Kupoprodajna pogodba je v 2. členu, kjer je določen način plačila kupnine (in sicer, v gotovini na roke prodajalcu v roku treh dni od dneva notarske overitve kupoprodajne pogodbe, najkasneje pa do 30. 4. 2008) navidezna, saj sta tožnik in toženec ob podpisu pogodbe dne 22. 3. 2008 oba vedela, da je bila kupnina v celoti že pred tem plačana posredniku, s čimer sta se oba strinjala. Tožnik je tožencu po podpisu pogodbe dne 19. 4. 2008 izročil ključe nepremičnine, kupnine tudi takrat od njega ni zahteval. Tožnik je nato notarsko overil pogodbo, čeprav kupnine še ni prejel. Od toženca je začel plačilo kupnine terjati šele potem, ko je posrednik S. že nastopil zaporno kazen in je uvidel, da kupnine od njega ne bo dobil. Ker je navedena določba o načinu plačila kupnine navidezna, med strankama nima učinka (50. člen OZ). Obe stranki sta se strinjali s plačilom celotne kupnine posredniku, zato velja njun ustni dogovor.

V konkretnem primeru je svetovanje v zvezi z davčnimi obveznostmi spadalo v okvir dejavnosti nepremičninskega posrednika.

Dejstvo, da je tožnik zahteval delitev solastnine oziroma izkazal interes zanjo, še ne pomeni oziroma ne predpostavlja, da je zahteval souporabo solastne nepremičnine. Uporaba in delitev (so)lastne nepremičnine sta torej dve povsem različni upravičenji, ki izhajata iz (so)lastninske pravice (prvi odstavek 37. člena, prvi odstavek 66. člena in prvi odstavek 69. člena SPZ). Postopek za delitev stvari v solastnini in postopek za ureditev razmerij med solastniki (v okviru katerega je mogoče tudi nadomestiti neobstoj dogovora glede uporabe solastne nepremičnine) sta tudi dva različna postopka, ki sta v Zakonu o nepravdnem postopku urejena vsak zase. Že zato ne drži tožnikovo sklepanje, da je kot predlagatelj delitvenega postopka izrazil tudi željo po spremembi uporabe solastne stvari oziroma da se ne strinja več s tem, da solastno stanovanje izključno uporablja toženka.