prenehanje štipendijskega razmerja - vračilo štipendije - zmotna uporaba materialnega prava - državna štipendija
Tožnica ni izpolnila pogojev, da bi se po mirovanju štipendijskega razmerja redno vpisala v višji letnik (v študijskem letu 2012/2013). Zato je tožena stranka utemeljeno odločila, da tožnici štipendijsko razmerje preneha. Vrnitev štipendije je urejena v 50. členu ZŠtip. Določeno je, da je v primerih iz 49. člena tega zakona štipendist dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi, v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da že s tem, ko je izpolnjen pogoj po 49. členu ZŠtip o prenehanju štipendijskega razmerja, obstaja tudi dolžnost vrnitve štipendije. Tako razlogovanje je nepravilno. Iz citiranega prvega odstavka 50. člena namreč izhaja, da morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer prvi, da je podan en od primerov iz 49. člena, ki ureja prenehanje štipendijskega razmerja in drugi, da letnika, za katerega bi štipendist moral vrniti štipendijo, ni uspešno zaključil. V sporni zadevi je izpolnjen prvi pogoj, to je prenehanje štipendijskega razmerja, ni pa izpolnjen drugi pogoj, saj je tožnica 2. letnik uspešno zaključila. Izpolnila je namreč vse obveznosti za navedeni letnik in se v študijskem letu 2013/2014 vpisala v 3. letnik. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da v prvem odstavku 50. člena ZŠtip ni določen rok, po katerem bi moral štipendist letnik študija zaključiti. Bistvena je zgolj ugotovitev, ali je štipendist letnik, za katerega je prejemal štipendijo, uspešno zaključil ali ne. Ker je tožnica 2. letnik uspešno zaključila in se tudi redno vpisala v 3. letnik v študijskem letu 2013/2014, s tem ni izpolnjen en od pogojev, določen v prvem odstavku 50. člena ZŠtip za vrnitev štipendije. To posledično pomeni, da štipendije za 2. letnik izobraževalnega programa ni dolžna vrniti toženi stranki. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijano dokončno odločbo tožene stranke in pa 2. točko izreka prvostopenjske odločbe, ki se nanaša na vrnitev štipendije.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Tožnik je opravljal delo pri toženi stranki na podlagi sklenjenih pogodb o poslovnem sodelovanju kot oblikovalec zvoka. Tožnikovo delo za toženo stranko ni bilo nepretrgano, kontinuirano. Tožena stranka je pri organizaciji dela docela upoštevala tožnikovo pripravljenost za delo in se prilagajala njegovim obveznostim (glede študija in ansambla), pri čemer tožnik poslovno ni sodeloval izključno s toženo stranko. Po drugi strani pa tudi na strani tožene stranke ni bilo konstantne potrebe po tožnikovem delu. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da med tožnikom in toženo stranko ni obstajalo delovno razmerje, pač pa poslovno sodelovanje, zato tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni utemeljen.
ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-20., 48, 56. ZDavP-2 člen 65.
obvezno zdravstveno zavarovanje - prispevki
Tožnik od spornega dne dalje ni imel več urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zaradi ureditve obveznega zdravstvenega zavarovanja je toženka (Območna enota A.) z dopisom tožnika pozvala k ustrezni ureditvi obveznega zdravstvenega zavarovanja oziroma, k predložitvi ustreznih dokumentov za ureditev obveznega zdravstvenega zavarovanja po ustrezni zavarovalni podlagi. Tožnik se na poziv tožene stranke ni odzval, zato je toženka po uradni dolžnosti izdala upravno odločbo, da se tožnik vključi v obvezno zavarovanje po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Odločba je postala dokončna in pravnomočna. Dokler je tožnik vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje na navedeni pravni podlagi, je dolžan plačevati prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje.
spor majhne vrednosti – nesporna dejstva – priznanje dejstev – trditveno in dokazno breme – pritožbene novote – neizvedba naroka – dovoljena razpolaganja z zahtevkom
Tožeča stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi, s katero je dopolnila tožbo, odgovorila na ugovorne navedbe tožene stranke in podala trditve ter predložila dokaze, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem je nedvomno trditveno in dokazno breme za nasprotne ugovorne navedbe prešlo na toženo stranko, ki bi morala te svoje trditve konkretno pojasniti in zanje predložiti dokaze. Ker le-tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. V nadaljevanju (pravdnega) postopka namreč tožena stranka trditvam o dejstvih, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala tožbeni zahtevek po temelju in višini, ni konkretizirano nasprotovala. Zato jih je sodišče pravilno štelo za priznana.
Namen procesne omejitve iz tretjega odstavka 3. člena ZPP je onemogočiti strankam s procesnimi sredstvi doseči učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne bi mogle doseči. V konkretnem primeru pa za takšno situacijo nedvomno ne gre.
ZGD-1 člen 404, 521, 521/1-7, 522. ZFPPIPP člen 421, 427.
prenehanje družbe - prisilna likvidacija po uradni dolžnosti - pristojnost
Postopek prisilne likvidacije izvede (likvidacijsko) sodišče (drugi odstavek 404. člena v zvezi s 522. členom ZGD-1). Ta postopek pa je urejen v ZFPPIPP (členi od 419 do 423), kar pomeni, da v konkretnem primeru za odločanje o začetku postopka prisilne likvidacije (izdaja sklepa o začetku likvidacije, ki inplicira tudi sprejem sklepa o tem, ali so podani vzroki za prenehanje družbe) ni pristojno sodišče, ki je pristojno za odločanje o vpisih podatkov o pravni osebi v sodni register. Likvidacijsko sodišče, ki sprejme sklep o likvidaciji (katerega vsebina je tudi razlog za prenehanje), pa pošlje ta sklep registrskemu organu, da vpiše začetek likvidacije v sodni register (1. točka 421. člena ZFPPIPP).
Pravno pomembno je tudi, da bi pri zlorabi pravne osebe po 4. alinei prvega odstavka 8. člena ZGD-1 pravna oseba lahko poslovala (je bila zmožna poslovati, ker je npr. imela stvari, ki jih je prodajala na trgu oz. je imela finančna sredstva, s katerimi bi te stvari lahko nabavila), vendar pa po volji družbenikov tega ni več počela, ker je bilo celotno poslovanje ali bistveni del poslovanja s tretjimi osebami prenesen na drugo osebo, in sicer zaradi tega, da bi zlorabljena pravna oseba svojim upnikom ne bi bila sposobna odplačevati dolgov.
Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF, saj je ocenilo, da je z njim kršen 14. člen Ustave RS. Hkrati je tožencu, izvajalcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi razveljavljenih zakonskih določb. Zakonodajalec je sicer z ZOPRZUJF zatem še sam uredil odpravo posledic neustavnih zakonskih določb ZUJF tako, da je določil plačilo nastalih razlik med prehodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino za nazaj v dveh obrokih. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 52/2016 zavzelo stališče, da odločbe Ustavnega sodišča RS ni mogoče pravilno razlagati in uporabiti le na način, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev in da v slabši položaj v nasprotju s 44. členom ZUstS postavlja uživalce pokojnin, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločitve o negativni uskladitvi pokojnin. Takšni zavarovanci so v različnih pravnih položajih glede na citirano določbo 44. člena ZUstS in se zato lahko drugače obravnavajo.
Tožnik ne glede na to, da je izpodbijana prvostopna odločba o plačilu razlike pokojnin že realizirana, ni izgubil pravice, da bi se odločba o negativni uskladitvi pokojnine, ki je bila izdana na podlagi neustavnih zakonskih določb ZUJF, bodisi odpravila ali razveljavila. Od odprave ali razveljavitve nezakonitega posamičnega upravnega akta o negativni uskladitvi pokojnine je namreč odvisna tudi pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti in s tem odprava posledic protiustavnega posega v starostno pokojnino ter izplačila pripadajoče razlike pravnomočno priznane pokojninske dajatve z zamudo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje zaradi odločitve o zakonskih zamudnih obrestih.
ZSVarPre člen 31, 31/3, 31/1-3, 31/2, 31/3. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči člen 12. ZUPJS člen 34, 34/1. ZUP člen 6, 6/2.
denarna socialna pomoč - višina - zmotna uporaba materialnega prava - zagotovljena oskrba - znižanje denarne socialne pomoči
Ob tem, da tožnik sam plačuje tekoče stroške bivanja, je presoja sodišča prve stopnje, da ima bivanje zagotovljeno v celoti in s tem zagotovljeno tudi 15 % osnovno oskrbo, zmotna. Tožnik bi imel v celoti zagotovljeno bivanje le v primeru, da zaradi bivanja ne bi imel nobenih stroškov. Le v tem primeru bi bilo mogoče šteti, da mu je zaradi zagotovljenega bivanja zagotovljena 15 % osnovna oskrba. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je izpodbijane odločbe odpravilo glede dela, ki se nanaša na zmanjšanje denarne socialne pomoči za 15 % in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno upravno odločanje.
obveznost plačila - plačilo plače - nadure - stroški prevoza na delo in z dela - stroški prehrane
Tožnica je v spornem obdobju opravljala večje število ur dela od števila ur, dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi in je delo v tem obdobju opravljala tudi ob vikendih, za kar pa ni prejela plačila. Zato je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo vtoževane zneske iz naslova nadur, povrnitve stroškov na delo in z dela ter stroškov prehrane.
nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev - pravica do nadomestila plače - izplačilo dajatve
V konkretnem primeru ni jasno, ali gre za spor o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev ali za spor o izplačilu navedene denarne dajatve. Izrek prvostopenjskega posamičnega upravnega akta ni konkretiziran, saj iz njega ne izhaja, za katero časovno obdobje je zavrnjena uveljavljana denarna dajatev. Že iz teh razlogov in ker v predsodnem postopku ni bilo postopano po 7. členu ZUP o pomoči neuki stranki, sta z izpodbijano sodbo oba upravna akta pravilno odpravljena.
V konkretnem primeru je ostalo pravno odločilno dejstvo za izplačevanje sporne denarne dajatve (nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu) pomanjkljivo razčiščeno in zato posledično ni mogoč preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik v spornem obdobju v zavarovanje prijavljen po 28. zavarovalni podlagi, glede na razpoložljivo listinsko dokazno gradivo, še zlasti odločbi Zavoda RS za zaposlovanje, še ne dokazuje, da je bil tudi dejansko prejemnik nadomestila plače za čas brezposelnosti. Ker je tožnik v sodnem in predsodnem postopku zatrjeval nasprotno, bi morala tožena stranka to okoliščino razčistiti, saj bi šele potem lahko pravilno in zakonito odločila o upravičenosti ali neupravičenosti do izplačila nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v spornem obdobju. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
V primeru (protipravne) odobritve kredita je škoda enaka višini neplačanega oziroma nevrnjenega kredita z morebitnimi stroški in obrestmi. Pred datumom zapadlosti plačila kredita zastaralni rok tako ni pričel teči in je stališče sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči z datumom odobritve kredita, materialnopravno zmotno.
Pravni posli so bili sicer sklenjeni v obliki novih kreditnih pogodb (s samostojno kreditno partijo), vendar za poplačilo prejšnjih obveznosti in ob pridobitvi novih zavarovanj. Z novo kreditno pogodbo ni bil dan nov kredit (odobrila se je le nova, nižja ali enaka izpostavljenost banke do družbe glede na prejšnje stanje
oziroma znesek kreditne obveznosti), tako da gre za nadaljevanje obstoječega kreditnega razmerja.
Pri odločanju o kreditih, ki so bili namenjeni za poplačilo prejšnjih kreditov, so imele tožene stranke na voljo dve (slabi) možnosti
–
odobriti obnovo kreditov ali pa odpovedati prej sklenjene kreditne pogodbe in začeti postopke prisilne izterjave naložbe z izvršilnimi sredstvi. Presoja skrbnosti v smislu 6. člena OZ (kot merila protipravnosti ravnanja toženih strank oziroma hude malomarnosti) je odvisna od tega, ali so se pred odobritvijo prepričali o bonitetni oceni družb in ali so spremljali poslovanje ter kvaliteto zavarovanja terjatev. Če so pri tem napačno ocenili sposobnosti komitenta vrniti prejeti kredit, jim zaradi tega še ni mogoče očitati protipravnosti oziroma hude malomarnosti.
Kljub izostanku ocene tveganja naložbe in bonitetne ocene v pisni obliki so bile tožene stranke pred odločanjem o obnovi kredita oziroma pred podajo predlogov zanjo seznanjene z informacijami o poslovanju komitentov in tveganostjo naložb. Ravnale so v dobri veri, da gre za najboljšo rešitev in v skladu z interesi tožeče stranke. Toženim strankam zato ni mogoče očitati neskrbnosti (protipravnosti).
ZPIZ-2 člen 41, 42, 42/1, 42/1-2, 69, 69/1, 69/1-2.
invalidnost III. kategorije – invalidska pokojnina
Tožnika je prvostopenjsko sodišče pravilno obravnavalo kot stranko, ki ni vključena v obvezno zavarovanje in mora tako na podlagi 2. alineje 1. odstavka 69. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, ker še ni dopolnil 65 let, izpolnjevati pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine so določeni v 41. in 42. členu ZPIZ-2. Pri tem zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine v kolikor gre za poškodbo zunaj dela ali bolezen pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (2. alineja 1. odstavka 42. člena ZPIZ-2). Tožnik tega pogoja ne izpolnjuje, zato ne izpolnjuje splošnih pogojev za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti. Pri tožniku je vzrok ugotovljene invalidnosti bolezen in bi tako glede na starost moral imeti dopolnjeno pokojninsko dobo v obsegu vsaj 7 let in 7 mesecev.
starostna pokojnina - odmera - dohodek, za delo preko polnega delovnega časa - poseben delovni pogoj
Ker je bilo delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju opravljeno v skladu s tedaj veljavnimi delovnopravnimi predpisi, se tožniku pri odmeri starostne pokojnine upošteva tudi dohodek, ki ga je tožnik prejel v spornem obdobju za delo preko polnega delovnega časa.
odvzem poslovne sposobnosti za aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki – delni odvzem poslovne sposobnosti – skrbnik – nedovoljena pritožba – nedovoljena vloga
Tožniku je bila odvzeta poslovna sposobnost nastopanja pred sodišči. Pravdnih dejanj ne more opravljati sam, zanj jih lahko opravlja le skrbnik, ki je njegov zakoniti zastopnik.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje in že toženca pred njim, da je upoštevan podatek o zavarovalni osnovi za leto 1991 pri izračunu tožnikove pokojninske osnove napačen. Upoštevani znesek zavarovalne osnove je nelogičen že na prvi pogled, ker je tožnik v tem letu posloval slabo in so mu bili prispevki od 1. 7. dalje celo odpisani. Gre torej za napako, ki jo je
lahko
ugotoviti ali zaznati. Takšno stanje pa pomeni napačno ugotovljeno dejansko stanje. Posledično je bila napačno izračunana pokojninska osnova in starostna pokojnina neutemeljeno odmerjena od najvišje pokojninske osnove. Ker sta bili zmotno uporabljeni določbi 39. in 41. člena ZPIZ-1, je imel toženec v 183. členu ZPIZ-2 podlago, da je z izpodbijanima odločbama spremenil odločbo z dne 28. 11. 2006 in na novo odmeril sorazmerni del starostne pokojnine, in sicer na podlagi pravilnih podatkov o zavarovalnih osnovah za leto 1991. Z izdajo izpodbijanih odločb je bila tako z učinkom za naprej sanirana napaka pri previsoko odmerjenem sorazmernem delu starostne pokojnine. Do zmanjšanja sorazmernega dela starostne pokojnine oziroma spremenjene odločbe z dne 28. 11. 2006 je prišlo le zaradi očitno napačnega podatka o zavarovalni osnovi za leto 1991. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb toženca in novo odmero sorazmernega dela starostne pokojnine.
V postopku na prvi stopnji se je tožena stranka v okviru predloženega procesnega gradiva ves čas izrecno sklicevala le na okoliščino, da je terjatev tožeče stranke prenehala (ugasnila) po volji tožene stranke, in sicer na podlagi pobotne izjave tožene stranke z dne 6.10.2014 (prvi odstavek 312. člena OZ). Tožena stranka torej v okviru postopka na prvi stopnji sploh ni trdila, da sta se pravdni stranki (oziroma tožeča stranka in družba A. d.o.o.) dogovorili, da se njune vzajemne terjatve štejejo za pobotane (pactum de compensando). Ker torej ugovor sporazumnega pobotanja tožena stranka uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, se pritožbene navedbe v tem delu štejejo za prepozne in pravno neupoštevne.
Napačen je materialnopravni zaključek pritožbe, da je zastaranje zoper subsidiarno odgovornega lastnika začelo teči znova naslednji dan po tem, ko je bil vložen predlog za izvršbo. Glede terjatve, ki se nanaša na najemnika Z.R. d.o.o. je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da se predmetni del zahtevka nanaša na poslovne prostore in zato določbe SZ-1 niso uporabne (peti odstavek 2. člen SZ-1), in je potrebno uporabiti določbe SPZ, iz katerih pa izhaja obveznost etažnih lastnikov na skupnih delih, ki je sorazmerna njihovemu solastniškemu deležu. Slednje pa pomeni, da je za obveznosti dobaviteljev zakonsko obvezan le lastnik poslovnega prostora, torej tožena stranka. SPZ ne predvideva subsidiarne odgovornosti lastnika stanovanja, ampak kot zavezanca za plačilo obratovalnih stroškov določa lastnika posamezne etažne enote. Na neuporabnost SZ-1 v konkretnem primeru oz. merodajnost ZPSPP bi pravdni stranki ob dolžni skrbnosti morali pomisliti že tekom postopka pred sodiščem na prvi stopnji.
zakupna (najemna) pogodba - pogodbeni namen - obveznost plačila najemnine
Brez predhodne pridobitve gradbenega dovoljenja (ki bi ga tožnik po pridobitvi moral izročiti tožencu, da bi lahko slednji pričel na zakonit in pogodbeno dogovorjen način urejati v najem oddano zemljišče in bi s tem nastopili tudi pogoji za pridobitev uporabnega dovoljenja) toženec ni mogel in ni smel začeti izvajati dejavnosti predelave gradbenih odpadkov na izročenem zemljišču, kar pomeni (kot je to prav tako pravilno zaključilo sodišče prve stopnje), da je bila tožencu onemogočena uporaba spornega prostora (zemljišča) v skladu z jasno izraženim pogodbenim namenom in pravno naravo najemne pogodbe. Če pa ni zagotovitve možnosti rabe (na zakonit in dogovorjen način), ne nastopi tudi obveznost plačila najemnine.
ZDSS-1 člen 63, 63/2, 72, 72/1, 75. ZUP člen 87, 87/2, 97, 98, 98/1. ZPP člen 224.
začasna nezmožnost za delo - bolezen - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - vročitev
Vročilnica iz 2. odstavka 87. člena ZUP ima v socialnem sporu naravo javne listine iz 224. člena ZPP. Kot takšna dokazuje, da je bilo pisanje vročeno in kdaj je bilo vročeno, dovoljeno pa je dokazovati nasprotno.
Vendar zgolj z zatrjevanjem, da pisanje oziroma sporni odločbi nista bili vročeni naslovniku, torej tožniku, in le na podlagi laične primerjave podpisov, saj sodišče nima strokovnega znanja grafologa, ter ob pomanjkanju dokazov o zatrjevani odsotnosti tožnika, vročilnice ni mogoče ovreči. Tožnik, na katerem je bilo dokazno breme, v potrditev navedb, da sta zaradi njegove odsotnosti sporni vročilnici podpisala tast oziroma tašča, ni podal nobenega dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje je zato najmanj preuranjeno zaključilo, da odločbi tožene stranke nista bili vročeni tožniku dne 29. 4. 2014 in 18. 4. 2014, in nadalje sprejelo tudi zmoten oziroma preuranjen zaključek, da se je z njima seznanil šele tekom sodnega postopka. Prvostopenjsko odločbo je tožnik predložil sam s pripravljalno vlogo oziroma spremembo tožbe in je ni izpodbijal pred zdravstveno komisijo. Če se zgodi pri vročitvi pomota, se na podlagi 1. odstavka 98. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila. V primeru pomote je torej potrebno ugotoviti, kdaj je bilo naslovniku pisanje dejansko izročeno. Od tedaj dalje teče tudi rok za vložitev pritožbe oziroma tožbe. Zato je
pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani del sodbe in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.