ZPrCP člen 19. ZP-1 člen 1, 1/2, 1/3, 2, 2/1, 156, 156-4.. ZPrCP člen 19, 19/1, 65, 65/4-15, 65/5.
kršitev materialnih določb zakona - obstoj prekrška - sankcija za prekršek - jezikovna razlaga - načelo zakonitosti - meje sankcioniranja prekrškov - odvoz osebnega vozila - znaki, ukazi in odredbe pooblaščenih oseb
Zahteva za varstvo zakonitosti predpostavlja, da prvi odstavek 19. člena ZPrCP taksativno našteva prekrške, za katere je predviden odvoz vozila, kar pa ne drži. Jezikovna razloga omenjene zakonske določbe pokaže, da le-ta našteva različne situacije, ki narekujejo odstranitev nepravilno parkiranega vozila.
ZP-1 člen 56, 56/3, 156, 156-1.. ZVPNPP člen 15, 15/1-4.. URS člen 28, 28/1.
kršitev materialnih določb zakona - načelo zakonitosti - opis prekrška - konkretizacija zakonskih znakov
Iz izreka odločbe o prekršku je razvidno le, da zneski, ki jih je pravna oseba zaračunala potrošnikom, glede na svojo višino bistveno presegajo znesek zakonsko predpisanih zamudnih obresti in na nek način predstavljajo pogodbeno kazen. V izreku odločbe pa niso navedene okoliščine, ki jih je sicer mogoče razbrati iz obrazložitve odločbe o prekršku (da potrošniki niso mogli vplivati na določila pogodbe in cenik storitev, da so bili v slabem materialnem položaju, da so nujno potrebovali finančna sredstva, da so bili zgolj zaradi finančne stiske v podrejenem položaju in zato pripravljeni podpisati pogodbo s takšnimi določili, da so bila ta pogodbena določila v pogodbi natisnjena v nesorazmerno majhnem tisku, da so bile premije nekaterim potrošnikom zaračunane tudi zaporedoma 15 mesecev in podobno), in ki bi, če bi bile navedene v opisu očitanih prekrškov, pomenile ustrezno konkretizacijo dejanskega stanu prekrška po četrti alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP.
ZP-1 člen 155, 155/1-8.. ZCestn člen 37, 37/4, 50, 50/5.
opis prekrška - zakonski znaki prekrška - bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Zakonsko določbo o posamezniku, ki ne namesti vinjete s prvotnim lepilom na vozilo, je treba razumeti v povezavi z besedilom petega odstavka 50. člena ZCestn, ki izrecno napotuje na četrti odstavek 37. člena ZCestn. Določbi sta vsebinsko povezani tako, da pomeni prekršek ravnanje posameznika, ki v vlogi cestninskega zavezanca uporablja cestninsko cesto brez pravilnega in veljavnega plačila cestnine. Pojem cestnine po četrtem odstavku 37. člena ZCestn predstavlja obveznost cestninskega zavezanca, da že pred priključevanjem na cestninsko cesto kupi vinjeto in jo tudi nalepi na vozilo. Taka vinjeta mora biti nameščena s svojim prvotnim lepilom in po njeni namestitvi ne more biti prenosljiva. Na tak način je z določbo četrtega odstavka 37. člena ZCestn uzakonjeno dolžnostno ravnanje cestninskega zavezanca, predvidena pa je tudi lastnost vinjete, ki mora biti nalepljena na steklu vozila s svojim prvotnim lepilom. Jezikovna in smiselna razlaga zato omogočata zaključek, da se na podlagi petega odstavka 50. člena ZCestn kaznuje z globo posameznik, ki v vlogi cestninskega zavezanca uporablja cestninsko cesto (avtocesto) z vozilom, na katerem vinjeta ni nameščena s prvotnim lepilom. Tudi na podlagi predstavljenih metod razlage sodišču pri obravnavi tega prekrška ni bilo treba (dodatno) ugotavljati, kdo je namestil vinjeto na vozilo. Prekrškovni organ je zato pravilno opredelil storilkino vožnjo z napačno nameščeno vinjeto kot prekršek po petem odstavku 50. člena ZCestn in jo na tej podlagi oglobil. Tudi sodišče je v 1. in 5. točki obrazložitve sodbe podalo utemeljene in razumne razloge, da se prekršek kaže v vožnji storilke po avtocesti z vozilom, na katerem ni imela skladno s predpisi nameščene vinjete, saj je bila ta prepojena s tekstilnimi vlakni in se je brez težav odlepila s stekla. Gre za obravnavo prekrška vožnje po avtocesti s sicer veljavno, a nepravilno nameščeno vinjeto, zato do očitane kršitve petega odstavka 50. člena ZCestn ni prišlo.
prekršek - obstoj prekrška - zakonski znaki - vožnja pod vplivom prepovedanih drog in njihovih presnovkov
Vožnjo pod vplivom prepovedane droge prepoveduje prvi odstavek 106. člena ZPrCP, termin "vpliv" prepovedane droge pa opredeljuje drugi odstavek navedenega člena. Skladno z določbo drugega odstavka 106. člena ZPrCP je vpliv prepovedane droge na voznika vozila podan že v primeru, ko se s posebnimi sredstvi oziroma napravami ali strokovnim pregledom v krvi ali slini voznika ugotovi prisotnost prepovedane droge, ne glede na (manjšo ali večjo) količino prepovedane droge v (analiziranem vzorcu) krvi ali sline.
Zakonski znaki prekrška po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 106. člena ZPrCP so podani v primeru izpolnitve nadaljnjega pogoja iz prvega odstavka 106. člena ZPrCP, torej da prepovedane droge, psihoaktivna zdravila ali snovi, pod vplivom katerih je voznik, zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo. Po presoji Vrhovnega sodišča je dejstvo, da je sposobnost voznika za vožnjo pod vplivom prepovedanih drog zmanjšana, splošno znano. Navedeno pomeni, da se (konkretni) vpliv na vožnjo voznika vozila pod vplivom prepovedanih drog v vsakem posamičnem primeru ne ugotavlja.
kršitev materialnih določb zakona - odločba o sankciji za prekršek - odvzem predmetov - fakultativni odvzem predmetov osebi, ki ni storilec prekrška - odvzem vozila - načelo sorazmernosti
V primeru, ko gre za odločanje o odvzemu predmeta drugi osebi (in ne storilcu prekrška), je treba še posebej skrbno presoditi, ali je z odvzemom mogoče doseči namen te sankcije in ali je podana sorazmernost v ožjem smislu, utemeljenost izreka odvzema pa je treba presojati tudi z vidika ravnanja lastnika predmeta.
Stransko sankcijo odvzema predmetov je upravičeno mogoče izreči le glede tistih predmetov, za katere obstaja realna nevarnost, da bi storilec z njimi še naprej razpolagal in ponavljal prekrške oziroma utrjeval že povzročene nevarne posledice, kolikor ne bi bili odvzeti.
ZP-1 člen 27, 27/1, 156, 156-4.. ZCes-1 člen 30, 30/6, 30/8-4. 31, 31/6, 31/8-4.
kršitev materialnih določb zakona - stek - navidezni idealni stek - odnos konsumpcije - načelo inkluzije - kršitev cestnoprometnih predpisov - predmet pravnega varstva
Vrhovno sodišče ugotavlja, da med zakonskima opisoma obravnavanih prekrškov odnos konsumpcije ni podan. Primerjava zakonskih opisov prekrškov pokaže, da sta kršitvi in s tem obravnavani kriminalni količini tako različni ena od druge, da prekrivanje obeh kriminalnih količin sploh ni mogoče.
Med obravnavanima prekrškoma prav tako ni podan odnos inkluzije. Obravnavana prekrška sta po teži enakovredna, zato zaključek, da bi bila kriminalna količina prekrška zaradi prekoračitve največje dovoljene osne obremenitve vozila v primerjavi s prekoračitvijo največje dovoljene mase vozila nebistvena oziroma izredno majhnega pomena, ni mogoč.
ZP-1 člen 14, 14/1, 14/3, 156, 156-2.. ZPPreb-UPB1 člen 10, 10/1, 23, 23/1-2.
kršitev materialnih določb zakona - odgovornost pravne osebe - razbremenitev odgovornosti - dolžno nadzorstvo - dolžnost seznanitve - seznanitev z obveznostmi
Če posamezni področni prekrškovni predpis ukrepov dolžnega nadzorstva ne predpisuje, je pravna oseba svoje odgovornosti za prekršek razbremenjena že, če izkaže, da je izpolnila dolžnost seznanitve.
ZP-1 člen 156, 156-1.. ZPrCP-UPB2 člen 105, 105/1, 105/3-1.
prekršek in odgovornost zanj - obstoj prekrška - prepoved vožnje vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola - zakonski opis - razlaga zakonske norme - subsumpcija dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo - jasnost zakonskega besedila
Prekršek po 1. točki prvega odstavka 105. člena ZPrCP je določen oziroma opisan tako, da je povsem jasno, da za kršitev prepovedi iz prvega odstavka tega člena odgovarja tudi voznik mopeda, ki za vožnjo ne potrebuje vozniškega dovoljenja, če ima do vključno 0,50 grama alkohola na kilogram krvi ali do vključno 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka.
ZP-1 člen 156, 156/1.. ZJN-3 člen 67, 67/4, 95, 95/1-3, 95/4, 111, 111/1-2.
zahteva za varstvo zakonitosti - kršitev materialnih določb zakona - obstoj prekrška - pogodba o izvedbi javnega naročila - bistvena sprememba javnega naročila - podaljšanje roka
95. člen ZJN-3 uzakonja dopusten obseg sprememb pogodbe o javnem naročilu, ne da bi bilo zato potrebno izvesti nov postopek javnega naročanja (prvi odstavek), hkrati pa v četrtem odstavku i.) vnaša splošno pravilo (izpodbojno domnevo), po katerem se šteje sprememba za bistveno, če se zaradi nje pogodba o javnem naročilu znatno razlikuje od prvotno oddanega naročila in ii.) taksativno našteva primere, v katerih se šteje sprememba za bistveno (neizpodbojne domneve). ZJN-3, ki je glede na pravila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) lex specialis, šteje rok za bistveno sestavino pogodbe o javnem naročilu, kar je možno razbrati iz četrtega odstavka 67. člena ZJN-3. Po tem členu mora pogodba o javnem naročilu med drugim vsebovati tudi rok veljavnosti pogodbe, kar je možno razumeti kot časovni okvir za dobavo blaga, izvedbo storitve ali gradnje po pogodbi o javnem naročilu.
V postopku oddaje javnega naročila je naročnik izhajal iz (fiksnega) časovnega okvirja 24 mesecev, v katerem bo potreboval (okvirno) količino blaga in je bila takšna pogajalska zahteva (oziroma potreba) naročnika znana vsem ponudnikom, kar pomeni, da si je z določitvijo novega, 36 mesečnega, pogodbenega roka ponudnik de facto izpogajal daljši rok dobave (okvirne) količine blaga. Izhajajoč iz tega sta sodišči nižjih stopenj pravno napačno razlagali časovni aneks, saj sta se osredotočili samo na pojem bistvenih sestavin po pravilih obligacijskega prava, pri tem pa spregledali prav(n)o naravo osnovne pogodbe, ki ni klasična kupoprodajna, temveč javno-naročniška in kot taka izvira iz kogentnih določb ZJN-3, kar pomeni, da je ob presoji dopustnih sprememb (konkretno pogodbenega roka) podvržena režimu 95. člena ZJN-3.
Načela transparentnosti, enakopravnosti in zagotavljanja konkurence četrti odstavek 95. člena ZJN-3 ne varuje v smislu, da do njihovih kršitev pride šele ob dejansko nastali škodi ostalim ponudnikom oziroma pri zaključku, da bi sprememba pogodbe zagotovo omogočila drugačno izbiro (ponudnika ali ponudbe), temveč zakon na restriktiven način predvideva kršitev omenjenih načel (in svoboščin prostega trga EU) že s pogojnim vplivom spremembe. Če je torej sprememba pogodbe o javnem naročilu takšna, da bi lahko vplivala (ne pa šele, ko oziroma če je dejansko vplivala) na drugačno izbiro ponudnika oziroma ponudbe, potem se šteje takšna sprememba za bistveno (a. točka četrtega odstavka 95. člena ZJN-3). Zadošča že objektivna možnost izbire drugega ponudnika, sprejem druge ponudbe oziroma udeležbe drugih ponudnikov.
V primeru sklenitve časovnega aneksa zaradi mile zime ni mogoče govoriti o časovni sklenitvi aneksa pod vplivom višje sile v smislu nenadnega, nepričakovanega in hkrati škodnega dogodka kot je na primer potres, vojna, požar ali poplave, ki bi znatno otežil ali onemogočil izvajanje javne službe. Glede na to, da je okoliščino možnega nastopa mile zime naročnik predvideval že ob prvotni oddaji javnega naročila, pogoj za dopustno spremembo pogodbe o javnem naročilu tudi v luči 3. točke prvega odstavka 95. člena ZJN-3 (predstavljen v 8. točki te obrazložitve, gre za spremenjene okoliščine) ni bil izpolnjen.
ZP-1 člen 7, 155, 155/2.. ZPrCP člen 8.. - člen 29.
relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - domneva nedolžnosti - dokazno breme - odgovornost za prekršek - razlaga zakonske določbe - uporabnik vozila - odgovornost uporabnika motornega vozila
Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bila storilka v prometnem dovoljenju vozila, s katerim je bil storjen prekršek, vpisana kot imetnica pravice uporabe vozila. Posledično se domneva iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP, na podlagi katere sta prekrškovni organ in sodišče storilko spoznala za odgovorno storitve prekrška, v tem primeru ne more uporabiti kot podlaga odgovornosti za prekršek. Prekrškovni organ in sodišče bi morala izhajati iz domneve storilkine nedolžnosti ter njeno odgovornost utemeljiti z dejstvi in dokazi, na podlagi katerih bi se prepričala, da gre za pravo storilko prekrška.
Šele potem, ko ugotovi, da gre za prekršek neznatnega pomena, sodišče opravi test smotrnosti postopka o prekršku zoper storilca, pri čemer upošteva ugotovljene okoliščine iz 9. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ki so prav tako lahko objektivne ali subjektivne narave in se lahko tudi prekrivajo z okoliščinami, ki so bile odločilne za presojo sodišča, da gre za prekršek neznatnega pomena.
Pri presoji, ali so podane okoliščine, ki delajo prekršek posebno lahkega, je treba izhajati iz opisa dejanja in pri tem upoštevati okoliščine, ki so bile podane v času storitve prekrška (tempore criminis).
kršitev materialnih določb zakona - razlaga zakona - jezikovna razlaga - namenska (teleološka) razlaga - dolžnostno ravnanje v cestnem prometu
Glede na to, da prvi odstavek 34. člena ZPrCP določa temeljno dolžnostno ravnanje, drugi odstavek pa zgolj alternativni način izpolnitve iste obveznosti, pri čemer se vsebina drugega odstavka v celoti navezuje na prvi odstavek 34. člena ZPrCP, voznik mopeda, ki ne nosi nikakršne zaščitne čelade, že po naravi stvari krši izključno temeljno dolžnost. Navedeno pomeni, da ni videti prav nobenega razloga, da bi se zakonodajalec pri sankcioniranju kršitve istega dolžnostnega ravnanja skliceval tudi na drugi odstavek 34. člena ZPrCP.
kršitev materialnih določb zakona - sankcija za prekršek - splošna pravila za odmero sankcije - odpustitev prekrškovne sankcije - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu
Institut odpustitve sankcije prekrškovnemu pravu sicer ni tuj in ga izrecno pozna določba 11. člena ZP-1, po katerem se sme napeljevalcu ali pomagaču sankcija odpustiti, če gre za napeljevanje ali pomoč v posebno olajševalnih okoliščinah. Odpustitev sankcije je dopustna tudi pri vseh tistih institutih kazenskega materialnega prava, ki so taksativno našteti v 8. členu ZP-1 in ob katerih se v primeru izpolnjenih pogojev kazen v kazenskem postopku oziroma sankcija v prekrškovnem postopku lahko odpusti. Ostalih določb, ki bi izrecno omogočale odpustitev stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu, pa v ZP-1 ni, takšne odpustitve pa ne predvidevajo niti materialne določbe ZPrCP, ki v 56. členu podaja abstraktni opis prekrška, skupaj z njeno sankcijsko posledico, ne omogoča pa tudi odpustitve izrečene stranske sankcije.
ZP-1 člen 8, 136, 136/1-1, 154, 154/1-2, 156, 156/1-1.. KZ-1 člen 32, 32/1.
kršitev materialnih določb zakona - kršitev kazenskega zakona - obstoj prekrška - skrajna sila - upravičljiva skrajna sila - nevarnost za življenje in zdravje - nujna vožnja
Storilec v času storitve prekrška ni imel vklopljenih zvočnih in svetlobnih signalov, vendar pa to ne vpliva na dejstvo, da je bil storilec v času storitve prekrška na nujni vožnji, ki jo je opravljal na podlagi odredbe oziroma naloga pristojne osebe, to je zdravnice dr. A. Ž. V obravnavanem primeru je tako potrebno presoditi, ali je storilec ravnal v skrajni sili (8. člen ZP-1 v zvezi z 32. členom Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1).
V konkretnem primeru je bila nevarnost kot predpostavka upravičljive skrajne sile podana; zaradi vidne poškodbe glave pacienta, ki je imel popolno izgubo spomina in je bil ob prihodu v zdravniško ordinacijo videti prizadet, neorientiran, neartikuliran, s širokotirno in negotovo hojo ter nakazano ohromelostjo okončin, je obstajala nevarnost, da bi prišlo do zapleta, ki bi lahko ogrožal pacientovo življenje (ugotovitev sodišča prve stopnje), kar pomeni, da je obstajala nevarnost za zdravje, telo in tudi življenje pacienta, ki ga je storilec prevažal. Odvračanje nevarnosti je potekalo istočasno z obstojem nevarnosti, saj je storilec z vožnjo reševalnega vozila do urgentne travmatološke klinike odvračal nevarnost za pacientovo zdravje, telo oziroma življenje. Navedene nevarnosti za telo oziroma življenje pacienta tudi ni bilo mogoče odvrniti drugače, saj je storilec na podlagi z nalogom zdravnice odrejene nujne vožnje (za katero storilec kot reševalec niti ni pristojen presojati, ali je v konkretnem primeru podana) pacienta moral peljati na urgentno travmatološko kliniko v Ljubljani. Prizadejano zlo, gre za kršitev cestnoprometnih predpisov, pa je prav tako manjše od zla, ki je grozilo, saj gre za zaplet, ki bi lahko ogrožal pacientovo življenje. Vrhovno sodišče zaključuje, da je v konkretnem primeru podana upravičljiva skrajna sila, zato prekršek oziroma dejanje, ki ga je storil storilec, ni protipravno. Skladno z navedenim je bilo potrebno postopek o prekršku na podlagi 1. točke 156. člena ZP-1 ustaviti.
ZP-1 člen 14, 14/1, 14/3-2, 156, 156-1.. ZDCOPMD-UPB1 člen 40, 40/1.. ZCes-1 člen 37, 37/1.
kršitev materialnih določb zakona - odgovornost pravne osebe - razbremenitev odgovornosti - opustitev dolžnega nadzorstva - dolžnost seznanitve
Iz prvega dela citirane druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1 izhaja dovolj jasna in za vse prekrške veljavna materialnopravna dolžnost pravne osebe, da svoje zaposlene bodisi seznani s pravnimi pravili ravnanja, ki veljajo v okviru njene dejavnosti, bodisi jim poda navodilo, kako morajo opraviti konkretno nalogo, da do prekrška ne bi prišlo (s tem se pravni osebi nalaga t.i. dolžnost seznanitve). Iz drugega dela iste določbe pa izhaja dolžnost pravne osebe, da v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvede vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška, pri čemer so mišljeni tisti ukrepi, ki jih je v skladu s pravom pravna oseba dolžna izvrševati oziroma tisti ukrepi, ki jih določen predpis nalaga pravni osebi. Kaj je torej tisto, kar bi morala pravna oseba v okviru dolžnega nadzorstva ukreniti, iz tega dela določbe ne izhaja in je treba vsebino dolžnega nadzorstva iskati v določbah drugih predpisov, ki za določeno področje delovanja jasno in dovolj konkretno opredeljujejo ukrepe dolžnega nadzorstva. Ob tem mora biti kršitev dolžnega nadzorstva s storjenim prekrškom tudi v pravno relevantni zvezi, kar pomeni, da mora biti varstveni namen norme, iz katere izhaja določeno dolžnost nadzorstva, prav preprečevanje prekrškov, kot je očitani. To za obdolženo pravno osebo pomeni, da mora izkazati, da je pravočasno izvršila vse take ukrepe, ki iz posameznega področnega predpisa izhajajo. V nasprotnem primeru je odgovorna za očitani prekršek, prekrškovni organ oziroma sodišče pa morata v obrazložitvi odločbe določno obrazložiti, katerega ukrepa, ki bi ga bila v skladu s predpisi dolžna izpolniti, pravna oseba ni izvršila. Če posamezni področni predpis takih ukrepov dolžnega nadzorstva sploh ne predpisuje, je pravna oseba svoje odgovornosti za prekršek prosta že, če izkaže, da je izpolnila dolžnost seznanitve.
Sodišče bi moralo, če je menilo, da pravna oseba ni izkazala izvrševanja vseh oblik dolžnega nadzorstva, navesti, izvrševanja katerega konkretnega ukrepa pravna oseba ni izkazala. Tak ukrep bi moral biti tudi vnaprej in jasno predviden v pravnih predpisih. V obravnavanem primeru predpisa, ki bi pravni osebi poleg dolžnosti seznanitve nalagal še kakšno drugo dolžnostno ravnanje, ni. To pomeni, da je pravna oseba izvršila vse, kar pravo od nje zahteva, da bi prekršek preprečila, zato za obravnavani prekršek iz 1. b) točke izreka odločbe o prekršku ni odgovorna.
psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - alkohol - preverjanje psihofizičnega stanja - ugotovitev prekrška - preizkus z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku - preizkus z etilometrom - strokovni pregled
Prekrškovni organ mora udeležencu v prometu, ki je ustavljen na kraju samem in nato njegovo psihofizično stanje preizkušeno z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, dati možnost, da se seznani z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti in mu omogočiti, da rezultatu tega preizkusa oporeka. Da bi preizkušeni udeleženec to svojo pravico mogel učinkovito uresničiti, mu mora biti omogočeno, da svoje nasprotovanje rezultatu izrazi ne le neposredno po opravljenem preizkusu, temveč tudi kasneje, ko je seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami preizkusa (s sredstvom oziroma napravo za ugotavljanje alkohola, z rezultatom preizkusa idr.), torej takoj potem, ko se je seznanil z vsebino zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti.
ZP-1 člen 8, 136, 136/1-1, 154, 154/1-2, 156, 156/1-1.. KZ-1-UPB2 člen 32, 32/1.
kršitev materialnih določb zakona - kršitev kazenskega zakona - obstoj prekrška - skrajna sila - upravičljiva skrajna sila - nevarnost za življenje in zdravje - nujna vožnja
Vozniki vozil s prednostjo, vozil za in v spremstvu so vozniki vozil posebne vrste oziroma kategorije, za katere je zakonodajalec institut skrajne sile "sui generis" predvidel v določbi četrtega odstavka 101. člena ZPrCP, ki določa, da voznikom vozil s prednostjo, vozil za spremstvo in vozil v spremstvu ni treba upoštevati prometnih pravil in prometne signalizacije, vendar morajo voziti na tak način in s takšno hitrostjo, da ves čas obvladujejo vozilo in da ne ogrožajo drugih udeležencev cestnega prometa ali njihovega premoženja. Ker storilec na nujni vožnji ni imel vklopljenih svetlobnih in zvočnih signalov, ki so namenjeni opozarjanju drugih udeležencev cestnega prometa na nujno vožnjo, v konkretnem primeru določbe četrtega odstavka 101. člena ZPrCP ni mogoče uporabiti.
Dejstvo, da storilec v času storitve prekrška ni imel vklopljenih zvočnih in svetlobnih signalov, pa ne vpliva na dejstvo, da je bil storilec v času storitve prekrška na nujni vožnji, ki jo je opravljal na podlagi naloga pristojne osebe, to je zdravnice dr. Ž.
V konkretnem primeru je bila nevarnost kot predpostavka upravičljive skrajne sile podana; zaradi poškodbe pacientke, ki je nastala ob padcu dveh metrov v globino, je obstajala nevarnost, da bi prišlo do zapleta, ki bi lahko ogrožal pacientkino življenje, kar pomeni, da je obstajala nevarnost za zdravje, telo in tudi življenje pacientke, ki jo je storilec prevažal. Odvračanje nevarnosti je potekalo istočasno z obstojem nevarnosti, saj je storilec z vožnjo reševalnega vozila do urgentne travmatološke klinike odvračal nevarnost za pacientkino zdravje, telo oziroma v primeru zapleta tudi življenje. Navedene nevarnosti za telo oziroma življenje pacientke tudi ni bilo mogoče odvrniti drugače, saj je storilec na podlagi z nalogom zdravnice odrejene nujne vožnje (za katero storilec kot reševalec niti ni pristojen presojati, ali je v konkretnem primeru podana), pacientko moral peljati na urgentno travmatološko kliniko v Ljubljani. Prizadejano zlo, gre za kršitev cestnoprometnih predpisov, pa je prav tako manjše od zla, ki je grozilo, saj gre za zaplet, ki bi lahko ogrožal pacientkino življenje. Vrhovno sodišče zaključuje, da je v konkretnem primeru podana upravičljiva skrajna sila, zato prekršek oziroma dejanje, ki ga je storil storilec, ni protipravno. Skladno z navedenim je bilo potrebno postopek o prekršku na podlagi 1. točke 156. člena ZP-1 ustaviti.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VS00002355
ZP-1 člen 202d, 202d/8, 202e, 202e/2.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - preklic odložitve izvrševanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - dokazilo o vključitvi v ustrezen program - rok za predložitev dokazila
Stališču vrhovnega državnega tožilca je v konkretnem primeru potrebno pritrditi. Sodišče druge stopnje je sicer pravilno zaključilo, da določba prvega odstavka 202. d člena ZP-1 med pogoji za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne predvideva (pravočasne) predložitve dokazila o vključitvi v ustrezen program. Pri odločanju o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je potrebno upoštevati tudi druge določbe ZP-1 (202. d - 202. e člen ZP-1), ki urejajo navedeni institut. Treba je upoštevati (v času odločanja sodišč prve in druge stopnje veljaven) osmi odstavek 202. d člena ZP-1, skladno s katerim sodišče storilcu v izreku sklepa, s katerim ugodi predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, naloži tudi obveznost, da v roku, ki ni daljši od petnajst dni od pravnomočnosti sklepa oziroma prejema pravnomočnega sklepa, predloži dokazilo o vključitvi v ustrezen in z določbami ZVoz predviden program z navedbo imena in naslova pooblaščenega izvajalca. Po določbi drugega odstavka 202. e člena ZP-1 sodišče prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec v preizkusni dobi stori hujši prekršek ali v rokih, ki jih določi sodišče, ne izpolnjuje vseh obveznosti iz sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 36, 36/2. URS člen 157, 157/2. ZP-1 člen 57, 57/8-2, 57b, 59. ZPrCP člen 19, 19/1.
zahteva za sodno varstvo - drugo sodno varstvo - subsidiarni upravni spor
Sodno varstvo v zvezi z odstranitvijo oziroma odvozom vozila s pajkom je zagotovljeno z zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku zaradi nepravilnega parkiranja in ne v upravnem sporu.
URS člen 27.. ZP-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14a, 14a/1, 136, 136/1-1, 156, 156-1.
zahteva za sodno varstvo - odločba o prekršku - opis prekrška - odgovornost samostojnega podjetnika - kršitev materialnih določb zakona - obstoj prekrška - opustitev dolžnega nadzorstva - domneva nedolžnosti
Kot je Vrhovno sodišče že presodilo v svojih odločbah, je zakonodajalec s spremembo zakona (novela ZP-1G) uvedel neke vrste objektivizirano odgovornost pravne osebe za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti stori storilec. Po presoji Vrhovnega sodišča pa odgovornost samostojnega podjetnika posameznika ne more temeljiti le na izpolnitvi predpostavk iz prvega odstavka 14. člena ZP-1, saj gre za fizično osebo, katere odgovornost mora temeljiti na njenem lastnem prispevku k prekršku, ki se kaže v opustitvi dolžnega nadzorstva, s katerim bi prekršek lahko preprečila (subjektivizirana odgovornost). Pri razlagi določbe, ki samostojnemu podjetniku posamezniku nalaga odgovornost za prekršek drugega, je zato treba upoštevati navedeno bistveno razliko med pravno osebo in samostojnim podjetnikom posameznikom, ki gospodarsko dejavnost opravlja kot fizična oseba. V obravnavani zadevi gre za položaj, ki je v bistvenem primerljiv z odgovornostjo odgovorne osebe v ZP-1 oziroma položajem, ki ga ureja drugi odstavek 14. člena ZP-1 in ki od prekrškovnega organa terja, da že v izreku odločbe o prekršku konkretno navede vsebino dolžnega nadzorstva, ki naj bi ga vodstveni oziroma nadzorni organ (odgovorna oseba) samostojnega podjetnika posameznika opustil. Po vsebini gre v obravnavani zadevi dejansko za očitek, da samostojna podjetnica posameznica kot vodstveni oziroma nadzorni organ ni izvedla ukrepov dolžnega nadzorstva nad pri njej zaposlenim voznikom. Funkciji vodenja in nadziranja sta v konkretnem primeru združeni v nosilki podjema, kar pomeni, da te organe predstavlja podjetnica sama. Zato bi bila njena odgovornost za prekršek lahko ugotovljena le v primeru, da bi ji prekrškovni organ že v izreku odločbe očital konkretno opustitev dolžnega nadzorstva. V nasprotnem primeru bi tudi za fizične osebe veljala objektivizirana odgovornost za prekršek, kar bi ne bilo skladno z vsebino in namenom določbe 27. člena Ustave RS ter s sistematiko ZP-1, ki odgovornost fizičnih oseb veže na konkreten prispevek k storitvi prekrška. Zato je treba v primerih, ko samostojni podjetnik posameznik nastopa tudi v vlogi vodstvenega oziroma nadzornega organa, prvi odstavek 14.a člena ZP-1 razlagati tako, da morajo biti za odgovornost samostojnega podjetnika posameznika in posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, v vsakem primeru kumulativno izpolnjeni pogoji iz prvega in drugega odstavka 14. člena ZP-1.