delna sodba - izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo - tuja nega in pomoč - plačilo odškodnine
Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka, v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Takšen izrek je po oceni sodišča druge stopnje v nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, saj je sodišče v predmetni zadevi izdalo delno sodbo v skladu s 314. členom ZPP.
Tožnik ni upravičen do plačila vtoževanega zneska, ker do realizacije (vložitve zemljiškoknjižnega predloga za vpis lastninske pravice na kupca B. d.o.o. ali z njim povezane osebe in do vpisa lastninske pravice na navedenega kupca) nikoli ni prišlo, saj se je prodajna pogodba razvezala in se ni izpolnila. Niti s plačilom kupnine, niti z vknjižbo lastninske pravice na navedenega kupca in torej nikoli ni bila realizirana, kot je bilo določeno v navedenem členu mandatne pogodbe. Kar pomeni, da tožnik ni upravičen do vtoževanega plačila.
pripor - utemeljen sum - pravnomočna obtožnica - sum o neprištevnosti ali zmanjšani prištevnosti - sorazmernost pripora
Ravno zato je potrebno pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da v fazi odločanja ni prišlo do novih okoliščin, ki bi omajale utemeljen sum, ki je bil ugotovljen s pravnomočno obtožnico. Ker namreč še ni bilo ugotovljeno, v kakšnem psihičnem stanju je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje, je bilo najmanj preuranjeno govoriti o neobstoju utemeljenega suma zaradi podanih okoliščin, ki izključujejo krivdo obdolženca, kot to zmotno navaja zagovornik v pritožbi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00079841
OZ člen 8, 82, 82/1, 82/2, 84, 449, 622, 626, 626/1, 648. ZASP člen 99, 99/2, 99/4. ZPP člen 7, 7/1, 180, 180/3, 350, 350/2.
podjemna pogodba - pogodbeno materialno pravo - pogodba o naročilu avtorskega dela - obligacija rezultata - prenehanje pogodbe po volji naročnika - razlaga pogodb - načelo enake vrednosti dajatev - določitev kupnine je prepuščena enemu pogodbeniku - iura novit curia - obseg pritožbenega preizkusa
Za pritožbeno sojenje je značilno, da se ne začne neposredno pri vsem zbranem procesnem gradivu, kot izhaja iz celotnega pravdnega spisa, pač pa je začetna točka vedno izpodbijana odločba. Pritožnik mora njo kritizirati ali siceršnje prvostopenjsko sojenje, ki se v njej izrazi.
Toženka je bila zavezana doseči rezultat. Ta rezultat ni bila pritožničina potrditev toženkinih predlogov. Ta potrditev je bila odvisna od pritožničinega vrednotenja, v veliki meri estetskega, ki je po svoji naravi močno subjektivno, nazadnje odvisno od doživljanja ene in ne od izdelkov druge stranke. Merilo, ali je delo naročniku (subjektivno) všeč, pa ni uporabno za presojo, ali je podjemnik (objektivno) izpolnil pogodbo. Obligacija rezultata je bila v tej zadevi izdelava ustreznih predlog celotne grafične podobe avtomobilske blagovne znamke.
Preden se pogodbeno materialno pravo lahko uporabi kot takšno, ga morajo stranke jasno zatrjevati, v tej razsežnosti pa ima procesnopravne značilnosti dejstva. Smiselno isto velja za smernice v tej zadevi. Kot navodila za delo v smislu 622. člena OZ in drugega odstavka 99. člena ZASP so te smernice enostranski posli, za katere se določbe OZ, ki veljajo za pogodbe, smiselno uporabljajo (14. člen OZ). Ratio zahteve po zatrjevanju vsebine določb je tudi tu isti.
posojilna pogodba - posojilna pogodba na odpoklic - finančno stanje dolžnika - vračilo posojila - dokazna ocena - nova dejstva
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo ob sklenitvi posojilnih pogodb, iz katerih izvirajo vtoževane terjatve, dogovorjeno, da se vračilo posojila lahko zahteva le, če finančno stanje družbe (toženke) to omogoča oziroma če gre toženki dobro. Ob ugotovitvi, da je leta 2019 izkazovala izgubo, je materialnopravno pravilno zaključilo, da pogoji za odpoklic posojila takrat niso bili izpolnjeni.
postopek v sporu majhne vrednosti - pritožba v sporu majhne vrednosti - rok za vložitev pritožbe - pravočasnost pritožbe - zamuda pritožbenega roka - zavrženje pritožbe kot prepozne - rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - pravočasnost predloga za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje - pravno relevantni pritožbeni razlogi - pravilnost vročitve - osebna vročitev fizični osebi - nadomestna vročitev odraslim članom gospodinjstva - vsebina zapisnika o naroku za glavno obravnavo - domneva o resničnosti vsebine javne listine - povrnitev pritožbenih stroškov - odločanje o stroških po načelu uspeha - odvetniška tarifa
Z vročitvijo sodbe tožničini hčerki, to je odraslemu članu gospodinjstva, je bila osebna vročitev pravilno opravljena. Gre za nadomestno vročitev po prvem odstavku 142. člena v zvezi s prvim odstavkom 140. člena ZPP. Družinski član je sodno pisanje dolžan sprejeti.
DZ člen 156, 160, 160/3, 171, 173, 174, 232, 238. URS člen 54. KOP člen 16.
načelo najmilejšega ukrepa - odvzem mladoletnega otroka - ogroženost otroka - namestitev otroka v rejniško družino
Sodišče pri izbiri ukrepa za varstvo koristi otroka upošteva načelo najmilejšega ukrepa, s katerim čim manj omeji starševsko skrb in po možnosti ne odvzame otroka (156. člen DZ). Pogoj za izrek ukrepa je ogroženost otroka, pri tem je sodišču glavno vodilo otrokova največja korist. Ukrep je omejen na največ tri leta.
stroški postopka - odgovor na tožbo - odvetniška tarifa - pripravljalna vloga
Sodišče prve stopnje je toženki za sestavo odgovora na tožbo zmotno priznalo priglašenih 600 točk. V tej zadevi gre za spor o premoženjskih ali drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, za katerega je v tretji alineji 1. b točke tarifne številke 16 Odvetniške tarife (OT) za odgovor na tožbo predpisana nagrada v višini 300 točk. OT v 1. c točki tarifne številke 16 sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1. b točko te tarifne številke, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Vendar pa po ustaljenem stališču pritožbenega sodišča uporaba te določbe ne pride v poštev na način, da bi moral delavec zaradi neuspeha v pravdi delodajalcu povrniti višje stroške postopka, kot jih nosi sam. Odvetnik lahko to določilo uporabi (le) v razmerju do svoje stranke - delodajalca, ni pa dopustno tega stroškovnega bremena delodajalca v pravdi prevaliti na delavca. To bi pomenilo neenakost strank, saj bi moral delavec v primeru neuspeha delodajalcu povrniti dvojne stroške postopka zgolj zaradi lastnosti nasprotne stranke (ki je delodajalec). Zato je pritožbeno sodišče nagrado za odgovor na tožbo znižalo za neutemeljeno povišani del, torej za 300 točk.
povrnitev pravdnih stroškov tožniku - odločitev o stroških postopka - poseben sklep o stroških postopka - končna odločba - pravnomočna odločitev o glavni stvari - zamudna sodba
Z navedbo, da nista prejela tožbe in zamudne sodbe pa toženca prav tako ne moreta uspeti. Iz spisa izhaja, da sta bili tako tožba kot zamudna sodba vročeni tožencema (kot izhaja iz vročilnic, pripetih k list. št. 1 in 17), pritožba pa dokazov, ki bi izpodbili resničnost vsebine vročilnice (ki je javna listina), ne ponudi, zato se pritožbenemu sodišču dvom v pravilnost vročitve tožbe in zamudne sodbe ni porodil. Sodišče prve stopnje je zato po izdaji zamudne sodbe in po tožnikovi priglasitvi pravdnih stroškov v skladu s sedmim odstavkom 163. člena ZPP s posebnim sklepom pravilno odločilo še o njih.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081284
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 7, 154, 154/1, 155, 165, 165/1, 212, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - prikrajšanje pri plači - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - straža - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz opredelitve straže v Zakonu o obrambi (97. člen ZObr) in utemeljeno glede na ugotovljena dejstva v tem sporu sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018, da sodi straža, ki jo je opravljala tožnica v obravnavanem obdobju, v običajno službo pripadnikov Slovenske vojske v mirnem času; straže niso narekovale posebne varnostne potrebe niti ni šlo za izredne okoliščine.
Glede na to, da se tožničina pripravljenost za delo v zvezi s stražo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in ji priznalo plačilo, ki izhaja iz njene pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katerega izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na to, da iz sodbe C-742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081129
ZObr člen 37, 37/4, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 350, 350/2, 353.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - varovanje državne meje - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - neuporaba direktive EU - vojaška operacija - dokazno breme
Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom, da varovanje državne meje ne predstavlja izrednega dogodka v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C-742/19. Za to izjemo gre v primeru, ko izredni dogodki zaradi resnosti in obsega, kot npr. pri naravnih in tehnoloških nesrečah, atentatih ali hudih nesrečah, zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, katerih izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala pravila o delovnem času. Takšnih izrednih okoliščin toženka ni dokazala ne glede na večjo intenzivnost migracij v letu 2019. Čeprav je policija prosila za pomoč pri varovanju državne meje, slednje ne dokazuje, da gre za izredne razmere, saj že četrti odstavek 37. člena ZObr predvideva možnost sodelovanja vojske pri varovanju državne meje.1 Tudi mnenje priče C. C., da je šlo za izredno nalogo, ni relevantno. Gre za pravno vprašanje, poleg tega okoliščina, da je bil tožnik kuhar, opravljal pa je tudi nalogo varovanja državne meje, ne pomeni, da delo na meji predstavlja izredni dogodek.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081328
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. ZPP člen 154, 155, 360, 360/1, 165, 165/1, 353.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje
Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je obravnavana zadeva le ena izmed številnih zadev v zvezi s plačilom časa stalne pripravljenosti njenih zaposlenih v zvezi z dejavnostjo straže oziroma varovanja objektov in varovanja državne meje. Vrhovno sodišče RS se je do spornih vprašanj, ki jih tudi v obravnavani zadevi v pritožbi uveljavlja toženka, že večkrat izčrpno opredelilo, ne le v zadevi VIII Ips 196/2018, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v zvezi z varovanjem objektov, ampak je tudi v zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje in operacijo Odboj v istovrstnih zadevah zavzelo stališče, da skupno patruljiranje ob meji s policistom, opazovanje in pripravljenosti v vojašnici, ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede (VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024), tem stališčem pa pravilno sedijo nižja sodišča (tudi v obravnavani zadevi), tako da gre za ustaljeno sodno prakso.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je potrebno člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Če takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas, zato je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. Sodišče prve stopnje je tako kot v številnih drugih zadevah pravilno ugotovilo in izčrpno obrazložilo, zakaj dejavnost straže in dejavnost varovanja državne meje nista izjemi, pri katerih bi bila uporaba direktive izključena.
ZPDZC-1 člen 5, 5/5, 5/7, 23, 23/6, 23/8. ZP-1 člen 155, 155/1, 155/1-8, 163, 163/5.
zakonski znaki prekrška - rok izpolnitve obveznosti - pomanjkljiva obrazložitev sodbe - zaposlovanje na črno - čas storitve prekrška - ustavitev postopka o prekršku - opisano dejanje ni prekršek - nejasnost razlogov sodbe - okoliščine konkretnega primera - bistvena kršitev določb postopka o prekršku - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - ugotovitev prekrška
Ugotavljanje zaposlitve na črno oziroma kršitve torej ni trenutno in enostransko dejanje nadzornega organa (na kraju dejanja ali ob pisanju zapisnika), ampak pravni proces, ki ga ta organ izvede po določbah ZPDZC-1 in Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), in ki se v smislu prekrškovnih določb šestega in osmega odstavka 23. člena ZPDZC-1 zaključi z zapisniško dokončno ugotovitvijo zaposlitve na črno oziroma kršitve. Čeprav zakonski znak navedenih prekrškov ni pravnomočna ugotovitev teh dejstev, ampak zadostuje zgolj ugotovitev, pa ta ne more biti arbitrarna.
postopek za preklic pogojne obsodbe - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe
Ker je torej potrjeno, da je obsojeni A. A. posebni pogoj, določen v pogojni obsodbi z dne 3. 1. 2023, v celoti izpolnil, ni več razloga za preklic pogojne obsodbe.
predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti ali prisilne likvidacije - kritje začetnih stroškov stečajnega postopka - predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka - odgovornost poslovodje - pravočasnost predloga - vračilo predujma - predpostavke odgovornosti
Svoje odgovornosti po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP se poslovodja zaradi okoliščin, ki so nastopile po nastopu insolventnosti in izteku roka za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka po 38. členu ZFPPIPP, ne more razbremeniti, saj ne gre za okoliščine, na katere ni mogel vplivati. Na te okoliščine bi poslovodja lahko vplival tako, da bi pravočasno predlagal začetek stečajnega postopka.
DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSM00079815
ZPND člen 22a, 22a/1. ZIZ člen 10, 10/2. ZNP-1 člen 54, 56.
predlog za obnovo postopka - nasilje v družini - regulacijska začasna odredba - preprečitev nasilja ali težko nadomestljive škode - začasna ureditev razmerja - zavrženje predloga za obnovo postopka - nedovoljenost predloga za obnovo postopka
Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu pravilno oprlo na 54. člen ZNP-1, ki določa, da proti sklepu, s katerim je postopek pravnomočno končan, obnova postopka ni dovoljena, razen če zakon določa drugače, pri čemer v ZPND ni določbe, ki bi omogočala obnovo postopka, ki je sicer izredno pravno sredstvo, namenjeno prav za primere pravnomočno končanih meritornih odločitev.
Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da postopki, v katerih so izrečeni ukrepi po ZPND, nimajo narave meritornih odločitev, temveč gre za začasne odločitve in za začasne ureditve razmerij. Odločbe, izdane po ZPND imajo tako naravo regulacijskih začasnih odredb, ki jih ureja Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki pa v drugem odstavku 10. člena prav tako določa, da obnova postopka ni dovoljena.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080746
ZObr člen 97e. ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 353. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - Direktiva 2003/88/ES - delovni čas - vojak - sodba SEU - neuporaba direktive EU - plačilo razlike v plači - vojaško urjenje
Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve zavzelo stališče, da je čas pripravljenosti, ki je bila odrejena tožniku, delovni čas v smislu Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Zahtevek je z izpodbijanim delom sodbe kljub temu pravilno zavrnilo, saj je presodilo, da se za dejavnost, v zvezi s katero je bila tožniku pripravljenost odrejena, določbe direktive ne uporabljajo. To pomeni, da se pripravljenost skladno s 97.e členom ZObr ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, delavec (kot tožnik) pa prejme za čas pripravljenosti določen dodatek v višini 50 odstotkov urne postavke, kot je določen v KPJS (drugi in tretji odstavek 46. člena KPJS). V obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe je sodišče prve stopnje jasno navedlo, na podlagi katere alineje sodbe Sodišča EU C-742/19, s katero je razsodilo o predhodnem vprašanju, predlaganem v istovrstnem sporu zoper toženko (v katerem je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo in sklepom VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022), je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES. Gre za izjemo po 1. alineji, in sicer za dejavnost, ki poteka v okviru operativnega urjenja.
Sodišče prve stopnje je za tožnika, vojaka specialista (oziroma specialista voznika, kot izhaja iz povzete izpovedi priče A. A., ki ji je sledilo) ugotovilo, kar priznava sam, da je opravljal delo voznika valuka. V pritožbi del izpovedi priče jemlje iz konteksta, saj priča ni izpovedal le, da je bila tožnikova naloga na vaji priprava vozila za terensko usposabljanje, premik vozila in moštva na terensko usposabljanje, ampak tudi, da je nato sledilo "v skladu s konceptom vaje vožnja, napad, obramba etc.". Takšni izpovedi je, kot že navedeno, sodišče prve stopnje pravilno sledilo in tako ugotovilo, da je bil tožnik na vajah, ki se jih je udeležil, vadbenec, torej se je operativno uril. Operativno se je uril, kot je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ugotovilo iz skladnih pisnih izjav prič B. B. in C. C., saj so se na vajah vzpostavili pogoji, ki so bili v največji možni meri približek vojnega stanja, izrednih razmer ali razmer v določenem območju delovanja, torej je šlo za kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih vojaške operacije v pravem pomenu besede potekajo.
zdravljenje v psihiatrični bolnišnici - sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - strinjanje z zadržanjem na zdravljenju - privolitev v psihiatrično zdravljenje - odločanje sodišča - sklep o ustavitvi postopka - obrazložitev sklepa o ustavitvi postopka - izvedensko mnenje - shizofrenija - duševna motnja - izpodbijanje izvedenskega mnenja - pritožba zoper obrazložitev
Kadar oseba privoli v sprejem v psihiatrično bolnišnico, njena privolitev pa je izraz njene svobodne volje, odločanje sodišča o prisilnem zdravljenju, za katerega morajo biti podani zakonski pogoji in o katerih sodišče odloča po pridobitvi (popolnega) strokovnega mnenja izvedenca psihiatrične stroke, ni več potrebno.
ZDR-1 člen 155, 156. ZObr člen 97f, 98c, 98c/2. ZSSloV člen 53. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 3, 3/1. ZPP člen 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353.
misija - delovni čas - neizrabljen tedenski počitek - dnevni počitek - trditvena podlaga - vojak - prikrajšanje pri plači
Toženka v pritožbi navaja, da tožnik glede dela, ki ga je opravljal na mednarodni misiji oziroma na dneve, ki jih je toženka opredelila kot dneve tedenskega počitka, in v urah, ko bi izrabil dnevni počitek, ni podal ustrezne trditvene podlage. To ne drži. Tožnik je v tožbi podal konkretne navedbe o delu, ki ga je po navodilih nadrejenih kot podčastnik inštruktor opravljal na posamezni dan v tednu po urah v tabelah za vsak tip delovnega dneva na misiji (tj. v bazi C. - tip 1, bazi D. - tip 2, E. - tip 3, F. - tip 4, v bazi G. - tip 1 in tip 2 ter H. tip 1, v bazi I. - tip 2). Predlagal je izvedbo dokazov, in sicer zaslišanje strank in prič A. A. ter B. B. Toženka v odgovoru na tožbo navedenih trditev o organizaciji posameznega dneva dela na misiji po tipih ni konkretno prerekala, le na splošno je navajala, da je pravica do tedenskega počitka prilagojena mirovni operaciji ter da nekaterih delovnih nalog ni mogoče upoštevati kot delovnih dejavnosti (dosegljivost, nošenje uniforme, bivanje v bazi, spoštovanje pravil baze, prepoved samostojnega izhoda, upoštevanje pravil obnašanja, higiene, urejenosti in varnosti) oziroma kršitev pravice do počitka (športna vadba, samousposabljanje, dousposabljanje) ter nasprotovala trditvam tožnika, da so delovne zadolžitve trajale do 21.30 ali celo 24.00.
Sodišče prve stopnje je pri vprašanju zagotavljanja dnevnega in tedenskega počitka tožniku na misiji v Maliju utemeljeno verjelo v bistvenem skladnim izpovedim tožnika in priče A. A., ki je bil na misiji poveljnik kontingenta do septembra 2017; toženka pa tudi sicer ni konkretno nasprotovala tožnikovim natančnim evidencam o tem, kako so potekali dnevi po posameznih tipih in katerim tipom je ustrezal posamezni delovni dan na misiji, kar je ustrezno upoštevano v izpodbijani sodbi. Ker toženka ni podala ustreznih trditev o trajanju efektivnega dela tožnika po posameznih tipih dni niti za to ni predlagala dokazov, sodišče prve stopnje utemeljeno ni dodatno ugotavljalo dejanskega stanja v tej smeri. Iz izpodbijane sodbe pa je jasno razvidno, za koliko ur dodatnega dela na dan oziroma na dan, ko bi moral biti tožnik prost, je tožniku priznalo plačilo. Neutemeljeno je toženkino zavzemanje, da sta tožnikova izpoved in preglednica, ki jo je predložil, brez dokazne moči; tudi navedena dokaza je skladno s pravilom o prosti dokazni oceni sodišče prve stopnje moralo oceniti sama zase in v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi (zlasti izpovedjo A. A.), kar je tudi storilo. Na pravilnost in prepričljivost dokazne ocene ne vpliva toženkino sklicevanje na poročilo o izvedeni analizi delovanja z dne 1. 12. 2017. Ne glede na to, da iz navedenega poročila ne izhaja, da bi imel tožnik v zvezi z misijo kakšne pripombe (tj. glede zagotavljanja dnevnega in tedenskega počitka), to na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja glede dodatnih ur opravljanja dela ne vpliva, še posebej glede na izpoved tožnikovega nadrejenega na misiji A. A., da zaradi narave dela na misiji tedenskih počitkov ni bilo in da evidence ne odražajo dejanskega stanja ter v zvezi z nalogami inštruktorjev na misiji. Zavrniti je treba toženkino pritožbeno navedbo, da tožnik ni dokazal, po čigavem ukazu je delal. Tožnik in priči B. B. ter A. A. so enako izpovedovali, da so bili slovenski pripadniki podrejeni poveljujočim vodjem timov iz drugih držav in so morali upoštevati njihove časovnice ter opraviti z njihove strani odrejene naloge.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - STATUSNO PRAVO
VDS00081275
ZPP člen 19, 69, 69/1, 339, 339/2, 339/2-14, 360, 360/1, 365, 365-2. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b.
stvarna pristojnost delovnega sodišča - razrešitev direktorja - poslovodna oseba - dogovor o krajevni pristojnosti sodišča - stvarna pristojnost sodišča splošne pristojnosti - razrešitveni razlog - vsebinska presoja - preverjanje po uradni dolžnosti
Sodišče prve stopnje se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o zahtevku tožnice v zvezi z njeno razrešitvijo z mesta poslovodne osebe pri toženki (tožnica zahteva ugotovitev, da s sklepom o razrešitvi s funkcije direktorice z dne 26. 8. 2024 niso bili izpolnjeni pogoji za njeno razrešitev po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 6. 2019) ter odškodninskem zahtevku za premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka v višini 100.218,57 EUR. Štelo je, da ima sklep o razrešitvi tožnice s funkcije direktorice naravo korporacijskega in ne delovnopravnega akta, zaradi česar gre v zadevi za spor med gospodarsko družbo in nekdanjim direktorjem družbe, za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb.
Odločitev, da v zadevi ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem (individualni delovni spor) iz točke b. prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, je pravilna. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu ustrezno sklicevalo na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 12. 6. 2008, ki se nanaša na spore v zvezi z odpoklici članov organov gospodarskih družb, saj gre v bistvenem za enako situacijo: pristojnost sodišča splošne pristojnosti za spore članov organov gospodarskih družb s temi družbami.
Zavrniti je treba tudi pritožbeno navedbo, da zadeva Pdp 87/2017 ni v bistvenem podobna obravnavani, ker tožnica ne izpodbija sklepa o razrešitvi. Glede na to, da tožnica uveljavlja zahtevek za presojo vsebinske pravilnosti sklepa o njeni razrešitvi s funkcije direktorice toženke oziroma presojo utemeljenosti razlogov za njeno razrešitev (ugotovitev, da s tem sklepom niso bili izpolnjeni pogoji za njeno razrešitev), gre za materijo statusnopravne narave, za katero so pristojna sodišča, ki odločajo v gospodarskih sporih. Na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva sklicevanje tožnice na to, da je bilo v individualni pogodbi o zaposlitvi, ki jo je imela sklenjeno s toženko, dogovorjeno, da po razrešitvi ponovno stopi v veljavo med njima sklenjena prejšnja pogodba o zaposlitvi za delovno mesto organizator poslovnih procesov - svetovalec.
Sporazum strank o pristojnosti stvarno nepristojnega sodišča tako ni dopusten, skladno z določbo 19. člena ZPP pa sodišče na stvarno pristojnost pazi po uradni dolžnosti.