ZDR-1 člen 39, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 204.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni izhajalo iz jasnega okvira izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpodbijana odpoved ni bila podana le zaradi očitane kršitve delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja tatvine, ampak tudi zaradi hujše kršitve delovne obveznosti - konkurenčne prepovedi, česar sodišče prve stopnje ni presojalo. Pri presoji kršitve z znaki kaznivega dejanja sodišče prve stopnje ni natančno izhajalo iz določbe 204. člena KZ-1, kar je imelo za posledico nejasne oziroma pomanjkljive dokazne zaključke. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo nobenih dejstev, kot jih nalaga prvi odstavek 109. člena ZDR-1, ki poleg obstoja zakonskih razlogov iz prvega odstavka 110. člena za zakonitost izredne odpovedi določa še dodatni pogoj, to je ugotovitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V zvezi s tem izredna odpoved poudarja naravo očitanih kršitev, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do očitka kršitve konkurenčne prepovedi (39. člen ZDR-1) in do tožnikovega ugovora o prepozno podani odpovedi. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
obveznost plačila - plačilo plače - nadure - stroški prevoza na delo in z dela - stroški prehrane
Tožnica je v spornem obdobju opravljala večje število ur dela od števila ur, dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi in je delo v tem obdobju opravljala tudi ob vikendih, za kar pa ni prejela plačila. Zato je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo vtoževane zneske iz naslova nadur, povrnitve stroškov na delo in z dela ter stroškov prehrane.
stroški kazenskega postopka - podlaga za odločitev o stroških - bodoča negotova dejstva - oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka
Sodišče prve stopnje odločbe o plačilu stroškov postopka ni oprlo na okoliščine, ki so obstajale ob izdaji sodbe, pač pa na bodoča negotova dejstva, kar nasprotuje splošnemu procesnemu standardu, da sodišče zakon uporabi na ugotovljeno dejansko stanje. Odločitev o plačilu stroškov lahko temelji le na okoliščinah, ki so bile podane do izdaje odločbe, zato je sodišče prve stopnje s tem kršilo določbo prvega odstavka 95. člena ZKP.
Sodišče prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec ne izvrši enega od pogojev, ki so mu bili naloženi v sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev - pravica do nadomestila plače - izplačilo dajatve
V konkretnem primeru ni jasno, ali gre za spor o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev ali za spor o izplačilu navedene denarne dajatve. Izrek prvostopenjskega posamičnega upravnega akta ni konkretiziran, saj iz njega ne izhaja, za katero časovno obdobje je zavrnjena uveljavljana denarna dajatev. Že iz teh razlogov in ker v predsodnem postopku ni bilo postopano po 7. členu ZUP o pomoči neuki stranki, sta z izpodbijano sodbo oba upravna akta pravilno odpravljena.
V konkretnem primeru je ostalo pravno odločilno dejstvo za izplačevanje sporne denarne dajatve (nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu) pomanjkljivo razčiščeno in zato posledično ni mogoč preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik v spornem obdobju v zavarovanje prijavljen po 28. zavarovalni podlagi, glede na razpoložljivo listinsko dokazno gradivo, še zlasti odločbi Zavoda RS za zaposlovanje, še ne dokazuje, da je bil tudi dejansko prejemnik nadomestila plače za čas brezposelnosti. Ker je tožnik v sodnem in predsodnem postopku zatrjeval nasprotno, bi morala tožena stranka to okoliščino razčistiti, saj bi šele potem lahko pravilno in zakonito odločila o upravičenosti ali neupravičenosti do izplačila nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v spornem obdobju. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
V primeru (protipravne) odobritve kredita je škoda enaka višini neplačanega oziroma nevrnjenega kredita z morebitnimi stroški in obrestmi. Pred datumom zapadlosti plačila kredita zastaralni rok tako ni pričel teči in je stališče sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči z datumom odobritve kredita, materialnopravno zmotno.
Pravni posli so bili sicer sklenjeni v obliki novih kreditnih pogodb (s samostojno kreditno partijo), vendar za poplačilo prejšnjih obveznosti in ob pridobitvi novih zavarovanj. Z novo kreditno pogodbo ni bil dan nov kredit (odobrila se je le nova, nižja ali enaka izpostavljenost banke do družbe glede na prejšnje stanje
oziroma znesek kreditne obveznosti), tako da gre za nadaljevanje obstoječega kreditnega razmerja.
Pri odločanju o kreditih, ki so bili namenjeni za poplačilo prejšnjih kreditov, so imele tožene stranke na voljo dve (slabi) možnosti
–
odobriti obnovo kreditov ali pa odpovedati prej sklenjene kreditne pogodbe in začeti postopke prisilne izterjave naložbe z izvršilnimi sredstvi. Presoja skrbnosti v smislu 6. člena OZ (kot merila protipravnosti ravnanja toženih strank oziroma hude malomarnosti) je odvisna od tega, ali so se pred odobritvijo prepričali o bonitetni oceni družb in ali so spremljali poslovanje ter kvaliteto zavarovanja terjatev. Če so pri tem napačno ocenili sposobnosti komitenta vrniti prejeti kredit, jim zaradi tega še ni mogoče očitati protipravnosti oziroma hude malomarnosti.
Kljub izostanku ocene tveganja naložbe in bonitetne ocene v pisni obliki so bile tožene stranke pred odločanjem o obnovi kredita oziroma pred podajo predlogov zanjo seznanjene z informacijami o poslovanju komitentov in tveganostjo naložb. Ravnale so v dobri veri, da gre za najboljšo rešitev in v skladu z interesi tožeče stranke. Toženim strankam zato ni mogoče očitati neskrbnosti (protipravnosti).
URS člen 22, 23, 23/1, 29. ZKP člen 18, 18/2, 214, 214/1, 215, 215/1, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-8.
odredba za hišno preiskavo – obrazložena sodna odločba – pravica do poštenega postopka – enako varstvo pravic – pravica do sodnega varstva – pravna jamstva v kazenskem postopku – razveljavitev sodbe – bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Obrazložen predlog za odreditev hišne preiskave preiskovalnega sodnika ne odvezuje dolžnosti, da sam presodi obstoj pogojev za hišno preiskavo in nato svojo odločitev skrbno obrazloži. Sklicevanje na predložene dokumente policije oz. tožilstva ne more nadomestiti sodnikove lastne presoje o tem, ali so pogoji za hišno preiskavo dejansko izpolnjeni.
O tožnikovi zahtevi glede višine starostne pokojnine je odločilo prvostopenjsko sodišče s sodbo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnikovo pritožbo je obravnavalo pritožbeno sodišče in njegovo pritožbo zavrnilo. Tožnik je nato na prvostopenjsko sodišče vložil vlogo z naslovom „Pojasnilo k zadevi ...“. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom tožnika pozvalo, da pojasni, kaj vlaga in da naj svojo vlogo dopolni v 15 dneh. Tožnik se po navedenem sklepu ni ravnal, zato je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom vlogo tožnika pravilno zavrglo (peti odstavek 108. člena ZPP).
zakupna (najemna) pogodba - pogodbeni namen - obveznost plačila najemnine
Brez predhodne pridobitve gradbenega dovoljenja (ki bi ga tožnik po pridobitvi moral izročiti tožencu, da bi lahko slednji pričel na zakonit in pogodbeno dogovorjen način urejati v najem oddano zemljišče in bi s tem nastopili tudi pogoji za pridobitev uporabnega dovoljenja) toženec ni mogel in ni smel začeti izvajati dejavnosti predelave gradbenih odpadkov na izročenem zemljišču, kar pomeni (kot je to prav tako pravilno zaključilo sodišče prve stopnje), da je bila tožencu onemogočena uporaba spornega prostora (zemljišča) v skladu z jasno izraženim pogodbenim namenom in pravno naravo najemne pogodbe. Če pa ni zagotovitve možnosti rabe (na zakonit in dogovorjen način), ne nastopi tudi obveznost plačila najemnine.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - CESTE IN CESTNI PROMET
VSL0066245
ZP-1 člen 14, 14/3, 14/3-2, 66, 66/3, 136, 136/1, 136/1-8, 154, 154-1, 154-3. ZCes-1 člen 30, 30/4, 30/4-3.
pravica prekrškovnega organa do pritožbe - dovoljenost pritožbe - zahteva za sodno varstvo - pritožba zoper odločitev o zahtevi za sodno varstvo - sodba, s katero se postopek ustavi - razlogi za pritožbo - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - dokazna ocena - nestrinjanje z dokazno oceno
Pritožbene navedbe prekrškovnega organa predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje in nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar je pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1; iz tega razloga pa pritožba prekrškovnega organa zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo ter odpravi ali spremeni odločbo prekrškovnega organa in ustavi postopek o prekršku, ni dovoljena.
Obseg navedb, ki jih mora stranka podati, je odvisen tudi od navedb nasprotne stranke.
Zaslišanje notarja je tožena stranka predlagala prav v zvezi z navedbami o sklenitvi dogovora o načinu plačila s prevzemom obveznosti tožeče stranke do banke. Strankam pa ni potrebno vnaprej navesti dobesedno vsega, kar bo priča izpovedala, da bi bil dokazni predlog substanciran.
obnova postopka – predlog za obnovo postopka – rok za vložitev predloga – zamuda roka - vročilnica kot javna listina - izpodbijanje domneve o resničnosti vsebine javne listine - pravica do dokaza - vnaprejšnja dokazna ocena - kršitev pravice do izjave
Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi 30-dnevni rok iz 2. točke 396. člena ZPP moral začeti teči šele od dne, ko je toženec izvedel za možnost vložitve predloga za obnovo. Za začetek teka roka za vložitev predloga za obnovo postopka je pomembna vročitev sodne odločbe sodišča prve stopnje, s pravnomočnostjo katere je bil postopek pravnomočno končan, oziroma njena pravnomočnost, kadar bi rok začel teči, preden bi odločba postala pravnomočna, ne pa trenutek, ko je toženec izvedel za možnost vložitve predloga.
Toženec je za dokaz svojih trditev o brezhibnosti hišnega predalčnika, v katerega se mu je vročala pošta v predmetni zadevi, ter v potrditev navedbe, da mu nikoli ni bilo vročeno obvestilo o prispeli pošiljki z zamudno sodbo, predlagal poleg listinskih dokazov še lastno zaslišanje in zaslišanje priče. Tožnik je izpodbijal vsebino povratnice (obvestila o prispelem pismu) kot javne listine. Povratnica je dokaz o prejemu sodne pošiljke, ki pa ga je mogoče ovreči z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Če stranka vsebino javne listine izpodbija, mora sodišče javno listino in njej nasprotne dokaze prosto oceniti, pri čemer se lahko nasprotni dokaz vodi z vsemi dokazili. Ne glede na to, da gre za negativno dejstvo (da toženec v hišni predalčnik ni prejel obvestila o prispeli pošiljki), bi zavrnitev tega dokaza pomenila poseg v toženčevo pravico do dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave.
spor majhne vrednosti – nesporna dejstva – priznanje dejstev – trditveno in dokazno breme – pritožbene novote – neizvedba naroka – dovoljena razpolaganja z zahtevkom
Tožeča stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi, s katero je dopolnila tožbo, odgovorila na ugovorne navedbe tožene stranke in podala trditve ter predložila dokaze, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem je nedvomno trditveno in dokazno breme za nasprotne ugovorne navedbe prešlo na toženo stranko, ki bi morala te svoje trditve konkretno pojasniti in zanje predložiti dokaze. Ker le-tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. V nadaljevanju (pravdnega) postopka namreč tožena stranka trditvam o dejstvih, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala tožbeni zahtevek po temelju in višini, ni konkretizirano nasprotovala. Zato jih je sodišče pravilno štelo za priznana.
Namen procesne omejitve iz tretjega odstavka 3. člena ZPP je onemogočiti strankam s procesnimi sredstvi doseči učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne bi mogle doseči. V konkretnem primeru pa za takšno situacijo nedvomno ne gre.
ZDDV-1 člen 33, 33/1, 40, 40/1. ZPP člen 184, 184/1, 286.
sprememba tožbe - navajanje novih dejstev in dokazov - prekluzija - obračun DDV glede na čas opravljene storitve
Ker zakon dovoljuje spremembo tožbe do konca glavne obravnave, slednje pomeni, da lahko do istega časovnega mejnika stranka utemeljuje spremembo tožbe z novimi dejstvi in dokazi. Dopustitev spremembe tožbe bi v nasprotnem primeru izgubila vsak smisel. Zanjo zato prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov iz 286. člena ZPP ne velja. Na podlagi obrazloženega je odločitev sodišča prve stopnje, ki je pri svoji odločitvi upoštevalo dejstva in dokaze tožeče stranke iz tretje pripravljalne vloge, ki pomeni spremembo tožbe v skladu s prvim odstavkom 184. člena ZPP, pravilna. Sodišče prve stopnje tako pravilno ni upoštevalo ugovorov tožene stranke o prekluziji in so do le-teh, kot nerelevantnih za postopek, ni bil dolžno posebej opredeljevati tako, da smiselno očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
- V skladu z ZDDV-1 se DDV obračuna po stopnji, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka (prvi odstavek 40. člena ZDDV-1). Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV pa nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZDDV-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poskusno delo - neuspešno opravljeno poskusno delo - komisija
Tožnica je kot strokovna sodelavka opravljala delo na mednarodnih projektih, ki je zelo specifično in zahteva veliko samoiniciativnosti in obvladovanje internetnih strani. Kljub pomoči sodelavcev, ki so odgovorni za projekte, obenem pa potrebujejo nekoga, ki bi bil sposoben samostojno iskati razpise za nove evropske projekte, se je delo tožnice izkazalo koz nezadostno in nezadovoljivo. Tožnica ni izkazala dovolj velike mere samoiniciativnosti in tega od nje tudi v prihodnje ni pričakovati. Za nalogo, ki ji je bila dodeljena s strani vodje odseka in za katero je dobila natančna navodila, je potrebovala veliko več časa, kot je vodja ocenila za primerno, zato je bil zamujen rok, ko naj bi bilo delo končano. Tožnica poskusnega dela ni opravila uspešno, ker ni bila dovolj samoiniciativna, hitra in samostojna, da bi delo opravljala kvalitetno, kot se na takšnem delovnem mestu pričakuje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela zakonita.
OZ člen 83. ZPDI člen 1. ZDR člen 172. ZJU člen 16.
vračilo stroškov izobraževanja - pogodba o izobraževanju - stroški izobraževanja
Toženka in tožeča stranka sta sklenili pogodbo o izobraževanju na višjem sodišču, po kateri je imela toženka obveznost opraviti pravniški državni izpit, ki je bil sestavni del izobraževanja. Ker je bila toženka s pogodbo o izobraževanju zavezana k opravi pravniškega državnega izpita, ki ga ni opravila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpolnjen dejanski stan iz 6. alineje 3. odstavka pogodbe o izobraževanju, da je torej toženka prenehala s šolanjem (z izobraževanjem), ne da bi ga dokončala. Zaradi prenehanja šolanja je toženka dolžna tožeči stranki dolžna povrniti vse stroške v zvezi z izobraževanjem.
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je dolžna toženka vrniti zgolj tiste stroške, ki so navedeni v 2. členu pogodbe o izobraževanju, ne pa tudi nadomestil plače. V pogodbi so navedeni stroški prevoza in drugi stroški izobraževanja iz 102. člena kolektivne pogodbe tožene stranke. Ta poleg stroškov prevoza omenja še kotizacijo, šolnino, stroške prehrane, stroške bivanja in stroške učnih pripomočkov. Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na 106. člen te kolektivne pogodbe, po katerem mora pogodba o izobraževanju določiti obveznost delavca, da zavodu povrne vse materialne ugodnosti, ki jih je bil udeležen med izobraževanjem, med njimi tudi nadomestiti plačo, ki jo je prejel za čas odsotnosti z dela, če ne zaključi izobraževanja v pogodbenem roku. Ta določba nalaga strankama pogodbe o izobraževanju, da ob njenem sklepanju v njej določita med drugim tudi obveznost vračila nadomestila plače, vendar pa je ni mogoče razlagati tako, da mora v primeru izostanka takega dogovora v pogodbi o izobraževanju delavec nadomestilo plače vrniti neposredno na podlagi kolektivne pogodbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za obveznost vrnitve nadomestila plače ne zadošča zapis take obveznosti v internem aktu delodajalca, saj bi bilo to v nasprotju z izrecno zakonsko ureditvijo (172. člen ZDR).
prenehanje štipendijskega razmerja - vračilo štipendije - zmotna uporaba materialnega prava - državna štipendija
Tožnica ni izpolnila pogojev, da bi se po mirovanju štipendijskega razmerja redno vpisala v višji letnik (v študijskem letu 2012/2013). Zato je tožena stranka utemeljeno odločila, da tožnici štipendijsko razmerje preneha. Vrnitev štipendije je urejena v 50. členu ZŠtip. Določeno je, da je v primerih iz 49. člena tega zakona štipendist dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi, v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da že s tem, ko je izpolnjen pogoj po 49. členu ZŠtip o prenehanju štipendijskega razmerja, obstaja tudi dolžnost vrnitve štipendije. Tako razlogovanje je nepravilno. Iz citiranega prvega odstavka 50. člena namreč izhaja, da morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer prvi, da je podan en od primerov iz 49. člena, ki ureja prenehanje štipendijskega razmerja in drugi, da letnika, za katerega bi štipendist moral vrniti štipendijo, ni uspešno zaključil. V sporni zadevi je izpolnjen prvi pogoj, to je prenehanje štipendijskega razmerja, ni pa izpolnjen drugi pogoj, saj je tožnica 2. letnik uspešno zaključila. Izpolnila je namreč vse obveznosti za navedeni letnik in se v študijskem letu 2013/2014 vpisala v 3. letnik. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da v prvem odstavku 50. člena ZŠtip ni določen rok, po katerem bi moral štipendist letnik študija zaključiti. Bistvena je zgolj ugotovitev, ali je štipendist letnik, za katerega je prejemal štipendijo, uspešno zaključil ali ne. Ker je tožnica 2. letnik uspešno zaključila in se tudi redno vpisala v 3. letnik v študijskem letu 2013/2014, s tem ni izpolnjen en od pogojev, določen v prvem odstavku 50. člena ZŠtip za vrnitev štipendije. To posledično pomeni, da štipendije za 2. letnik izobraževalnega programa ni dolžna vrniti toženi stranki. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijano dokončno odločbo tožene stranke in pa 2. točko izreka prvostopenjske odločbe, ki se nanaša na vrnitev štipendije.
ZDR-1 člen 4, 13, 13/2, 22, 31, 31/1, 31/1-3, 54. ZDR člen 11, 11/2. ZPP člen 181.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - pogodba civilnega prava - izpolnjevanje pogojev - izobrazba - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje zavzelo napačno materialnopravno stališče, da ni obstajalo delovno razmerje tožnika pri toženi stranki. Zmotno je ugotovilo, da delo tožnika pri toženi stranki ni potekalo nepretrgano, ker je s potekom projekta digitalizacije gradiv prenehala potreba po opravljanju tega dela in tožena stranka po zaključku projekta za tožnika ni imela več dela, ker je šlo za enkratno nalogo na podlagi projekta. Veljavna zakonodaja ne daje podlage za sklepanje podjemnih pogodb za večletno nepretrgano delo na projektu, če so podani vsi zakonski elementi delovnega razmerja. Tudi v primeru, če so podani elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1 (
delavec se prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca) le določen čas, je prepovedano opravljanje del na podlagi pogodb civilnega prava.
V predmetni zadevi je delo tožnika pri toženi stranki vsebovalo vse elemente delovnega razmerja. Tožnik je opravljal delo prostovoljno, bil je vključen v organiziran delovni proces delodajalca, delo je osebno opravljal v prostorih tožene stranke, z njenimi sredstvi, svojo prisotnost na delu je evidentiral, imel je službeno kartico in služben elektronski naslov, delal je po navodilih nadrejenega, za opravljeno delo pa je prejel dogovorjeno plačilo. Tožnik je svoje delo opravljal nepretrgano, saj je delo opravljal večinoma po 8 ur na dan. Tožnik je bil tako pri toženi stranki v delovnem razmerju od 1. 4. 2009 dalje na delovnem mestu medijskega arhivarja VI, zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu spremenilo in ugodilo tožnikovemu zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja na tem delovnem mestu. Med strankama tega spora je obstajalo delovno razmerje od 1. 4. 2009 dalje vsaj do 31. 7. 2014, to je do datuma, do katerega je imel sklenjeno zadnjo podjemno pogodbo. V preostalem delu je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z zakonitostjo prenehanja delovnega razmerja in v delu, ki se nanaša na pravice iz obstoječega delovnega razmerja.
ZPIZ-2 člen 41, 42, 42/1, 42/1-2, 69, 69/1, 69/1-2.
invalidnost III. kategorije – invalidska pokojnina
Tožnika je prvostopenjsko sodišče pravilno obravnavalo kot stranko, ki ni vključena v obvezno zavarovanje in mora tako na podlagi 2. alineje 1. odstavka 69. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, ker še ni dopolnil 65 let, izpolnjevati pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine so določeni v 41. in 42. členu ZPIZ-2. Pri tem zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine v kolikor gre za poškodbo zunaj dela ali bolezen pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (2. alineja 1. odstavka 42. člena ZPIZ-2). Tožnik tega pogoja ne izpolnjuje, zato ne izpolnjuje splošnih pogojev za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti. Pri tožniku je vzrok ugotovljene invalidnosti bolezen in bi tako glede na starost moral imeti dopolnjeno pokojninsko dobo v obsegu vsaj 7 let in 7 mesecev.