KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023181
KZ-1A člen 86, 86/4. ZKP člen 359, 359/3, 372, 372-5.
kaznivo dejanje davčne zatajitve - kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - način izvršitve kazni zapora - oprava dela v splošno korist - izostanek soglasja obdolženca k načinu izvršitve kazni zapora - dve fazi odločanja o kazni in alternativnem načinu njene izvršitve
S tem, ko je sodišče prve stopnje, potem ko je obdolžencu izreklo zaporno kazen v navedeni višini, odločilo, da se izvrši tako, da obdolženec opravi delo v splošno korist, pa je v škodo obdolženca kršilo kazenski zakon iz razloga po 5. točki 372. člena ZKP, saj je nepravilno uporabilo četrti odstavek 86. člena KZ-1A.
Sodišče prve stopnje je tako prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, ker je v odločbi o kazni brez soglasja obdolženca odločilo o načinu izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist, kršitev zakona pa mu je bila v škodo. Tudi odločitev o načinu izvršitve zaporne kazni je imela namreč za posledico pritožbo državnega tožilca, ker se z načinom izvršitve zaporne kazni iz razlogov, ki jih navaja v pritožbi, ne strinja.
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1, 34a. ZST-1B člen 26, 26/1.
neizbira kandidata - plačilni nalog - sodna taksa
Če ZST-1 ali taksna tarifa ne določata drugače, nastane taksna obveznost za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, ob vložitvi tožbe, predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Tožnik je vložil pritožbo zaradi neizbire kandidata in ob vložitvi pritožbe je nastala taksna obveznost po 5. členu ZST-1. Ker tožnik skladno s 5. členom ZST-1 ob nastanku taksne obveznosti, to je ob vložitvi pritožbe, takse ni plačal, mu je sodišče prve stopnje na podlagi 34. člena ZST-1 pravilno izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse.
predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave - zavrnitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo - nadaljevanje postopka - prekinitev postopka odločanja o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka
Sodišče nadaljuje postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, če zavrne dolžnikov predlog za prisilno poravnavo. Dolžnik je sicer vložil predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo, vendar ne v sodni praksi ne v teoriji, ni sporno, da se to določilo smiselno uporablja tudi takrat, kadar je zavrnjen dolžnikov predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo.
OZ člen 299. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 25.
povrnitev stroškov zdravljenja – nujno zdravljenje – zdravljenje v tujini – višina – zamuda – zakonske zamudne obresti – prevoz pokojnika v domovino
Tožnici sta 29. 8. 2012 pri tožencu vložili vlogo za povračilo stroškov zdravljenja v tujini, zato je toženec s tem dnem prišel v zamudo s plačilom zapadle denarne terjatve. Sodišče prve stopnje je zato od glavnice pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od 29. 8. 2012 dalje do plačila in ne od 30. 8. 2010 dalje (to je od dneva izstavitve bolnišničnega računa).
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja so v spornem obdobju v 9. točki 25. člena določala, da stroški prevoza zavarovane osebe iz tujine v domovino ne sodijo med pravice iz obveznega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje zahtevka, ki se nanaša na povrnitev stroškov prevoza pokojnega zavarovanca v domovino, pravilno zavrnilo.
OZ člen 243, 243/4. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8.
pogodba o finančnem leasingu premičnin - predčasno poplačilo celotne terjatve po leasing pogodbi - dokazna ocena - vnaprejšnja dokazna ocena neizvedenih dokazov - unovčenje predmeta leasinga - skrbnost ravnanja leasingodajalca - razumni ukrepi z zmanjšanje škode
Tožena stranka s tem, ko dokazuje vrednost predmeta leasinga ob prevzemu, v nasprotju s tožečo stranko, ki se sklicuje na cenitev podano šele po petih mesecih in prodajo za znesek 800,00 EUR, ki bistveno odstopa od zatrjevane vrednosti predmeta leasinga ob prevzemu le-tega, daje ugovor, da tožeča stranka ni storila vseh razumnih ukrepov za zmanjšanje škode, ki je nastala zaradi razdrtja pogodbe. Opustitev potrebne skrbnosti tožeče stranke v smislu četrtega odstavka 243. člena OZ bi bila lahko podana v kolikor bi ugotovljena
vrednost
odstopala od
vrednost
i, ki bi jo bilo mogoče doseči na trgu, v kolikor bi cenitev in prodaja bila izvedena z ustrezno skrbnostjo. Prav zadnje je skušala dokazovati tožena stranka v tem postopku.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpravnina - delovna doba - delovnopravna kontinuiteta - prevzem delavcev
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se pri izračunu odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevajo tudi obdobja tožnikovih zaposlitev pri prejšnjih delodajalcih. Med tožnikovimi prejšnjimi delodajalci in toženo stranko sicer ni pravnega nasledstva oziroma večinske kapitalske povezave, vendar pa je treba upoštevati, da je šlo za zaposlitev tožnika v času veljavnosti ZTPDR, ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. V takšnih primerih se je štelo, kot da delavec ni spremenil zaposlitve.
V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženca zahteva vračilo sredstev (plače, regresa za letni dopust za leti 2010 in 2011, znesek iz naslova obresti za neizplačane plače in stroške postopka), ki jih je toženec prejel na podlagi pravnomočne sodbe, izdane v drugem delovnem sporu, ki je bila v postopku pred Vrhovnim sodiščem RS spremenjena. Tožeča stranka je uspela v postopku z izrednim pravnim sredstvom, zaradi česar je odpadla podlaga za izplačila v zvezi z odpovedjo toženčeve pogodbe o zaposlitvi in je bil prejemnik (toženec) obogaten na škodo drugega (tožeče stranke). Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan vrniti prejeta izplačila.
negativna uskladitev pokojnin - zamudne obresti - ustavna odločba - odmera starostne pokojnine - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje ni v popolnosti ugotovilo dejanskega stanja, ki se nanaša na to, ali je tožnik izpodbijal odločbi, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino. V kolikor je tožnik izpodbijal odločbi, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino in navedena odločitev ni postala pravnomočna, je tožnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od zamude izplačanih zneskov pokojnin ob pogoju, da v socialnem sporu doseže odpravo odločb tožene stranke, s katerima mu je negativno uskladila pokojnino na podlagi neustavnih določb ZUJF. Navedeno stališče izhaja iz sodbe VSRS VIII Ips 52/2016 z dne 24. 5. 2016. V kolikor tožnik ni izpodbijal odločb, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino, pa gre za drugačno pravno situacijo. Ustavno sodišče RS je v zadevi opr. št. U-I-186/12-34 toženi stranki v III. točki izreka naložilo izdajo novih odločb, s katerimi bi tožena stranka odpravila neustavno stanje, vendar te odločbe učinkujejo le za naprej. Ta del ustavne odločbe je namenjen v prvi vrsti zavarovancem, ki pravnih sredstev zoper odločbe o negativni uskladitvi pokojnin na podlagi ZUJF niso vložili. Ti zavarovanci bi namreč lahko zaradi učinkov pravnomočnosti neizpodbijanih odločb o negativni uskladitvi pokojnin trajno izgubili pravico do pokojnine glede znižanega dela, saj bi kljub razveljavitvi zakonske ureditve odločbe tožene stranke ostale v veljavi. Zavarovanci, ki so izpodbijali odločbe o znižanju pokojnine po ZUJF in o njihovih pravnih sredstvih še ni bilo pravnomočno odločeno v času učinka razveljavitve, so imeli možnost doseči odpravo neustavnih odločb in vzpostaviti stanje, ki je veljalo pred njimi. Zato so bili v drugačnem položaju v primerjavi z zavarovanci, ki odločb o znižanju pokojnine niso izpodbijali. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF odpravil posledice neustavnih zakonskih določb za nazaj tako, da je določil plačilo nastalih razlik med predhodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino po ZUJF za nazaj, v dveh obrokih tako, da plačila zakonskih zamudnih obresti ni predvidel. Ker je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Določba člena 34/1 ZDSS-1 ne razbremenjuje strank njihovega materialnega in procesnega dokaznega bremena. Tveganje svoje pravdne pasivnosti nosi vsaka stranka sama. Prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 je namreč mogoče upoštevati le v primerih, če sodišče po izvedbi vseh predlaganih dokazov ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Takrat se sodišče lahko odloči, da izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Toda v obravnavani zadevi takega položaja ni bilo, saj je prvostopno sodišče že na podlagi predlaganih dokazov, ki jih je izvedlo, sprejelo zaključek o resničnosti obstoja odpovednega razloga.
Na podlagi člena 15/5 ZS in člena 160/5 Sodnega reda je bilo v letnem razporedu sodnikov zakonito določeno, da se zaradi triažnega postopka zadeve dodeljujejo z zamikom. Zato ni mogoče pritrditi tožnici, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi kršitve pravice do zakonitega sodnika.
Uredba o napredovanju uradnikov v nazive člen 5. ZUPPJS člen 7. ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1. ZDSS-1 člen 21.
imenovanje v višji naziv - razvrstitev v višji plačilni razred - javna uslužbenka
Tožnica je od 2009 do 2014 petkrat dosegla oceno dobro in tako izpolnila pogoje za napredovanje v višji naziv (referent I) po prvem odstavku 5. člena Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive. Zaradi tega napredovanja ji je tožena stranka v skladu s KPDU pravilno določila tudi višji (26.) plačilni razred. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb, ki se nanašajo na imenovanje v višji naziv in na uvrstitev v plačilni razred.
Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF, saj je ocenilo, da je z njimi kršen 14. člen Ustave RS. Hkrati je odredilo način izvršitve svoje odločitve, in sicer je toženi stranki, ki je nosilka in izvajalka obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi razveljavljenih zakonskih določb. Res je sicer, da je zakonodajalec z ZOPRZUJF zatem še sam uredil odpravo posledic neustavnih zakonskih določb ZUJF tako, da je določil plačilo nastalih razlik med predhodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino za nazaj v dveh obrokih. Z ZOPRZUJF je povračilo uredil enako za tiste, za katere odločitev o znižanju pokojnine ni postala pravnomočna, kot tudi za tiste, za katere je odločba postala pravnomočna že pred razveljavitvijo drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF.
Odločbo ustavnega sodišča je v konkretni zadevi mogoče pravilno razlagati in uporabiti le na način, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da v slabši položaj v nasprotju s 44. členom ZUstS postavlja tudi uživalce pokojnin, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločitve o negativni uskladitvi pokojnin. Četudi je bila izpodbijana prvostopenjska odločba o plačilu razlike pokojnine že realizirana v dveh obrokih, pritožnik z realizacijo tega dela obveznosti ni izgubil pravice do odprave odločbe o negativni uskladitvi pokojnine, izdane na protiustavni zakonski podlagi, saj je zoper navedeno odločitev v predsodnem postopku uveljavljal redno pravno sredstvo. O pritožbi pa še ni bilo odločeno. Od odprave ali razveljavitve nezakonitega posamičnega upravnega akta o negativni uskladitvi pokojnine je namreč odvisna tudi pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti in s tem odprava posledic protiustavnega posega v starostno pokojnino ter izplačila pripadajoče razlike pravnomočno priznane pokojninske dajatve z zamudo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženca (bivšega delavca) zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi inventurnega primanjkljaja. Po prenehanju delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki je bila dne 4. 6. 2005 opravljena inventura, v kateri je bil ugotovljen inventurni manko. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec ni bil dolžan sodelovati pri tej inventuri, saj takrat pri tožeči stranki ni bil več zaposlen. Tožencu se je delo po pogodbi izteklo 31. 5. 2005 in po tem datumu do tožeče stranke ni imel več delovnih obveznosti. Ker tožena stranka ni dokazala vseh elementov odškodninske odgovornosti toženca, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine.
upravljanje stečajne mase – oddaja premoženja stečajnega dolžnika v najem – višina najemnine
ZFPPIPP v 322. in 323. členu ne določa kriterijev določanja višine najemnine, pomembno je predvsem, da najem ali zakup ne zavleče prodaje tega premoženja. Po naravi stvari je smoter oddajanja premoženja stečajnega dolžnika v tem, da se ohrani in/ali poveča stečajna masa, s ciljem čim boljšega poplačila upnikov.
Zoisova štipendija - zmotna uporaba materialnega prava - absolventski staž - izpolnjevanje pogojev
Tožnica je vložila vlogo za dodelitev Zoisove štipendije v absolventskem stažu. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da Zoisove štipendije za dodatno študijsko leto (za čas absolventskega staža) ni mogoče dodeliti. Takšno materialnopravno stališče nima zakonske podlage. ZŠtip namreč določa, da so upravičenci do štipendije po splošnih pogojih tisti, ki imajo status dijaka oziroma študenta oziroma so udeleženci izobraževanja odraslih ter izpolnjujejo še druge pogoje, določene z zakonom. Pogoje za določitev Zoisove štipendije določa zakon v 24. členu. Tožnica navedene pogoje za pridobitev Zoisove štipendije izpolnjuje. V študijskem letu 2012/2013 je imela status študentke in je bila njena povprečna ocena v študijskem letu 2011/2012 9,8, kar pomeni, da je presegala povprečno oceno 8,5, ki je bila določena kot pogoj za pridobitev Zoisove štipendije v 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZŠtip. Iz prvega odstavka 44. člena ZŠtip izhaja, da se o dodelitvi državne štipendije in Zoisove štipendije odloči za obdobje od vložitve zahtevka oziroma z dnem vpisa v izobraževalni program do konca izobraževalnega programa. Čas absolventskega staža, ko ima nekdo status študenta, je del izobraževalnega programa, ki se zaključi z izdelavo diplomskega dela. Ravno diplomsko delo, kateremu je namenjen absolventski staž, je zadnje dejanje samega študijskega programa. Ker tožnica izpolnjuje vse pogoje za pridobitev Zoisove štipendije in je zato pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je drugostopenjsko urpavno odločbo odpravilo, prvostopenjsko upravno odločbo pa spremenilo tako, da je tožnici priznalo pravico do Zoisove štipendije za izobraževanje na fakulteti.
Toženec je v času trajanja zaposlitve pri tožeči stranki kršil konkurenčno prepoved, saj je že sama ustanovitev konkurenčne družbe za tožečo stranko lahko pomenila konkurenco v smislu 37. člena ZDR, toženčevo ravnanje, ki ga je sodišče prve stopnje opredelilo kot škodljivo ravnanje, pa bi lahko škodovalo poslovnim interesom tožeče stranke v smislu 35. člena ZDR. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati obstoja zatrjevane škode, ki naj bi bila posledica spornega ravnanja toženca, odškodninski zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.
ZPIZ-2 člen 129, 129/5, 135, 135/4. ZPIZ-1 člen 187, 187/1, 187/1-3. ZPIZ92 člen 202. ZTPPIZ člen 62, 62-1. ZPIZ83 člen 104. ZUP člen 169, 169/1, 171, 171/1.
pokojninska doba - zavarovalna doba - zmotna uporaba materialnega prava - plačilo prispevkov
Sodišče prve stopnje je konkretno zadevo, ki se nanaša na priznanje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo v spornem obdobju, presojalo po določbah ZPIZ-2, ne pa po predpisih, ki so veljali v spornem obdobju. Kljub temu, da za sporno obdobje ni podatkov v matični evidenci, to še ne pomeni, da zavarovalne dobe ni mogoče dokazovati z drugimi dokazi. Dolžnost sporočanja podatkov je na delodajalcu, medtem ko je tožnik predložil listine, iz katerih izhaja, da je bil tudi v spornem obdobju v delovnem razmerju, kar je nenazadnje potrjeno tudi z vpisom v delovno knjižico, torej z vpisom v javno listino. Na odločitev ne vpliva, da delodajalec tožnika ni vključil v zavarovanje, saj je prijavo dolžan vložiti delodajalec, pri katerem je zavarovanec sklenil oziroma je v delovnem razmerju. Enako je delodajalec tudi dolžan javljati podatke o plačah in plačanih prispevkih. Ker iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil tožnik tudi v spornem obdobju v delovnem razmerju, je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožniku v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo štelo tudi čas spornega obdobja, ko je bil tožnik v delovnem razmerju.
Okoliščina, da za določeno osebo v delovnem razmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje in da zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje, nima nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in praviloma tudi ne na priznavanje časa tega delovnega razmerja v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja. Za priznanje zavarovalne dobe zadostuje, da je bila oseba v delovnem razmerju, vse drugo, razen če ni izrecno posebej predpisano, za priznanje tega delovnega razmerja ni bistveno.
URS člen 125. ZASP člen 81, 81/1, 130, 156, 156/4. ZUstS člen 21, 21/1, 21/1-5. Skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji. Začasna tarifa za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov v radijskih programih, ki nimajo statusa programa nacionalnega pomena.
fonogram - radiodifuzno oddajanje - primerno nadomestilo - pravna praznina - plačilo nadomestila za predvajanje fonogramov - akontacija - avtorski honorar in nadomestilo - pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma - izključna pristojnost Ustavnega sodišča RS - vezanost na ustavo in zakon - exceptio illegalis
Standardu primernosti je zadoščeno, če se v nadomestilu ustrezno odražajo pravice in potrebe vseh udeležencev, kar se v osnovi določa s sporazumom strank, ki imajo uravnoteženo pogajalsko moč. Nadomestilo, ki se je na podlagi konsenza volj prizadetih strank, uporabljalo neposredno pred vtoževanim obdobjem, tudi po ustaljenem stališču pritožbenega sodišča predstavlja največji približek pravnemu standardu primernega nadomestila.
ZSVarPre člen 4, 4/3, 7, 20, 20/1, 23, 52, 52/2. ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-10, 17, 17/1, 17/1-6. ZDoh člen 37, 37/2, 37/2-8.
varstveni dodatek - samska oseba - dohodek - prihranki
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je pri ugotavljanju upravičenosti tožnika do varstvenega dodatka znesek na TRR štelo kot tožnikov prihranek. ZUPJS v 17. členu določa premoženje, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja oseb za upravičenost do varstvenega dodatka. V skladu s 6. točko prvega odstavka 17. člena ZUPJS se vštevajo v premoženje osebe denarna sredstva na TRR ali drugem računu, kadar ne predstavljajo dohodka skladno s prvim odstavkom 12. člena tega zakona, ki se po tem zakonu upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, hranilne vloge in druga denarna sredstva po izjavi posameznika. Tožnik razen prejemkov iz naslova invalidske pokojnine ter dveh nakazil s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje drugih prihodkov ni imel. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je tožniku določenega dne nakazal znesek, ki predstavlja skupni znesek invalidske pokojnine za nazaj za določeno obdobje in drugega dne znesek, ki predstavlja predstavlja vsoto varstvenih dodatkov za določeno obdobje. Navedena sredstva pa predstavljajo dohodek po prvem odstavku 12. člena ZUPJS, saj gre pri tem za varstveni dodatek, ki je kot tak izrecno naveden v 10. točki prvega odstavka 12. člena ZUPJS oz. za obdavčljive dohodke po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine. ZDoh v 8. točki drugega odstavka 37. člena izrecno določa, da gre za obdavčljivi dohodek in se zato ne more upoštevati kot premoženje po 17. členu ZUPJS. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo v nov upravni postopek.
Postopek premestitve tožnika je bil zakonit. Premestitev je bila posledica ocene predstojnika, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Zato tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o premestitvi tožnika, ni utemeljen.
Sodišče ne more presojati smotrnosti ocene predstojnika o tem, da je mogoče z določeno premestitvijo javnega uslužbenca zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da razlog za tožnikovo premestitev ni bil navidezen, temveč je temeljil prav na oceni predstojnika.
Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski člen 4, 4/2. ZDR-1 člen 9. ZObr člen 93. ZSSloV člen 49, 49/14. ZIZ člen 62.
denarna nagrada - vojska - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je izpolnjen pogoj toženčevega enostranskega odstopa od pogodbe o zaposlitvi za vračilo nagrade iz drugega odstavka 4. člena Uredbe, ki določa, da mora pripadnik, ki mu je izplačana posebna denarna nagrada ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, v celoti vrniti izplačano nagrado, če predčasno - pred iztekom desetih let - prekine ali enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožeča stranka niti ni trdila, da bi tožencu delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove odpovedi, ampak je kot ključno podlago za vračilo nagrade uveljavljala tožnikovo zavezo za vračilo denarne nagrade iz III. točke sporazuma. Toženec je namreč na tožečo stranko naslovil predlog za sporazumno prekinitev delovnega razmerja, nakar sta stranki sklenili sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, v katerem sta se v III. točki tega sporazuma dogovorili, da bo toženec tožeči stranki na podlagi drugega odstavka 4. člena Uredbe ter tretjega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi vrnil denarno nagrado v višini dveh bruto plač v neto znesku 4.420,79 EUR v treh mesecih po prenehanju delovnega razmerja. Ker pa se ta zaveza veže na vsebino drugega odstavka 4. člena Uredbe, ne more veljati neodvisno od te določbe. Poleg tega ZDR-1 v 9. členu omejuje avtonomijo strank delovnega razmerja, ko določa, da sta delodajalec in delavec dolžna pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter tudi v času trajanja delovnega razmerja upoštevati določbe zakonov, mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca. Delavec se ne more veljavno zavezati k nečemu, česar po zakonu oziroma splošnem aktu ni dolžan storiti. Zaradi omejene pogodbene svobode v korist delavca je zmotno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je toženec s sklenitvijo III. točke sporazuma pripoznal dolg do tožeče stranke. Ker je tožencu ureditev iz 4. člena Uredbe v korist, saj mu delovno razmerje ni prenehalo na podlagi enostranske prekinitve pogodbe o zaposlitvi, se posledično ni mogel veljavno zavezati k vračilu denarne nagrade.