spor majhne vrednosti - oskrba s pitno vodo - skupno odjemno mesto - skupni števec - stroški - način delitve stroškov - ključ delitve - obdobje - trditvena podlaga - sklepčnost tožbe - identifikacija denarnega tožbenega zahtevka - dolžina obračunskega obdobja - sklicevanje na tožbene priloge - restriktiven pristop - vsebina toženčevih ugovorov - količina porabljene vode
Res je v praksi dokaj ustaljeno stališče, da mora tožeča stranka za sklepčnost tožbe navesti, katere stroške vtožuje, na katero obdobje se nanašajo in način delitve stroškov. Vendar tožeča stranka zmotno navaja, da je to navedla. Sicer je pojasnila, katere vrste stroškov vtožuje (porabo vode, odvajanje in čiščenje odpadnih voda, okoljska dajatev, republiški vodni prispevek, vzdrževalnina in števčnina) in kakšen je način njihove delitve (poraba vode, čiščenje in odvajanje odpadnih voda in okoljska dajatev glede na odčitane količine porabljene vode, vzdrževalnina in števčnina pa glede na velikost vodomera, kar se razdeli med uporabnike skupnega števca glede na dogovor z dne 29. 11. 2010), vendar ni navedla, na katero obdobje se vtoževana terjatev sploh nanaša, kar je nujno za identifikacijo denarnega tožbenega zahtevka. O tem, na katero obdobje se vtoževana terjatev nanaša, pa tudi ni mogoče sklepati le po datumih zapadlosti verodostojnih listin, na podlagi katerih je bil vložen predlog za izvršbo. Tožeča stranka namreč ni navedla ničesar v zvezi z dolžino obračunskega obdobja (npr. da je račune izdajala ob koncu meseca), pa tudi sicer bi bila takšna „identifikacija“ tožbenega zahtevka rezultat ugibanj.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – nepopolna tožba – dopolnitev tožbe – konkretizacija tožbenega zahtevka – pozivni sklep
Tožeča stranka je tista, ki mora navesti minimum dejstev, ki zahtevek nedvoumno individualizirajo, neodvisno od ugovornih trditev tožene stranke. Tožba je nepopolna, ker je tožeča stranka predložila le dokaze, ni pa navedla nobenih dejstev.
Brez opore v procesnih določilih je stališče tožeče stranke, da bi morala biti dvakrat pozvana na dopolnitev tožbe, ker je predlog za izvršbo „bolj nepopoln“ od nepopolne tožbe v rednem postopku.
oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe – zavrnitev predloga – obstoj kratkoročnih finančnih naložb – vpliv začetka postopka prisilne poravnave – ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse – trditveno in dokazno breme predlagatelja
Tožena stranka zgolj trdi, da v praksi ne gre za hitro unovčljiva sredstva, pri tem pa sploh ne pojasni, kaj ta sredstva dejansko predstavljajo in zakaj jih ne more hitro unovčiti.
Z začetkom postopka prisilne poravnave postopki izvršbe in zavarovanja prekinejo, kar pomeni, da se najmanj nadaljnji prilivi ne zadržijo več za poplačilo upnikov v izvršilnih postopkih oziroma za zavarovanje. To pa pomeni, da bi že zato tožena stranka morala imeti na razpolago nadaljnje prilive.
ZPP člen 72, 72/2, 108, 108/4, 180, 440. ZIZ člen 62, 62/2.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – pravdni postopek – popolnost tožbe – nepopolna tožba – poziv k dopolnitvi tožbenih navedb – zavrženje tožbe – sklicevanje na vlogo v izvršilnem postopku, ki je bila umaknjena – posledice umika vloge – odgovor na odgovor na pritožbo – pravočasnost zahteve za izločitev sodnika
Z umikom pritožbe nastane situacija, ki je enaka situaciji, kakor da pritožba sploh ni bila vložena, zato trditev in dokazov iz takšne pritožbe ni mogoče upoštevati.
oprostitev plačila sodnih taks - pravna oseba - vloge, pri katerih je plačilo sodne takse procesna predpostavka - taksa za primer, če se vloga šteje za umaknjeno
Glede na to, da je dolžnik pravna oseba, bi ga lahko sodišče delno oprostilo plačila taks le za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka (prim. drugi in četrti odstavek 11. člena ZST-1), kar pa ni situacija v tem primeru. Taksna obveznost, h plačilu katere je bil dolžnik pozvan s plačilnim nalogom z dne 19. 1. 2016, ni nastala zaradi vložitve vloge, pri kateri je plačilo sodne takse procesna predpostavka, ampak zaradi tega, ker dolžnik ni plačal sodne takse za ugovor in se je ta štel za umaknjenega. Ker torej dolžnik za taksno obveznost iz četrtega odstavka 34. člena ZST-1 sploh ne more doseči oprostitve njenega plačila, saj za to ni podlage v ZST-1, je odločitev sodišča prve stopnje, da se ga ne oprosti plačila sodne takse, pravilna.
zastaranje – zadržanje zastaranja – nepremagljive ovire – smrt dolžnika – ni zapuščinske obravnave – pozneje najdeno premoženje – prehod premoženja zapustnika
Pravilna je sicer ugotovitev, da so dediči bili, ker je premoženje zapustnice obstajalo, in da je premoženje nanje prešlo v trenutku zapustničine smrti, vendar pa (tožeči stranki) v konkretnem primeru dediči niso mogli biti znani, kar po prepričanju višjega sodišča predstavlja nepremagljivo oviro, zaradi katere zastaranje ni teklo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0073793
ZIZ člen 62, 62/2. ZPP člen 339, 339/1, 437, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti – sklep o izvršbi – razveljavitev sklepa o izvršbi – obrazložen ugovor – verodostojna listina – relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – trditveno in dokazno breme – izpodbijanje dejanskega stanja – plačilo DDV – obrnjena davčna stopnja
Vprašanje, ali gre za verodostojno listino ali ne, bi bilo lahko relevantno zgolj v pogledu odločitve, ali sodišče še nerazveljavljeni del sklepa o izvršbi vzdrži v veljavi ali ne (prim. 437. člen ZPP), pri čemer njegova razveljavitev pomeni le to, da bo sodišče o zahtevku odločilo z drugačnim izrekom (VSL sodba II Cp 1650/2013 z dne 4. 12. 2013). Če sodišče v tem smislu ravna napačno, pa to predstavlja zgolj relativno kršitev določb postopka, ki je v sporu majhne vrednosti glede na izrecno zakonsko določbo ni dopustno uveljavljati. Glede na navedeno tožena stranka s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti.
OZ člen 51, 54, 54/1, 54/2, 54/3, 72, 72/1, 72/3, 76, 809.
oblika – lažje dokazovanje – forma ad probationem – pogoj za veljavnost – trgovski zastopnik – prekoračitev pooblastil – odobritev posla
„Prekoračeno zastopani“ ima na voljo samo dve možnosti: ali sklenjen posel odobri, ali pa ne. Ne more nasprotovati le tistemu, kar naj bi trgovski zastopnik prekoračil.
STVARNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSK0006716
SPZ člen 68, 115. SZ-1 člen 23. Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli člen 10, 11, 14, 15.
etažna lastnina - posamezni del stavbe - stroški dobave toplotne energije - odstop od pogodbe - skupno odjemno mesto - fiksni stroški ogrevanja - variabilni stroški ogrevanja - ključ delitve
Toženka, ki svojih prostorov ne ogreva, ni dolžna poleg fiksnih stroškov, ki nastajajo zaradi delovanja sistema, na katerega je priključen njen poslovni prostor, plačati tudi zaračunani del variabilnih stroškov ogrevanja.
Namen porazdelitve obračunov na 35 % po kriteriju površine in 65 % po kriteriju porabe je v korekciji obračunov dejanske porabe, ki je lahko nižja ali višja zaradi specifične lege posameznega etažnega dela v objektu. Pri uporabi obeh kriterijev pa gre za stroške dejanske porabe toplote.
spor majhne vrednosti – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – pravica do obravnavanja – presežen okvir trditvene podlage
Sodišče prve stopnje je preseglo trditveno podlago tožene stranke in je pri presoji utemeljenosti terjatve upoštevalo dejstva, ki jih ta ni zatrjevala in ugovore, ki jih ni uveljavljala.
Podjetje zapustnika – samostojnega podjetnika posameznika – je do delitve v skupni lasti dedičev. V primeru več dedičev ga morajo le-ti upravljati skupno in soglasno.
Dediščinska skupnost ni primerna za vodenje podjetja, saj zahteva soglasje o vseh poslih – poslih rednega upravljanja – kar je težko dosegljivo, v obravnavnem primeru pa očitno nemogoče. Skupni lastniki so v negotovosti glede načina delitve skupnega premoženja in glede časa, ko bo do delitve prišlo. V takih okoliščinah poslovni subjekt težko ohranja svoj položaj na trgu, kaj šele, da bi z investicijami in na druge načine povečeval svoj delež na trgu. Kot smiselna poteza se zato kaže odločitev, kateri od dedičev bo nadaljeval s podjetjem oz. v katero organizacijsko obliko bodo sodediči preoblikovali podjetje, da bo le-to imelo dolgoročno vizijo poslovanja. Dediščinska skupnost je le prehodna oblika upravljanja s premoženjem; z delitvijo zapuščine je treba zagotoviti pravnoorganizacijsko obliko, v kateri bo podjetje poslovalo v bodoče.
objava popravka – pravica do popravka objavljenega obvestila – zahteva za objavo popravka pred tožbo – posredovanje zahteve – vročitev zahteve za objavo popravka po elektronski pošti – seznanitev odgovornega urednika medija z zahtevo za objavo popravka – rok za odgovor na zahtevo – skrbnost – skrbnost tožnika – pravica do objave popravka – zakonske zahteve za popravek
Komuniciranje preko elektronske pošte je v sedanjem času običajno in samo dejstvo, da elektronske pošte toženka ni odprla (očitno pa je odpovedala tudi komunikacija z osebo, ki jo je v času odsotnosti nadomeščala) ne more iti v škodo tožeče stranke. Tožeči stranki pa tudi ni mogoče očitati dejstva, da ni vzpostavila še kakšnega drugega kontakta (telefon, ponovna pisna zahteva), saj ji kaj takega zakon ne nalaga.
Zakon načina vročanja zahteve za objavo ne določa in tudi ne predvideva, da bi posamezne medijske hiše lahko sprejemale navodila za vročanje zahtev. Dolžnost tistega, ki vlaga zahtevo pa tudi ni, da po spletu išče, kako lahko odgovorni urednici zahtevo za popravek vroči.
Tožeča stranka je svojem predlogu oziroma njegovi dopolnitvi z dne 28. 10. 2015 navedla nova dejstva, in sicer še zmanjšanje njenega premoženja oziroma sredstev. Zato ne gre za enak predlog, o katerem je bilo že odločeno, sodišče prve stopnje pa zato tega predloga ne bi smelo zavreči, temveč bi moralo presoditi spremenjene okoliščine in nato vsebinsko odločiti o predlogu.
Odločitev v sedaj izpodbijanem sklepu, da mora sodno takso plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, pomeni odločitev v njeno škodo glede na sklep z dne 3. 11. 2015, kar pa ni dopustno. Kaj takega bi bilo mogoče le v primeru iz tretjega in četrtega odstavka 13. člena ZST-1, torej kadar sodišče ugotovi, da stranka zmore plačati celotno sodno takso oziroma jo zmore takoj plačati.
izvršilni stroški – odgovor na ugovor – stroški odgovora na ugovor – ugovor tretjega – neutemeljeno povzročeni stroški – pomanjkanje pravnega interesa za ugovor – vročanje ugovora v odgovor upniku – ugovor dolžnika – neobrazložen ugovor – vročanje neobrazloženega ugovora v odgovor upniku
Tretji je v ugovoru navedel dejstva, s katerimi je zatrjeval svojo pravico na konkretnem predmetu izvršbe, napovedal je tudi predložitev dokazov, zato je upnik po prejemu poziva sodišča k odgovoru lahko sklepal, da bo sodišče v primeru njegove neaktivnosti ugovoru ugodilo. V izogib tej posledici je na ugovor moral odgovoriti. Sodišče prve stopnje je po prejemu odgovora ugovor tretjega zavrnilo, ker tretji za svoje navedbe ni predložil listinskih dokazov oziroma predlagal zaslišanja oseb, ki bi lahko potrdile lastništvo zarubljenega vozila. Takšne odločitve sodišča upnik z visoko stopnjo verjetnosti ni mogel predvideti, ker pa je posledica pomanjkljivosti ugovora tretjega, je šteti, da je tretji stroške odgovora na ugovor upniku povzročil neutemeljeno, zato mu jih mora skladno s sedmim odstavkom 38. člena ZIZ tudi povrniti.
stroški postopka - nagrada za posvet s stranko in pregled listin - obrazložitev odločitve o stroških
V stroškovniku, ki se nahaja v prilogi spisa je sodišče prve stopnje označilo vse stroške, ki jih je priznalo, z navedbo končnega zneska obračuna stroškov, ki ga je povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane odločitve, v kateri je izrecno izpostavilo stroške, ki jih tožeči stranki ni priznalo. Zaradi tega je odločitev možno preizkusiti, zatrjevana kršitev postopka pa ni podana.
upravljanje stečajne mase – oddaja premoženja stečajnega dolžnika v najem – višina najemnine
ZFPPIPP v 322. in 323. členu ne določa kriterijev določanja višine najemnine, pomembno je predvsem, da najem ali zakup ne zavleče prodaje tega premoženja. Po naravi stvari je smoter oddajanja premoženja stečajnega dolžnika v tem, da se ohrani in/ali poveča stečajna masa, s ciljem čim boljšega poplačila upnikov.
posebna pravila o prodaji premoženja, ki je predmet ločitvene pravice – mnenje ločitvenega upnika – upnik drugega vrstnega reda – prodaja nepremičnine – način prodaje
Sodišče prve stopnje je najprej pojasnilo, da je upnik A. d. o. o. (pritožnik) sicer ločitveni upnik, vendar drugega vrstnega reda, katerega mnenje v postopku prodaje nepremičnine ni potrebno.
Toženec je v času trajanja zaposlitve pri tožeči stranki kršil konkurenčno prepoved, saj je že sama ustanovitev konkurenčne družbe za tožečo stranko lahko pomenila konkurenco v smislu 37. člena ZDR, toženčevo ravnanje, ki ga je sodišče prve stopnje opredelilo kot škodljivo ravnanje, pa bi lahko škodovalo poslovnim interesom tožeče stranke v smislu 35. člena ZDR. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati obstoja zatrjevane škode, ki naj bi bila posledica spornega ravnanja toženca, odškodninski zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.
V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženca zahteva vračilo sredstev (plače, regresa za letni dopust za leti 2010 in 2011, znesek iz naslova obresti za neizplačane plače in stroške postopka), ki jih je toženec prejel na podlagi pravnomočne sodbe, izdane v drugem delovnem sporu, ki je bila v postopku pred Vrhovnim sodiščem RS spremenjena. Tožeča stranka je uspela v postopku z izrednim pravnim sredstvom, zaradi česar je odpadla podlaga za izplačila v zvezi z odpovedjo toženčeve pogodbe o zaposlitvi in je bil prejemnik (toženec) obogaten na škodo drugega (tožeče stranke). Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan vrniti prejeta izplačila.