spor majhne vrednosti - protispisnost - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je izpodbijana sodba obremenjena s procesno kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost), ker naj bi obstajalo nasprotje med tem, kar sodišče prve stopnje navaja o listinah v 12. in 16. točki obrazložitve sodbe, in med samimi listinami. Tožena stranka namreč zmotno navaja, da naj bi sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je na naročilnici izrecno (torej v zneskih) navedeno, koliko znaša cena posamezne storitve tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je navedlo le, da je tožena stranka s potrditvijo naročilnice (priloga A4 spisa) pristala tudi na cenik tožeče stranke, na katerega se naročilnica navezuje, kar pa ni v nasprotju z vsebino naročilnice. Iz slednje namreč izhaja, da se posredovanje povpraševanj zaračuna po veljavnem ceniku (na naročilnici pa je naveden tudi podatek o tem, na katerem spletnem mestu se nahaja cenik). Sodišče prve stopnje je torej pravilno povzelo vsebino listine v razloge izpodbijane sodbe, zaradi česar prej omenjena procesna kršitev ni podana.
spor majhne vrednosti - oskrba s pitno vodo - skupno odjemno mesto - skupni števec - stroški - način delitve stroškov - ključ delitve - obdobje - trditvena podlaga - sklepčnost tožbe - identifikacija denarnega tožbenega zahtevka - dolžina obračunskega obdobja - sklicevanje na tožbene priloge - restriktiven pristop - vsebina toženčevih ugovorov - količina porabljene vode
Res je v praksi dokaj ustaljeno stališče, da mora tožeča stranka za sklepčnost tožbe navesti, katere stroške vtožuje, na katero obdobje se nanašajo in način delitve stroškov. Vendar tožeča stranka zmotno navaja, da je to navedla. Sicer je pojasnila, katere vrste stroškov vtožuje (porabo vode, odvajanje in čiščenje odpadnih voda, okoljska dajatev, republiški vodni prispevek, vzdrževalnina in števčnina) in kakšen je način njihove delitve (poraba vode, čiščenje in odvajanje odpadnih voda in okoljska dajatev glede na odčitane količine porabljene vode, vzdrževalnina in števčnina pa glede na velikost vodomera, kar se razdeli med uporabnike skupnega števca glede na dogovor z dne 29. 11. 2010), vendar ni navedla, na katero obdobje se vtoževana terjatev sploh nanaša, kar je nujno za identifikacijo denarnega tožbenega zahtevka. O tem, na katero obdobje se vtoževana terjatev nanaša, pa tudi ni mogoče sklepati le po datumih zapadlosti verodostojnih listin, na podlagi katerih je bil vložen predlog za izvršbo. Tožeča stranka namreč ni navedla ničesar v zvezi z dolžino obračunskega obdobja (npr. da je račune izdajala ob koncu meseca), pa tudi sicer bi bila takšna „identifikacija“ tožbenega zahtevka rezultat ugibanj.
STVARNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSK0006716
SPZ člen 68, 115. SZ-1 člen 23. Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli člen 10, 11, 14, 15.
etažna lastnina - posamezni del stavbe - stroški dobave toplotne energije - odstop od pogodbe - skupno odjemno mesto - fiksni stroški ogrevanja - variabilni stroški ogrevanja - ključ delitve
Toženka, ki svojih prostorov ne ogreva, ni dolžna poleg fiksnih stroškov, ki nastajajo zaradi delovanja sistema, na katerega je priključen njen poslovni prostor, plačati tudi zaračunani del variabilnih stroškov ogrevanja.
Namen porazdelitve obračunov na 35 % po kriteriju površine in 65 % po kriteriju porabe je v korekciji obračunov dejanske porabe, ki je lahko nižja ali višja zaradi specifične lege posameznega etažnega dela v objektu. Pri uporabi obeh kriterijev pa gre za stroške dejanske porabe toplote.
spor majhne vrednosti – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – pravica do obravnavanja – presežen okvir trditvene podlage
Sodišče prve stopnje je preseglo trditveno podlago tožene stranke in je pri presoji utemeljenosti terjatve upoštevalo dejstva, ki jih ta ni zatrjevala in ugovore, ki jih ni uveljavljala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0073793
ZIZ člen 62, 62/2. ZPP člen 339, 339/1, 437, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti – sklep o izvršbi – razveljavitev sklepa o izvršbi – obrazložen ugovor – verodostojna listina – relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – trditveno in dokazno breme – izpodbijanje dejanskega stanja – plačilo DDV – obrnjena davčna stopnja
Vprašanje, ali gre za verodostojno listino ali ne, bi bilo lahko relevantno zgolj v pogledu odločitve, ali sodišče še nerazveljavljeni del sklepa o izvršbi vzdrži v veljavi ali ne (prim. 437. člen ZPP), pri čemer njegova razveljavitev pomeni le to, da bo sodišče o zahtevku odločilo z drugačnim izrekom (VSL sodba II Cp 1650/2013 z dne 4. 12. 2013). Če sodišče v tem smislu ravna napačno, pa to predstavlja zgolj relativno kršitev določb postopka, ki je v sporu majhne vrednosti glede na izrecno zakonsko določbo ni dopustno uveljavljati. Glede na navedeno tožena stranka s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti.
Podjetje zapustnika – samostojnega podjetnika posameznika – je do delitve v skupni lasti dedičev. V primeru več dedičev ga morajo le-ti upravljati skupno in soglasno.
Dediščinska skupnost ni primerna za vodenje podjetja, saj zahteva soglasje o vseh poslih – poslih rednega upravljanja – kar je težko dosegljivo, v obravnavnem primeru pa očitno nemogoče. Skupni lastniki so v negotovosti glede načina delitve skupnega premoženja in glede časa, ko bo do delitve prišlo. V takih okoliščinah poslovni subjekt težko ohranja svoj položaj na trgu, kaj šele, da bi z investicijami in na druge načine povečeval svoj delež na trgu. Kot smiselna poteza se zato kaže odločitev, kateri od dedičev bo nadaljeval s podjetjem oz. v katero organizacijsko obliko bodo sodediči preoblikovali podjetje, da bo le-to imelo dolgoročno vizijo poslovanja. Dediščinska skupnost je le prehodna oblika upravljanja s premoženjem; z delitvijo zapuščine je treba zagotoviti pravnoorganizacijsko obliko, v kateri bo podjetje poslovalo v bodoče.
stroški postopka – odločanje o stroških ločeno po temelju in po višini – kriterij uspeha – delni umik tožbe – potrebni stroški – ponavljanje že podanih navedb
Postopno zmanjševanje vrednosti spora zaradi delnega umika tožbe in delne pravnomočne zavrnitve zahtevka v zgodnji fazi postopka, vpliva le na odmero stroškov po posameznih fazah postopka, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo, s tem, da je pri tožencih nagrade povečalo zaradi zastopanja dveh strank.
vpogled v spis – pregledovanje spisov – opravičena korist
Zgolj podobno dejansko stanje v neki drugi pravdni zadevi in dokazni predlog tamkajšnjega sospornika za vpogled v spis opravičene koristi ne izkazujeta.
oprostitev plačila sodnih taks - pravna oseba - vloge, pri katerih je plačilo sodne takse procesna predpostavka - taksa za primer, če se vloga šteje za umaknjeno
Glede na to, da je dolžnik pravna oseba, bi ga lahko sodišče delno oprostilo plačila taks le za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka (prim. drugi in četrti odstavek 11. člena ZST-1), kar pa ni situacija v tem primeru. Taksna obveznost, h plačilu katere je bil dolžnik pozvan s plačilnim nalogom z dne 19. 1. 2016, ni nastala zaradi vložitve vloge, pri kateri je plačilo sodne takse procesna predpostavka, ampak zaradi tega, ker dolžnik ni plačal sodne takse za ugovor in se je ta štel za umaknjenega. Ker torej dolžnik za taksno obveznost iz četrtega odstavka 34. člena ZST-1 sploh ne more doseči oprostitve njenega plačila, saj za to ni podlage v ZST-1, je odločitev sodišča prve stopnje, da se ga ne oprosti plačila sodne takse, pravilna.
V konkretnem primeru je 1) zavarovalno polico pripravila tožeča stranka, 2) je na njej neberljiva parafa in 3) na njej ni žiga tožene stranke. V tej situaciji je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da se je trditveno in dokazno breme prevalilo nazaj na tožečo stranko, ki bi ga, v kolikor bi ravnala z dolžno skrbnostjo pri sklepanju pogodb, vsekakor zmogla. Zanjo je namreč gotovo, da je bila prisotna pri sklepanju zavarovalne pogodbe in zato ve (oziroma bi morala vedeti), kdo je v imenu tožene stranke podpisal zavarovalno polico.
zastaranje – zadržanje zastaranja – nepremagljive ovire – smrt dolžnika – ni zapuščinske obravnave – pozneje najdeno premoženje – prehod premoženja zapustnika
Pravilna je sicer ugotovitev, da so dediči bili, ker je premoženje zapustnice obstajalo, in da je premoženje nanje prešlo v trenutku zapustničine smrti, vendar pa (tožeči stranki) v konkretnem primeru dediči niso mogli biti znani, kar po prepričanju višjega sodišča predstavlja nepremagljivo oviro, zaradi katere zastaranje ni teklo.
objava popravka – pravica do popravka objavljenega obvestila – zahteva za objavo popravka pred tožbo – posredovanje zahteve – vročitev zahteve za objavo popravka po elektronski pošti – seznanitev odgovornega urednika medija z zahtevo za objavo popravka – rok za odgovor na zahtevo – skrbnost – skrbnost tožnika – pravica do objave popravka – zakonske zahteve za popravek
Komuniciranje preko elektronske pošte je v sedanjem času običajno in samo dejstvo, da elektronske pošte toženka ni odprla (očitno pa je odpovedala tudi komunikacija z osebo, ki jo je v času odsotnosti nadomeščala) ne more iti v škodo tožeče stranke. Tožeči stranki pa tudi ni mogoče očitati dejstva, da ni vzpostavila še kakšnega drugega kontakta (telefon, ponovna pisna zahteva), saj ji kaj takega zakon ne nalaga.
Zakon načina vročanja zahteve za objavo ne določa in tudi ne predvideva, da bi posamezne medijske hiše lahko sprejemale navodila za vročanje zahtev. Dolžnost tistega, ki vlaga zahtevo pa tudi ni, da po spletu išče, kako lahko odgovorni urednici zahtevo za popravek vroči.
izvršilni stroški – odgovor na ugovor – stroški odgovora na ugovor – ugovor tretjega – neutemeljeno povzročeni stroški – pomanjkanje pravnega interesa za ugovor – vročanje ugovora v odgovor upniku – ugovor dolžnika – neobrazložen ugovor – vročanje neobrazloženega ugovora v odgovor upniku
Tretji je v ugovoru navedel dejstva, s katerimi je zatrjeval svojo pravico na konkretnem predmetu izvršbe, napovedal je tudi predložitev dokazov, zato je upnik po prejemu poziva sodišča k odgovoru lahko sklepal, da bo sodišče v primeru njegove neaktivnosti ugovoru ugodilo. V izogib tej posledici je na ugovor moral odgovoriti. Sodišče prve stopnje je po prejemu odgovora ugovor tretjega zavrnilo, ker tretji za svoje navedbe ni predložil listinskih dokazov oziroma predlagal zaslišanja oseb, ki bi lahko potrdile lastništvo zarubljenega vozila. Takšne odločitve sodišča upnik z visoko stopnjo verjetnosti ni mogel predvideti, ker pa je posledica pomanjkljivosti ugovora tretjega, je šteti, da je tretji stroške odgovora na ugovor upniku povzročil neutemeljeno, zato mu jih mora skladno s sedmim odstavkom 38. člena ZIZ tudi povrniti.
stroški postopka - nagrada za posvet s stranko in pregled listin - obrazložitev odločitve o stroških
V stroškovniku, ki se nahaja v prilogi spisa je sodišče prve stopnje označilo vse stroške, ki jih je priznalo, z navedbo končnega zneska obračuna stroškov, ki ga je povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane odločitve, v kateri je izrecno izpostavilo stroške, ki jih tožeči stranki ni priznalo. Zaradi tega je odločitev možno preizkusiti, zatrjevana kršitev postopka pa ni podana.
Tožeča stranka je svojem predlogu oziroma njegovi dopolnitvi z dne 28. 10. 2015 navedla nova dejstva, in sicer še zmanjšanje njenega premoženja oziroma sredstev. Zato ne gre za enak predlog, o katerem je bilo že odločeno, sodišče prve stopnje pa zato tega predloga ne bi smelo zavreči, temveč bi moralo presoditi spremenjene okoliščine in nato vsebinsko odločiti o predlogu.
Odločitev v sedaj izpodbijanem sklepu, da mora sodno takso plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, pomeni odločitev v njeno škodo glede na sklep z dne 3. 11. 2015, kar pa ni dopustno. Kaj takega bi bilo mogoče le v primeru iz tretjega in četrtega odstavka 13. člena ZST-1, torej kadar sodišče ugotovi, da stranka zmore plačati celotno sodno takso oziroma jo zmore takoj plačati.
ZSVarPre člen 4, 4/3, 7, 20, 20/1, 23, 52, 52/2. ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-10, 17, 17/1, 17/1-6. ZDoh člen 37, 37/2, 37/2-8.
varstveni dodatek - samska oseba - dohodek - prihranki
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je pri ugotavljanju upravičenosti tožnika do varstvenega dodatka znesek na TRR štelo kot tožnikov prihranek. ZUPJS v 17. členu določa premoženje, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja oseb za upravičenost do varstvenega dodatka. V skladu s 6. točko prvega odstavka 17. člena ZUPJS se vštevajo v premoženje osebe denarna sredstva na TRR ali drugem računu, kadar ne predstavljajo dohodka skladno s prvim odstavkom 12. člena tega zakona, ki se po tem zakonu upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, hranilne vloge in druga denarna sredstva po izjavi posameznika. Tožnik razen prejemkov iz naslova invalidske pokojnine ter dveh nakazil s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje drugih prihodkov ni imel. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je tožniku določenega dne nakazal znesek, ki predstavlja skupni znesek invalidske pokojnine za nazaj za določeno obdobje in drugega dne znesek, ki predstavlja predstavlja vsoto varstvenih dodatkov za določeno obdobje. Navedena sredstva pa predstavljajo dohodek po prvem odstavku 12. člena ZUPJS, saj gre pri tem za varstveni dodatek, ki je kot tak izrecno naveden v 10. točki prvega odstavka 12. člena ZUPJS oz. za obdavčljive dohodke po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine. ZDoh v 8. točki drugega odstavka 37. člena izrecno določa, da gre za obdavčljivi dohodek in se zato ne more upoštevati kot premoženje po 17. členu ZUPJS. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo v nov upravni postopek.
Postopek premestitve tožnika je bil zakonit. Premestitev je bila posledica ocene predstojnika, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Zato tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o premestitvi tožnika, ni utemeljen.
Sodišče ne more presojati smotrnosti ocene predstojnika o tem, da je mogoče z določeno premestitvijo javnega uslužbenca zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da razlog za tožnikovo premestitev ni bil navidezen, temveč je temeljil prav na oceni predstojnika.
ZPIZ-2 člen 129, 129/5, 135, 135/4. ZPIZ-1 člen 187, 187/1, 187/1-3. ZPIZ92 člen 202. ZTPPIZ člen 62, 62-1. ZPIZ83 člen 104. ZUP člen 169, 169/1, 171, 171/1.
pokojninska doba - zavarovalna doba - zmotna uporaba materialnega prava - plačilo prispevkov
Sodišče prve stopnje je konkretno zadevo, ki se nanaša na priznanje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo v spornem obdobju, presojalo po določbah ZPIZ-2, ne pa po predpisih, ki so veljali v spornem obdobju. Kljub temu, da za sporno obdobje ni podatkov v matični evidenci, to še ne pomeni, da zavarovalne dobe ni mogoče dokazovati z drugimi dokazi. Dolžnost sporočanja podatkov je na delodajalcu, medtem ko je tožnik predložil listine, iz katerih izhaja, da je bil tudi v spornem obdobju v delovnem razmerju, kar je nenazadnje potrjeno tudi z vpisom v delovno knjižico, torej z vpisom v javno listino. Na odločitev ne vpliva, da delodajalec tožnika ni vključil v zavarovanje, saj je prijavo dolžan vložiti delodajalec, pri katerem je zavarovanec sklenil oziroma je v delovnem razmerju. Enako je delodajalec tudi dolžan javljati podatke o plačah in plačanih prispevkih. Ker iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil tožnik tudi v spornem obdobju v delovnem razmerju, je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožniku v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo štelo tudi čas spornega obdobja, ko je bil tožnik v delovnem razmerju.
Okoliščina, da za določeno osebo v delovnem razmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje in da zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje, nima nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in praviloma tudi ne na priznavanje časa tega delovnega razmerja v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja. Za priznanje zavarovalne dobe zadostuje, da je bila oseba v delovnem razmerju, vse drugo, razen če ni izrecno posebej predpisano, za priznanje tega delovnega razmerja ni bistveno.
ZPP člen 394, 394-2. ZPP člen 163, 163/4, 163/6, 165, 165/3.
obnova postopka - stroški postopka
Sodišče prve stopnje je dopustilo obnovo postopka, pravnomočno zaključenega z izdajo zamudne sodbe in to zamudno sodbo razveljavilo. Ugotovilo je, da so bili podani pogoji za dopustitev obnove postopka po 2. točki 394. člena ZPP, saj sta bili tožba in zamudna sodba toženi stranki vročeni nepravilno. V postopku v zvezi s predlagano obnovo sta priglasili stroške obe stranki. Sodišče prve stopnje je o teh stroških odločilo tako, da je stroške tožene stranke naložilo v plačilo tožniku in da tožnik sam krije svoje stroške v zvezi s to obnovo. Ta odločitev je nepravilna, saj je potrebno pri odločanju o priglašenih stroških za obnovo postopka upoštevati 3. odstavek 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo. Poleg tega četrti in šesti odstavek 163. člena ZPP določata, da o zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, med postopkom pa odloči sodišče s posebnim sklepom o stroških le tedaj, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari. Ker je odločitev o stroških postopka obnove odvisna od odločbe o glavni stvari, sodišče prve stopnje z izpodbijanim delom sklepa o teh stroških ne bi smelo odločati. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločitev o stroških obnove postopka pridržalo za končno odločbo, ki bo izdana v tem individualnem delovnem sporu.