Prekršek po 1. točki prvega odstavka 23. člena ZUE stori pravna ali fizična oseba, ki opravlja dejavnost in ki po dnevu uvedbe evra ne sprejema bankovce in kovancev, ki se glasijo na evro v skladu z 2. členom ZUE. Povzeta odločba je že na jezikovni ravni povsem jasna in je ni mogoče razlagati drugače, kot da sankcionira zavračanje plačila z evrsko gotovino.
Bankovci in kovanci, ki se glasijo na evro, so zakonito plačilno sredstvo. Po sodni praksi Sodišča EU je "zakonito plačilno sredstvo" avtonomni pojem prava Unije, ki ga je treba razlagati tako, da zajema načelno obveznost sprejemanja. Izjeme od načela obveznega sprejemanja gotovine bi zato lahko v Republiki Sloveniji določal le zakon (in ne podzakonski akt), ki bi bil skladno s kriterji iz sodbe Sodišča EU C-422/19 in C-423/19 sprejet iz razloga javnega interesa in bi prestal načelo sorazmernosti.
Prekrškovni organ je s tem, ko storilke prekrška pred izdajo plačilnega naloga (i) ni obvestil, katerega prekrška je obdolžena; (ii) ni poučil o njenih pravicah, ki izhajajo iz zakona (drugi odstavek 55. člena ZP-1) in 29. člena Ustave; (iii) ni omogočil izjave o dejanskih in pravnih vidikih prekrška ter predlaganja dokazov v njeno korist in (iv) v plačilnem nalogu ni navedel povzetka izjave storilke, prvič, kršil jasno zakonsko določbo drugega odstavka 57. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZP-1. In drugič, na takšen način - s popolnim onemogočanjem t. i. predhodne kontradiktornosti - je tudi izvotlil pravico do obrambe storilke in zagotovitev poštenega postopka kot celote, ki ga zagotavljata 29. člen v zvezi z 22. členom Ustave ter 6. člen EKČP.