnomočna, ne pa trenutek, ko je toženec izvedel za možnost vložitve predloga.
Toženec je za dokaz svojih trditev o brezhibnosti hišnega predalčnika, v katerega se mu je vročala pošta v predmetni zadevi, ter v potrditev navedbe, da mu nikoli ni bilo vročeno obvestilo o prispeli pošiljki z zamudno sodbo, predlagal poleg listinskih dokazov še lastno zaslišanje in zaslišanje priče. Tožnik je izpodbijal vsebino povratnice (obvestila o prispelem pismu) kot javne listine. Povratnica je dokaz o prejemu sodne pošiljke, ki pa ga je mogoče ovreči z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Če stranka vsebino javne listine izpodbija, mora sodišče javno listino in njej nasprotne dokaze prosto oceniti, pri čemer se lahko nasprotni dokaz vodi z vsemi dokazili. Ne glede na to, da gre za negativno dejstvo (da toženec v hišni predalčnik ni prejel obvestila o prispeli pošiljki), bi zavrnitev tega dokaza pomenila poseg v toženčevo pravico do dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave.
Napačen je materialnopravni zaključek pritožbe, da je zastaranje zoper subsidiarno odgovornega lastnika začelo teči znova naslednji dan po tem, ko je bil vložen predlog za izvršbo. Glede terjatve, ki se nanaša na najemnika Z.R. d.o.o. je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da se predmetni del zahtevka nanaša na poslovne prostore in zato določbe SZ-1 niso uporabne (peti odstavek 2. člen SZ-1), in je potrebno uporabiti določbe SPZ, iz katerih pa izhaja obveznost etažnih lastnikov na skupnih delih, ki je sorazmerna njihovemu solastniškemu deležu. Slednje pa pomeni, da je za obveznosti dobaviteljev zakonsko obvezan le lastnik poslovnega prostora, torej tožena stranka. SPZ ne predvideva subsidiarne odgovornosti lastnika stanovanja, ampak kot zavezanca za plačilo obratovalnih stroškov določa lastnika posamezne etažne enote. Na neuporabnost SZ-1 v konkretnem primeru oz. merodajnost ZPSPP bi pravdni stranki ob dolžni skrbnosti morali pomisliti že tekom postopka pred sodiščem na prvi stopnji.