Razlog za zavrnitev ugotovitvenega zahtevka je v presoji, da je tožnikovega dobra vera prenehala v letu 2003, ko mu je bil vročen sklep zemljiškoknjižnega sodišča o zavrnitvi njegovega predloga za vknjižbo lastninske pravice pri spornem stanovanju na njegovo ime. Zato priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini ni bilo mogoče niti po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, niti po sedaj veljavnem Stvarnopravnem zakoniku.
Lastnik lahko pravno veljavno prenaša lastninsko pravico v celoti, ali pa le posamezna upravičenja, ki iz nje izhajajo, pri čemer se razpolagalno upravičenje nujno in vselej ne odraža le v pravno veljavnem prenosu na drug pravni subjekt. Takšno pojmovanje lastninske pravice torej ne izključuje situacij, ko pravno veljavno oziroma formalno lastninska pravica ni dobila novega titularja, so bile pa nanj dejansko in vsebinsko prenesena upravičenja, ki so značilna za imetnike lastninske pravice in s tem nujno tudi dolžnosti, ki izhajajo iz tako pridobljenega (obligacijsko) pravnega statusa. Lastniku lahko torej v primerih, kakršen je tudi sporni, ostane le gola pravica (nuda proprietas). To pa pomeni, da se je MO lahko pravno veljavno odrekla oziroma prenesla najprej na stanovanjski sklad nato pa še na toženo stranko (tudi) nekatera omenjena upravičenja, ki se nanašajo na uresničevanje lastninske pravice (med drugim tudi tista, ki so značilna za najemodajalce iz stanovanjskih najemnih razmerij); zaradi neizvedenega prenosa lastninske pravice v zemljiški knjigi ji je ostala le „gola“ lastninska pravica, navedena upravičenja pa so bila prenesena na druge subjekte, na katere je hotela prenesti tudi lastninsko pravico, pa ta zaradi neizvedenega vpisa v zemljiški knjigi ni bila pravno veljavno pridobljena na ime novih lastnikov.