Zoisova štipendija - zmotna uporaba materialnega prava - absolventski staž - izpolnjevanje pogojev
Tožnica je vložila vlogo za dodelitev Zoisove štipendije v absolventskem stažu. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da Zoisove štipendije za dodatno študijsko leto (za čas absolventskega staža) ni mogoče dodeliti. Takšno materialnopravno stališče nima zakonske podlage. ZŠtip namreč določa, da so upravičenci do štipendije po splošnih pogojih tisti, ki imajo status dijaka oziroma študenta oziroma so udeleženci izobraževanja odraslih ter izpolnjujejo še druge pogoje, določene z zakonom. Pogoje za določitev Zoisove štipendije določa zakon v 24. členu. Tožnica navedene pogoje za pridobitev Zoisove štipendije izpolnjuje. V študijskem letu 2012/2013 je imela status študentke in je bila njena povprečna ocena v študijskem letu 2011/2012 9,8, kar pomeni, da je presegala povprečno oceno 8,5, ki je bila določena kot pogoj za pridobitev Zoisove štipendije v 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZŠtip. Iz prvega odstavka 44. člena ZŠtip izhaja, da se o dodelitvi državne štipendije in Zoisove štipendije odloči za obdobje od vložitve zahtevka oziroma z dnem vpisa v izobraževalni program do konca izobraževalnega programa. Čas absolventskega staža, ko ima nekdo status študenta, je del izobraževalnega programa, ki se zaključi z izdelavo diplomskega dela. Ravno diplomsko delo, kateremu je namenjen absolventski staž, je zadnje dejanje samega študijskega programa. Ker tožnica izpolnjuje vse pogoje za pridobitev Zoisove štipendije in je zato pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je drugostopenjsko urpavno odločbo odpravilo, prvostopenjsko upravno odločbo pa spremenilo tako, da je tožnici priznalo pravico do Zoisove štipendije za izobraževanje na fakulteti.
Sodišče prve stopnje je v sodbi in sklepu, ki sta že postala pravnomočna, odločilo tudi v celoti o stroških postopka in naložilo tožniku, da je dolžan povrniti stroške postopka toženi stranki. Iz obrazložitve sodbe in sklepa izhaja, da je sodišče naložilo tožniku, da plača stroške prič A.A. in B.B. Glede na pravnomočno odločitev sodišča je tožnik dolžan povrniti toženi stranki tudi stroške za navedeni priči.
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1, 34a. ZST-1B člen 26, 26/1.
neizbira kandidata - plačilni nalog - sodna taksa
Če ZST-1 ali taksna tarifa ne določata drugače, nastane taksna obveznost za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, ob vložitvi tožbe, predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Tožnik je vložil pritožbo zaradi neizbire kandidata in ob vložitvi pritožbe je nastala taksna obveznost po 5. členu ZST-1. Ker tožnik skladno s 5. členom ZST-1 ob nastanku taksne obveznosti, to je ob vložitvi pritožbe, takse ni plačal, mu je sodišče prve stopnje na podlagi 34. člena ZST-1 pravilno izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse.
OZ člen 243, 243/4. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8.
pogodba o finančnem leasingu premičnin - predčasno poplačilo celotne terjatve po leasing pogodbi - dokazna ocena - vnaprejšnja dokazna ocena neizvedenih dokazov - unovčenje predmeta leasinga - skrbnost ravnanja leasingodajalca - razumni ukrepi z zmanjšanje škode
Tožena stranka s tem, ko dokazuje vrednost predmeta leasinga ob prevzemu, v nasprotju s tožečo stranko, ki se sklicuje na cenitev podano šele po petih mesecih in prodajo za znesek 800,00 EUR, ki bistveno odstopa od zatrjevane vrednosti predmeta leasinga ob prevzemu le-tega, daje ugovor, da tožeča stranka ni storila vseh razumnih ukrepov za zmanjšanje škode, ki je nastala zaradi razdrtja pogodbe. Opustitev potrebne skrbnosti tožeče stranke v smislu četrtega odstavka 243. člena OZ bi bila lahko podana v kolikor bi ugotovljena
vrednost
odstopala od
vrednost
i, ki bi jo bilo mogoče doseči na trgu, v kolikor bi cenitev in prodaja bila izvedena z ustrezno skrbnostjo. Prav zadnje je skušala dokazovati tožena stranka v tem postopku.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpravnina - delovna doba - delovnopravna kontinuiteta - prevzem delavcev
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se pri izračunu odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevajo tudi obdobja tožnikovih zaposlitev pri prejšnjih delodajalcih. Med tožnikovimi prejšnjimi delodajalci in toženo stranko sicer ni pravnega nasledstva oziroma večinske kapitalske povezave, vendar pa je treba upoštevati, da je šlo za zaposlitev tožnika v času veljavnosti ZTPDR, ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. V takšnih primerih se je štelo, kot da delavec ni spremenil zaposlitve.
posebna pravila o prodaji premoženja, ki je predmet ločitvene pravice – mnenje ločitvenega upnika – upnik drugega vrstnega reda – prodaja nepremičnine – način prodaje
Sodišče prve stopnje je najprej pojasnilo, da je upnik A. d. o. o. (pritožnik) sicer ločitveni upnik, vendar drugega vrstnega reda, katerega mnenje v postopku prodaje nepremičnine ni potrebno.
izredna odpoved delavca - odpravnina - odškodnina najmanj najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka
Za pravilno odločitev o temelju odpravnine in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po tretjem odstavku 111. člena ZDR-1 sodišče prve stopnje ni zadosti raziskalo okoliščin v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Predvsem ni raziskalo, na podlagi katere izredne odpovedi je tožniku prenehalo delovno razmerje, torej katera izmed dveh izrednih odpovedi je dejansko učinkovala ter tudi ni ugotavljalo, ali je bila podana zakonito - po vsebini in na način, kot to zahtevajo določbe 111. člena ZDR-1. Slednje je namreč pogoj za priznanje odpravnine in odškodnine v posledici izredne odpovedi delavca. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00001276
ZKP člen 355, 355/1, 369, 369/1.
laična pritožba - sestavine pritožbe - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - celovita dokazna ocena
Sodišče prve stopnje obtoženca ni pozvalo na dopolnitev pritožbe, kot bi moralo, zato je pritožbeno sodišče dovolilo obtožencu, da obrazložitev pritožbe poda na seji pritožbenega senata.
Določba člena 34/1 ZDSS-1 ne razbremenjuje strank njihovega materialnega in procesnega dokaznega bremena. Tveganje svoje pravdne pasivnosti nosi vsaka stranka sama. Prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 je namreč mogoče upoštevati le v primerih, če sodišče po izvedbi vseh predlaganih dokazov ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Takrat se sodišče lahko odloči, da izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Toda v obravnavani zadevi takega položaja ni bilo, saj je prvostopno sodišče že na podlagi predlaganih dokazov, ki jih je izvedlo, sprejelo zaključek o resničnosti obstoja odpovednega razloga.
Na podlagi člena 15/5 ZS in člena 160/5 Sodnega reda je bilo v letnem razporedu sodnikov zakonito določeno, da se zaradi triažnega postopka zadeve dodeljujejo z zamikom. Zato ni mogoče pritrditi tožnici, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi kršitve pravice do zakonitega sodnika.
predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave - zavrnitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo - nadaljevanje postopka - prekinitev postopka odločanja o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka
Sodišče nadaljuje postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, če zavrne dolžnikov predlog za prisilno poravnavo. Dolžnik je sicer vložil predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo, vendar ne v sodni praksi ne v teoriji, ni sporno, da se to določilo smiselno uporablja tudi takrat, kadar je zavrnjen dolžnikov predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo.
V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženca zahteva vračilo sredstev (plače, regresa za letni dopust za leti 2010 in 2011, znesek iz naslova obresti za neizplačane plače in stroške postopka), ki jih je toženec prejel na podlagi pravnomočne sodbe, izdane v drugem delovnem sporu, ki je bila v postopku pred Vrhovnim sodiščem RS spremenjena. Tožeča stranka je uspela v postopku z izrednim pravnim sredstvom, zaradi česar je odpadla podlaga za izplačila v zvezi z odpovedjo toženčeve pogodbe o zaposlitvi in je bil prejemnik (toženec) obogaten na škodo drugega (tožeče stranke). Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan vrniti prejeta izplačila.
Toženec je v času trajanja zaposlitve pri tožeči stranki kršil konkurenčno prepoved, saj je že sama ustanovitev konkurenčne družbe za tožečo stranko lahko pomenila konkurenco v smislu 37. člena ZDR, toženčevo ravnanje, ki ga je sodišče prve stopnje opredelilo kot škodljivo ravnanje, pa bi lahko škodovalo poslovnim interesom tožeče stranke v smislu 35. člena ZDR. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati obstoja zatrjevane škode, ki naj bi bila posledica spornega ravnanja toženca, odškodninski zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je sporno zadevo pravilno presojalo po določbah ZPIZ-2. Bistveno je, da je bila tožnici pravica do premestitve priznana z odločbo z dne 3. 6. 2013, in sicer od 1. 1. 2013 dalje. Z navedeno odločbo je bilo tudi odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila odločeno s posebno odločbo. Navedena odločba je postala pravnomočna. Tožnici je bila torej pravica iz invalidskega zavarovanja priznana že po določbah novega zakona, torej po določbah ZPIZ-2, saj je le-ta 1. 1. 2013 že veljal. Na pravico do premestitve pa je vezana tudi pravica do nadomestila za invalidnost. V prvem odstavku 85. člena ZPIZ-2 je namreč določeno, da ima pravico do nadomestila za invalidnost zavarovanec s priznano pravico do premestitve ob izpolnjevanju ostalih z zakonom določenih pogojev. Ker je bila tožnici pravica do premestitve priznana po določbah ZPIZ-2 s 1. 1. 2013, ni nobene pravne podlage, da bi se uporabile določbe ZPIZ-1, oziroma da bi se upošteval datum nastanka invalidnosti. Za odločitev ni odločilno mnenje invalidske komisije, temveč je odločilna pravnomočna odločba o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem nadomestila za invalidnost v višjem znesku.
Uredba o napredovanju uradnikov v nazive člen 5. ZUPPJS člen 7. ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1. ZDSS-1 člen 21.
imenovanje v višji naziv - razvrstitev v višji plačilni razred - javna uslužbenka
Tožnica je od 2009 do 2014 petkrat dosegla oceno dobro in tako izpolnila pogoje za napredovanje v višji naziv (referent I) po prvem odstavku 5. člena Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive. Zaradi tega napredovanja ji je tožena stranka v skladu s KPDU pravilno določila tudi višji (26.) plačilni razred. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb, ki se nanašajo na imenovanje v višji naziv in na uvrstitev v plačilni razred.
prodaja dela stavbe – neuspešne javne dražbe – nezavezujoče zbiranje ponudb
Dosedanji poskusi prodaje niso bili uspešni. To pomeni, da premoženja stečajnega dolžnika ni mogoče prodati niti na podlagi primerljivih tržnih cen niti na podlagi morebitne cenitve, saj je cena očitno previsoka oziroma ne ustreza dejanskim razmeram na trgu. V takem primeru je dolžnost upravitelja, da stori vse, da pride do informacij, ki so pomembne za presojo najugodnejših pogojev prodaje. Tak način je nezavezujoče zbiranje ponudb.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V tem individualnem delovnem sporu, v katerem se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je ostalo dejansko stanje nepopolno raziskano zaradi napačnega stališča sodišča prve stopnje, da je bistvena le ugotovitev, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo in v okviru te ukinila delovno mesto tožnika ter da tožnik nima ustrezne izobrazbe za zasedbo na novo sistemiziranih delovnih mest (156. člen ZJU). Takšno stališče bi zadostovalo, če tožnik ne bi zatrjeval, da je pri toženi stranki do spremenjenega pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ter posledično do sporne odpovedi prišlo zgolj z namenom, da se njemu odpove pogodba o zaposlitvi. Četudi je organizacija delovnega procesa in sprejem ukrepov v smeri večje ekonomske učinkovitosti v domeni delodajalca, pa je v primeru trditev, kot jih navaja tožnik (da je kot vodja oddelka opravljal izvorne naloge občine, ki obstajajo v enakem obsegu še naprej; da je tožena stranka za izvajanje tovrstnih nalog sistemizirala nova delovna mesta, za katera je določila izobrazbene pogoje, ki jih tožnik ne izpolnjuje, tako da bo zaposlila nove, neizkušene delavce, medtem ko je tožnika, kljub 20-letnim delovnim izkušnjam, izključila iz delovnega procesa, čeprav se je ob tem sklicevala na smiselnost reorganizacije in nujnost racionalizacije delovnega procesa) potrebno raziskati tudi okoliščine glede vprašanja, ali je bila odpoved podana iz nedopustnih nagibov ali iz utemeljenih razlogov (89. člen ZDR-1), na katere se sklicuje odpoved, torej v smeri zasledovanja boljše organizacije in optimizacije delovnega procesa. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pristojni organ zahtevo stranke zavrže, če je bilo v isti
upravni stvari že pravnomočno odločeno, pa je stranka z njo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V predmetni zadevi je bilo v isti upravni stvari že pravnomočno odločeno. Z odločbo tožene stranke z dne 29. 3. 2012 je bilo namreč ugotovljeno, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, ker v Republiki Sloveniji nima zavarovalne dobe. Dejansko stanje glede pravice tožnika do sorazmernega dela starostne pokojnine se po pravnomočnosti odločbe z dne 29. 3. 2012 ni spremenilo, saj se ni spremenilo dejansko stanje glede obstoja zavarovalne dobe v Sloveniji, prav tako se ni spremenila pravna podlaga, na katero se zahtevek opira. Zato je tožena stranka v predsodnem postopku tožnikovo vlogo pravilno zavrgla. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke in priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.
ZPIZ-2 člen 129, 129/5, 135, 135/4. ZPIZ-1 člen 187, 187/1, 187/1-3. ZPIZ92 člen 202. ZTPPIZ člen 62, 62-1. ZPIZ83 člen 104. ZUP člen 169, 169/1, 171, 171/1.
pokojninska doba - zavarovalna doba - zmotna uporaba materialnega prava - plačilo prispevkov
Sodišče prve stopnje je konkretno zadevo, ki se nanaša na priznanje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo v spornem obdobju, presojalo po določbah ZPIZ-2, ne pa po predpisih, ki so veljali v spornem obdobju. Kljub temu, da za sporno obdobje ni podatkov v matični evidenci, to še ne pomeni, da zavarovalne dobe ni mogoče dokazovati z drugimi dokazi. Dolžnost sporočanja podatkov je na delodajalcu, medtem ko je tožnik predložil listine, iz katerih izhaja, da je bil tudi v spornem obdobju v delovnem razmerju, kar je nenazadnje potrjeno tudi z vpisom v delovno knjižico, torej z vpisom v javno listino. Na odločitev ne vpliva, da delodajalec tožnika ni vključil v zavarovanje, saj je prijavo dolžan vložiti delodajalec, pri katerem je zavarovanec sklenil oziroma je v delovnem razmerju. Enako je delodajalec tudi dolžan javljati podatke o plačah in plačanih prispevkih. Ker iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil tožnik tudi v spornem obdobju v delovnem razmerju, je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožniku v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo štelo tudi čas spornega obdobja, ko je bil tožnik v delovnem razmerju.
Okoliščina, da za določeno osebo v delovnem razmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje in da zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje, nima nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in praviloma tudi ne na priznavanje časa tega delovnega razmerja v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja. Za priznanje zavarovalne dobe zadostuje, da je bila oseba v delovnem razmerju, vse drugo, razen če ni izrecno posebej predpisano, za priznanje tega delovnega razmerja ni bistveno.
invalid III. kategorije invalidnosti - stvarne razbremenitve - časovne razbremenitve
Pri tožnici je podana III. kategorija invalidnosti, saj tožnica za delo, ki ga je nazadnje opravljala, to je delo čistilke, ni zmožna, zmožna pa je za drugo delo v okviru svojega poklica s stvarnimi omejitvami pri delu. Pri delu pa ni potrebna časovna razbremenitev. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za časovno razbremenitev, tako da bi tožnica poleg priznanih omejitev delo opravljala s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006703
KZ-1 člen 61. ZKP člen 506, 506/4.
preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti – nezmožnost izpolnitve posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir
Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v 13. točki izpodbijane sodbe, se je za preklic pogojne obsodbe odločilo zaradi obsojenčevega odnosa do plačila obveznosti oškodovancema, njegove pasivnosti ter ugotovitve, da kljub opozorilu možnosti preklica pogojne obsodbe do sedaj oškodovancema niti deloma ni poravnal dolgovanega zneska in ga niti ne namerava, niti ni poskušal stopiti z njima v stik. Pritožbeno sodišče nasprotno ocenjuje, da pasivnost obsojenca, opozorilo o možnosti preklica obsodbe ter okoliščina, da ni stopil v stik z oškodovancema za preklic pogojne obsodbe, niso odločilne okoliščine. Odločilna je okoliščina, ki izhaja iz pravilno ugotovljenih dejstev, da obsojenec ni mogel izpolniti posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir.