Toženec je v času trajanja zaposlitve pri tožeči stranki kršil konkurenčno prepoved, saj je že sama ustanovitev konkurenčne družbe za tožečo stranko lahko pomenila konkurenco v smislu 37. člena ZDR, toženčevo ravnanje, ki ga je sodišče prve stopnje opredelilo kot škodljivo ravnanje, pa bi lahko škodovalo poslovnim interesom tožeče stranke v smislu 35. člena ZDR. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati obstoja zatrjevane škode, ki naj bi bila posledica spornega ravnanja toženca, odškodninski zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0079586
OZ člen 10, 138, 138/2, 171, 171/1, 186, 186/1.
koncesijska pogodba - javna dimnikarska služba - način odvzema pravice - preklic pooblastila - podelitev pooblastila za opravljanje dimnikarske dejavnosti tretjemu - solidarna odškodninska odgovornost - izgubljeni dobiček - vzročna zveza - pripisljivost škode - pravno relevantni vzrok - prekinitev vzročne zveze - ravnanje v stiski - odvračanje nevarnosti - izključitev protipravnosti ravnanja - povrnitev škode - deljena odgovornost
Predpostavka za solidarno odškodninsko odgovornost udeležencev v razmerju do oškodovanca je skupen (isti) namen povzročiti škodo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija, ne izhajajo nobena takšna ugotovljena dejstva, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o skupnem namenu tožene stranke (občine) in družbe A. d. o. o., da tožeči stranki povzročita škodo. Okoliščina, da je A. d. o. o. začel opravljati dimnikarsko službo na podlagi podeljenega pooblastila s strani tožene stranke, ne kaže na njun skupni namen povzročiti škodo toženi stranki, temveč le to, da je škodni vzrok le ravnanje tožene stranke, opravljanje dimnikarske službe s strani družbe A. d. o. o. pa njegova posledica.
Ugotavljanje vzrokov v razmerju med škodljivim dejstvom in nastalo škodo predstavlja vrednotenje (pripisovanje teže) posameznih dejavnikov, s tem pa pripisljivost škode posameznemu povzročitelju. Gre za ugotavljanje vzroka, ki je odločilno pripomogel k nastanku in prenehanju nastajanja določene škode. V odškodninskem pravu namreč ne velja pravilo o enakosti vzrokov (conditio sine qua non), temveč šele zadostna teža posamezne okoliščine le-to utemeljuje kot pravno-relevantni vzrok povzročeni škodi.
Ravnanje v stiski izključuje le protipravnost ravnanja, škodo pa je treba povrniti. Ker pa je načeloma povzročanje škode prepovedano, je dejanje v stiski med drugim utemeljeno le, če nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače.
Ker je tožena stranka nastalo situacijo reševala s podeljevanjem pooblastila za opravljanje dimnikarske dejavnosti tretjemu, ne pa tako, kot je bilo predvideno v sami koncesijski pogodbi, ni izpolnjen pogoj, da nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače.
Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pristojni organ zahtevo stranke zavrže, če je bilo v isti
upravni stvari že pravnomočno odločeno, pa je stranka z njo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V predmetni zadevi je bilo v isti upravni stvari že pravnomočno odločeno. Z odločbo tožene stranke z dne 29. 3. 2012 je bilo namreč ugotovljeno, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, ker v Republiki Sloveniji nima zavarovalne dobe. Dejansko stanje glede pravice tožnika do sorazmernega dela starostne pokojnine se po pravnomočnosti odločbe z dne 29. 3. 2012 ni spremenilo, saj se ni spremenilo dejansko stanje glede obstoja zavarovalne dobe v Sloveniji, prav tako se ni spremenila pravna podlaga, na katero se zahtevek opira. Zato je tožena stranka v predsodnem postopku tožnikovo vlogo pravilno zavrgla. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke in priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.
OZ člen 299. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 25.
povrnitev stroškov zdravljenja – nujno zdravljenje – zdravljenje v tujini – višina – zamuda – zakonske zamudne obresti – prevoz pokojnika v domovino
Tožnici sta 29. 8. 2012 pri tožencu vložili vlogo za povračilo stroškov zdravljenja v tujini, zato je toženec s tem dnem prišel v zamudo s plačilom zapadle denarne terjatve. Sodišče prve stopnje je zato od glavnice pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od 29. 8. 2012 dalje do plačila in ne od 30. 8. 2010 dalje (to je od dneva izstavitve bolnišničnega računa).
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja so v spornem obdobju v 9. točki 25. člena določala, da stroški prevoza zavarovane osebe iz tujine v domovino ne sodijo med pravice iz obveznega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje zahtevka, ki se nanaša na povrnitev stroškov prevoza pokojnega zavarovanca v domovino, pravilno zavrnilo.
ZDR-1 člen 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 174, 174/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja – kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja
Ravnanje tožnika (neprimerno dotikanje, božanje po ramenih, prijemanja za zgornje strani dlani ter prijemanje za spodnji del hrbta dijakinj) ne ustreza znakom kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja iz drugega odstavka 174. člena KZ-1. Navedeno dejanje po drugem odstavku 174. člena KZ-1 stori učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad 15 let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, za kar se kaznuje z zaporom od 1 do 8 let. Ravnanja tožnika ne dosegajo stopnje vseh znakov kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti iz 174. člena KZ-1, saj ni šlo za spolno občevanje ali druga neposredna spolna ravnanja, s katerega bi bila spolna sfera učenk direktno prizadeta.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ni mogoče ugotoviti, da bi tožnik dijakinje nadlegoval, da bi jih prisilil, da so držale svojo roko na računalniški miški, medtem ko je tožnik to miško usmerjal na ekranu, da jih je potrepljal v primeru pohvale za dobro opravljeno nalogo, da v ravnanjih tožnika ni mogoče ugotoviti nedopustnega, predvsem pa ne spolnega namena. Tudi pritožbeno sodišče, upoštevaje okoliščine v zvezi s specifičnostjo poučevanja predmeta računalništva, ocenjuje, da tožnikova ravnanja (katerim bi se bilo sicer mogoče izogniti) ne dosegajo pravnega standarda hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 67, 67-1, 67-2, 67-3.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - mednarodni sporazum - invalid III. kategorije invalidnosti
Pri tožniku je še nadalje zaradi posledic poškodbe pri delu podana III. kategorija invalidnosti, z nadaljnjim obstojem preostale delovne zmožnosti. Kljub dejstvu, da ima tožnik v Sloveniji dopolnjenih 5 let 9 mesecev in 1 dan pokojninske dobe, sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da v obravnavani zadevi ni podan dejanski stan iz 1. alineje 67. člena ZPIZ-1, po kateri je pravico do invalidske pokojnine oz. Sorazmernega dela invalidske pokojnine mogoče priznati le, kadar je pri zavarovancu podana I. kategorija invalidnosti. Glede na to, da je tožnik v času predsodnega upravnega postopka dopolnil šele 43 let starosti, tudi ni podan dejanski stan iz 2. alineje 67. člena, niti iz 3. alineje istega člena ZPIZ-1. Zavarovancem III. kategorije invalidnosti je pravico do invalidske pokojnine po določbah ZPIZ-1 mogoče priznati le po dopolnjenem 50. letu starosti, ko ni več zagotovljena poklicna rehabilitacija, seveda če je ta sploh potrebna, oz. 63. letu starosti, ko ni več zagotovljena pravica do ustrezne zaposlitve oziroma prerazporeditve. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006703
KZ-1 člen 61. ZKP člen 506, 506/4.
preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti – nezmožnost izpolnitve posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir
Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v 13. točki izpodbijane sodbe, se je za preklic pogojne obsodbe odločilo zaradi obsojenčevega odnosa do plačila obveznosti oškodovancema, njegove pasivnosti ter ugotovitve, da kljub opozorilu možnosti preklica pogojne obsodbe do sedaj oškodovancema niti deloma ni poravnal dolgovanega zneska in ga niti ne namerava, niti ni poskušal stopiti z njima v stik. Pritožbeno sodišče nasprotno ocenjuje, da pasivnost obsojenca, opozorilo o možnosti preklica obsodbe ter okoliščina, da ni stopil v stik z oškodovancema za preklic pogojne obsodbe, niso odločilne okoliščine. Odločilna je okoliščina, ki izhaja iz pravilno ugotovljenih dejstev, da obsojenec ni mogel izpolniti posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir.
plačilo odpravnine - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo pri izplačilu za mesec november 2007 za posebno nagrado, ki ni bila del plače, zato je tožena stranka upravičeno ni upoštevala pri izračunu odpravnine. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno. Tožena stranka in tožnik sta zaradi predčasne upokojitve tožnika sklenila poseben sporazum o odpravnini, v katerem sta se dogovorila, da tožniku pripada osem njegovih zadnjih bruto plač, ki jih je prejemal pri toženi stranki. Kolektivna pogodba tožene stranke je v 2. odstavku 150. člena določala, da je plača delavca sestavljena iz osnovne plače za to delovno mesto, plače delavca za morebitna napredovanja na delovnem mestu, dela plače za individualno delovno uspešnost delavca ter iz dodatkov, ki niso ovrednoteni v zahtevnosti dela na delovnem mestu ter morebitnega plačila za poslovno uspešnost. Podrobnejše določbe v zvezi s plačilom oziroma nagrado zaradi uspešnega poslovanja družbe pa je vseboval 167. člen kolektivne pogodbe, po katerem je delavec upravičen do nagrade, če družba v tekočem letu uspešno posluje, pri čemer se uspešnost poslovanja meri ob doseganju kapitalske ustreznosti, z izpolnjevanjem planskih nalog, ki jih vsakoletno v skladu s poslovnim načrtom določa Uprava družbe in z doseganjem planiranega kosmatega dobička na nivoju družbe. Navedeno pomeni, da je bilo v konkretnem primeru sestavni del plače tudi plačilo za poslovno uspešnost. Tožena stranka je plačilo za poslovno uspešnost iz 167. člena kolektivne pogodbe izplačala pri plači za mesec november 2007, in sicer na podlagi sklepa uprave. Glede na sklenjeni sporazum bi morala tožena stranka pri izračunu odpravnine upoštevati tudi plačilo za poslovno uspešnost, ki je predstavljalo del plače za mesec november 2007. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku iz naslova plačila odpravnine v celoti ugodilo.
invalid III. kategorije invalidnosti - stvarne razbremenitve - časovne razbremenitve
Pri tožnici je podana III. kategorija invalidnosti, saj tožnica za delo, ki ga je nazadnje opravljala, to je delo čistilke, ni zmožna, zmožna pa je za drugo delo v okviru svojega poklica s stvarnimi omejitvami pri delu. Pri delu pa ni potrebna časovna razbremenitev. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za časovno razbremenitev, tako da bi tožnica poleg priznanih omejitev delo opravljala s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.
začasna odredba - opravičenje začasne odredbe - težko nadomestljiva škoda - plačilo zapadle terjatve - izvršnica - terjatve, za katere so bile izdane izvršnice - veljavnost izdane začasne odredbe
Plačilo zapadle terjatve ne more predstavljati pravno priznane težko nadomestljive škode.
Taka pravno priznana ogroženost lahko obstaja le do takrat, ko celotna terjatev upnika do dolžnika zapade v plačilo, torej do 17. 7. 2015. Ker je torej s tem datumom odpadla podlaga za izdajo začasne odredbe, ki je v težko nadomestljivi škodi, je sodišče prve stopnje pravilno omejilo veljavnost izdane začasne odredbe na zapadlost celotne terjatve.
izredna odpoved delavca - odpravnina - odškodnina najmanj najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka
Za pravilno odločitev o temelju odpravnine in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po tretjem odstavku 111. člena ZDR-1 sodišče prve stopnje ni zadosti raziskalo okoliščin v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Predvsem ni raziskalo, na podlagi katere izredne odpovedi je tožniku prenehalo delovno razmerje, torej katera izmed dveh izrednih odpovedi je dejansko učinkovala ter tudi ni ugotavljalo, ali je bila podana zakonito - po vsebini in na način, kot to zahtevajo določbe 111. člena ZDR-1. Slednje je namreč pogoj za priznanje odpravnine in odškodnine v posledici izredne odpovedi delavca. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
OZ člen 243, 243/4. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8.
pogodba o finančnem leasingu premičnin - predčasno poplačilo celotne terjatve po leasing pogodbi - dokazna ocena - vnaprejšnja dokazna ocena neizvedenih dokazov - unovčenje predmeta leasinga - skrbnost ravnanja leasingodajalca - razumni ukrepi z zmanjšanje škode
Tožena stranka s tem, ko dokazuje vrednost predmeta leasinga ob prevzemu, v nasprotju s tožečo stranko, ki se sklicuje na cenitev podano šele po petih mesecih in prodajo za znesek 800,00 EUR, ki bistveno odstopa od zatrjevane vrednosti predmeta leasinga ob prevzemu le-tega, daje ugovor, da tožeča stranka ni storila vseh razumnih ukrepov za zmanjšanje škode, ki je nastala zaradi razdrtja pogodbe. Opustitev potrebne skrbnosti tožeče stranke v smislu četrtega odstavka 243. člena OZ bi bila lahko podana v kolikor bi ugotovljena
vrednost
odstopala od
vrednost
i, ki bi jo bilo mogoče doseči na trgu, v kolikor bi cenitev in prodaja bila izvedena z ustrezno skrbnostjo. Prav zadnje je skušala dokazovati tožena stranka v tem postopku.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpravnina - delovna doba - delovnopravna kontinuiteta - prevzem delavcev
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se pri izračunu odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevajo tudi obdobja tožnikovih zaposlitev pri prejšnjih delodajalcih. Med tožnikovimi prejšnjimi delodajalci in toženo stranko sicer ni pravnega nasledstva oziroma večinske kapitalske povezave, vendar pa je treba upoštevati, da je šlo za zaposlitev tožnika v času veljavnosti ZTPDR, ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. V takšnih primerih se je štelo, kot da delavec ni spremenil zaposlitve.
negativna uskladitev pokojnin - zamudne obresti - ustavna odločba - odmera starostne pokojnine - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje ni v popolnosti ugotovilo dejanskega stanja, ki se nanaša na to, ali je tožnik izpodbijal odločbi, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino. V kolikor je tožnik izpodbijal odločbi, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino in navedena odločitev ni postala pravnomočna, je tožnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od zamude izplačanih zneskov pokojnin ob pogoju, da v socialnem sporu doseže odpravo odločb tožene stranke, s katerima mu je negativno uskladila pokojnino na podlagi neustavnih določb ZUJF. Navedeno stališče izhaja iz sodbe VSRS VIII Ips 52/2016 z dne 24. 5. 2016. V kolikor tožnik ni izpodbijal odločb, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino, pa gre za drugačno pravno situacijo. Ustavno sodišče RS je v zadevi opr. št. U-I-186/12-34 toženi stranki v III. točki izreka naložilo izdajo novih odločb, s katerimi bi tožena stranka odpravila neustavno stanje, vendar te odločbe učinkujejo le za naprej. Ta del ustavne odločbe je namenjen v prvi vrsti zavarovancem, ki pravnih sredstev zoper odločbe o negativni uskladitvi pokojnin na podlagi ZUJF niso vložili. Ti zavarovanci bi namreč lahko zaradi učinkov pravnomočnosti neizpodbijanih odločb o negativni uskladitvi pokojnin trajno izgubili pravico do pokojnine glede znižanega dela, saj bi kljub razveljavitvi zakonske ureditve odločbe tožene stranke ostale v veljavi. Zavarovanci, ki so izpodbijali odločbe o znižanju pokojnine po ZUJF in o njihovih pravnih sredstvih še ni bilo pravnomočno odločeno v času učinka razveljavitve, so imeli možnost doseči odpravo neustavnih odločb in vzpostaviti stanje, ki je veljalo pred njimi. Zato so bili v drugačnem položaju v primerjavi z zavarovanci, ki odločb o znižanju pokojnine niso izpodbijali. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF odpravil posledice neustavnih zakonskih določb za nazaj tako, da je določil plačilo nastalih razlik med predhodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino po ZUJF za nazaj, v dveh obrokih tako, da plačila zakonskih zamudnih obresti ni predvidel. Ker je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
URS člen 125. ZASP člen 81, 81/1, 130, 156, 156/4. ZUstS člen 21, 21/1, 21/1-5. Skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji. Začasna tarifa za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov v radijskih programih, ki nimajo statusa programa nacionalnega pomena.
fonogram - radiodifuzno oddajanje - primerno nadomestilo - pravna praznina - plačilo nadomestila za predvajanje fonogramov - akontacija - avtorski honorar in nadomestilo - pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma - izključna pristojnost Ustavnega sodišča RS - vezanost na ustavo in zakon - exceptio illegalis
Standardu primernosti je zadoščeno, če se v nadomestilu ustrezno odražajo pravice in potrebe vseh udeležencev, kar se v osnovi določa s sporazumom strank, ki imajo uravnoteženo pogajalsko moč. Nadomestilo, ki se je na podlagi konsenza volj prizadetih strank, uporabljalo neposredno pred vtoževanim obdobjem, tudi po ustaljenem stališču pritožbenega sodišča predstavlja največji približek pravnemu standardu primernega nadomestila.
upravljanje stečajne mase – oddaja premoženja stečajnega dolžnika v najem – višina najemnine
ZFPPIPP v 322. in 323. členu ne določa kriterijev določanja višine najemnine, pomembno je predvsem, da najem ali zakup ne zavleče prodaje tega premoženja. Po naravi stvari je smoter oddajanja premoženja stečajnega dolžnika v tem, da se ohrani in/ali poveča stečajna masa, s ciljem čim boljšega poplačila upnikov.
predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave - zavrnitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo - nadaljevanje postopka - prekinitev postopka odločanja o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka
Sodišče nadaljuje postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, če zavrne dolžnikov predlog za prisilno poravnavo. Dolžnik je sicer vložil predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo, vendar ne v sodni praksi ne v teoriji, ni sporno, da se to določilo smiselno uporablja tudi takrat, kadar je zavrnjen dolžnikov predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo.
Določba člena 34/1 ZDSS-1 ne razbremenjuje strank njihovega materialnega in procesnega dokaznega bremena. Tveganje svoje pravdne pasivnosti nosi vsaka stranka sama. Prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 je namreč mogoče upoštevati le v primerih, če sodišče po izvedbi vseh predlaganih dokazov ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Takrat se sodišče lahko odloči, da izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Toda v obravnavani zadevi takega položaja ni bilo, saj je prvostopno sodišče že na podlagi predlaganih dokazov, ki jih je izvedlo, sprejelo zaključek o resničnosti obstoja odpovednega razloga.
Na podlagi člena 15/5 ZS in člena 160/5 Sodnega reda je bilo v letnem razporedu sodnikov zakonito določeno, da se zaradi triažnega postopka zadeve dodeljujejo z zamikom. Zato ni mogoče pritrditi tožnici, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi kršitve pravice do zakonitega sodnika.
Tožnik je v lastnem imenu obvestil vse živinorejce na območju Slovenije, da naj od določenega dne dalje ušesne znamke naročajo pri zavodu, katerega družbenika sta njegova žena in sin, ker tožena stranka te dejavnosti naj ne bi več opravljala, čeprav ta tega namena nikoli ni imela. Poleg tega je za svojo osebno uporabo in uporabo tretjega zlorabil podatke, s katerimi se je seznanil, ko je opravljal dela delovnega mesta vodje oddelka pri toženi stranki in je vse pri toženi stranki pridobljene informacije, znanja, kontakte z dobavitelji, izkušnje, izobraževanja, usposabljanja, baze podatkov, namenjene nemotenemu izvajanju dejavnosti uporabil tudi pri ustanavljanju zavoda. Tožnikovo ravnanje predstavlja hudo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma, ki ima hkrati znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1. S tem, ko tožnik določenega dne ni izvršil direktorjeve zahteve za naročilo ušesnih znamk, je kršil obveznost vestnega opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, obveznost spoštovanja navodil delodajalca in prepoved škodljivega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.