ZSVarPre člen 4, 4/3, 7, 20, 20/1, 23, 52, 52/2. ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-10, 17, 17/1, 17/1-6. ZDoh člen 37, 37/2, 37/2-8.
varstveni dodatek - samska oseba - dohodek - prihranki
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je pri ugotavljanju upravičenosti tožnika do varstvenega dodatka znesek na TRR štelo kot tožnikov prihranek. ZUPJS v 17. členu določa premoženje, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja oseb za upravičenost do varstvenega dodatka. V skladu s 6. točko prvega odstavka 17. člena ZUPJS se vštevajo v premoženje osebe denarna sredstva na TRR ali drugem računu, kadar ne predstavljajo dohodka skladno s prvim odstavkom 12. člena tega zakona, ki se po tem zakonu upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, hranilne vloge in druga denarna sredstva po izjavi posameznika. Tožnik razen prejemkov iz naslova invalidske pokojnine ter dveh nakazil s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje drugih prihodkov ni imel. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je tožniku določenega dne nakazal znesek, ki predstavlja skupni znesek invalidske pokojnine za nazaj za določeno obdobje in drugega dne znesek, ki predstavlja predstavlja vsoto varstvenih dodatkov za določeno obdobje. Navedena sredstva pa predstavljajo dohodek po prvem odstavku 12. člena ZUPJS, saj gre pri tem za varstveni dodatek, ki je kot tak izrecno naveden v 10. točki prvega odstavka 12. člena ZUPJS oz. za obdavčljive dohodke po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine. ZDoh v 8. točki drugega odstavka 37. člena izrecno določa, da gre za obdavčljivi dohodek in se zato ne more upoštevati kot premoženje po 17. členu ZUPJS. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo v nov upravni postopek.
Postopek premestitve tožnika je bil zakonit. Premestitev je bila posledica ocene predstojnika, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Zato tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o premestitvi tožnika, ni utemeljen.
Sodišče ne more presojati smotrnosti ocene predstojnika o tem, da je mogoče z določeno premestitvijo javnega uslužbenca zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da razlog za tožnikovo premestitev ni bil navidezen, temveč je temeljil prav na oceni predstojnika.
Uredba o napredovanju uradnikov v nazive člen 5. ZUPPJS člen 7. ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1. ZDSS-1 člen 21.
imenovanje v višji naziv - razvrstitev v višji plačilni razred - javna uslužbenka
Tožnica je od 2009 do 2014 petkrat dosegla oceno dobro in tako izpolnila pogoje za napredovanje v višji naziv (referent I) po prvem odstavku 5. člena Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive. Zaradi tega napredovanja ji je tožena stranka v skladu s KPDU pravilno določila tudi višji (26.) plačilni razred. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb, ki se nanašajo na imenovanje v višji naziv in na uvrstitev v plačilni razred.
Sodišče prve stopnje je v sodbi in sklepu, ki sta že postala pravnomočna, odločilo tudi v celoti o stroških postopka in naložilo tožniku, da je dolžan povrniti stroške postopka toženi stranki. Iz obrazložitve sodbe in sklepa izhaja, da je sodišče naložilo tožniku, da plača stroške prič A.A. in B.B. Glede na pravnomočno odločitev sodišča je tožnik dolžan povrniti toženi stranki tudi stroške za navedeni priči.
Tožnik je v lastnem imenu obvestil vse živinorejce na območju Slovenije, da naj od določenega dne dalje ušesne znamke naročajo pri zavodu, katerega družbenika sta njegova žena in sin, ker tožena stranka te dejavnosti naj ne bi več opravljala, čeprav ta tega namena nikoli ni imela. Poleg tega je za svojo osebno uporabo in uporabo tretjega zlorabil podatke, s katerimi se je seznanil, ko je opravljal dela delovnega mesta vodje oddelka pri toženi stranki in je vse pri toženi stranki pridobljene informacije, znanja, kontakte z dobavitelji, izkušnje, izobraževanja, usposabljanja, baze podatkov, namenjene nemotenemu izvajanju dejavnosti uporabil tudi pri ustanavljanju zavoda. Tožnikovo ravnanje predstavlja hudo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma, ki ima hkrati znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1. S tem, ko tožnik določenega dne ni izvršil direktorjeve zahteve za naročilo ušesnih znamk, je kršil obveznost vestnega opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, obveznost spoštovanja navodil delodajalca in prepoved škodljivega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženca zahteva vračilo sredstev (plače, regresa za letni dopust za leti 2010 in 2011, znesek iz naslova obresti za neizplačane plače in stroške postopka), ki jih je toženec prejel na podlagi pravnomočne sodbe, izdane v drugem delovnem sporu, ki je bila v postopku pred Vrhovnim sodiščem RS spremenjena. Tožeča stranka je uspela v postopku z izrednim pravnim sredstvom, zaradi česar je odpadla podlaga za izplačila v zvezi z odpovedjo toženčeve pogodbe o zaposlitvi in je bil prejemnik (toženec) obogaten na škodo drugega (tožeče stranke). Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan vrniti prejeta izplačila.
ZDR-1 člen 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 174, 174/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja – kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja
Ravnanje tožnika (neprimerno dotikanje, božanje po ramenih, prijemanja za zgornje strani dlani ter prijemanje za spodnji del hrbta dijakinj) ne ustreza znakom kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja iz drugega odstavka 174. člena KZ-1. Navedeno dejanje po drugem odstavku 174. člena KZ-1 stori učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad 15 let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, za kar se kaznuje z zaporom od 1 do 8 let. Ravnanja tožnika ne dosegajo stopnje vseh znakov kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti iz 174. člena KZ-1, saj ni šlo za spolno občevanje ali druga neposredna spolna ravnanja, s katerega bi bila spolna sfera učenk direktno prizadeta.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ni mogoče ugotoviti, da bi tožnik dijakinje nadlegoval, da bi jih prisilil, da so držale svojo roko na računalniški miški, medtem ko je tožnik to miško usmerjal na ekranu, da jih je potrepljal v primeru pohvale za dobro opravljeno nalogo, da v ravnanjih tožnika ni mogoče ugotoviti nedopustnega, predvsem pa ne spolnega namena. Tudi pritožbeno sodišče, upoštevaje okoliščine v zvezi s specifičnostjo poučevanja predmeta računalništva, ocenjuje, da tožnikova ravnanja (katerim bi se bilo sicer mogoče izogniti) ne dosegajo pravnega standarda hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 67, 67-1, 67-2, 67-3.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - mednarodni sporazum - invalid III. kategorije invalidnosti
Pri tožniku je še nadalje zaradi posledic poškodbe pri delu podana III. kategorija invalidnosti, z nadaljnjim obstojem preostale delovne zmožnosti. Kljub dejstvu, da ima tožnik v Sloveniji dopolnjenih 5 let 9 mesecev in 1 dan pokojninske dobe, sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da v obravnavani zadevi ni podan dejanski stan iz 1. alineje 67. člena ZPIZ-1, po kateri je pravico do invalidske pokojnine oz. Sorazmernega dela invalidske pokojnine mogoče priznati le, kadar je pri zavarovancu podana I. kategorija invalidnosti. Glede na to, da je tožnik v času predsodnega upravnega postopka dopolnil šele 43 let starosti, tudi ni podan dejanski stan iz 2. alineje 67. člena, niti iz 3. alineje istega člena ZPIZ-1. Zavarovancem III. kategorije invalidnosti je pravico do invalidske pokojnine po določbah ZPIZ-1 mogoče priznati le po dopolnjenem 50. letu starosti, ko ni več zagotovljena poklicna rehabilitacija, seveda če je ta sploh potrebna, oz. 63. letu starosti, ko ni več zagotovljena pravica do ustrezne zaposlitve oziroma prerazporeditve. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
invalid III. kategorije invalidnosti - stvarne razbremenitve - časovne razbremenitve
Pri tožnici je podana III. kategorija invalidnosti, saj tožnica za delo, ki ga je nazadnje opravljala, to je delo čistilke, ni zmožna, zmožna pa je za drugo delo v okviru svojega poklica s stvarnimi omejitvami pri delu. Pri delu pa ni potrebna časovna razbremenitev. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za časovno razbremenitev, tako da bi tožnica poleg priznanih omejitev delo opravljala s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.
začasna odredba - opravičenje začasne odredbe - težko nadomestljiva škoda - plačilo zapadle terjatve - izvršnica - terjatve, za katere so bile izdane izvršnice - veljavnost izdane začasne odredbe
Plačilo zapadle terjatve ne more predstavljati pravno priznane težko nadomestljive škode.
Taka pravno priznana ogroženost lahko obstaja le do takrat, ko celotna terjatev upnika do dolžnika zapade v plačilo, torej do 17. 7. 2015. Ker je torej s tem datumom odpadla podlaga za izdajo začasne odredbe, ki je v težko nadomestljivi škodi, je sodišče prve stopnje pravilno omejilo veljavnost izdane začasne odredbe na zapadlost celotne terjatve.
GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0079586
OZ člen 10, 138, 138/2, 171, 171/1, 186, 186/1.
koncesijska pogodba - javna dimnikarska služba - način odvzema pravice - preklic pooblastila - podelitev pooblastila za opravljanje dimnikarske dejavnosti tretjemu - solidarna odškodninska odgovornost - izgubljeni dobiček - vzročna zveza - pripisljivost škode - pravno relevantni vzrok - prekinitev vzročne zveze - ravnanje v stiski - odvračanje nevarnosti - izključitev protipravnosti ravnanja - povrnitev škode - deljena odgovornost
Predpostavka za solidarno odškodninsko odgovornost udeležencev v razmerju do oškodovanca je skupen (isti) namen povzročiti škodo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija, ne izhajajo nobena takšna ugotovljena dejstva, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o skupnem namenu tožene stranke (občine) in družbe A. d. o. o., da tožeči stranki povzročita škodo. Okoliščina, da je A. d. o. o. začel opravljati dimnikarsko službo na podlagi podeljenega pooblastila s strani tožene stranke, ne kaže na njun skupni namen povzročiti škodo toženi stranki, temveč le to, da je škodni vzrok le ravnanje tožene stranke, opravljanje dimnikarske službe s strani družbe A. d. o. o. pa njegova posledica.
Ugotavljanje vzrokov v razmerju med škodljivim dejstvom in nastalo škodo predstavlja vrednotenje (pripisovanje teže) posameznih dejavnikov, s tem pa pripisljivost škode posameznemu povzročitelju. Gre za ugotavljanje vzroka, ki je odločilno pripomogel k nastanku in prenehanju nastajanja določene škode. V odškodninskem pravu namreč ne velja pravilo o enakosti vzrokov (conditio sine qua non), temveč šele zadostna teža posamezne okoliščine le-to utemeljuje kot pravno-relevantni vzrok povzročeni škodi.
Ravnanje v stiski izključuje le protipravnost ravnanja, škodo pa je treba povrniti. Ker pa je načeloma povzročanje škode prepovedano, je dejanje v stiski med drugim utemeljeno le, če nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače.
Ker je tožena stranka nastalo situacijo reševala s podeljevanjem pooblastila za opravljanje dimnikarske dejavnosti tretjemu, ne pa tako, kot je bilo predvideno v sami koncesijski pogodbi, ni izpolnjen pogoj, da nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače.
OZ člen 299. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 25.
povrnitev stroškov zdravljenja – nujno zdravljenje – zdravljenje v tujini – višina – zamuda – zakonske zamudne obresti – prevoz pokojnika v domovino
Tožnici sta 29. 8. 2012 pri tožencu vložili vlogo za povračilo stroškov zdravljenja v tujini, zato je toženec s tem dnem prišel v zamudo s plačilom zapadle denarne terjatve. Sodišče prve stopnje je zato od glavnice pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od 29. 8. 2012 dalje do plačila in ne od 30. 8. 2010 dalje (to je od dneva izstavitve bolnišničnega računa).
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja so v spornem obdobju v 9. točki 25. člena določala, da stroški prevoza zavarovane osebe iz tujine v domovino ne sodijo med pravice iz obveznega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje zahtevka, ki se nanaša na povrnitev stroškov prevoza pokojnega zavarovanca v domovino, pravilno zavrnilo.
postopek osebnega stečaja - predlog za začetek stečajnega postopka - postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka - domneva insolventnosti - sklep o začetku postopka osebnega stečaja - izpodbijanje domneve insolventnosti - ugovor proti predlogu za začetek postopka osebnega stečaja - fizična oseba
Dolžnica bi lahko domnevo insolventnosti izpodbijala le v ugovoru proti predlogu za začetek postopka osebnega stečaja.
Domneva iz tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP, da je dolžnik insolventen, je sicer izpodbojna. Izpodbija pa jo lahko le družbenik dolžnika. Ker pa fizična oseba že pojmovno ne more imeti družbenikov, je v primeru, ko fizična oseba kot dolžnik po prejemu predloga za začetek stečajnega postopka ne vloži ugovora, podana neizpodbojna domneva, da je dolžnik insolventen.
negativna uskladitev pokojnin - zamudne obresti - ustavna odločba - odmera starostne pokojnine - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje ni v popolnosti ugotovilo dejanskega stanja, ki se nanaša na to, ali je tožnik izpodbijal odločbi, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino. V kolikor je tožnik izpodbijal odločbi, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino in navedena odločitev ni postala pravnomočna, je tožnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od zamude izplačanih zneskov pokojnin ob pogoju, da v socialnem sporu doseže odpravo odločb tožene stranke, s katerima mu je negativno uskladila pokojnino na podlagi neustavnih določb ZUJF. Navedeno stališče izhaja iz sodbe VSRS VIII Ips 52/2016 z dne 24. 5. 2016. V kolikor tožnik ni izpodbijal odločb, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino, pa gre za drugačno pravno situacijo. Ustavno sodišče RS je v zadevi opr. št. U-I-186/12-34 toženi stranki v III. točki izreka naložilo izdajo novih odločb, s katerimi bi tožena stranka odpravila neustavno stanje, vendar te odločbe učinkujejo le za naprej. Ta del ustavne odločbe je namenjen v prvi vrsti zavarovancem, ki pravnih sredstev zoper odločbe o negativni uskladitvi pokojnin na podlagi ZUJF niso vložili. Ti zavarovanci bi namreč lahko zaradi učinkov pravnomočnosti neizpodbijanih odločb o negativni uskladitvi pokojnin trajno izgubili pravico do pokojnine glede znižanega dela, saj bi kljub razveljavitvi zakonske ureditve odločbe tožene stranke ostale v veljavi. Zavarovanci, ki so izpodbijali odločbe o znižanju pokojnine po ZUJF in o njihovih pravnih sredstvih še ni bilo pravnomočno odločeno v času učinka razveljavitve, so imeli možnost doseči odpravo neustavnih odločb in vzpostaviti stanje, ki je veljalo pred njimi. Zato so bili v drugačnem položaju v primerjavi z zavarovanci, ki odločb o znižanju pokojnine niso izpodbijali. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF odpravil posledice neustavnih zakonskih določb za nazaj tako, da je določil plačilo nastalih razlik med predhodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino po ZUJF za nazaj, v dveh obrokih tako, da plačila zakonskih zamudnih obresti ni predvidel. Ker je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpravnina - delovna doba - delovnopravna kontinuiteta - prevzem delavcev
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se pri izračunu odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevajo tudi obdobja tožnikovih zaposlitev pri prejšnjih delodajalcih. Med tožnikovimi prejšnjimi delodajalci in toženo stranko sicer ni pravnega nasledstva oziroma večinske kapitalske povezave, vendar pa je treba upoštevati, da je šlo za zaposlitev tožnika v času veljavnosti ZTPDR, ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. V takšnih primerih se je štelo, kot da delavec ni spremenil zaposlitve.
OZ člen 243, 243/4. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8.
pogodba o finančnem leasingu premičnin - predčasno poplačilo celotne terjatve po leasing pogodbi - dokazna ocena - vnaprejšnja dokazna ocena neizvedenih dokazov - unovčenje predmeta leasinga - skrbnost ravnanja leasingodajalca - razumni ukrepi z zmanjšanje škode
Tožena stranka s tem, ko dokazuje vrednost predmeta leasinga ob prevzemu, v nasprotju s tožečo stranko, ki se sklicuje na cenitev podano šele po petih mesecih in prodajo za znesek 800,00 EUR, ki bistveno odstopa od zatrjevane vrednosti predmeta leasinga ob prevzemu le-tega, daje ugovor, da tožeča stranka ni storila vseh razumnih ukrepov za zmanjšanje škode, ki je nastala zaradi razdrtja pogodbe. Opustitev potrebne skrbnosti tožeče stranke v smislu četrtega odstavka 243. člena OZ bi bila lahko podana v kolikor bi ugotovljena
vrednost
odstopala od
vrednost
i, ki bi jo bilo mogoče doseči na trgu, v kolikor bi cenitev in prodaja bila izvedena z ustrezno skrbnostjo. Prav zadnje je skušala dokazovati tožena stranka v tem postopku.
izredna odpoved delavca - odpravnina - odškodnina najmanj najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka
Za pravilno odločitev o temelju odpravnine in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po tretjem odstavku 111. člena ZDR-1 sodišče prve stopnje ni zadosti raziskalo okoliščin v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Predvsem ni raziskalo, na podlagi katere izredne odpovedi je tožniku prenehalo delovno razmerje, torej katera izmed dveh izrednih odpovedi je dejansko učinkovala ter tudi ni ugotavljalo, ali je bila podana zakonito - po vsebini in na način, kot to zahtevajo določbe 111. člena ZDR-1. Slednje je namreč pogoj za priznanje odpravnine in odškodnine v posledici izredne odpovedi delavca. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
posebna pravila o prodaji premoženja, ki je predmet ločitvene pravice – mnenje ločitvenega upnika – upnik drugega vrstnega reda – prodaja nepremičnine – način prodaje
Sodišče prve stopnje je najprej pojasnilo, da je upnik A. d. o. o. (pritožnik) sicer ločitveni upnik, vendar drugega vrstnega reda, katerega mnenje v postopku prodaje nepremičnine ni potrebno.
prodaja dela stavbe – neuspešne javne dražbe – nezavezujoče zbiranje ponudb
Dosedanji poskusi prodaje niso bili uspešni. To pomeni, da premoženja stečajnega dolžnika ni mogoče prodati niti na podlagi primerljivih tržnih cen niti na podlagi morebitne cenitve, saj je cena očitno previsoka oziroma ne ustreza dejanskim razmeram na trgu. V takem primeru je dolžnost upravitelja, da stori vse, da pride do informacij, ki so pomembne za presojo najugodnejših pogojev prodaje. Tak način je nezavezujoče zbiranje ponudb.
ZPP člen 394, 394-2. ZPP člen 163, 163/4, 163/6, 165, 165/3.
obnova postopka - stroški postopka
Sodišče prve stopnje je dopustilo obnovo postopka, pravnomočno zaključenega z izdajo zamudne sodbe in to zamudno sodbo razveljavilo. Ugotovilo je, da so bili podani pogoji za dopustitev obnove postopka po 2. točki 394. člena ZPP, saj sta bili tožba in zamudna sodba toženi stranki vročeni nepravilno. V postopku v zvezi s predlagano obnovo sta priglasili stroške obe stranki. Sodišče prve stopnje je o teh stroških odločilo tako, da je stroške tožene stranke naložilo v plačilo tožniku in da tožnik sam krije svoje stroške v zvezi s to obnovo. Ta odločitev je nepravilna, saj je potrebno pri odločanju o priglašenih stroških za obnovo postopka upoštevati 3. odstavek 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo. Poleg tega četrti in šesti odstavek 163. člena ZPP določata, da o zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, med postopkom pa odloči sodišče s posebnim sklepom o stroških le tedaj, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari. Ker je odločitev o stroških postopka obnove odvisna od odločbe o glavni stvari, sodišče prve stopnje z izpodbijanim delom sklepa o teh stroških ne bi smelo odločati. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločitev o stroških obnove postopka pridržalo za končno odločbo, ki bo izdana v tem individualnem delovnem sporu.