Uredba (EU) št. 1215/2015 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 5, 7, 7/2. ZPP člen 17, 17/2, 18.
Sodišče prve stopnje je glede na vsebino Uredbe (Poglavje II, Pristojnost, Oddelek 1, Splošne določbe) v točki 7 obrazložitve pravilno ugotovilo, da so lahko (ne glede na vsebino prvega odstavka 4. člena) v skladu s 5. členom Uredbe osebe s stalnim prebivališčem v državi članici, tožene (tudi) pred sodišči druge države članice, in sicer na podlagi pravil iz Oddelkov 2 do 7 tega poglavja. Med drugim tudi v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka (drugi odstavek 7. člena Oddelka 2, Posebna pristojnost). Pojasnilo je tudi, da besedna zveza „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“, krije tako pristojnost kraja, kjer je nastal škodni dogodek kot tudi kraja, kjer je nastala škoda, tako da lahko tožeča stranka izbira pristojnost sodišča tako ene kot tudi druge države članice, če kraja nista v isti državi članici.
- Tožnica v obravnavani zadevi zatrjuje nastanek (neposredne) škode na njenem premoženju, kraj oziroma območje tako zatrjevane škode (Občini S.o.D.) pa je po veljavni zakonodaji EU in praksi Sodišča EU, na katero se sklicuje tudi toženka, upoštevna navezna okoliščina za določitev pristojnosti sodišča v sporih z mednarodnim elementom.
spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi – pavšalni pritožbeni razlogi
V sporu majhne vrednosti se sme odločba sodišča prve stopnje izpodbijati le zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava.
Tožena stranka je bila kot organizator tekmovanja dolžna zagotoviti pogoje za varnost igralcev. To je narekovalo tudi izbiro strokovno usposobljenega sodnika, kar je tudi storila. Tudi, če bi šteli, da je kot ravnanje organizatorja šteti tudi ravnanje sodnika na tekmi, ki zanj deluje (147. člen Obligacijskega zakona) in bi ob neustrezni izbiri oz. neustreznem ravnanju samega sodnika, kar bi bilo vzrok škode, bila podana toženkina krivdna odgovornost, pa bi tožeča stranka morala trditve, da je konkretno sojenje predstavljalo v ključnem trenutku grobo kršitev pravil in standardov sojenja, dokazati.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0073799
OZ člen 33, 33/1, 82. ZOdvT člen 8. ZOdvT tarifna številka 1200, 6002.
najem poslovnih prostorov – najemna pogodba za določen čas – podaljšanje najemne pogodbe – predpogodba – razlaga predpogodbe – stroški postopka – odvetniška tarifa – povišanje nagrade za zastopanje več strank – administrativni stroški
Pogodbena klavzula nima narave predpogodbe iz prvega odstavka 33. člena OZ. Iz nje namreč ne izhaja zaveza tožeče stranke, da bo kasneje (v 30 dneh pred prenehanjem veljavnosti najemne pogodbe iz leta 2002) na predlog tožene stranke (tu tožeče stranke) sklenila glavno (najemno) pogodbo.
Najemna pogodba je jasna in ne potrebuje razlage v smislu ugotavljanja prave volje pogodbenih strank (82. člen OZ).
Sodišče prve stopnje je zaradi zastopanja dveh strank na podlagi tar. št. 1200 ZOdvT toženi stranki pravilno priznalo stroške v višini povečane nagrade (za količnik 0,3) za postopek po začasni odredbi (tar. št. 3461; skupaj količnik 0,6 ali 117,00 EUR) in za postopek po tožbi (tar. št. 3100; skupaj količnik 1,6 ali 312,00 EUR), zmotno pa tudi pri nagradi za naroka za obravnavanje začasne odredbe in tožbe. Po tar. št. 1200 ZOdvT se povečanje zaradi zastopanja več strank prizna le pri nagradi za postopek in nagradi za posel, ne pa tudi pri ostalih nagradah.
Administrativne stroške je višje sodišče priznalo v višini 20,00 EUR, ker se zahtevek za povračilo izdatkov nanaša na zadevo in ne na posamezno obliko pravovarstvene zahteve (sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno sledilo stroškovniku in priznalo dvojne stroške po tar. št. 6002).
ZPP člen 3, 3/3, 7, 7/2, 316, 316/1, 316/2. ZKZ člen 17, 18, 19, 20.
načelo dispozitivnosti – pripoznava zahtevka – nedopustno razpolaganje z zahtevkom – promet s kmetijskimi zemljišči – pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom – priposestvovanje – originarna pridobitev lastninske pravice – sodba na podlagi pripoznave
Namen procesne omejitve pri izdaji sodbe na podlagi pripoznave iz drugega odstavka 316. člena ZPP je v tem, da se strankam prepreči, da bi lahko s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi oziroma prepovedi materialnega prava. Za tak primer gre tudi, če je po materialnem pravu omejeno ali prepovedano razpolaganje z zemljišči, ko bi se stranki s pripoznavo zahtevka npr. izognili izpolnitvi kogentnih predpisov o pridobitvi upravnih dovoljenj oziroma soglasij. V konkretni zadevi pa ima pritožba prav, ko opozarja, da se prisilne določbe, vsebovane v členih 17 do 23 ZKZ, nanašajo le na promet s kmetijskimi zemljišči, to je na pridobitev lastninske pravice na kmetijskem zemljišču na pravno posloven način (s pogodbo). V konkretnem primeru pa tožnik uveljavlja pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, torej originarno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00013366
ZGD-1 člen 227, 233, 545, 545/1, 545/2, 545/3, 545/4, 545/5, 546, 547, 548. ZPP člen 155, 212.
delniška družba (d. d.) - prepovedano vračilo vložka - prikrito vračilo vložka delničarju - korporacijsko pravni zahtevek - pasivna legitimacija tretjega - dejanski koncern - zagotovitev zavarovanja za obvladujočo družbo - nadomestitev prikrajšanja odvisne družbe - ničen pravni posel - dobra vera - trditveno in dokazno breme - zmotna uporaba materialnega prava - lex specialis - prikrajšanje - izravnalni zahtevek - odškodninski zahtevek - koncernski privilegij - razmerje med koncernskim privilegijem in pravili o ohranjanju kapitala - pogodba o zastavi vrednostnih papirjev - poročilo o odvisnosti - potni stroški odvetnika
V razmerjih dejanskega koncerna se, v primeru, da je prišlo do (prikritega) vračila vložka obvladujoči družbi ali z njo povezani družbi, in ki so tako v nasprotju z izplačilno prepovedjo, ne uporabljajo splošna pravila pravila o ohranjanju vezanega kapitala iz 227., 231. in 233. člena ZGD-1 (saj le-te niso združljive s koncernskim privilegijem oziroma bi bila v nasprotnem primeru ena od funkcij koncernskopravnega režima, to je funkcija privilegiranja, dejansko brezpredmetna), temveč poseben koncernskopravni režim, zaobjet v določbah 545. do 548. člena ZGD-1.
V primeru, da ne pride do nadomestitve prikrajšanja na enega od načinov iz drugega odstavka 545. člena ZGD-1 (dejanska izravnava med poslovnim letom ali ustanovitev izravnalnega zahtevka najpozneje do konca poslovnega leta) tak pravni posel ni nedopusten oziroma ničen, ampak to novo dejstvo postane "zgolj" temelj, kot protipravno ravnanje, ki konstituira odškodninsko odgovornost obvladujoče družbe in njenega poslovodstva (ob izpolnjenih zakonskih pogojih pa tudi zoper poslovodstvo in nadzorni svet odvisne družbe) za nastalo škodo (547. in 548. člen ZGD-1).
Naslovnika zakonske prepovedi vračila vložka (prvi odstavek 227. člena ZGD-1) sta družba in delničar, tretji pa le v izjemnih okoliščinah – na primer, če: med delničarjem in tretjim obstoji gospodarska identiteta (povezana podjetja); tretji prejme znesek za račun delničarja; je prejemnik prepovedanih plačil nekdanji ali bodoči delničar; plačilo prejme dejanski delničar, ki stoji v ozadju, za formalnim delničarjem; oziroma kadar je mogoče tretjega (prejemnika) na podlagi samega zakona enačiti z delničarjem (zakonec in mladoletni otroci delničarja). V ostalih primerih (torej ko med delničarjem in tretjim ne obstoji nobena relevantna povezava) se izplačila, ki jih družba opravi tretjim osebam, ne štejejo za prepovedana vračila vložka in kot taka ne zapadejo pod zakonsko prepoved, vsebovano v prvem odstavku 227. člena ZGD-1.
podlage odškodninske odgovornosti – nevarna dejavnost – delo policista – preverjanje psihofizičnega stanja udeležencev cestnega prometa – pridržanje – spor majhne vrednosti – omejeni pritožbeni razlogi – povrnitev nepremoženjske škode – pravična denarna odškodnina
O nevarnosti dejavnosti pri delu policista govorimo, kadar ta opravlja tako delo, pri katerem obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi. Nevarnost mora biti konkretna in dejanska, ne zgolj potencialna. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je delo policista pri poskusu pridržanja osebe, ki se temu fizično upira in je izrazito agresivna in poleg tega še vinjena, nevarno, saj policist ne more imeti vseh okoliščin pod nadzorom in jih popolnoma obvladati, pa tudi ne že prej predvideti.
sodba na podlagi pripoznave – popravni sklep – pisna pomota – vsebinska napaka – solidarnost dolžnikov – zavrnitev predloga za izdajo popravnega sklepa
Čeprav je tožeča stranka s tožbenim tenorjem terjala solidarno zavezo tožencev, je sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe na podlagi pripoznave v sporu majhne vrednosti besedo „solidarno“ izpustilo iz izreka. Tožeča stranka se ni pritožila, sodba je postala pravnomočna. Tožeča stranka sedaj trdi, da gre za očitno pisno pomoto, ki jo je mogoče odpraviti s popravnim sklepom. Čeprav bi bilo na podlagi podatkov v spisu res mogoče zaključiti, da gre res za napako sodišča, ta ni take vrste, da bi jo bilo mogoče popraviti s popravnim sklepom.
Sodišče prve stopnje ob izdaji sodbe na podlagi pripoznave ni odločilo o celotnem zahtevku (deljiva obveznost je nekaj manj od solidarne, ki je bila predlagana v tožbenem tenorju), tako napako pa je mogoče sanirati bodisi s predlogom za izdajo dopolnilne sodbe (325. člen ZPP) bodisi s pritožbo, utemeljeno z očitkom, da gre za neskladje med izrekom in obrazložitvijo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), pri čemer sta oba instituta vezana na rok – 15 dni od vročitve sodbe.
Sicer drži, da je tožnica delno umaknila tožbo zaradi plačila tožene stranke, vendar pa tega plačila v konkretnem primeru ni mogoče šteti kot smiselne pripoznave zahtevka. Tožena stranka namreč plačila ni izvedla v svojem imenu in za svoj račun (iz svojega premoženja), temveč je vseskozi poudarjala, da tisto, kar prejema od etažnih lastnikov, odvaja naprej oz. da prejeta sredstva prenakazuje naprej. Čeprav je torej tožeča stranka prejela nakazila z računa tožene stranke (ki je upravnik), jih je prejela za račun etažnih lastnikov, torej kot prenakazilo. Zato je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožena stranka v svojem imenu izpolnila zahtevek (in ga s tem smiselno pripoznala), zaradi česar naj sama krije svoje stroške pravdnega postopka.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - preizkusna doba - opozorilo na posledice - v primeru kršitev - hujši prekršek - preklic odložitve
Sodišča storilce ustrezno opozorijo na obveznost in na posledico, če bodo v preizkusnem obdobju storili hujši cestnoprometni prekršek, to je, da bo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti njihovega vozniškega dovoljenja preklicana. Po mnenju pritožbenega sodišča velja enak razmislek tudi za primere, kadar storilec po preizkusni dobi v času do izteka enega leta od njenega poteka, to je do dokončne odločitve sodišča o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, stori prekrške oziroma prekršek s tolikšnim številom kazenskih točk, za kar se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.
ZIZ člen 30, 104, 108, 108/1, 108/2. SPZ člen 199, 199/1, 199/2, 199/3.
izvršba za poplačilo denarne terjatve – sredstva izvršbe – rubež terjatve iz vrednostnega papirja – zemljiško pismo – zemljiški dolg – izoliran zemljiški dolg – poplačilo zemljiškega dolga
Zaključek sodišča prve stopnje, da iz obravnavanega zemljiškega pisma ne izhaja terjatev, ki bi jo lahko dolžnik uveljavil zoper svojega dolžnika in da zato izvršba z rubežem terjatve iz zemljiškega pisma kot vrednostnega papirja ni možna oziroma dopustna, je uporaben zgolj v primerih, ko je upravičeni imetnik zemljiškega pisma hkrati tudi lastnik obremenjene nepremičnine. Dokler gre namreč za izoliran zemljiški dolg niti poplačilna pravica iz zemljiškega pisma niti zavarovana terjatev ne obstajata, zato tudi rubež takšnega zemljiškega pisma upniku ne omogoča poplačila.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – premoženjsko stanje stranke – premoženje stranke – akontacija odškodnine za nepremoženjsko škodo
Niso utemeljene pritožbene navedbe, da prejeta akontacija odškodnine za nepremoženjsko škodo ne sodi v tožnikovo premoženje. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti ni izkazano, da bi bila akontacija odškodnine plačana le na račun nepremoženjske škode in že zato ne držijo pritožbene navedbe, da bi bil tožnik s plačilom sodne takse prikrajšan pri svoji satisfakciji za nepremoženjsko škodo. Drži sicer, da je nepremoženjska škoda strogo osebne narave, vendar denarna odškodnina za to škodo kljub temu predstavlja premoženjsko vrednost in postane del premoženja oškodovanca. Glede na to in upoštevaje dejstvo, da ZST-1 nikjer, niti v četrtem odstavku 15. člena, ne določa, da se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ne šteje v premoženje oziroma sredstva, ki so relevantna za odmero oziroma naložitev sodne takse, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.
Sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikove trditve, da je zidar s 25-letnimi delovnimi izkušnjami in da je ves čas opravljal priložnostna dela ter ni upoštevalo, da tožnik nikoli ni trdil, da ni bil strokovno usposobljen za prevzeto naročilo opraviti popravilo fasade. Pritožba pa utemeljeno meni, da glede na tožnikovo trditveno podlago in glede na izostanek trditev o tožnikovi strokovni neusposobljenosti za opravljanje zidarskih del, ni pravno pomembno dejstvo, da je bil tožnik v času škodnega dogodka brez zaposlitve. Upoštevaje tožnikovo trditveno podlago je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da je v dejstvu o tožnikovi brezposelnosti implicirana tudi trditev o dejstvu, da tožnik ni bil strokovno usposobljen za prevzeto delo, niti za spoštovanje varnostnih pravil.
Napačen je materialnopravni zaključek pritožbe, da je zastaranje zoper subsidiarno odgovornega lastnika začelo teči znova naslednji dan po tem, ko je bil vložen predlog za izvršbo. Glede terjatve, ki se nanaša na najemnika Z.R. d.o.o. je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da se predmetni del zahtevka nanaša na poslovne prostore in zato določbe SZ-1 niso uporabne (peti odstavek 2. člen SZ-1), in je potrebno uporabiti določbe SPZ, iz katerih pa izhaja obveznost etažnih lastnikov na skupnih delih, ki je sorazmerna njihovemu solastniškemu deležu. Slednje pa pomeni, da je za obveznosti dobaviteljev zakonsko obvezan le lastnik poslovnega prostora, torej tožena stranka. SPZ ne predvideva subsidiarne odgovornosti lastnika stanovanja, ampak kot zavezanca za plačilo obratovalnih stroškov določa lastnika posamezne etažne enote. Na neuporabnost SZ-1 v konkretnem primeru oz. merodajnost ZPSPP bi pravdni stranki ob dolžni skrbnosti morali pomisliti že tekom postopka pred sodiščem na prvi stopnji.
OZ člen 83. ZPDI člen 1. ZDR člen 172. ZJU člen 16.
vračilo stroškov izobraževanja - pogodba o izobraževanju - stroški izobraževanja
Toženka in tožeča stranka sta sklenili pogodbo o izobraževanju na višjem sodišču, po kateri je imela toženka obveznost opraviti pravniški državni izpit, ki je bil sestavni del izobraževanja. Ker je bila toženka s pogodbo o izobraževanju zavezana k opravi pravniškega državnega izpita, ki ga ni opravila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpolnjen dejanski stan iz 6. alineje 3. odstavka pogodbe o izobraževanju, da je torej toženka prenehala s šolanjem (z izobraževanjem), ne da bi ga dokončala. Zaradi prenehanja šolanja je toženka dolžna tožeči stranki dolžna povrniti vse stroške v zvezi z izobraževanjem.
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je dolžna toženka vrniti zgolj tiste stroške, ki so navedeni v 2. členu pogodbe o izobraževanju, ne pa tudi nadomestil plače. V pogodbi so navedeni stroški prevoza in drugi stroški izobraževanja iz 102. člena kolektivne pogodbe tožene stranke. Ta poleg stroškov prevoza omenja še kotizacijo, šolnino, stroške prehrane, stroške bivanja in stroške učnih pripomočkov. Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na 106. člen te kolektivne pogodbe, po katerem mora pogodba o izobraževanju določiti obveznost delavca, da zavodu povrne vse materialne ugodnosti, ki jih je bil udeležen med izobraževanjem, med njimi tudi nadomestiti plačo, ki jo je prejel za čas odsotnosti z dela, če ne zaključi izobraževanja v pogodbenem roku. Ta določba nalaga strankama pogodbe o izobraževanju, da ob njenem sklepanju v njej določita med drugim tudi obveznost vračila nadomestila plače, vendar pa je ni mogoče razlagati tako, da mora v primeru izostanka takega dogovora v pogodbi o izobraževanju delavec nadomestilo plače vrniti neposredno na podlagi kolektivne pogodbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za obveznost vrnitve nadomestila plače ne zadošča zapis take obveznosti v internem aktu delodajalca, saj bi bilo to v nasprotju z izrecno zakonsko ureditvijo (172. člen ZDR).
ZPIZ-2 člen 41, 42, 42/1, 42/1-2, 69, 69/1, 69/1-2.
invalidnost III. kategorije – invalidska pokojnina
Tožnika je prvostopenjsko sodišče pravilno obravnavalo kot stranko, ki ni vključena v obvezno zavarovanje in mora tako na podlagi 2. alineje 1. odstavka 69. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, ker še ni dopolnil 65 let, izpolnjevati pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine so določeni v 41. in 42. členu ZPIZ-2. Pri tem zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine v kolikor gre za poškodbo zunaj dela ali bolezen pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (2. alineja 1. odstavka 42. člena ZPIZ-2). Tožnik tega pogoja ne izpolnjuje, zato ne izpolnjuje splošnih pogojev za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti. Pri tožniku je vzrok ugotovljene invalidnosti bolezen in bi tako glede na starost moral imeti dopolnjeno pokojninsko dobo v obsegu vsaj 7 let in 7 mesecev.
Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF, saj je ocenilo, da je z njim kršen 14. člen Ustave RS. Hkrati je tožencu, izvajalcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi razveljavljenih zakonskih določb. Zakonodajalec je sicer z ZOPRZUJF zatem še sam uredil odpravo posledic neustavnih zakonskih določb ZUJF tako, da je določil plačilo nastalih razlik med prehodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino za nazaj v dveh obrokih. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 52/2016 zavzelo stališče, da odločbe Ustavnega sodišča RS ni mogoče pravilno razlagati in uporabiti le na način, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev in da v slabši položaj v nasprotju s 44. členom ZUstS postavlja uživalce pokojnin, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločitve o negativni uskladitvi pokojnin. Takšni zavarovanci so v različnih pravnih položajih glede na citirano določbo 44. člena ZUstS in se zato lahko drugače obravnavajo.
Tožnik ne glede na to, da je izpodbijana prvostopna odločba o plačilu razlike pokojnin že realizirana, ni izgubil pravice, da bi se odločba o negativni uskladitvi pokojnine, ki je bila izdana na podlagi neustavnih zakonskih določb ZUJF, bodisi odpravila ali razveljavila. Od odprave ali razveljavitve nezakonitega posamičnega upravnega akta o negativni uskladitvi pokojnine je namreč odvisna tudi pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti in s tem odprava posledic protiustavnega posega v starostno pokojnino ter izplačila pripadajoče razlike pravnomočno priznane pokojninske dajatve z zamudo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje zaradi odločitve o zakonskih zamudnih obrestih.
stek kaznivih dejanj – izrek enotne kazni – neprava obnova kazenskega postopka – časovna veljavnost kazenskega zakona – uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona – milejši zakon
Za odločanje o tem, kateri zakon naj se uporabi pri izreku enotne kazni, je ključen trenutek, ko so se stekli pogoji za izrek enotne kazni, to pa je trenutek, ko obsojeni izvrši zadnje od kaznivih dejanj, za katere se izreka enotna kazen.
Pri izreku kazni za kazniva dejanja v steku ni mogoče uporabiti zakona, ki v času izvršitve zadnjega kaznivega dejanja, še ni veljal. Mogoče pa je uporabiti novejši zakon, v kolikor je ta za obsojenca milejši.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje in že toženca pred njim, da je upoštevan podatek o zavarovalni osnovi za leto 1991 pri izračunu tožnikove pokojninske osnove napačen. Upoštevani znesek zavarovalne osnove je nelogičen že na prvi pogled, ker je tožnik v tem letu posloval slabo in so mu bili prispevki od 1. 7. dalje celo odpisani. Gre torej za napako, ki jo je
lahko
ugotoviti ali zaznati. Takšno stanje pa pomeni napačno ugotovljeno dejansko stanje. Posledično je bila napačno izračunana pokojninska osnova in starostna pokojnina neutemeljeno odmerjena od najvišje pokojninske osnove. Ker sta bili zmotno uporabljeni določbi 39. in 41. člena ZPIZ-1, je imel toženec v 183. členu ZPIZ-2 podlago, da je z izpodbijanima odločbama spremenil odločbo z dne 28. 11. 2006 in na novo odmeril sorazmerni del starostne pokojnine, in sicer na podlagi pravilnih podatkov o zavarovalnih osnovah za leto 1991. Z izdajo izpodbijanih odločb je bila tako z učinkom za naprej sanirana napaka pri previsoko odmerjenem sorazmernem delu starostne pokojnine. Do zmanjšanja sorazmernega dela starostne pokojnine oziroma spremenjene odločbe z dne 28. 11. 2006 je prišlo le zaradi očitno napačnega podatka o zavarovalni osnovi za leto 1991. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb toženca in novo odmero sorazmernega dela starostne pokojnine.