prostovoljno zavarovanje civilne odgovornosti - razlaga zavarovalne pogodbe - obstoj zavarovalnega kritja - padec na mokrih in spolzkih tleh - soprispevek oškodovanca - deljena odškodninska odgovornost - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - meje preizkusa v pritožbenem postopku
Sporočilo izpodbijane sodbe pri presoji protipravnosti torej ni v tem, da je protipravno že samo dejstvo mokrih in spolzkih neosušenih tal v delovnih prostorih, kot to skuša neutemeljeno prikazati toženka v pritožbi, pač pa v tem, da je zaradi tega, ker je v konkretnem primeru prišlo do zamude in posledično do neosušenih tal, toženkin zavarovanec kriv za protipravno opustitev, ker svojim delavcem za tak primer ni dal nobenih navodil glede čiščenja oziroma jim je v celoti prepustil organizacijo tega opravila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00079490
ZKP člen 105, 105/2, 391. KZ-1 člen 76, 76/2. ZFPPIPP člen 227, 227/1, 301, 301/1, 301/4.
premoženjskopravni zahtevek - osebni stečaj - napotitev na pravdo
V obravnavani zadevi pa so oškodovanci priglasili premoženjskopravne zahtevke po začetku postopka osebnega stečaja zoper obdolženko, zato civilno sodišče ne bi postopalo na način, kot to navaja sodišče prve stopnje, ampak bi tožbo oškodovancev zavrglo kot nedovoljeno. Po začetku stečajnega postopka lahko namreč upniki svoje terjatve zoper stečajnega dolžnika, nastale do začetka stečajnega postopka, uveljavljajo samo v stečajnem postopku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP). To pomeni, da dokler teče postopek osebnega stečaja, vložitev tožbe na plačilo terjatve v pravdnem postopku ni dopustna in civilna sodišče tovrstne tožbe zavržejo. To pa v adhezijskem postopku ne more imeti drugačne posledice, kot napotitev oškodovancev z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki na pravdo na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP in je zato odločitev sodišča prve stopnje, ki je oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo, pravilna in zakonita.
pogodba o delu (podjemna pogodba) - grajanje napak - pravočasno grajanje - poziv na odpravo napak - trditveno breme
Pravice in obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe med naročnikom in glavnim izvajalcem del, niso relevantne za presojo pogodbenega razmerja med (glavnim) izvajalcem del in njegovim podizvajalcem, temveč je bistveno, kaj je bilo dogovorjeno v razmerju med slednjima.
zahteva za sodno varstvo - dopolnitev dokaznega postopka - zakonski znaki prekrška
Prekršek po prvi alineji v zvezi s četrto alinejo 38. člena ZIN stori posameznik, ki ne spoštuje z odločbo odrejenih ukrepov inšpektorja. Povedano pomeni, da namen prekrška ni zagotoviti spoštovanje gradbenih predpisov, temveč spoštovanje odredb inšpektorjev. Inšpekcijske službe so namreč organizirane v javnem interesu, pogoj za njihovo dejansko učinkovitost pa je spoštovanje inšpekcijskih ukrepov. V odločbi, s katero so mu bili odrejeni inšpekcijski ukrepi in rok za njihovo izvedbo, je bilo jasno zapisano, da pritožba ne zadrži izvršitve. Storilec je s tem, ko odločbe ni upošteval, izpolnil zakonske znake očitanega prekrška. Zato ni pomembno, ali bo odločitev upravnega sodišča morda drugačna.
URS člen 23, 23/2, 26, 155. ZBan-1 člen 223, 223/2, 253, 253/1, 261a. ZRPPB člen 265. ZPSVIKOB člen 45. ZPSVIKOB-1 člen 3, 3/3, 4, 6, 48. ZPP člen 17, 17/3, 182, 182a, 191, 192, 192/2, 339, 339/2-14.
povrnitev škode - Banka Slovenije - nadzor nad bankami - odločba o izrednih ukrepih - podrejene obveznice - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - odločba ustavnega sodišča o neskladnosti zakona z ustavo - nadaljevanje prekinjenega postopka - varstvo oškodovanca - pristojno sodišče - krajevna pristojnost - izrek o nepristojnosti sodišča po uradni dolžnosti - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari - razdružitev postopka - sosporniki - uveljavljanje več tožbenih zahtevkov z isto tožbo - različna dejanska in pravna podlaga tožbenih zahtevkov - odločanje o podrejenem zahtevku - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - odprava bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - odškodninska odgovornost bank - pravica do sodnega varstva - pravica do učinkovitega sodnega varstva - prepoved povratne veljave pravnih aktov (prepoved retroaktivnosti) - atrakcija pristojnosti - nov zakon - pravica do izjave v postopku
Iz ZPSVIKOB-1 izhaja jasen in nedvoumen namen zakonodajalca, da se v "posebnem" postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru obravnavajo le odškodninski zahtevki imetnikov izbrisanih finančnih instrumentov zoper Banko Slovenije, uveljavljeni izključno na pravni podlagi ZPSVIKOB-1. To pomeni, da se bodo v teh postopkih ugotavljala in dokazovala dejstva, ki bodo omogočila uporabo in preizkus načela "noben upnik na slabšem", ki je edino merilo za upravičenje do odškodnine. Za zahtevke na katerikoli drugi podlagi zoper Banko Slovenije in za odškodninske zahtevke zoper druge stranke, poslovne banke-izdajateljice podrejenih finančnih instrumentov, se ZPSVIKOB-1 ne uporablja. Okrožno sodišče v Mariboru zato ni pristojno za odločanje o odškodninskih zahtevkih zoper Banko Slovenije na drugih podlagah niti o odškodninskih zahtevkih zoper druge stranke. Vrhovno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da za odločanje o zahtevkih po ZPSVIKOB-1 ni mogoče uporabiti splošnih pravil ZPP, koliko nasprotujejo specialni ureditvi (VSRS sklep III R 17/2022, III R 5/2020, III R 40/2020). Med drugim ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 17. člena ZPP o atrakciji pristojnosti, ki določa, da če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej, čeprav bi bilo zaradi teh sprememb pristojno drugo sodišče.
Pritožba se pridružuje navedeni razlagi in pomenu določil ZPSVIKOB-1. Sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da ni ugotavljalo, na katerih podlagah tožeča stranka uveljavlja svoje zahtevke zoper toženi stranki, in da tudi ni presojalo pogojev za eventualni tožbeni zahtevek (192. člen ZPP), ki ga tožeča stranka uveljavlja zoper drugo toženo stranko, pravno naslednico poslovne banke, ki je izdala izbrisane finančne instrumente. Utemeljen je tudi očitek o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo oz. o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz izreka sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje izreklo za nepristojno za odločanje o celotni tožbi (tako o primarnem zahtevku zoper prvo toženo stranko kot tudi o podrejenem zahtevku zoper drugo toženo stranko), v obrazložitvi pa je navedlo le razloge, zaradi katerih se je izreklo za nepristojno za odločanje o tožbi zoper prvo toženo stranko.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - dejanje storjeno v hudodelski združbi - opis kaznivega dejanja - izločitev postopka - tehtni razlogi za izločitev postopka - izločitev sodnika - razlogi za izločitev sodnika - priznanje krivde soobdolženca - sojenje na glavni obravnavi - sodelovanje v zunajobravnavnem senatu - dvom o nepristranskosti sodnika - videz nepristranskosti sodišča - objektivna nepristranskost sodišča - pravica do poštenega sojenja - pravica do sodnega varstva - enako varstvo pravic - izločitev sodnika porotnika - odklonitveni razlog za izločitev - nadomestni sodnik porotnik - sestava sodišča - navzočnost na glavni obravnavi - tajnost glasovanja - zagotovitev tajnosti glasovanja - pregled zapisnika o posvetovanju in glasovanju - izločitev senata - predlog za prenos krajevne pristojnosti - očitno neutemeljen predlog - namen zavlačevanja postopka - zloraba (procesne) pravice - zavrženje predloga - uveljavljanje bistvenih kršitev določb kazenskega postopka - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka - vpliv na zakonitost sodbe - ugotavljanje nezakonitosti dokaza - izročitev predmetov - prepovedana droga - zaseg predmetov - pravni pouk - privilegij zoper samoobtožbo - prostovoljna izročitev stvari policiji - predlog za izločitev nedovoljenih dokazov - sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov - izvajanje dokazov na glavni obravnavi - bra
Odsotnost obtoženca in njegove zagovornice je tehten in smotrn razlog za izločitev postopka v kazenski zadevi, kjer je bilo več soobtožencev v priporu in je bila zato zadeva nujna po samem zakonu. Zahtevan hiter tek postopka zato ne dopušča zastojev zaradi razlogov na strani zgolj enega od obtožencev, potrebe po kakšni bolj eksplicitni obrazložitvi sklepa po 33. členu ZKP, pritožbeno sodišče ne prepozna, ne navajata pa jo niti pritožnika.
Okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobtoženim iz enotnega kazenskega postopka, sama po sebi ne predstavlja zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku zoper pritožnika. Treba je presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen. V skladu z ustaljeno prakso ESČP je objektivni vidik nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolžence vsebuje presojo pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče do obtoženega A. A. v sodbi X K 5747/2020 z 20. 7. 2022, ki jo pritožnika posebej izpostavljata, do kazenskopravnega statusa A. A. izrecno opredelilo (str. 142 sodbe) in navedlo, da zapisi o njem v izreku in obrazložitvi ne prejudicirajo njegovega položaja, njegove kazenske odgovornosti, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje, saj se v obravnavni kompleksni strukturi hudodelske združbe v opisu ni moč izogniti A. A., zoper katerega je tudi še po izločitvi iz zadeve X K 5747/2020 obstajala pravnomočna obtožnica in odprt kazenski postopek z isto dokazno podlago. Nobena od sodb izdanih na podlagi pravnomočne obtožnice ni vsebovala nobene presoje konkretnih ravnanj obtoženega A. A., o katerih je sodišče odločalo z izpodbijano sodbo. O nastalih okoliščinah po priznavanju krivde posameznih obtožencev in izločitve postopka zoper obtoženca in prejudiciranju odločitve do preostalih obtožencev se je prvostopenjsko sodišče izrecno in obrazloženo opredelilo tudi v izpodbijani sodbi (strani 77 do 78), razlogovanju se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, pridružuje.
Sodišče prve stopnje je sledilo materialnopravnemu stališču pritožbenega sodišča, da je tožena stranka tekom pogajanj ravnala nepošteno in to ustrezno povzelo, zato se izpodbijana sodba opredeli do materialnopravne podlage. Prav tako je sodišče prve stopnje napravilo celovito dokazno oceno in logično obrazložilo zakaj je sledilo izpovedbi priče, njeno izpovedbo pa so podpirali tudi listinski dokazi. Pritožba tako ne more uspeti s pavšalnimi očitki, ki v večji meri zgolj povzemajo pravno teorijo in citirajo sodno prakso.
podjemna pogodba - stvarne napake - jamčevalni zahtevek - zmotna uporaba materialnega prava - sanacija napak
Dokazi, kamor spada tudi dokaz z izvedencem, so namenjeni dokazovanju dejstev, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti mnenju angažiranega izvedenca v delu, v katerem je pravzaprav podal svoja pravna naziranja (uporabil pravo). Gre za del, v katerem je izvedenec dejansko sodil namesto sodišča prve stopnje in čemur je sodišče prve stopnje nekritično sledilo ter s tem samo zmotno uporabilo materialno pravo (določbe o jamčevanju pri podjemni pogodbi oziroma predvsem 639. člen Obligacijskega zakonika (OZ)). Predmetno je izvedenec storil s tem, da je namesto oziroma za tožnico že kar določil (po njegovem mnenju pravi) način uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov. Menil je namreč, da je tožnica, kjer so odstopki presegali mejno dopustno odstopanje, utemeljeno sanirala asfaltno podlago, medtem ko bi se na preostalem spornem delu, kjer so odstopki presegli dopustno odstopanje, morala zadovoljiti z nekakšnim zmanjšanjem kupnine (manjvrednostjo del).
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - resna grožnja - ogrožena osebna varnost - delo občinskega redarja - zakonito ravnanje uradne osebe
D. D. v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni izpovedal zgolj, da je obtoženec oškodovanca pošiljal v "p. m.", ampak tudi, da je povedal, da bo oškodovanca čakal pred vhodom na mestno redarstvo in ga bo razbil, ter da je bolje, da oškodovanca najdejo policisti, preden ga najde obtoženec, ker če ga bo našel on, ga bo ubil. Navedenih besed obtoženca v nasprotju z mnenjem zagovornice torej ni moč opredeliti zgolj kot folklorno izražanje slabe volje, ampak gre za resne grožnje zoper življenje in telo uradne osebe.
Kot neutemeljene sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbene navedbe, da bi verbalni grožnji moralo slediti tudi aktivno dejanje v smeri njene uresničitve, kar pa ni bilo izpolnjeno, saj se obtoženec oškodovancu ni približal, da bi mu grožnjo izrekel blizu, niti ga ni iskal drugje kot v službi, torej na samem pri odhodu iz službe, morebiti doma ali kjerkoli drugje, saj za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 ni potrebno, da bi bile grožnje uresničene ali skoraj uresničene, ter ni potreben neposredni fizični stik ali neposredno poseganje v osebni prostor oškodovanca.
ZDR-1 člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3. ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZPP člen 8, 165, 236, 236a, 236a/6, 254, 286, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 353.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - škoda zaradi uporabe viličarja - pisno opozorilo pred odpovedjo - dokazna ocena
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je očitek v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kot je opredeljen v 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, utemeljen; gre za očitek, kot je povzelo sodišče prve stopnje, da je tožnik 3. 8. 2020 zaradi prehitre vožnje in sunkovitega obračanja z zadnjim delom viličarja udaril v skladiščeno paleto, ki je bila polna jeklenk UNP, pri čemer je podrsal zadnji bok viličarja in razbil zadnjo luč, kar je povzročilo škodo najmanj v višini 144,72 EUR, lahko pa bi povzročilo bistveno večjo škodo in telesne poškodbe navzočih oseb, če bi jeklenke eksplodirale in povzročile požar. V izpodbijani sodbi ni (nejasno) ugotovilo, kot mu očita tožnik v pritožbi, da je po spornem dogodku drug delavec toženke naložil jeklenke na tovornjak, ampak je v tem delu povzelo vsebino odpovedi (točka 8 obrazložitve).
Tožnik uveljavlja kršitev 8. člena ZPP, ki bi bila podana, če dokazna ocena sodišča prve stopnje ne bi bila v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej ne bi bila vestna, skrbna ter narejena na podlagi presoje vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka. Tega v pritožbi ne zatrjuje, ampak dejansko uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar je prav tako neutemeljeno. Že pojmovno ne gre za kršitev 8. člena ZPP, če sodišče prve stopnje določenega dejstva ne ugotavlja - gre za dejstvo, ali je bilo začasno skladišče, kamor je A. A. odlagal palete, polne jeklenk UNP dovolj odmaknjeno (vsaj pet metrov) od polnilnice. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem sicer na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je bilo skladišče organizirano v skladu s pravili stroke (točka 11 obrazložitve) oziroma da palete, polne jeklenk UNP niso bile postavljene izven območja za skladiščenje (točka 12 obrazložitve), predvsem pa pravilno razlogovalo, da morebitno nepravilno organiziranje skladiščenja jeklenk ob polnilnici z ničemer ni vplivalo na očitano in ugotovljeno kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku pred odpovedjo podala tri pisna opozorila, pri čemer tožnik v zvezi s pisnim opozorilom z dne 13. 11. 2019, v katerem mu je toženka očitala, da ni izpolnil delovne obveznosti, da je motil delavca v delovnem procesu ter v poslovni listini potrdil neresnične podatke, v pritožbi niti ne podaja konkretiziranih navedb. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da pisnega opozorila z dne 20. 8. 2019 ne bi smelo upoštevati, ker je od kršitve 17. 7. 2019 do odpovedi minilo več kot eno leto, saj je bistveno, kdaj pisno opozorilo delavec prejme, kot izhaja iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1, ki ga je citiralo sodišče prve stopnje. Kot je povzelo v izpodbijani sodbi (točka 19 obrazložitve), je toženka prvo pisno opozorilo podala zaradi neprimernega obnašanja, neizpolnitve delovnih nalog oziroma odklanjanja dela.
ZDR-1 člen 49, 87, 87/2, 90. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/1, 353, 360. ZDSS-1 člen 41, 41/5. URS člen 14, 22, 23, 25, 74.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - obstoj odpovednega razloga - mirovanje pravic iz delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje je odpoved pogodbe o zaposlitvi presojalo celovito, z vidika zatrjevanega odpovednega razloga s strani toženke, kot tudi z vidika tožnikovih ugovorov, da je šlo za zlorabo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jih zatrjuje tudi v pritožbi, vendar je tožnikove ugovore v zvezi s tem pravilno zavrnilo kot neutemeljene. Ocenilo je, da je toženka dokazala resničnost in utemeljenost odpovednega razloga, in zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Pritožbeno sodišče s takšno oceno soglaša.
osebni stečaj - stečaj zapuščine - odškodninska odgovornost predsednika uprave - odškodninska terjatev - tožba na ugotovitev prerekane terjatve - ugotovitev obstoja prerekane terjatve - pripoznava tožbenega zahtevka - sodba na podlagi pripoznave - enotni sosporniki - nujni sosporniki - razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča
ZFPPIPP v četrtem odstavku 300. člena določa, da če upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne vloži tožbe proti vsem, ki so prerekali terjatev, v skladu s prvim do tretjim odstavkom tega člena, preneha njegova prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika. Tožeča stranka je zato morala vložiti tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve tako proti stečajnemu dolžniku kot proti upniku, ki je terjatev prerekal, sicer bi tožila napačno stranko po materialnem pravu. Ker je glede na navedeno zakonsko določbo treba vložiti tožbo proti vsem, ki so prerekali terjatev, sicer ni mogoče doseči poplačila v stečajnem postopku, sta toženca nujna sospornika. Če namreč tožeča stranka ne vloži tožbe proti vsem, ki so prerekali terjatev, njegova prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha in tako ne more v postopku osebnega stečaja doseči poplačila ob razdelitvi stečajne mase.
storilec prekrška - pravna oseba - ekskulpacijski razlog
Nobenega dvoma ni, da mora voznik, ki je zadolžen za vozilo, opozoriti, da vozilo ni tehnično brezhibno, vendar to ne pomeni, da pravni osebi (lastnici vozila in delodajalki) v zvezi s tem ni treba storiti ničesar, posebej še, ko gre za pomanjkljivost, ki je po eni strani takoj opazna, po drugi strani pa traja kar nekaj časa, da pnevmatike niso več brezhibne (in ne gre za hipno napako). Kljub temu je bila omogočena vožnja z neustreznimi pnevmatikami. Očitno torej je, da pritožnica nima ustrezno organiziranega nadzora, da bi lahko preprečila tovrstne kršitve. Ker pravna oseba ne more biti neposredni storilec prekrška, določba 14. člena ZP-1 izhaja iz predpostavke, da je neposredni storilec tako tesno povezan s pravno osebo, da dejansko ravna v njenem imenu in za njen račun. Zato se pravna oseba lahko ekskulpira le takrat, kadar bi bilo njeno sankcioniranje neupravičeno in nepravilno. V predmetni zadevi glede na zgoraj povedano ne gre za tak primer.
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 98. ZDR-1 člen 9, 9/2, 67, 131, 131/5.
višina regresa za letni dopust - delo za krajši delovni čas od polnega - polni delovni čas
KPVIZ v 98. členu določa, da delavcem, ki delajo s krajšim delovnim časom, pripadajo drugi osebni prejemki ter povračilo stroškov v zvezi z delom v enakem znesku kot delavcem, ki delajo s polnim delovnim časom. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da četudi je bila tožnica v vtoževanem obdobju pri toženki zaposlena krajši delovni čas, ni upravičena terjati regresa za letni dopust v enakem znesku, kot so ga prejeli delavci, ki delajo pri toženki s polnim delovnim časom, torej celotnega regresa za letni dopust. Odločilno je namreč dejstvo, da je bila tožnica dejansko zaposlena polni delovni čas, in sicer krajši delovni čas pri toženki, preostali delovni čas pa kot samozaposlena, zato uporaba 98. člena KPVIZ ne pride v poštev. Določilo 98. člena KPVIZ se namreč nanaša le na delavce, ki delajo s krajšim delovnim časom (ne le na področju vzgoje in izobraževanja, pač pa tudi sicer).
ZDSS-1 člen 6. ZDR-1 člen 6, 6/1. ZSPJS člen 9, 9/1, 19, 19/1. URS člen 14. ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 353, 358, 358-5, 360, 360/1.
sistemizacija delovnih mest - diskriminacija - uvrstitev javnega uslužbenca v plačni razred - načelo enako plačilo za enako delo - kraj opravljanja dela - pogodba o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi tožnikove trditve, da je za isto delo neutemeljeno prejel nižje plačilo zaradi diskriminacije na podlagi kraja opravljanja dela, saj je ugotovilo, da je bil tožnik obravnavan enako kot drugi javni uslužbenci v enakem položaju, tj. na delovnih mestih vodij službe direktorja, za katera sta bila v toženkini sistemizaciji določena navedena nižja naziva; pristojnosti za vrednotenje delovnih mest pri delodajalcu pa sodišče nima. Pritožbeno sodišče s tem razlogovanjem soglaša ter dodaja, da kraj opravljanja dela ni druga osebna okoliščina iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Neutemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje, da bi morali vsi vodje služb direktorjev policijskih uprav zaradi opravljanja enakega dela prejeti tudi enako plačilo. Skladno z določbami ZSPJS je osnovna plača javnega uslužbenca določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oziroma naziv, na katerega je javni uslužbenec razporejen oziroma ga je pridobil z napredovanjem (prvi odstavek 9. člena); ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv pa se javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje, oziroma na katerega je bil premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan (prvi odstavek 19. člena). Ker gre za različno obravnavo različnih situacij, ni utemeljena pritožbena trditev o kršitvi prepovedi neutemeljene neenake obravnave in ustavnega načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Druge pritožbene navedbe v zvezi s tem za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00079518
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 372, 394, 394/1.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - kvalifikatorni znak kaznivega dejanja - nevarnost za življenje in zdravje - abstraktna nevarnost - konkretna ogrozitev - sprememba pravne kvalifikacije kaznivega dejanja pred sodiščem druge stopnje - sprememba odločbe o kazenski sankciji na drugi stopnji
Opis nevarnosti je omejen na dejstvo, da je obtoženka tri tujce prevažala v prtljažnem vozilu avtomobila, kjer niso bili privezani z varnostnimi pasovi in opis abstraktne nevarnosti z navedbo, kakšne posledice bi tujci v primeru nepredvidenih prometnih situacij lahko utrpeli. V opisu dejanja druge okoliščine prevoza niso konkretizirane. Prevoz oseb v prtljažniku sicer ne predstavlja varnega transporta, vendar ta okoliščina, ob odsotnosti drugih okoliščin (npr. bežanje pred policisti ob stiku z njimi, natlačenost večjega števila ljudi v prtljažniku), predstavlja le možnost nastanka poškodbe zavarovane dobrine in s tem zgolj abstraktno nevarnost. V opisu opisana nevarnost je tako povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidljivih situacij v prometu in ne okoliščinami, ki bi izkazovale, da je bilo zdravje in življenje tujcev izpostavljeno nevarnosti že med samim prevozom zaradi samega načina prevoza.
Presoji o neobstoju odškodninske odgovornosti druge toženke v pritožbi tožnica oporeka s sklicevanjem na judikate (Pdp 616/2011, Pdp 303/2010, Pdp 645/2019)6 in z zatrjevanjem, da je v razmerju do tožnice še vedno imela položaj delodajalke, zaradi česar obveznosti iz delovnega razmerja ni mogla v celoti prenesti na prvo toženko (v pogodbi o zaposlitvi se je zavezala, da bo tožnici zagotavljala varnost pri delu). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odškodninsko odgovornost druge toženke ne velja avtomatizem in je ni mogoče utemeljiti že zgolj z dejstvom, da je imela s tožnico sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (smiselno prim. VIII Ips 5/2024). Zakon tega ne določa. V drugem odstavku 62. člena ZDR-1 celo predpisuje, da je ne glede na določbe pisnega dogovora, ki ga skleneta uporabnik in delodajalec za zagotavljanje dela, za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu odgovoren uporabnik. Ta določba po presoji pritožbenega sodišča sicer ne pomeni, da lahko odškodninsko odgovarja le uporabnik, ne pa tudi delodajalec, ki zagotavlja delo. Tudi ta je namreč podvržen določbi prvega odstavka 179. člena ZDR-1 o tem, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Vendar pa to predpostavlja ugotovitev o kršitvi dolžnostnega ravnanja, ki je tožnica tudi glede druge toženke (kateri je očitala takšne kršitve kot prvi toženki) ni dokazala, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnici ob stroju, ki ga je običajno uporabljala, zdrsnilo na oljnem madežu. Za ta škodni dogodek ni ugotovilo objektivne odškodninske odgovornosti nobene toženke. Tožnica v pritožbi vztraja pri tovrstni odgovornosti prve toženke; meni, da so tla predstavljala nevarno stvar, ker so bila bolj spolzka in nevarna zaradi načina delovanja proizvodnje oziroma stroja, zaradi česar je tožničino delo na tem mestu predstavljalo dejavnost, iz katere je izvirala večja škodna nevarnost za okolico. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, se je tožnica v okviru trditvenega bremena zgolj pavšalno sklicevala na nevarno dejavnost (niti ni navajala trditev, ki jih glede tega uveljavlja v pritožbi). Tudi sicer se ni poškodovala pri neposrednem opravljanju dela. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega in v sodni praksi ustaljenega stališča, da je objektivna odgovornost pridržana za tiste primere nevarnosti, ki jih kljub zadostni skrbnosti ni moč imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati, ter pri katerih kljub še tako veliki skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka (navadno relativno velike in verjetne) škode, ki iz njih izvira. V primerih, ko postaneta stvar oziroma dejavnost nevarni glede na okoliščine primera, gre te okoliščine pripisati opustitvi skrbnosti ali varstvenih pravil, podlago spora pa predstavlja krivdna odgovornost. Upoštevaje navedena pravna stališča je tožničine trditve, da so bila tla mastna zato, ker je iz stroja puščalo (kar naj bi prva toženka vedela, a stroja ni dala popraviti), oziroma da je padec posledica opustitev toženk (neustrezna obutev, neoznačeni deli tal, kjer se ne sme hoditi), pravilno ocenilo kot takšne, s katerimi ni mogoče utemeljiti objektivne odgovornosti toženk, temveč so lahko podlaga kvečjemu krivdni odgovornosti.
Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da mastnega madeža (zaradi katerega je padla) ni videla, zaradi česar ga ni mogla počistiti. Da ta navedba ni utemeljena, izhaja že iz tožničine izpovedi o tem, da na dan škodnega dogodka med čiščenjem sploh ni pogledala in zato torej ni videla, da je mastno. Upoštevaje navedeno in pa tožničino izpoved, da je bilo okoli njenega stroja običajno po tleh mastno in je to počistila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je na dan škodnega dogodka pri zaključni delovni nalogi čiščenja delovnega mesta ravnala hudo malomarno, ker se ni prepričala, da okoli delovnega stroja ni mastnih madežev. Posledično je spregledala oljni madež in ko je nanj stopila, je padla in se poškodovala. Upoštevaje vse obrazloženo je odgovornost za škodni dogodek pripisati izključno njeni nezadostni skrbnosti in je zanj odgovorna v celoti in ne le v 20 %, kot je to materialnopravno zmotno presodilo sodišče prve stopnje.
zahteva za obnovo kazenskega postopka - zavrženje zahteve za preiskavo - upravičeni predlagatelj obnove postopka - zahteva vložena v korist obsojenca
Neutemeljena je pritožba tudi, ko trdi, da lahko oškodovanec zahteva obnovo postopka in se pri tem sklicuje na prvi odstavek 411. člena ZKP, pri čemer je že sodišče prve stopnje v sklepu pravilno obrazložilo, da se obnova postopka lahko zahteva, če je bil kazenski postopek končan s pravnomočno sodbo (prvi odstavek 410. člena ZKP), kar pa v obravnavani zadevi ni primer, ter da tudi če bi A. A. bil oškodovanec, obnove postopka ne bi mogel zahtevati, saj se obnova postopka lahko zahteva le v korist obsojenca, ne pa v njegovo škodo.
predlog za izvršbo - začetek postopka zaradi insolventnosti - izvršilni naslov
V tem primeru ne gre za pravdne stroške, ki so nastali stečajnemu dolžniku (in so normirani v 6. točki drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP) in ne gre za izpolnitev obveznosti, ki jih je naročil stečajni dolžnik, za katere potrebuje stečajna upraviteljica soglasje stečajnega sodišča, temveč gre za stroške, ki so nastali upniku in mu jih je priznalo ter odmerilo sodišče v pravdnem postopku. Ne more stečajno sodišče upravitelju naložiti plačila stroškov, ki jih zahteva eden od upnikov. Do teh pravdnih stroškov je prišlo zaradi stečajne upraviteljice, ki je sprva prerekala terjatev in ločitveno pravico upnika, ta je bil nato napoten na pravdo in je z vloženo tožbo v celoti uspel. Stečajna upraviteljica se je ob prerekanju terjatve in ločitvene pravice morala zavedati, da lahko napoteni upnik vloži tožbo in da lahko z njo uspe, kar bo posledično pomenilo, da mu bo moral stečajni dolžnik plačati pravdne stroške.
ZIZ člen 9, 9/3. ZS člen 83, 83/2, 83/3, 83/3-4. ZNP-1 člen 93, 93/1, 93/1-2.
izvršba zaradi izterjave preživnine - sodne počitnice / poletno poslovanje - nujna zadeva - tek procesnih rokov med sodnimi počitnicami - prepozen ugovor dolžnika
V času poletnega poslovanja sodišča razpisujejo naroke in odločajo v nujnih zadevah, v teh zadevah pa procesni roki tečejo. Nujne zadeve so tudi izvršilne zadeve v zvezi s postopki za varstvo koristi otrok. Tudi postopki, v katerih se odloča o preživljanju otroka (torej tudi postopek izterjave preživnine, ki je v zvezi s tem postopkom), so postopki za varstvo koristi otroka ne glede na to, ali se rešujejo samostojno ali skupaj z zakonskimi spori ali spori o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva. Glede na navedeno je zato materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da obravnavana zadeva predstavlja nujno zadevo, pravilna.