zakupna (najemna) pogodba - pogodbeni namen - obveznost plačila najemnine
Brez predhodne pridobitve gradbenega dovoljenja (ki bi ga tožnik po pridobitvi moral izročiti tožencu, da bi lahko slednji pričel na zakonit in pogodbeno dogovorjen način urejati v najem oddano zemljišče in bi s tem nastopili tudi pogoji za pridobitev uporabnega dovoljenja) toženec ni mogel in ni smel začeti izvajati dejavnosti predelave gradbenih odpadkov na izročenem zemljišču, kar pomeni (kot je to prav tako pravilno zaključilo sodišče prve stopnje), da je bila tožencu onemogočena uporaba spornega prostora (zemljišča) v skladu z jasno izraženim pogodbenim namenom in pravno naravo najemne pogodbe. Če pa ni zagotovitve možnosti rabe (na zakonit in dogovorjen način), ne nastopi tudi obveznost plačila najemnine.
ZDDV-1 člen 33, 33/1, 40, 40/1. ZPP člen 184, 184/1, 286.
sprememba tožbe - navajanje novih dejstev in dokazov - prekluzija - obračun DDV glede na čas opravljene storitve
Ker zakon dovoljuje spremembo tožbe do konca glavne obravnave, slednje pomeni, da lahko do istega časovnega mejnika stranka utemeljuje spremembo tožbe z novimi dejstvi in dokazi. Dopustitev spremembe tožbe bi v nasprotnem primeru izgubila vsak smisel. Zanjo zato prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov iz 286. člena ZPP ne velja. Na podlagi obrazloženega je odločitev sodišča prve stopnje, ki je pri svoji odločitvi upoštevalo dejstva in dokaze tožeče stranke iz tretje pripravljalne vloge, ki pomeni spremembo tožbe v skladu s prvim odstavkom 184. člena ZPP, pravilna. Sodišče prve stopnje tako pravilno ni upoštevalo ugovorov tožene stranke o prekluziji in so do le-teh, kot nerelevantnih za postopek, ni bil dolžno posebej opredeljevati tako, da smiselno očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
- V skladu z ZDDV-1 se DDV obračuna po stopnji, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka (prvi odstavek 40. člena ZDDV-1). Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV pa nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZDDV-1.
Napačen je materialnopravni zaključek pritožbe, da je zastaranje zoper subsidiarno odgovornega lastnika začelo teči znova naslednji dan po tem, ko je bil vložen predlog za izvršbo. Glede terjatve, ki se nanaša na najemnika Z.R. d.o.o. je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da se predmetni del zahtevka nanaša na poslovne prostore in zato določbe SZ-1 niso uporabne (peti odstavek 2. člen SZ-1), in je potrebno uporabiti določbe SPZ, iz katerih pa izhaja obveznost etažnih lastnikov na skupnih delih, ki je sorazmerna njihovemu solastniškemu deležu. Slednje pa pomeni, da je za obveznosti dobaviteljev zakonsko obvezan le lastnik poslovnega prostora, torej tožena stranka. SPZ ne predvideva subsidiarne odgovornosti lastnika stanovanja, ampak kot zavezanca za plačilo obratovalnih stroškov določa lastnika posamezne etažne enote. Na neuporabnost SZ-1 v konkretnem primeru oz. merodajnost ZPSPP bi pravdni stranki ob dolžni skrbnosti morali pomisliti že tekom postopka pred sodiščem na prvi stopnji.
Tožnica je v drugem individualnem delovnem sporu zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri A. d. d. (ki je bil njen delodajalec do dne, ko je bila na podlagi pogodbe o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev prevzeta k B.B. s. p.), v tem sporu pa zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tožencu, s katerim je A. d. d. sklenil pogodbo o najemu istega poslovnega prostora. Medtem ko je med A. d. d. in B.B. s. p. obstajala poleg najemne pogodbe še pogodba o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev, pa med A. d. d. in tožencem ni tovrstne povezave, med B.B. s.p. in tožencem prav tako ne. Ne nazadnje je bila tožnica pri B.B. s.p. zaposlena še vse od 29. 4. 2015, ko ji je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zgolj obstoj delovnega razmerja tožnice pri B.B. s.p., brez dejanskega opravljanja dela v spornem lokalu, pri čemer tožnica tudi ni uspela v sporu zoper A. d.d., ne pomeni, da je toženec s tem, ko je postal najemnik lokala, postal tožničin delodajalec. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podlage za ugotovitev obstoja tožničinega delovnega razmerja pri tožencu in tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
ZGD-1 člen 404, 521, 521/1-7, 522. ZFPPIPP člen 421, 427.
prenehanje družbe - prisilna likvidacija po uradni dolžnosti - pristojnost
Postopek prisilne likvidacije izvede (likvidacijsko) sodišče (drugi odstavek 404. člena v zvezi s 522. členom ZGD-1). Ta postopek pa je urejen v ZFPPIPP (členi od 419 do 423), kar pomeni, da v konkretnem primeru za odločanje o začetku postopka prisilne likvidacije (izdaja sklepa o začetku likvidacije, ki inplicira tudi sprejem sklepa o tem, ali so podani vzroki za prenehanje družbe) ni pristojno sodišče, ki je pristojno za odločanje o vpisih podatkov o pravni osebi v sodni register. Likvidacijsko sodišče, ki sprejme sklep o likvidaciji (katerega vsebina je tudi razlog za prenehanje), pa pošlje ta sklep registrskemu organu, da vpiše začetek likvidacije v sodni register (1. točka 421. člena ZFPPIPP).
ZDR-1 člen 39, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 204.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni izhajalo iz jasnega okvira izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpodbijana odpoved ni bila podana le zaradi očitane kršitve delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja tatvine, ampak tudi zaradi hujše kršitve delovne obveznosti - konkurenčne prepovedi, česar sodišče prve stopnje ni presojalo. Pri presoji kršitve z znaki kaznivega dejanja sodišče prve stopnje ni natančno izhajalo iz določbe 204. člena KZ-1, kar je imelo za posledico nejasne oziroma pomanjkljive dokazne zaključke. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo nobenih dejstev, kot jih nalaga prvi odstavek 109. člena ZDR-1, ki poleg obstoja zakonskih razlogov iz prvega odstavka 110. člena za zakonitost izredne odpovedi določa še dodatni pogoj, to je ugotovitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V zvezi s tem izredna odpoved poudarja naravo očitanih kršitev, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do očitka kršitve konkurenčne prepovedi (39. člen ZDR-1) in do tožnikovega ugovora o prepozno podani odpovedi. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Dejstvo, da je tožena stranka del opravil tožnika prenesla na zunanjega izvajalca, zaradi česar se je obseg dela tožnika zmanjšal, predstavlja organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bil naveden tudi v obrazložitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Takšna odločitev tožene stranke je bila v njeni pristojnosti, smotrnosti takšne odločitve pa sodišče ne more ocenjevati. Smotrnost te odločitve tudi ni bistvena za to, da se ugotovi, da se je potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, zmanjšala. Tudi prenos dela tožnikovih opravil na njegove sodelavce je bil utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je zaradi spremembe v organizaciji dela pri toženi stranki prišlo do tega, da je tožnikovo delo pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno (ker so to delo pričeli opravljati tožnikovi sodelavci).
Pri tožbenih zahtevkih v obravnavani zadevi gre za navidezno eventualno kumulacijo, saj je s primarnim vtoževana razveljavitev izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, s podrednim pa odprava istih posamičnih upravnih aktov. Ker je v okoliščinah predmetne zadeve, ko je predsodni postopek uveden po uradni dolžnosti in v njem s prvostopenjsko odločbo ugotovljeno, da ima tožnik v spornem obdobju lastnost zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, pravne posledice mogoče odpraviti z odpravo obeh upravnih odločb, bi sodišče takšna zahtevka moralo obravnavati kot enoten zahtevek. Sicer pa je primarni zahtevek vsebovan v pravilnem podrednem zahtevku. Zaradi zavrnitve primarnega in podrednega zahtevka je izrek prvostopenjske sodbe nejasen, pa tudi sicer iz njegove vsebine ni razvidna vsebina enega ali drugega. Nejasnost izreka izpodbijane sodbe pomeni bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni takšna, da je v pritožbenem postopku ne bi bilo mogoče odpraviti. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke zavrnilo.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ima tožnik iz naslova družbeništva v B. d. o. o., v kateri je bil poslovodna oseba, v spornem obdobju lastnost zavarovanca na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1. Zavarovalno razmerje po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 nastane z dnem vpisa gospodarske družbe in poslovodenja v sodni register in preneha z dnem izbrisa iz registra. Zato je bistveno le, da tožnik, ki je bil sam dolžan vložiti prijavo v zavarovanje, tega ni storil. Glede na 50. člen ZMEPIZ je bila po uradni dolžnosti to dolžna storiti tožena stranka. Za pridobitev lastnosti zavarovanca je namreč potrebna prijava v zavarovanje, oziroma ob izostanku prijave v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje izdaja ustreznega posamičnega upravnega akta po uradni dolžnosti, s katerim se nadomesti opustitvena dolžnost z zakonom zavezane osebe. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da sta izpodbijana upravna akta o ugotovljeni lastnosti zavarovanca v spornem obdobju na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 pravilna in zakonita.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Tožnik je opravljal delo pri toženi stranki na podlagi sklenjenih pogodb o poslovnem sodelovanju kot oblikovalec zvoka. Tožnikovo delo za toženo stranko ni bilo nepretrgano, kontinuirano. Tožena stranka je pri organizaciji dela docela upoštevala tožnikovo pripravljenost za delo in se prilagajala njegovim obveznostim (glede študija in ansambla), pri čemer tožnik poslovno ni sodeloval izključno s toženo stranko. Po drugi strani pa tudi na strani tožene stranke ni bilo konstantne potrebe po tožnikovem delu. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da med tožnikom in toženo stranko ni obstajalo delovno razmerje, pač pa poslovno sodelovanje, zato tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni utemeljen.
stek kaznivih dejanj – izrek enotne kazni – neprava obnova kazenskega postopka – časovna veljavnost kazenskega zakona – uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona – milejši zakon
Za odločanje o tem, kateri zakon naj se uporabi pri izreku enotne kazni, je ključen trenutek, ko so se stekli pogoji za izrek enotne kazni, to pa je trenutek, ko obsojeni izvrši zadnje od kaznivih dejanj, za katere se izreka enotna kazen.
Pri izreku kazni za kazniva dejanja v steku ni mogoče uporabiti zakona, ki v času izvršitve zadnjega kaznivega dejanja, še ni veljal. Mogoče pa je uporabiti novejši zakon, v kolikor je ta za obsojenca milejši.
invalidnost – invalidska pokojnina – invalidnost I. Kategorije – predlog za obnovo postopka – obnova postopka – zavrženje predloga – nov dokaz – nova dejstva
Samo sklicevanje tožnice na informacijo pridobljeno na strokovnem posvetu, da izpostavljenost prekomernemu hrupu povzroča takšne zdravstvene težave kot jih ima, ne predstavlja zakonitega razloga za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP (če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku). Obnovitveni razlog bi bil podan le, če bi tožnica uveljavljala novo dejstvo ali predložila nove dokaze, ki bi se nanašali na dejansko stanje v njeni zadevi, na konkretne dokaze o vplivu prekomernega hrupa v domačem okolju na njene zdravstvene težave.
Prvostopenjsko sodišče je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, zato je tožnikova pritožba nedovoljena v skladu s 343. členom ZPP in bi jo moral zavreči s sklepom že predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka. Pritožba je po četrtem odstavku 343. člena ZPP nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Prav slednje dejansko stanje (pomanjkanje pravnega interesa za pritožbo) je podano v navedenem primeru. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrglo.
ZDR-1 člen 36, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-4. ZJU člen 154, 154/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenec - odsotnost z dela - obveščanje
Okoliščine storjene kršitve, to je, da tožnika v spornem času ni bilo na delo kljub odločbi ZZZS in da o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil tožene stranke, glede na naravo, težo in posledice kršitve niso takšne, da bi opravičevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot skrajno sredstvo sankcioniranja delavca. Zaradi opustitve obvestila tožnika o razlogih za odsotnost v spornem obdobju organizacija delovnega procesa pri toženi stranki ni bila bistveno otežena. Tožnik je bil skoraj dve leti pred podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v neprekinjenem bolniškem staležu, zato je tožena stranka morala že v tem času delovni proces organizirati brez tožnika. Tožnik tožene stranke tudi v času trajanja bolniškega staleža nikoli ni obveščal o njegovem podaljšanju, temveč je bila tožena stranka o tem obveščena s prejemom odločb ZZZS. Glede na to, da je tožnikov nadrejeni vodjo kadrovske službe o tožnikovi odsotnosti obvestil šele 25. 8. 2014, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil tožnik v resnici pogrešan šele s tem dnem in da njegova odsotnost (oziroma opustitev obvestitve o razlogih zanjo) ni bistveno vplivala na organizacijo delovnega procesa. Poleg tega ugotovljena kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ni v tolikšni meri vplivala na medsebojna razmerja pravdnih strank, na njuno medsebojno zaupanje in na možnost nadaljnjega sodelovanja, da bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
sestavine pritožbe - podpis pritožnika - nepopolna pritožba - podpis pravne osebe - lastnoročni podpis - ime osebe pooblaščene za zastopanje - postopek s pritožbo - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev
Za podpis ne zadošča, da je na koncu pritožbe navedena tožena stranka (torej družba A. d. o. o.) in odtisnjen njen žig. Podpis pravne osebe bi moral vsebovati še navedbo imena in funkcije osebe, pooblaščene za zastopanje, ter njen lastnoročni podpis.
obveznost plačila - plačilo plače - nadure - stroški prevoza na delo in z dela - stroški prehrane
Tožnica je v spornem obdobju opravljala večje število ur dela od števila ur, dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi in je delo v tem obdobju opravljala tudi ob vikendih, za kar pa ni prejela plačila. Zato je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo vtoževane zneske iz naslova nadur, povrnitve stroškov na delo in z dela ter stroškov prehrane.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poskusno delo - neuspešno opravljeno poskusno delo - komisija
Tožnica je kot strokovna sodelavka opravljala delo na mednarodnih projektih, ki je zelo specifično in zahteva veliko samoiniciativnosti in obvladovanje internetnih strani. Kljub pomoči sodelavcev, ki so odgovorni za projekte, obenem pa potrebujejo nekoga, ki bi bil sposoben samostojno iskati razpise za nove evropske projekte, se je delo tožnice izkazalo koz nezadostno in nezadovoljivo. Tožnica ni izkazala dovolj velike mere samoiniciativnosti in tega od nje tudi v prihodnje ni pričakovati. Za nalogo, ki ji je bila dodeljena s strani vodje odseka in za katero je dobila natančna navodila, je potrebovala veliko več časa, kot je vodja ocenila za primerno, zato je bil zamujen rok, ko naj bi bilo delo končano. Tožnica poskusnega dela ni opravila uspešno, ker ni bila dovolj samoiniciativna, hitra in samostojna, da bi delo opravljala kvalitetno, kot se na takšnem delovnem mestu pričakuje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela zakonita.
stroški kazenskega postopka - podlaga za odločitev o stroških - bodoča negotova dejstva - oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka
Sodišče prve stopnje odločbe o plačilu stroškov postopka ni oprlo na okoliščine, ki so obstajale ob izdaji sodbe, pač pa na bodoča negotova dejstva, kar nasprotuje splošnemu procesnemu standardu, da sodišče zakon uporabi na ugotovljeno dejansko stanje. Odločitev o plačilu stroškov lahko temelji le na okoliščinah, ki so bile podane do izdaje odločbe, zato je sodišče prve stopnje s tem kršilo določbo prvega odstavka 95. člena ZKP.
ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-20., 48, 56. ZDavP-2 člen 65.
obvezno zdravstveno zavarovanje - prispevki
Tožnik od spornega dne dalje ni imel več urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zaradi ureditve obveznega zdravstvenega zavarovanja je toženka (Območna enota A.) z dopisom tožnika pozvala k ustrezni ureditvi obveznega zdravstvenega zavarovanja oziroma, k predložitvi ustreznih dokumentov za ureditev obveznega zdravstvenega zavarovanja po ustrezni zavarovalni podlagi. Tožnik se na poziv tožene stranke ni odzval, zato je toženka po uradni dolžnosti izdala upravno odločbo, da se tožnik vključi v obvezno zavarovanje po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Odločba je postala dokončna in pravnomočna. Dokler je tožnik vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje na navedeni pravni podlagi, je dolžan plačevati prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje.
ZDR-1 člen 4, 13, 13/2, 22, 31, 31/1, 31/1-3, 54. ZDR člen 11, 11/2. ZPP člen 181.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - pogodba civilnega prava - izpolnjevanje pogojev - izobrazba - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje zavzelo napačno materialnopravno stališče, da ni obstajalo delovno razmerje tožnika pri toženi stranki. Zmotno je ugotovilo, da delo tožnika pri toženi stranki ni potekalo nepretrgano, ker je s potekom projekta digitalizacije gradiv prenehala potreba po opravljanju tega dela in tožena stranka po zaključku projekta za tožnika ni imela več dela, ker je šlo za enkratno nalogo na podlagi projekta. Veljavna zakonodaja ne daje podlage za sklepanje podjemnih pogodb za večletno nepretrgano delo na projektu, če so podani vsi zakonski elementi delovnega razmerja. Tudi v primeru, če so podani elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1 (
delavec se prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca) le določen čas, je prepovedano opravljanje del na podlagi pogodb civilnega prava.
V predmetni zadevi je delo tožnika pri toženi stranki vsebovalo vse elemente delovnega razmerja. Tožnik je opravljal delo prostovoljno, bil je vključen v organiziran delovni proces delodajalca, delo je osebno opravljal v prostorih tožene stranke, z njenimi sredstvi, svojo prisotnost na delu je evidentiral, imel je službeno kartico in služben elektronski naslov, delal je po navodilih nadrejenega, za opravljeno delo pa je prejel dogovorjeno plačilo. Tožnik je svoje delo opravljal nepretrgano, saj je delo opravljal večinoma po 8 ur na dan. Tožnik je bil tako pri toženi stranki v delovnem razmerju od 1. 4. 2009 dalje na delovnem mestu medijskega arhivarja VI, zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu spremenilo in ugodilo tožnikovemu zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja na tem delovnem mestu. Med strankama tega spora je obstajalo delovno razmerje od 1. 4. 2009 dalje vsaj do 31. 7. 2014, to je do datuma, do katerega je imel sklenjeno zadnjo podjemno pogodbo. V preostalem delu je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z zakonitostjo prenehanja delovnega razmerja in v delu, ki se nanaša na pravice iz obstoječega delovnega razmerja.
Sodišče prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec ne izvrši enega od pogojev, ki so mu bili naloženi v sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.