Toženec je s svojima vrednostnima sodbama komentiral tožnikovo objavo na YouTubu, s katero se ne strinja. Šlo je za polemiko o družbenem življenju v Sloveniji, morebitni korupciji, nepotizmu, delovanju pravne države. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je takšna debata tudi v korist javnosti, toženec pa ima vso pravico, da se z objavo tožnika, ki zadeve posplošuje na podlagi primera, v katerem se je znašel, ne strinja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je toženčevo mnenje imelo zadostno podlago v dejstvih. Zgolj tožnikova objava na YouTube je zadostovala, da se toženec nanjo odzove, žaljivki sta bili še vedno usmerjeni v predmet javne razprave (ravno z objavo videoposnetka na YouTubu jo je tožnik naredil javno). Šlo je za širšo javno debato o tožnikovem na YouTubu objavljenem prispevku, debata pa je potekala na Facebook strani, kjer tudi sicer velja bolj sproščeno komentiranje in komuniciranje med sledilci. Glede na vsebinski kontekst povprečen sledilec sporne toženčeve izjave ni mogel razumeti kot osebno diskreditacijo tožnika, temveč izključno kot toženčev odziv na tožnikove izjave na YouTubu, s katerimi se ni strinjal. Ne držijo trditve pritožbe, da je bil toženčev edini namen očrnitev in diskreditiranje tožnika. Toženec je zgolj izrazil svoje mnenje o tožnikovem prispevku, nedvomno pa ni imel v mislih zdravstvene diagnoze tožnika (telesno in duševno nerazvitega človeka). Da so žalitve zajele tudi tožnikovo ženo, ni odločilnega pomena za razsojo v tej zadevi, saj tožnikova žena ni stranka tega postopka. Sodišče prve stopnje pravilno tudi ni spregledalo dejstva, da tudi tožnik sam na komentarjih na Facebooku uporablja ostre besede oziroma takšne, ki nakazujejo na grožnjo s fizičnim obračunom.