redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Dejstvo, da je tožena stranka del opravil tožnika prenesla na zunanjega izvajalca, zaradi česar se je obseg dela tožnika zmanjšal, predstavlja organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bil naveden tudi v obrazložitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Takšna odločitev tožene stranke je bila v njeni pristojnosti, smotrnosti takšne odločitve pa sodišče ne more ocenjevati. Smotrnost te odločitve tudi ni bistvena za to, da se ugotovi, da se je potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, zmanjšala. Tudi prenos dela tožnikovih opravil na njegove sodelavce je bil utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je zaradi spremembe v organizaciji dela pri toženi stranki prišlo do tega, da je tožnikovo delo pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno (ker so to delo pričeli opravljati tožnikovi sodelavci).
obnova postopka – predlog za obnovo postopka – rok za vložitev predloga – zamuda roka - vročilnica kot javna listina - izpodbijanje domneve o resničnosti vsebine javne listine - pravica do dokaza - vnaprejšnja dokazna ocena - kršitev pravice do izjave
Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi 30-dnevni rok iz 2. točke 396. člena ZPP moral začeti teči šele od dne, ko je toženec izvedel za možnost vložitve predloga za obnovo. Za začetek teka roka za vložitev predloga za obnovo postopka je pomembna vročitev sodne odločbe sodišča prve stopnje, s pravnomočnostjo katere je bil postopek pravnomočno končan, oziroma njena pravnomočnost, kadar bi rok začel teči, preden bi odločba postala pravnomočna, ne pa trenutek, ko je toženec izvedel za možnost vložitve predloga.
Toženec je za dokaz svojih trditev o brezhibnosti hišnega predalčnika, v katerega se mu je vročala pošta v predmetni zadevi, ter v potrditev navedbe, da mu nikoli ni bilo vročeno obvestilo o prispeli pošiljki z zamudno sodbo, predlagal poleg listinskih dokazov še lastno zaslišanje in zaslišanje priče. Tožnik je izpodbijal vsebino povratnice (obvestila o prispelem pismu) kot javne listine. Povratnica je dokaz o prejemu sodne pošiljke, ki pa ga je mogoče ovreči z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Če stranka vsebino javne listine izpodbija, mora sodišče javno listino in njej nasprotne dokaze prosto oceniti, pri čemer se lahko nasprotni dokaz vodi z vsemi dokazili. Ne glede na to, da gre za negativno dejstvo (da toženec v hišni predalčnik ni prejel obvestila o prispeli pošiljki), bi zavrnitev tega dokaza pomenila poseg v toženčevo pravico do dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave.
Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF, saj je ocenilo, da je z njim kršen 14. člen Ustave RS. Hkrati je tožencu, izvajalcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi razveljavljenih zakonskih določb. Zakonodajalec je sicer z ZOPRZUJF zatem še sam uredil odpravo posledic neustavnih zakonskih določb ZUJF tako, da je določil plačilo nastalih razlik med prehodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino za nazaj v dveh obrokih. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 52/2016 zavzelo stališče, da odločbe Ustavnega sodišča RS ni mogoče pravilno razlagati in uporabiti le na način, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev in da v slabši položaj v nasprotju s 44. členom ZUstS postavlja uživalce pokojnin, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločitve o negativni uskladitvi pokojnin. Takšni zavarovanci so v različnih pravnih položajih glede na citirano določbo 44. člena ZUstS in se zato lahko drugače obravnavajo.
Tožnik ne glede na to, da je izpodbijana prvostopna odločba o plačilu razlike pokojnin že realizirana, ni izgubil pravice, da bi se odločba o negativni uskladitvi pokojnine, ki je bila izdana na podlagi neustavnih zakonskih določb ZUJF, bodisi odpravila ali razveljavila. Od odprave ali razveljavitve nezakonitega posamičnega upravnega akta o negativni uskladitvi pokojnine je namreč odvisna tudi pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti in s tem odprava posledic protiustavnega posega v starostno pokojnino ter izplačila pripadajoče razlike pravnomočno priznane pokojninske dajatve z zamudo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje zaradi odločitve o zakonskih zamudnih obrestih.
ZPIZ-2 člen 41, 42, 42/1, 42/1-2, 69, 69/1, 69/1-2.
invalidnost III. kategorije – invalidska pokojnina
Tožnika je prvostopenjsko sodišče pravilno obravnavalo kot stranko, ki ni vključena v obvezno zavarovanje in mora tako na podlagi 2. alineje 1. odstavka 69. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, ker še ni dopolnil 65 let, izpolnjevati pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine so določeni v 41. in 42. členu ZPIZ-2. Pri tem zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine v kolikor gre za poškodbo zunaj dela ali bolezen pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (2. alineja 1. odstavka 42. člena ZPIZ-2). Tožnik tega pogoja ne izpolnjuje, zato ne izpolnjuje splošnih pogojev za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti. Pri tožniku je vzrok ugotovljene invalidnosti bolezen in bi tako glede na starost moral imeti dopolnjeno pokojninsko dobo v obsegu vsaj 7 let in 7 mesecev.
starostna pokojnina - odmera - dohodek, za delo preko polnega delovnega časa - poseben delovni pogoj
Ker je bilo delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju opravljeno v skladu s tedaj veljavnimi delovnopravnimi predpisi, se tožniku pri odmeri starostne pokojnine upošteva tudi dohodek, ki ga je tožnik prejel v spornem obdobju za delo preko polnega delovnega časa.
ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-20., 48, 56. ZDavP-2 člen 65.
obvezno zdravstveno zavarovanje - prispevki
Tožnik od spornega dne dalje ni imel več urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zaradi ureditve obveznega zdravstvenega zavarovanja je toženka (Območna enota A.) z dopisom tožnika pozvala k ustrezni ureditvi obveznega zdravstvenega zavarovanja oziroma, k predložitvi ustreznih dokumentov za ureditev obveznega zdravstvenega zavarovanja po ustrezni zavarovalni podlagi. Tožnik se na poziv tožene stranke ni odzval, zato je toženka po uradni dolžnosti izdala upravno odločbo, da se tožnik vključi v obvezno zavarovanje po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Odločba je postala dokončna in pravnomočna. Dokler je tožnik vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje na navedeni pravni podlagi, je dolžan plačevati prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje.
ZDR-1 člen 4, 13, 13/2, 22, 31, 31/1, 31/1-3, 54. ZDR člen 11, 11/2. ZPP člen 181.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - pogodba civilnega prava - izpolnjevanje pogojev - izobrazba - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje zavzelo napačno materialnopravno stališče, da ni obstajalo delovno razmerje tožnika pri toženi stranki. Zmotno je ugotovilo, da delo tožnika pri toženi stranki ni potekalo nepretrgano, ker je s potekom projekta digitalizacije gradiv prenehala potreba po opravljanju tega dela in tožena stranka po zaključku projekta za tožnika ni imela več dela, ker je šlo za enkratno nalogo na podlagi projekta. Veljavna zakonodaja ne daje podlage za sklepanje podjemnih pogodb za večletno nepretrgano delo na projektu, če so podani vsi zakonski elementi delovnega razmerja. Tudi v primeru, če so podani elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1 (
delavec se prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca) le določen čas, je prepovedano opravljanje del na podlagi pogodb civilnega prava.
V predmetni zadevi je delo tožnika pri toženi stranki vsebovalo vse elemente delovnega razmerja. Tožnik je opravljal delo prostovoljno, bil je vključen v organiziran delovni proces delodajalca, delo je osebno opravljal v prostorih tožene stranke, z njenimi sredstvi, svojo prisotnost na delu je evidentiral, imel je službeno kartico in služben elektronski naslov, delal je po navodilih nadrejenega, za opravljeno delo pa je prejel dogovorjeno plačilo. Tožnik je svoje delo opravljal nepretrgano, saj je delo opravljal večinoma po 8 ur na dan. Tožnik je bil tako pri toženi stranki v delovnem razmerju od 1. 4. 2009 dalje na delovnem mestu medijskega arhivarja VI, zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu spremenilo in ugodilo tožnikovemu zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja na tem delovnem mestu. Med strankama tega spora je obstajalo delovno razmerje od 1. 4. 2009 dalje vsaj do 31. 7. 2014, to je do datuma, do katerega je imel sklenjeno zadnjo podjemno pogodbo. V preostalem delu je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z zakonitostjo prenehanja delovnega razmerja in v delu, ki se nanaša na pravice iz obstoječega delovnega razmerja.
odvzem poslovne sposobnosti za aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki – delni odvzem poslovne sposobnosti – skrbnik – nedovoljena pritožba – nedovoljena vloga
Tožniku je bila odvzeta poslovna sposobnost nastopanja pred sodišči. Pravdnih dejanj ne more opravljati sam, zanj jih lahko opravlja le skrbnik, ki je njegov zakoniti zastopnik.
invalidnost – invalidska pokojnina – invalidnost I. Kategorije – predlog za obnovo postopka – obnova postopka – zavrženje predloga – nov dokaz – nova dejstva
Samo sklicevanje tožnice na informacijo pridobljeno na strokovnem posvetu, da izpostavljenost prekomernemu hrupu povzroča takšne zdravstvene težave kot jih ima, ne predstavlja zakonitega razloga za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP (če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku). Obnovitveni razlog bi bil podan le, če bi tožnica uveljavljala novo dejstvo ali predložila nove dokaze, ki bi se nanašali na dejansko stanje v njeni zadevi, na konkretne dokaze o vplivu prekomernega hrupa v domačem okolju na njene zdravstvene težave.
Prvostopenjsko sodišče je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, zato je tožnikova pritožba nedovoljena v skladu s 343. členom ZPP in bi jo moral zavreči s sklepom že predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka. Pritožba je po četrtem odstavku 343. člena ZPP nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Prav slednje dejansko stanje (pomanjkanje pravnega interesa za pritožbo) je podano v navedenem primeru. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrglo.
ZDR-1 člen 36, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-4. ZJU člen 154, 154/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenec - odsotnost z dela - obveščanje
Okoliščine storjene kršitve, to je, da tožnika v spornem času ni bilo na delo kljub odločbi ZZZS in da o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil tožene stranke, glede na naravo, težo in posledice kršitve niso takšne, da bi opravičevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot skrajno sredstvo sankcioniranja delavca. Zaradi opustitve obvestila tožnika o razlogih za odsotnost v spornem obdobju organizacija delovnega procesa pri toženi stranki ni bila bistveno otežena. Tožnik je bil skoraj dve leti pred podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v neprekinjenem bolniškem staležu, zato je tožena stranka morala že v tem času delovni proces organizirati brez tožnika. Tožnik tožene stranke tudi v času trajanja bolniškega staleža nikoli ni obveščal o njegovem podaljšanju, temveč je bila tožena stranka o tem obveščena s prejemom odločb ZZZS. Glede na to, da je tožnikov nadrejeni vodjo kadrovske službe o tožnikovi odsotnosti obvestil šele 25. 8. 2014, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil tožnik v resnici pogrešan šele s tem dnem in da njegova odsotnost (oziroma opustitev obvestitve o razlogih zanjo) ni bistveno vplivala na organizacijo delovnega procesa. Poleg tega ugotovljena kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ni v tolikšni meri vplivala na medsebojna razmerja pravdnih strank, na njuno medsebojno zaupanje in na možnost nadaljnjega sodelovanja, da bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
prenehanje štipendijskega razmerja - vračilo štipendije - zmotna uporaba materialnega prava - državna štipendija
Tožnica ni izpolnila pogojev, da bi se po mirovanju štipendijskega razmerja redno vpisala v višji letnik (v študijskem letu 2012/2013). Zato je tožena stranka utemeljeno odločila, da tožnici štipendijsko razmerje preneha. Vrnitev štipendije je urejena v 50. členu ZŠtip. Določeno je, da je v primerih iz 49. člena tega zakona štipendist dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi, v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da že s tem, ko je izpolnjen pogoj po 49. členu ZŠtip o prenehanju štipendijskega razmerja, obstaja tudi dolžnost vrnitve štipendije. Tako razlogovanje je nepravilno. Iz citiranega prvega odstavka 50. člena namreč izhaja, da morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer prvi, da je podan en od primerov iz 49. člena, ki ureja prenehanje štipendijskega razmerja in drugi, da letnika, za katerega bi štipendist moral vrniti štipendijo, ni uspešno zaključil. V sporni zadevi je izpolnjen prvi pogoj, to je prenehanje štipendijskega razmerja, ni pa izpolnjen drugi pogoj, saj je tožnica 2. letnik uspešno zaključila. Izpolnila je namreč vse obveznosti za navedeni letnik in se v študijskem letu 2013/2014 vpisala v 3. letnik. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da v prvem odstavku 50. člena ZŠtip ni določen rok, po katerem bi moral štipendist letnik študija zaključiti. Bistvena je zgolj ugotovitev, ali je štipendist letnik, za katerega je prejemal štipendijo, uspešno zaključil ali ne. Ker je tožnica 2. letnik uspešno zaključila in se tudi redno vpisala v 3. letnik v študijskem letu 2013/2014, s tem ni izpolnjen en od pogojev, določen v prvem odstavku 50. člena ZŠtip za vrnitev štipendije. To posledično pomeni, da štipendije za 2. letnik izobraževalnega programa ni dolžna vrniti toženi stranki. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijano dokončno odločbo tožene stranke in pa 2. točko izreka prvostopenjske odločbe, ki se nanaša na vrnitev štipendije.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Tožnik je opravljal delo pri toženi stranki na podlagi sklenjenih pogodb o poslovnem sodelovanju kot oblikovalec zvoka. Tožnikovo delo za toženo stranko ni bilo nepretrgano, kontinuirano. Tožena stranka je pri organizaciji dela docela upoštevala tožnikovo pripravljenost za delo in se prilagajala njegovim obveznostim (glede študija in ansambla), pri čemer tožnik poslovno ni sodeloval izključno s toženo stranko. Po drugi strani pa tudi na strani tožene stranke ni bilo konstantne potrebe po tožnikovem delu. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da med tožnikom in toženo stranko ni obstajalo delovno razmerje, pač pa poslovno sodelovanje, zato tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni utemeljen.
V postopku na prvi stopnji se je tožena stranka v okviru predloženega procesnega gradiva ves čas izrecno sklicevala le na okoliščino, da je terjatev tožeče stranke prenehala (ugasnila) po volji tožene stranke, in sicer na podlagi pobotne izjave tožene stranke z dne 6.10.2014 (prvi odstavek 312. člena OZ). Tožena stranka torej v okviru postopka na prvi stopnji sploh ni trdila, da sta se pravdni stranki (oziroma tožeča stranka in družba A. d.o.o.) dogovorili, da se njune vzajemne terjatve štejejo za pobotane (pactum de compensando). Ker torej ugovor sporazumnega pobotanja tožena stranka uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, se pritožbene navedbe v tem delu štejejo za prepozne in pravno neupoštevne.
Sodišče prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec ne izvrši enega od pogojev, ki so mu bili naloženi v sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
ZDDV-1 člen 33, 33/1, 40, 40/1. ZPP člen 184, 184/1, 286.
sprememba tožbe - navajanje novih dejstev in dokazov - prekluzija - obračun DDV glede na čas opravljene storitve
Ker zakon dovoljuje spremembo tožbe do konca glavne obravnave, slednje pomeni, da lahko do istega časovnega mejnika stranka utemeljuje spremembo tožbe z novimi dejstvi in dokazi. Dopustitev spremembe tožbe bi v nasprotnem primeru izgubila vsak smisel. Zanjo zato prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov iz 286. člena ZPP ne velja. Na podlagi obrazloženega je odločitev sodišča prve stopnje, ki je pri svoji odločitvi upoštevalo dejstva in dokaze tožeče stranke iz tretje pripravljalne vloge, ki pomeni spremembo tožbe v skladu s prvim odstavkom 184. člena ZPP, pravilna. Sodišče prve stopnje tako pravilno ni upoštevalo ugovorov tožene stranke o prekluziji in so do le-teh, kot nerelevantnih za postopek, ni bil dolžno posebej opredeljevati tako, da smiselno očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
- V skladu z ZDDV-1 se DDV obračuna po stopnji, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka (prvi odstavek 40. člena ZDDV-1). Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV pa nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZDDV-1.
O tožnikovi zahtevi glede višine starostne pokojnine je odločilo prvostopenjsko sodišče s sodbo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnikovo pritožbo je obravnavalo pritožbeno sodišče in njegovo pritožbo zavrnilo. Tožnik je nato na prvostopenjsko sodišče vložil vlogo z naslovom „Pojasnilo k zadevi ...“. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom tožnika pozvalo, da pojasni, kaj vlaga in da naj svojo vlogo dopolni v 15 dneh. Tožnik se po navedenem sklepu ni ravnal, zato je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom vlogo tožnika pravilno zavrglo (peti odstavek 108. člena ZPP).
ZDR-1 člen 39, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 204.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni izhajalo iz jasnega okvira izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpodbijana odpoved ni bila podana le zaradi očitane kršitve delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja tatvine, ampak tudi zaradi hujše kršitve delovne obveznosti - konkurenčne prepovedi, česar sodišče prve stopnje ni presojalo. Pri presoji kršitve z znaki kaznivega dejanja sodišče prve stopnje ni natančno izhajalo iz določbe 204. člena KZ-1, kar je imelo za posledico nejasne oziroma pomanjkljive dokazne zaključke. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo nobenih dejstev, kot jih nalaga prvi odstavek 109. člena ZDR-1, ki poleg obstoja zakonskih razlogov iz prvega odstavka 110. člena za zakonitost izredne odpovedi določa še dodatni pogoj, to je ugotovitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V zvezi s tem izredna odpoved poudarja naravo očitanih kršitev, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do očitka kršitve konkurenčne prepovedi (39. člen ZDR-1) in do tožnikovega ugovora o prepozno podani odpovedi. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZGD-1 člen 404, 521, 521/1-7, 522. ZFPPIPP člen 421, 427.
prenehanje družbe - prisilna likvidacija po uradni dolžnosti - pristojnost
Postopek prisilne likvidacije izvede (likvidacijsko) sodišče (drugi odstavek 404. člena v zvezi s 522. členom ZGD-1). Ta postopek pa je urejen v ZFPPIPP (členi od 419 do 423), kar pomeni, da v konkretnem primeru za odločanje o začetku postopka prisilne likvidacije (izdaja sklepa o začetku likvidacije, ki inplicira tudi sprejem sklepa o tem, ali so podani vzroki za prenehanje družbe) ni pristojno sodišče, ki je pristojno za odločanje o vpisih podatkov o pravni osebi v sodni register. Likvidacijsko sodišče, ki sprejme sklep o likvidaciji (katerega vsebina je tudi razlog za prenehanje), pa pošlje ta sklep registrskemu organu, da vpiše začetek likvidacije v sodni register (1. točka 421. člena ZFPPIPP).