spor o krajevni pristojnosti - postopek o prekršku - izključna krajevna pristojnost
Izključna krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Celju po sedmem odstavku 214. člena Zakona o prekrških (ZP-1) je vezana na kumulativne pogoje, (i) da je bil prekršek storjen z z motornim vozilom, ki je registrirano v drugi državi članici EU, in da je podan eden od alternativnih pogojev: a) da ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec prekrška, ali b) pridobiti njegovo izjavo o prekršku, oziroma c) odločbe o prekršku storilcu ni bilo mogoče izdati na kraju storitve prekrška, pri čemer se slednji pogoj nanaša na posebne določbe iz 48.b člena ZP-1, ki pa tudi urejajo položaje, kadar je bil prekršek storjen z motornim vozilom, ki je bilo registrirano v drugi državi članici EU.
ZP-1 člen 57, 57/1. ZJRM-1 člen 7, 7/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 29.
pošten postopek - ustna obravnava - zaslišanje obremenilne priče - neposredna zaznava policistov - edini ali odločilen dokaz - odločba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Kadar storilec storitev prekrška zanika, pri čemer so obremenilni dokazi izjave prič, je zaradi zagotovitve poštenega postopka praviloma treba izvesti ustno obravnavo zaradi ponovitve ali dopolnitve dokaznega postopka. Toliko bolj (in zlasti tedaj) je izvedba ustne obravnave potrebna, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa verodostojnost njihovih ugotovitev izpodbija oziroma njihove izjave prereka. Ustna obravnava je v tem primeru lahko ključna za varovanje interesov storilca, saj omogoča, da se na taki obravnavi preizkusi verodostojnost policistov in njihovih ugotovitev.
Slediti gre argumentom vrhovnega državnega tožilca - na kar je ESČP izpostavilo v sodbi, s katero je odločilo o obravnavanem primeru - da je konkretna zadeva primerljiva s predhodnimi, v katerih je ESČP prav proti Sloveniji že ugotovilo kršitve prvega odstavka 6. člena EKČP. Odločitev Okrajnega sodišča v Celju nasprotuje tudi povzeti sodni praksi Vrhovnega sodišča, ki stališča ESČP sprejema. Bistvena podobnost je v tem, da je bil tudi v konkretnem primeru plačilni nalog izdan izključno na podlagi neposredne zaznave policistov po prvem odstavku 57. člena Zakona o prekrških (ZP-1); ugotovitve policistov so tudi edini in glavni obremenilni dokaz zoper storilca. Slednji je v zahtevi za sodno varstvo izpostavljal, da v postopku ni bil zaslišan in da zahteva "zaslišanje vseh prič". Takšen dokazni predlog je presplošen in s tem nezadostno substanciran, vendar pa to za obravnavani primer ni bistvenega pomena. Storilec je namreč tudi z nadaljnjimi navedbami, da določen del trditev policistov ne drži (to je, da se na zahtevo policista od vozila ni umaknil in da je pel oziroma se drugače nedostojno vedel), verodostojnost in ugotovitve policistov izpodbijal, dejanje pa v tem delu zanikal. Glede na takšno situacijo bi sodišče moralo izvesti ustno obravnavo in verodostojnost obremenilnih izjav preveriti. Storilec je namreč s svojimi navedbami sodišču dal povsem zadostno podlago za zaključek, da je dejansko stanje potrebno dodatno in celovito razjasniti.
ZCestn člen 42, 42/3, 50a, 50a/1. ZKP člen 420, 420/1, 423, 423/2. ZP-1 člen 171, 171/1.
dovoljenost - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - druga sodna odločba - prekrški v zvezi s plačevanjem cestnine
Izdaja računa za vinjeto je vezana na prekrškovni postopek ter izdano odločbo o prekršku in ni odločba, s katero bi bil postopek končan, ali druga odločba v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP, zato zoper izdani račun ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, ampak zgolj zoper odločbo o prekršku, v zvezi s katerim je bil račun izdan.
prekršek - prekršek po Zakonu o delovnih razmerjih - načelo zakonitosti - plačilo regresa za letni dopust - sorazmerni del regresa
Delodajalec mora delavcu izplačati sorazmerni del regresa do 1. julija tekočega koledarskega leta, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v tem letu pred 1. julijem.
Če delavec sklene pogodbo o zaposlitvi po 1. juliju, mu prav tako pripada sorazmerni del regresa za to koledarsko leto. Vendar v tem primeru ZDR-1 ne določa datuma do katerega mora delodajalec delavcu izplačati ta sorazmerni del regresa.
V tem primeru gre torej za zakonsko pravno praznino, ki jo s splošno uveljavljenimi razlagalnimi metodami, ni mogoče zapolniti. Glede na navedeno v skladu z načelom zakonitosti iz 28. člena Ustave na neizplačilo sorazmernega dela regresa (kadar je pogodba o zaposlitvi sklenjena po 1. juliju koledarskega leta) ni mogoče vezati odgovornosti za prekršek, če delodajalec do določenega roka regresa ne izplača.
uporaba mobilnega telefona med vožnjo - zakonski znaki prekrška - opis dejanja
Zgolj očitek o držanju telefona med vožnjo še ne pomeni uresničitve zakonskih znakov prekrška, saj držanja telefona ni mogoče enačiti z njegovo uporabo.
opis prekrška - konkretizacija zakonskih znakov - namen storilca - subjektivni zakonski znak
Zaključek o obstoju odnosa storilca do dejanja je predmet obrazložitve in ne opisa očitanega dejanja. Vrhovno sodišče ne vidi razloga, da enaka merila konkretiziranosti opisa ne bi veljala tudi pri prekrških, ki so glede na vsebovano kriminalno količino manj huda kazniva ravnanja in so tudi pravne posledice za storilca prekrška milejše kot pri kaznivih dejanjih.
prekrški - spor o pristojnosti - opis prekrška - kraj storitve - kraj storitve prekrška - delavnostna teorija - pravna oseba - sedež pravne osebe
Izvršitveno ravnanje je opisano kot storitev, kar pomeni, da so za ugotavljanje kraja prekrška bistvena izvršitvena ravnanja neposrednega storilca. Do teh pa ni prišlo na sedežu pravne osebe, temveč s protipravnim izvajanjem zdravstvene dejavnosti oziroma oglaševanjem v Mariboru in Šentilju v Slovenskih goricah. Sedež pravne osebe z vidika izvršitvenega ravnanja tako ni odločilen in je po ugotovljenem pritrditi Okrajnemu sodišču v Ljubljani.
URS člen 31. ZP-1 člen 106, 106/4, 106/4-5, 136, 136/1, 136/1-2.
ne bis in idem - pojem pravnomočno razsojene stvari - pravnomočno zaključen postopek
V konkurenci dveh (sodnih) odločb o isti stvari je za odločitev o tem, s katero izmed njih je bilo prekršeno načelo ne bis in idem, odločilno, katera izmed njiju je prej postala pravnomočna.
preprečevanje zaposlovanja in dela na črno - izrek opomina
V prekrškovnem pravu je opomin, ki je sankcija opominjevalne narave oziroma nadomestna sankcija, ki se jo lahko izreče namesto globe, mogoče izreči v dveh vsebinsko različnih situacijah:
‒ v skladu z določbo prvega odstavka 21. člena ZP-1, če je prekršek storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega (teža prekrška se ocenjuje po objektivnih okoliščinah, na primer stopnji ogrožanja zavarovane dobrine in okoliščinah, v katerih je bil storjen prekršek ter subjektivnih okoliščinah na strani storilca, pri čimer se upošteva na primer storilčevo prejšnje življenje, stopnjo odgovornosti za prekršek in storilčeve nagibe);
‒ v skladu z določbo drugega odstavka 21. člena ZP-1, če je prekršek v tem, da ni bila izpolnjena predpisana obveznost, ali je bila s prekrškom povzročena škoda, storilec pa je pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil škodo (v tem primeru je treba ločiti dve situaciji: (i) prekršek je šteti za takoimenovani formalni delikt, pri katerem škoda ni nastala, temveč je bila njegova bit le v neizpolnitvi predpisane obveznosti in (ii) če je storilec po storitvi prekrška in še pred izdajo odločbe izkazal dejavno kesanje, ki se odraža v tem, da je še pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo.
Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da se je sodišče podrobno opredelilo do objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki sta jih v zahtevi za sodno varstvo zatrjevali storilki prekrškov. Sodišče je presodilo, da te okoliščine niso takšne narave, da bi bil storjeni prekršek zaradi njih posebno lahek, kar bi bila lahko podlaga za izrek opomina. Izrecno je presodilo tudi, da ne obstajajo niti okoliščine, ki bi omogočale izrek opomina na podlagi določbe drugega odstavka 21. člena ZP-1, to je iz razlogov, da je storilec pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo. Sodišče je presodilo, da pravna oseba delavca v obvezna zavarovanja ni prijavila pred pričetkom del, temveč šele po ugotovljenem prekršku in da sta storilki s takšnim ravnanjem posegli v uresničevanje delavčeve pravice do ureditev razmerij, ki se nanašajo na socialna zavarovanja. Sodišče je presojo sklenilo z navedbo, da je podan utemeljen dvom, če bi delodajalec delavca sploh zavaroval, če ne bi bilo davčnega nadzora.
ZPrCP člen 58, 58/1, 58/7. ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-1.
kršitev cestnoprometnih predpisov - desno pravilo - zakonski znaki prekrška - opis dejanja - kršitev materialnega zakona
Z očitkom v plačilnem nalogu, da kršitelj ni upošteval desnega pravila in je pri tem izsilil prednost voznici vozila Opel Astra, tako da je prišlo do trčenja vozil, je dovolj jasno konkretizirano, da je desno pravilo zavezovalo kršitelja in da prav slednji tega pravila ni spoštoval, saj je izsilil prednost soudeleženki prometne nesreče. V opisu prekrška je določno opredeljeno, kdaj in kje je prišlo do prometne nesreče, navedeno pa je tudi, v kateri smeri je vozil kršitelj. Takšen opis po presoji Vrhovnega sodišča časovno in prostorsko dovolj konkretizirano opredeljuje vse zakonske znake očitanega prekrška.
ZVPNPP člen 5, 5/1, 5/1-2, 15, 15/1-1. ZP-1 člen 52, 52/3.
zavajajoča poslovna praksa - navidezni realni stek - hitri postopek - hitri postopek o prekršku - zavajujoče informacije - globa v razponu - kolektivni prekršek
Določba 2. točke prvega odstavka 5. člena ZVPNPP se nanaša na zavajajočo predstavitev izdelka kot celote in na zavajajoče informacije glede glavnih značilnosti izdelka (uporabljen je množinski samostalnik). To obsega vse informacije takšne narave o določenem izdelku, ki povzročijo ali bi utegnile povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Gre za primer kolektivnega prekrška kot primera navideznega realnega steka, saj je že zakonodajalec predvidel, da več istovrstnih izvršitvenih ravnanj predstavlja eno(tno) zavajajočo poslovno prakso, njena uporaba pa en prekršek. Prostora za konstrukcijo pravega realnega steka zato ni.
spor o krajevni pristojnosti - krajevna pristojnost - kraj storitve - kraj storitve prekrška
Izvršitveno ravnanje je predpisano v obliki storitve, zato je za kraj storitve prekrška potrebno šteti kraj, kjer je neposredni storilec prekrška ravnal v nasprotju s citiranimi določbami.
ZMV-1 člen 25, 25/8, 49, 49/8. ZP-1 člen 27, 27/1, 156, 156-4.
stek prekrškov - pogoji za udeležbo v prometu - tehnični pregled - prometno dovoljenje - veljavnost prometnega dovoljenja - registracija vozila
Ker je opravljanje tehničnega pregleda v rokih, ki jih ZMV-1 ureja v svojem 49. členu, eden od pogojev za registracijo vozila, storilec z izpolnitvijo zakonskih znakov prekrška po osmem odstavku 49. člena ZMV-1, izpolni tudi zakonski znak prekrška po osmem odstavku 25. členu ZMV-1. Navedeno pa ne pomeni, da sta prekrška v odnosu konsumpcije.
prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja - izrek kazenskih točk - stranska sankcija izrek kazenskih točk
Vrhovno sodišče je v preteklosti že judiciralo, da storilcu, ki stori prekršek v času veljavne prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja, stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu ni mogoče izreči. Presodilo je, da izrek prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja pomeni, da voznik, ki mu je ta prepoved izrečena, v času trajanja prepovedi nima veljavnega vozniškega dovoljenja na ozemlju Slovenije. V prid temu govori splošna določba drugega odstavka 22. člena ZP-1, v skladu s katero se kazenske točke v cestnem prometu izrečejo (samo) vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, oziroma osebi, ki ji je vozniško dovoljenje začasno odvzeto.
Ureditev hitrega postopka o prekršku omogoča odločanje na treh ravneh. Pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) sta zagotovljeni v okviru zahteve za sodno varstvo zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ. Ureditev postopka s pritožbo pritožbenemu sodišču ne omogoča, da bi poseglo v dejansko stanje, ki sta ga ugotovila prekrškovni organ in sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje pravilnosti dejanskih ugotovitev namreč ne preverja po uradni dolžnosti in tudi nima pooblastila, da bi ob obravnavi zatrjevanih kršitev zakona podvomilo v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.
Sodišče druge stopnje v dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje ni poseglo, pač pa je drugače kot sodišče prve stopnje presodilo, da je storilec s tem zadostil materialnemu dokaznemu bremenu iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP. V skladu z ustavnosodno presojo Ustavnega sodišča RS in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS je namreč dokazno breme iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP potrebno razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave RS), kar pomeni, da mu storilec zadosti že s tem, da izkaže razumen dvom v zakonsko domnevo.
Ugotoviti gre, da storilka psa ni nenadzorovanega pustila na cestnem zemljišču. Kot je bilo pravnomočno ugotovljeno, je storilka psa spustila z verige, tako da se je prosto, povsem nenadzorovano gibal po javnih površinah v okolici in prišel tudi do ceste, na kateri je prišlo do usodnega trčenja. Pritrditi gre vložnici, da takšno storilkino ravnanje ustreza zakonskim znakom prekrška po 18. točki prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 46.a člena in v zvezi s tretjim odstavkom 11. člena ZZZiv. Tretji odstavek 11. člena ZZZiv kot specialni predpis namreč določa, da mora skrbnik psa na javnem mestu zagotoviti fizično varstvo psa tako, da je pes na povodcu. Fizičnega varstva psa s povodcem storilka, glede na opis prekrška, ko je psa spustila z verige in se je pes sam nenadzorovano gibal po javnih površinah v okolici ter pritekel na cesto, ni zagotovila.
Področje javnega naročanja periodičnih storitev je urejeno tako, da naročnika obvezuje, da že pred oddajo javnega naročila oceni njegovo predvideno („ocenjeno“) vrednost, saj lahko zavezanec šele na tej podlagi ugotavlja, ali je dosežena mejna vrednost iz prvega odstavka 21. člena ZJN-3. Naročnik lahko torej šele po opravljeni predhodni oceni vrednosti javnega naročila spozna, za katera javna naročila je treba uporabiti določbe ZJN-3 ter zanje izpelje, če je treba, ustrezen postopek po ZJN-3.
Obdolžencu se s tem, ko se mu očita nezakonita oddaja javnega naročila za periodične storitve, logično očita tudi, da predhodno ni ocenil pričakovane vrednosti tega naročila, ki je v konkretnem primeru presegala mejno vrednost iz prvega odstavka 21. člena ZJN-3. Vse to pomeni, da so bili v konkretnem primeru zakonski znaki prekrška iz 2. točke prvega odstavka 111. člena ZJN-3 izpolnjeni že s podpisom prve naročilnice v januarju 2019, zato kasnejša sklenitev ustrezne pogodbe za storitve čiščenja po postopkih ZJN-3 ne more odpraviti protipravnega stanja, ki ga je obdolženec povzročil z oddajanjem naročilnic med januarjem in septembrom leta 2019.
Jezikovna razlaga desetega odstavka 24. člena ZJN-3 sporoča, da je treba pri oceni vrednosti javnega naročila upoštevati skupno ocenjeno vrednost zaporednih javnih naročil, oddanih v 12 mesecih po prvi dobavi ali izvedbi.
Ker začasni odvzem vozniškega dovoljenja po 113.a in 113.b členu ZP-1 ne pomeni posega v veljavnost listine, ki jo je izdal organ tuje države, in ker ukrep zasleduje namen takojšnje izločitve nevarnih voznikov iz cestnega prometa s ciljem zagotavljanja varnosti ljudi in premoženja, ga je mogoče izreči tudi imetnikom tujih vozniških dovoljenj.