redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Dejstvo, da je tožena stranka del opravil tožnika prenesla na zunanjega izvajalca, zaradi česar se je obseg dela tožnika zmanjšal, predstavlja organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bil naveden tudi v obrazložitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Takšna odločitev tožene stranke je bila v njeni pristojnosti, smotrnosti takšne odločitve pa sodišče ne more ocenjevati. Smotrnost te odločitve tudi ni bistvena za to, da se ugotovi, da se je potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, zmanjšala. Tudi prenos dela tožnikovih opravil na njegove sodelavce je bil utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je zaradi spremembe v organizaciji dela pri toženi stranki prišlo do tega, da je tožnikovo delo pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno (ker so to delo pričeli opravljati tožnikovi sodelavci).
stroški kazenskega postopka - podlaga za odločitev o stroških - bodoča negotova dejstva - oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka
Sodišče prve stopnje odločbe o plačilu stroškov postopka ni oprlo na okoliščine, ki so obstajale ob izdaji sodbe, pač pa na bodoča negotova dejstva, kar nasprotuje splošnemu procesnemu standardu, da sodišče zakon uporabi na ugotovljeno dejansko stanje. Odločitev o plačilu stroškov lahko temelji le na okoliščinah, ki so bile podane do izdaje odločbe, zato je sodišče prve stopnje s tem kršilo določbo prvega odstavka 95. člena ZKP.
Obseg navedb, ki jih mora stranka podati, je odvisen tudi od navedb nasprotne stranke.
Zaslišanje notarja je tožena stranka predlagala prav v zvezi z navedbami o sklenitvi dogovora o načinu plačila s prevzemom obveznosti tožeče stranke do banke. Strankam pa ni potrebno vnaprej navesti dobesedno vsega, kar bo priča izpovedala, da bi bil dokazni predlog substanciran.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - CESTE IN CESTNI PROMET
VSL0066245
ZP-1 člen 14, 14/3, 14/3-2, 66, 66/3, 136, 136/1, 136/1-8, 154, 154-1, 154-3. ZCes-1 člen 30, 30/4, 30/4-3.
pravica prekrškovnega organa do pritožbe - dovoljenost pritožbe - zahteva za sodno varstvo - pritožba zoper odločitev o zahtevi za sodno varstvo - sodba, s katero se postopek ustavi - razlogi za pritožbo - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - dokazna ocena - nestrinjanje z dokazno oceno
Pritožbene navedbe prekrškovnega organa predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje in nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar je pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1; iz tega razloga pa pritožba prekrškovnega organa zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo ter odpravi ali spremeni odločbo prekrškovnega organa in ustavi postopek o prekršku, ni dovoljena.
Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30 - dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
OZ člen 83. ZPDI člen 1. ZDR člen 172. ZJU člen 16.
vračilo stroškov izobraževanja - pogodba o izobraževanju - stroški izobraževanja
Toženka in tožeča stranka sta sklenili pogodbo o izobraževanju na višjem sodišču, po kateri je imela toženka obveznost opraviti pravniški državni izpit, ki je bil sestavni del izobraževanja. Ker je bila toženka s pogodbo o izobraževanju zavezana k opravi pravniškega državnega izpita, ki ga ni opravila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpolnjen dejanski stan iz 6. alineje 3. odstavka pogodbe o izobraževanju, da je torej toženka prenehala s šolanjem (z izobraževanjem), ne da bi ga dokončala. Zaradi prenehanja šolanja je toženka dolžna tožeči stranki dolžna povrniti vse stroške v zvezi z izobraževanjem.
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je dolžna toženka vrniti zgolj tiste stroške, ki so navedeni v 2. členu pogodbe o izobraževanju, ne pa tudi nadomestil plače. V pogodbi so navedeni stroški prevoza in drugi stroški izobraževanja iz 102. člena kolektivne pogodbe tožene stranke. Ta poleg stroškov prevoza omenja še kotizacijo, šolnino, stroške prehrane, stroške bivanja in stroške učnih pripomočkov. Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na 106. člen te kolektivne pogodbe, po katerem mora pogodba o izobraževanju določiti obveznost delavca, da zavodu povrne vse materialne ugodnosti, ki jih je bil udeležen med izobraževanjem, med njimi tudi nadomestiti plačo, ki jo je prejel za čas odsotnosti z dela, če ne zaključi izobraževanja v pogodbenem roku. Ta določba nalaga strankama pogodbe o izobraževanju, da ob njenem sklepanju v njej določita med drugim tudi obveznost vračila nadomestila plače, vendar pa je ni mogoče razlagati tako, da mora v primeru izostanka takega dogovora v pogodbi o izobraževanju delavec nadomestilo plače vrniti neposredno na podlagi kolektivne pogodbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za obveznost vrnitve nadomestila plače ne zadošča zapis take obveznosti v internem aktu delodajalca, saj bi bilo to v nasprotju z izrecno zakonsko ureditvijo (172. člen ZDR).
Pravno pomembno je tudi, da bi pri zlorabi pravne osebe po 4. alinei prvega odstavka 8. člena ZGD-1 pravna oseba lahko poslovala (je bila zmožna poslovati, ker je npr. imela stvari, ki jih je prodajala na trgu oz. je imela finančna sredstva, s katerimi bi te stvari lahko nabavila), vendar pa po volji družbenikov tega ni več počela, ker je bilo celotno poslovanje ali bistveni del poslovanja s tretjimi osebami prenesen na drugo osebo, in sicer zaradi tega, da bi zlorabljena pravna oseba svojim upnikom ne bi bila sposobna odplačevati dolgov.
ugotovitvena tožba - dopustnost ugotovitvene tožbe - ugotovitev materialnopravne predpostavke za obstoj pravnega razmerja - ugotovitev obstoja razlogov za odpoklic
Pri ugotovitvi, ali so obstajali razlogi za odpoklic, ne gre za pravno razmerje ali pravico, temveč le za materialnopravno predpostavko, ki jo za veljavnost odpoklica (in s tem prenehanja korporacijskega razmerja) zahteva materialno pravo. Tožba na ugotovitev obstoja materialnopravnih predpostavk za obstoj pravnega razmerja pa ni dopustna.
ZSVarPre člen 31, 31/3, 31/1-3, 31/2, 31/3. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči člen 12. ZUPJS člen 34, 34/1. ZUP člen 6, 6/2.
denarna socialna pomoč - višina - zmotna uporaba materialnega prava - zagotovljena oskrba - znižanje denarne socialne pomoči
Ob tem, da tožnik sam plačuje tekoče stroške bivanja, je presoja sodišča prve stopnje, da ima bivanje zagotovljeno v celoti in s tem zagotovljeno tudi 15 % osnovno oskrbo, zmotna. Tožnik bi imel v celoti zagotovljeno bivanje le v primeru, da zaradi bivanja ne bi imel nobenih stroškov. Le v tem primeru bi bilo mogoče šteti, da mu je zaradi zagotovljenega bivanja zagotovljena 15 % osnovna oskrba. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je izpodbijane odločbe odpravilo glede dela, ki se nanaša na zmanjšanje denarne socialne pomoči za 15 % in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno upravno odločanje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poskusno delo - neuspešno opravljeno poskusno delo - komisija
Tožnica je kot strokovna sodelavka opravljala delo na mednarodnih projektih, ki je zelo specifično in zahteva veliko samoiniciativnosti in obvladovanje internetnih strani. Kljub pomoči sodelavcev, ki so odgovorni za projekte, obenem pa potrebujejo nekoga, ki bi bil sposoben samostojno iskati razpise za nove evropske projekte, se je delo tožnice izkazalo koz nezadostno in nezadovoljivo. Tožnica ni izkazala dovolj velike mere samoiniciativnosti in tega od nje tudi v prihodnje ni pričakovati. Za nalogo, ki ji je bila dodeljena s strani vodje odseka in za katero je dobila natančna navodila, je potrebovala veliko več časa, kot je vodja ocenila za primerno, zato je bil zamujen rok, ko naj bi bilo delo končano. Tožnica poskusnega dela ni opravila uspešno, ker ni bila dovolj samoiniciativna, hitra in samostojna, da bi delo opravljala kvalitetno, kot se na takšnem delovnem mestu pričakuje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela zakonita.
Sodišče prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec ne izvrši enega od pogojev, ki so mu bili naloženi v sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje in že toženca pred njim, da je upoštevan podatek o zavarovalni osnovi za leto 1991 pri izračunu tožnikove pokojninske osnove napačen. Upoštevani znesek zavarovalne osnove je nelogičen že na prvi pogled, ker je tožnik v tem letu posloval slabo in so mu bili prispevki od 1. 7. dalje celo odpisani. Gre torej za napako, ki jo je
lahko
ugotoviti ali zaznati. Takšno stanje pa pomeni napačno ugotovljeno dejansko stanje. Posledično je bila napačno izračunana pokojninska osnova in starostna pokojnina neutemeljeno odmerjena od najvišje pokojninske osnove. Ker sta bili zmotno uporabljeni določbi 39. in 41. člena ZPIZ-1, je imel toženec v 183. členu ZPIZ-2 podlago, da je z izpodbijanima odločbama spremenil odločbo z dne 28. 11. 2006 in na novo odmeril sorazmerni del starostne pokojnine, in sicer na podlagi pravilnih podatkov o zavarovalnih osnovah za leto 1991. Z izdajo izpodbijanih odločb je bila tako z učinkom za naprej sanirana napaka pri previsoko odmerjenem sorazmernem delu starostne pokojnine. Do zmanjšanja sorazmernega dela starostne pokojnine oziroma spremenjene odločbe z dne 28. 11. 2006 je prišlo le zaradi očitno napačnega podatka o zavarovalni osnovi za leto 1991. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb toženca in novo odmero sorazmernega dela starostne pokojnine.
nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev - pravica do nadomestila plače - izplačilo dajatve
V konkretnem primeru ni jasno, ali gre za spor o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev ali za spor o izplačilu navedene denarne dajatve. Izrek prvostopenjskega posamičnega upravnega akta ni konkretiziran, saj iz njega ne izhaja, za katero časovno obdobje je zavrnjena uveljavljana denarna dajatev. Že iz teh razlogov in ker v predsodnem postopku ni bilo postopano po 7. členu ZUP o pomoči neuki stranki, sta z izpodbijano sodbo oba upravna akta pravilno odpravljena.
V konkretnem primeru je ostalo pravno odločilno dejstvo za izplačevanje sporne denarne dajatve (nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu) pomanjkljivo razčiščeno in zato posledično ni mogoč preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik v spornem obdobju v zavarovanje prijavljen po 28. zavarovalni podlagi, glede na razpoložljivo listinsko dokazno gradivo, še zlasti odločbi Zavoda RS za zaposlovanje, še ne dokazuje, da je bil tudi dejansko prejemnik nadomestila plače za čas brezposelnosti. Ker je tožnik v sodnem in predsodnem postopku zatrjeval nasprotno, bi morala tožena stranka to okoliščino razčistiti, saj bi šele potem lahko pravilno in zakonito odločila o upravičenosti ali neupravičenosti do izplačila nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v spornem obdobju. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
V primeru (protipravne) odobritve kredita je škoda enaka višini neplačanega oziroma nevrnjenega kredita z morebitnimi stroški in obrestmi. Pred datumom zapadlosti plačila kredita zastaralni rok tako ni pričel teči in je stališče sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči z datumom odobritve kredita, materialnopravno zmotno.
Pravni posli so bili sicer sklenjeni v obliki novih kreditnih pogodb (s samostojno kreditno partijo), vendar za poplačilo prejšnjih obveznosti in ob pridobitvi novih zavarovanj. Z novo kreditno pogodbo ni bil dan nov kredit (odobrila se je le nova, nižja ali enaka izpostavljenost banke do družbe glede na prejšnje stanje
oziroma znesek kreditne obveznosti), tako da gre za nadaljevanje obstoječega kreditnega razmerja.
Pri odločanju o kreditih, ki so bili namenjeni za poplačilo prejšnjih kreditov, so imele tožene stranke na voljo dve (slabi) možnosti
–
odobriti obnovo kreditov ali pa odpovedati prej sklenjene kreditne pogodbe in začeti postopke prisilne izterjave naložbe z izvršilnimi sredstvi. Presoja skrbnosti v smislu 6. člena OZ (kot merila protipravnosti ravnanja toženih strank oziroma hude malomarnosti) je odvisna od tega, ali so se pred odobritvijo prepričali o bonitetni oceni družb in ali so spremljali poslovanje ter kvaliteto zavarovanja terjatev. Če so pri tem napačno ocenili sposobnosti komitenta vrniti prejeti kredit, jim zaradi tega še ni mogoče očitati protipravnosti oziroma hude malomarnosti.
Kljub izostanku ocene tveganja naložbe in bonitetne ocene v pisni obliki so bile tožene stranke pred odločanjem o obnovi kredita oziroma pred podajo predlogov zanjo seznanjene z informacijami o poslovanju komitentov in tveganostjo naložb. Ravnale so v dobri veri, da gre za najboljšo rešitev in v skladu z interesi tožeče stranke. Toženim strankam zato ni mogoče očitati neskrbnosti (protipravnosti).
spor majhne vrednosti – nesporna dejstva – priznanje dejstev – trditveno in dokazno breme – pritožbene novote – neizvedba naroka – dovoljena razpolaganja z zahtevkom
Tožeča stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi, s katero je dopolnila tožbo, odgovorila na ugovorne navedbe tožene stranke in podala trditve ter predložila dokaze, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem je nedvomno trditveno in dokazno breme za nasprotne ugovorne navedbe prešlo na toženo stranko, ki bi morala te svoje trditve konkretno pojasniti in zanje predložiti dokaze. Ker le-tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. V nadaljevanju (pravdnega) postopka namreč tožena stranka trditvam o dejstvih, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala tožbeni zahtevek po temelju in višini, ni konkretizirano nasprotovala. Zato jih je sodišče pravilno štelo za priznana.
Namen procesne omejitve iz tretjega odstavka 3. člena ZPP je onemogočiti strankam s procesnimi sredstvi doseči učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne bi mogle doseči. V konkretnem primeru pa za takšno situacijo nedvomno ne gre.
stek kaznivih dejanj – izrek enotne kazni – neprava obnova kazenskega postopka – časovna veljavnost kazenskega zakona – uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona – milejši zakon
Za odločanje o tem, kateri zakon naj se uporabi pri izreku enotne kazni, je ključen trenutek, ko so se stekli pogoji za izrek enotne kazni, to pa je trenutek, ko obsojeni izvrši zadnje od kaznivih dejanj, za katere se izreka enotna kazen.
Pri izreku kazni za kazniva dejanja v steku ni mogoče uporabiti zakona, ki v času izvršitve zadnjega kaznivega dejanja, še ni veljal. Mogoče pa je uporabiti novejši zakon, v kolikor je ta za obsojenca milejši.
ZDR-1 člen 39, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 204.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni izhajalo iz jasnega okvira izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpodbijana odpoved ni bila podana le zaradi očitane kršitve delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja tatvine, ampak tudi zaradi hujše kršitve delovne obveznosti - konkurenčne prepovedi, česar sodišče prve stopnje ni presojalo. Pri presoji kršitve z znaki kaznivega dejanja sodišče prve stopnje ni natančno izhajalo iz določbe 204. člena KZ-1, kar je imelo za posledico nejasne oziroma pomanjkljive dokazne zaključke. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo nobenih dejstev, kot jih nalaga prvi odstavek 109. člena ZDR-1, ki poleg obstoja zakonskih razlogov iz prvega odstavka 110. člena za zakonitost izredne odpovedi določa še dodatni pogoj, to je ugotovitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V zvezi s tem izredna odpoved poudarja naravo očitanih kršitev, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do očitka kršitve konkurenčne prepovedi (39. člen ZDR-1) in do tožnikovega ugovora o prepozno podani odpovedi. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF, saj je ocenilo, da je z njim kršen 14. člen Ustave RS. Hkrati je tožencu, izvajalcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi razveljavljenih zakonskih določb. Zakonodajalec je sicer z ZOPRZUJF zatem še sam uredil odpravo posledic neustavnih zakonskih določb ZUJF tako, da je določil plačilo nastalih razlik med prehodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino za nazaj v dveh obrokih. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 52/2016 zavzelo stališče, da odločbe Ustavnega sodišča RS ni mogoče pravilno razlagati in uporabiti le na način, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev in da v slabši položaj v nasprotju s 44. členom ZUstS postavlja uživalce pokojnin, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločitve o negativni uskladitvi pokojnin. Takšni zavarovanci so v različnih pravnih položajih glede na citirano določbo 44. člena ZUstS in se zato lahko drugače obravnavajo.
Tožnik ne glede na to, da je izpodbijana prvostopna odločba o plačilu razlike pokojnin že realizirana, ni izgubil pravice, da bi se odločba o negativni uskladitvi pokojnine, ki je bila izdana na podlagi neustavnih zakonskih določb ZUJF, bodisi odpravila ali razveljavila. Od odprave ali razveljavitve nezakonitega posamičnega upravnega akta o negativni uskladitvi pokojnine je namreč odvisna tudi pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti in s tem odprava posledic protiustavnega posega v starostno pokojnino ter izplačila pripadajoče razlike pravnomočno priznane pokojninske dajatve z zamudo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje zaradi odločitve o zakonskih zamudnih obrestih.
ZPIZ-2 člen 41, 42, 42/1, 42/1-2, 69, 69/1, 69/1-2.
invalidnost III. kategorije – invalidska pokojnina
Tožnika je prvostopenjsko sodišče pravilno obravnavalo kot stranko, ki ni vključena v obvezno zavarovanje in mora tako na podlagi 2. alineje 1. odstavka 69. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, ker še ni dopolnil 65 let, izpolnjevati pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine so določeni v 41. in 42. členu ZPIZ-2. Pri tem zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine v kolikor gre za poškodbo zunaj dela ali bolezen pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (2. alineja 1. odstavka 42. člena ZPIZ-2). Tožnik tega pogoja ne izpolnjuje, zato ne izpolnjuje splošnih pogojev za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti. Pri tožniku je vzrok ugotovljene invalidnosti bolezen in bi tako glede na starost moral imeti dopolnjeno pokojninsko dobo v obsegu vsaj 7 let in 7 mesecev.