STVARNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSK0006716
SPZ člen 68, 115. SZ-1 člen 23. Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli člen 10, 11, 14, 15.
etažna lastnina - posamezni del stavbe - stroški dobave toplotne energije - odstop od pogodbe - skupno odjemno mesto - fiksni stroški ogrevanja - variabilni stroški ogrevanja - ključ delitve
Toženka, ki svojih prostorov ne ogreva, ni dolžna poleg fiksnih stroškov, ki nastajajo zaradi delovanja sistema, na katerega je priključen njen poslovni prostor, plačati tudi zaračunani del variabilnih stroškov ogrevanja.
Namen porazdelitve obračunov na 35 % po kriteriju površine in 65 % po kriteriju porabe je v korekciji obračunov dejanske porabe, ki je lahko nižja ali višja zaradi specifične lege posameznega etažnega dela v objektu. Pri uporabi obeh kriterijev pa gre za stroške dejanske porabe toplote.
ZPP člen 72, 72/2, 108, 108/4, 180, 440. ZIZ člen 62, 62/2.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – pravdni postopek – popolnost tožbe – nepopolna tožba – poziv k dopolnitvi tožbenih navedb – zavrženje tožbe – sklicevanje na vlogo v izvršilnem postopku, ki je bila umaknjena – posledice umika vloge – odgovor na odgovor na pritožbo – pravočasnost zahteve za izločitev sodnika
Z umikom pritožbe nastane situacija, ki je enaka situaciji, kakor da pritožba sploh ni bila vložena, zato trditev in dokazov iz takšne pritožbe ni mogoče upoštevati.
vpogled v spis – pregledovanje spisov – opravičena korist
Zgolj podobno dejansko stanje v neki drugi pravdni zadevi in dokazni predlog tamkajšnjega sospornika za vpogled v spis opravičene koristi ne izkazujeta.
oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe – zavrnitev predloga – obstoj kratkoročnih finančnih naložb – vpliv začetka postopka prisilne poravnave – ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse – trditveno in dokazno breme predlagatelja
Tožena stranka zgolj trdi, da v praksi ne gre za hitro unovčljiva sredstva, pri tem pa sploh ne pojasni, kaj ta sredstva dejansko predstavljajo in zakaj jih ne more hitro unovčiti.
Z začetkom postopka prisilne poravnave postopki izvršbe in zavarovanja prekinejo, kar pomeni, da se najmanj nadaljnji prilivi ne zadržijo več za poplačilo upnikov v izvršilnih postopkih oziroma za zavarovanje. To pa pomeni, da bi že zato tožena stranka morala imeti na razpolago nadaljnje prilive.
spor majhne vrednosti - protispisnost - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je izpodbijana sodba obremenjena s procesno kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost), ker naj bi obstajalo nasprotje med tem, kar sodišče prve stopnje navaja o listinah v 12. in 16. točki obrazložitve sodbe, in med samimi listinami. Tožena stranka namreč zmotno navaja, da naj bi sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je na naročilnici izrecno (torej v zneskih) navedeno, koliko znaša cena posamezne storitve tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je navedlo le, da je tožena stranka s potrditvijo naročilnice (priloga A4 spisa) pristala tudi na cenik tožeče stranke, na katerega se naročilnica navezuje, kar pa ni v nasprotju z vsebino naročilnice. Iz slednje namreč izhaja, da se posredovanje povpraševanj zaračuna po veljavnem ceniku (na naročilnici pa je naveden tudi podatek o tem, na katerem spletnem mestu se nahaja cenik). Sodišče prve stopnje je torej pravilno povzelo vsebino listine v razloge izpodbijane sodbe, zaradi česar prej omenjena procesna kršitev ni podana.
stroški postopka – odločanje o stroških ločeno po temelju in po višini – kriterij uspeha – delni umik tožbe – potrebni stroški – ponavljanje že podanih navedb
Postopno zmanjševanje vrednosti spora zaradi delnega umika tožbe in delne pravnomočne zavrnitve zahtevka v zgodnji fazi postopka, vpliva le na odmero stroškov po posameznih fazah postopka, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo, s tem, da je pri tožencih nagrade povečalo zaradi zastopanja dveh strank.
Podjetje zapustnika – samostojnega podjetnika posameznika – je do delitve v skupni lasti dedičev. V primeru več dedičev ga morajo le-ti upravljati skupno in soglasno.
Dediščinska skupnost ni primerna za vodenje podjetja, saj zahteva soglasje o vseh poslih – poslih rednega upravljanja – kar je težko dosegljivo, v obravnavnem primeru pa očitno nemogoče. Skupni lastniki so v negotovosti glede načina delitve skupnega premoženja in glede časa, ko bo do delitve prišlo. V takih okoliščinah poslovni subjekt težko ohranja svoj položaj na trgu, kaj šele, da bi z investicijami in na druge načine povečeval svoj delež na trgu. Kot smiselna poteza se zato kaže odločitev, kateri od dedičev bo nadaljeval s podjetjem oz. v katero organizacijsko obliko bodo sodediči preoblikovali podjetje, da bo le-to imelo dolgoročno vizijo poslovanja. Dediščinska skupnost je le prehodna oblika upravljanja s premoženjem; z delitvijo zapuščine je treba zagotoviti pravnoorganizacijsko obliko, v kateri bo podjetje poslovalo v bodoče.
spor majhne vrednosti – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – pravica do obravnavanja – presežen okvir trditvene podlage
Sodišče prve stopnje je preseglo trditveno podlago tožene stranke in je pri presoji utemeljenosti terjatve upoštevalo dejstva, ki jih ta ni zatrjevala in ugovore, ki jih ni uveljavljala.
OZ člen 51, 54, 54/1, 54/2, 54/3, 72, 72/1, 72/3, 76, 809.
oblika – lažje dokazovanje – forma ad probationem – pogoj za veljavnost – trgovski zastopnik – prekoračitev pooblastil – odobritev posla
„Prekoračeno zastopani“ ima na voljo samo dve možnosti: ali sklenjen posel odobri, ali pa ne. Ne more nasprotovati le tistemu, kar naj bi trgovski zastopnik prekoračil.
oprostitev plačila sodnih taks - pravna oseba - vloge, pri katerih je plačilo sodne takse procesna predpostavka - taksa za primer, če se vloga šteje za umaknjeno
Glede na to, da je dolžnik pravna oseba, bi ga lahko sodišče delno oprostilo plačila taks le za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka (prim. drugi in četrti odstavek 11. člena ZST-1), kar pa ni situacija v tem primeru. Taksna obveznost, h plačilu katere je bil dolžnik pozvan s plačilnim nalogom z dne 19. 1. 2016, ni nastala zaradi vložitve vloge, pri kateri je plačilo sodne takse procesna predpostavka, ampak zaradi tega, ker dolžnik ni plačal sodne takse za ugovor in se je ta štel za umaknjenega. Ker torej dolžnik za taksno obveznost iz četrtega odstavka 34. člena ZST-1 sploh ne more doseči oprostitve njenega plačila, saj za to ni podlage v ZST-1, je odločitev sodišča prve stopnje, da se ga ne oprosti plačila sodne takse, pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0073793
ZIZ člen 62, 62/2. ZPP člen 339, 339/1, 437, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti – sklep o izvršbi – razveljavitev sklepa o izvršbi – obrazložen ugovor – verodostojna listina – relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – trditveno in dokazno breme – izpodbijanje dejanskega stanja – plačilo DDV – obrnjena davčna stopnja
Vprašanje, ali gre za verodostojno listino ali ne, bi bilo lahko relevantno zgolj v pogledu odločitve, ali sodišče še nerazveljavljeni del sklepa o izvršbi vzdrži v veljavi ali ne (prim. 437. člen ZPP), pri čemer njegova razveljavitev pomeni le to, da bo sodišče o zahtevku odločilo z drugačnim izrekom (VSL sodba II Cp 1650/2013 z dne 4. 12. 2013). Če sodišče v tem smislu ravna napačno, pa to predstavlja zgolj relativno kršitev določb postopka, ki je v sporu majhne vrednosti glede na izrecno zakonsko določbo ni dopustno uveljavljati. Glede na navedeno tožena stranka s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti.
objava popravka – pravica do popravka objavljenega obvestila – zahteva za objavo popravka pred tožbo – posredovanje zahteve – vročitev zahteve za objavo popravka po elektronski pošti – seznanitev odgovornega urednika medija z zahtevo za objavo popravka – rok za odgovor na zahtevo – skrbnost – skrbnost tožnika – pravica do objave popravka – zakonske zahteve za popravek
Komuniciranje preko elektronske pošte je v sedanjem času običajno in samo dejstvo, da elektronske pošte toženka ni odprla (očitno pa je odpovedala tudi komunikacija z osebo, ki jo je v času odsotnosti nadomeščala) ne more iti v škodo tožeče stranke. Tožeči stranki pa tudi ni mogoče očitati dejstva, da ni vzpostavila še kakšnega drugega kontakta (telefon, ponovna pisna zahteva), saj ji kaj takega zakon ne nalaga.
Zakon načina vročanja zahteve za objavo ne določa in tudi ne predvideva, da bi posamezne medijske hiše lahko sprejemale navodila za vročanje zahtev. Dolžnost tistega, ki vlaga zahtevo pa tudi ni, da po spletu išče, kako lahko odgovorni urednici zahtevo za popravek vroči.
Tožeča stranka je svojem predlogu oziroma njegovi dopolnitvi z dne 28. 10. 2015 navedla nova dejstva, in sicer še zmanjšanje njenega premoženja oziroma sredstev. Zato ne gre za enak predlog, o katerem je bilo že odločeno, sodišče prve stopnje pa zato tega predloga ne bi smelo zavreči, temveč bi moralo presoditi spremenjene okoliščine in nato vsebinsko odločiti o predlogu.
Odločitev v sedaj izpodbijanem sklepu, da mora sodno takso plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, pomeni odločitev v njeno škodo glede na sklep z dne 3. 11. 2015, kar pa ni dopustno. Kaj takega bi bilo mogoče le v primeru iz tretjega in četrtega odstavka 13. člena ZST-1, torej kadar sodišče ugotovi, da stranka zmore plačati celotno sodno takso oziroma jo zmore takoj plačati.
stroški postopka - nagrada za posvet s stranko in pregled listin - obrazložitev odločitve o stroških
V stroškovniku, ki se nahaja v prilogi spisa je sodišče prve stopnje označilo vse stroške, ki jih je priznalo, z navedbo končnega zneska obračuna stroškov, ki ga je povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane odločitve, v kateri je izrecno izpostavilo stroške, ki jih tožeči stranki ni priznalo. Zaradi tega je odločitev možno preizkusiti, zatrjevana kršitev postopka pa ni podana.
izvršilni stroški – odgovor na ugovor – stroški odgovora na ugovor – ugovor tretjega – neutemeljeno povzročeni stroški – pomanjkanje pravnega interesa za ugovor – vročanje ugovora v odgovor upniku – ugovor dolžnika – neobrazložen ugovor – vročanje neobrazloženega ugovora v odgovor upniku
Tretji je v ugovoru navedel dejstva, s katerimi je zatrjeval svojo pravico na konkretnem predmetu izvršbe, napovedal je tudi predložitev dokazov, zato je upnik po prejemu poziva sodišča k odgovoru lahko sklepal, da bo sodišče v primeru njegove neaktivnosti ugovoru ugodilo. V izogib tej posledici je na ugovor moral odgovoriti. Sodišče prve stopnje je po prejemu odgovora ugovor tretjega zavrnilo, ker tretji za svoje navedbe ni predložil listinskih dokazov oziroma predlagal zaslišanja oseb, ki bi lahko potrdile lastništvo zarubljenega vozila. Takšne odločitve sodišča upnik z visoko stopnjo verjetnosti ni mogel predvideti, ker pa je posledica pomanjkljivosti ugovora tretjega, je šteti, da je tretji stroške odgovora na ugovor upniku povzročil neutemeljeno, zato mu jih mora skladno s sedmim odstavkom 38. člena ZIZ tudi povrniti.
Toženec je v času trajanja zaposlitve pri tožeči stranki kršil konkurenčno prepoved, saj je že sama ustanovitev konkurenčne družbe za tožečo stranko lahko pomenila konkurenco v smislu 37. člena ZDR, toženčevo ravnanje, ki ga je sodišče prve stopnje opredelilo kot škodljivo ravnanje, pa bi lahko škodovalo poslovnim interesom tožeče stranke v smislu 35. člena ZDR. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati obstoja zatrjevane škode, ki naj bi bila posledica spornega ravnanja toženca, odškodninski zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V tem individualnem delovnem sporu, v katerem se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je ostalo dejansko stanje nepopolno raziskano zaradi napačnega stališča sodišča prve stopnje, da je bistvena le ugotovitev, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo in v okviru te ukinila delovno mesto tožnika ter da tožnik nima ustrezne izobrazbe za zasedbo na novo sistemiziranih delovnih mest (156. člen ZJU). Takšno stališče bi zadostovalo, če tožnik ne bi zatrjeval, da je pri toženi stranki do spremenjenega pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ter posledično do sporne odpovedi prišlo zgolj z namenom, da se njemu odpove pogodba o zaposlitvi. Četudi je organizacija delovnega procesa in sprejem ukrepov v smeri večje ekonomske učinkovitosti v domeni delodajalca, pa je v primeru trditev, kot jih navaja tožnik (da je kot vodja oddelka opravljal izvorne naloge občine, ki obstajajo v enakem obsegu še naprej; da je tožena stranka za izvajanje tovrstnih nalog sistemizirala nova delovna mesta, za katera je določila izobrazbene pogoje, ki jih tožnik ne izpolnjuje, tako da bo zaposlila nove, neizkušene delavce, medtem ko je tožnika, kljub 20-letnim delovnim izkušnjam, izključila iz delovnega procesa, čeprav se je ob tem sklicevala na smiselnost reorganizacije in nujnost racionalizacije delovnega procesa) potrebno raziskati tudi okoliščine glede vprašanja, ali je bila odpoved podana iz nedopustnih nagibov ali iz utemeljenih razlogov (89. člen ZDR-1), na katere se sklicuje odpoved, torej v smeri zasledovanja boljše organizacije in optimizacije delovnega procesa. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženca (bivšega delavca) zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi inventurnega primanjkljaja. Po prenehanju delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki je bila dne 4. 6. 2005 opravljena inventura, v kateri je bil ugotovljen inventurni manko. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec ni bil dolžan sodelovati pri tej inventuri, saj takrat pri tožeči stranki ni bil več zaposlen. Tožencu se je delo po pogodbi izteklo 31. 5. 2005 in po tem datumu do tožeče stranke ni imel več delovnih obveznosti. Ker tožena stranka ni dokazala vseh elementov odškodninske odgovornosti toženca, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine.
Zoisova štipendija - zmotna uporaba materialnega prava - absolventski staž - izpolnjevanje pogojev
Tožnica je vložila vlogo za dodelitev Zoisove štipendije v absolventskem stažu. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da Zoisove štipendije za dodatno študijsko leto (za čas absolventskega staža) ni mogoče dodeliti. Takšno materialnopravno stališče nima zakonske podlage. ZŠtip namreč določa, da so upravičenci do štipendije po splošnih pogojih tisti, ki imajo status dijaka oziroma študenta oziroma so udeleženci izobraževanja odraslih ter izpolnjujejo še druge pogoje, določene z zakonom. Pogoje za določitev Zoisove štipendije določa zakon v 24. členu. Tožnica navedene pogoje za pridobitev Zoisove štipendije izpolnjuje. V študijskem letu 2012/2013 je imela status študentke in je bila njena povprečna ocena v študijskem letu 2011/2012 9,8, kar pomeni, da je presegala povprečno oceno 8,5, ki je bila določena kot pogoj za pridobitev Zoisove štipendije v 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZŠtip. Iz prvega odstavka 44. člena ZŠtip izhaja, da se o dodelitvi državne štipendije in Zoisove štipendije odloči za obdobje od vložitve zahtevka oziroma z dnem vpisa v izobraževalni program do konca izobraževalnega programa. Čas absolventskega staža, ko ima nekdo status študenta, je del izobraževalnega programa, ki se zaključi z izdelavo diplomskega dela. Ravno diplomsko delo, kateremu je namenjen absolventski staž, je zadnje dejanje samega študijskega programa. Ker tožnica izpolnjuje vse pogoje za pridobitev Zoisove štipendije in je zato pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je drugostopenjsko urpavno odločbo odpravilo, prvostopenjsko upravno odločbo pa spremenilo tako, da je tožnici priznalo pravico do Zoisove štipendije za izobraževanje na fakulteti.