pravilna vročitev tožbe - vrnitev v prejšnje stanje - razlogi za vrnitev v prejšnje stanje
V obravnavani zadevi je zaradi tega, ker toženca na tožbo nista odgovorila, sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tožencema naložilo v plačilo zahtevane denarne terjatve. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta toženca po izdaji zamudne sodbe, ki je že postala pravnomočna in izvršljiva, vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker jima tožba skupaj s pozivom za odgovor nanjo ni bila vročena pravilno, saj jima je bila vročena na naslov, na katerem nista nikoli dejansko prebivala in na katerem v času vložitve tožbe nista bila več prijavljena. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je za utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje odločilna predpostavka opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, ne pa zatrjevana napaka pri vročanju sodnih pisanj, ki jo zagreši sodišče. Če vročitev sodnega pisanja ni bila pravilno opravljena, vrnitev v prejšnje stanje ni institut, s katerim bi stranka to kršitev lahko uveljavljala, pač pa mora uporabiti ustrezna pravna sredstva, ki so ji na voljo zaradi napačne vročitve in s tem onemogočitve sodelovanja v postopku. Uveljavljanje napake v zvezi z vročanjem torej ni razlog oziroma podlaga za vrnitev v prejšnje stanje, takšen zaključek pa je skladen tudi z ustaljeno sodno prakso.
ZPP člen 154, 350, 350/2, 358, 358-5, 360, 360/1,. Uredba o spremembah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2021) člen 5, 5/1. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 5, 7, 8. ZODPol člen 110, 110/2.
Za odločitev v tej zadevi je bistven odgovor na vprašanje, ali je bila toženka dolžna tožnico v letu 2021, potem ko je bila tožnica s 1. 9. 2021 premeščena na (višje) delovno mesto sekretar, ponovno oceniti in ji na podlagi napredovanja določiti višji plačni razred. Tožnica je namreč s premestitvijo na delovno mesto sekretarja pridobila možnost napredovanja v višji plačni razred, pred premestitvijo pa je na prejšnjem delovnem mestu podsekretarja že dosegla vsa predvidena napredovanja v plačni razred.
Uredba o spremembah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 121/21), ki se je pričela uporabljati 7. 8. 2021, je spremenila 5. člen Uredbe tako, da se po uveljavitvi spremembe postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev napredovanja izvede vsako leto do 15. novembra za vse javne uslužbence, namesto do tedaj veljavne ureditve, po kateri je bil postopek preverjanja vsako leto izveden do 15. marca. Sprememba Uredbe je v prehodni določbi prvega odstavka 5. člena določila, da se postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje v letu 2021, ki je bil izveden na podlagi Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/08, 91/08, 113/09 in 22/19), za javne uslužbence, ki jim je napredovalno obdobje začelo teči v letu 2018 od vključno 2. aprila 2018 do vključno 1. decembra 2018, izvede ponovno ob upoštevanju spremenjenih 5., 7. in 8. člena Uredbe. Z nobeno razlagalno metodo ni mogoče zaključiti, da sprememba Uredbe daje podlago za ponovno preverjanje izpolnjevanja tožničinih pogojev za napredovanje v letu 2021, torej potem, ko je bila tožnica premeščena na delovno mesto sekretar. Uredba namreč jasno določa, da se preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje v letu 2021 ponovno izvedele le za javne uslužbence, ki jim je napredovalno obdobje začelo teči v letu 2018 od vključno 2. 4. 2018 do vključno 1. 12. 2018. Tožnica ni trdila, da bi sodila v to skupino javnih uslužbencev, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da se je prvo napredovalno obdobje za tožnico izteklo že 1. 4. 2019 (torej se je triletno obdobje začelo že v letu 2016), tudi ob naslednjih preverjanjih izpolnjevanja pogojev, in sicer do 15. 3. 2020 oziroma 15. 3. 2021, pa ni mogla napredovati v višji plačni razred, saj je že dosegla najvišji plačni razred delovnega mesta, ki ga je takrat zasedala. Bistveno je tudi, da je toženka v letu 2021, to 15. marca, že izvedla preverbo izpolnjevanja pogojev za napredovanje.
Tožnik od 20. 8. 2019 ni bil več v delovnem razmerju z drugim delodajalcem B., d. o. o., saj mu je delovno razmerje prenehalo 19. 8. 2019. Tako je pravilna ugotovitev, da je bila toženka v tem obdobju njegov tako dejanski kot formalni delodajalec, zato mu je dolžna tudi povrniti reparacijo od julija 2019 do decembra 2023, pa tudi plačila iz naslova poslovne uspešnosti, božičnice in regresa za letni dopust. Prisojene razlike v plači se tako nanašajo na obdobje ugotovitve delovnega razmerja pri toženki, kar velja tudi za plačila iz naslova poslovne uspešnosti, božičnice in regresa za letni dopust.
Neutemeljeni so tudi ponovni ugovori glede tega, da tožnik ni navajal elementov odškodninskega delikta, prekoračitve tožbenega zahtevka, pomanjkljivih trditev in tega, da ni predložil ustreznih dokazov. Vse to je bilo že obrazloženo. Tožnik je višine reparacijskega zahtevka uskladil z zneski iz izvedenskega mnenja, v predhodnem postopku pa je zneske opredelil po višini (tožba in njena sprememba 28. 8. 2020). Podal je ustrezne navedbe, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, predlagal je izvedbo dokazov (evidenčni karton, iz katerega je razviden obseg opravljenega dela, dokaz z sodnim izvedencem finančne stroke, ki ga je sodišče izvedlo in odločilo na podlagi prepričljivega in argumentiranega mnenja izvedenke, ki ga je sodišče prejelo 14. 2. 2024). Sodišče prve stopnje tako ni kršilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Toženka izračunom višine razlike v plači tekom postopka ni nasprotovala in tudi v pritožbi le pavšalno ponavlja argumente, ki jih je tekom postopka uveljavljala. Enako velja tudi za dosojene zneske regresov za letni dopust, poslovne uspešnosti in božičnice, za katere je bil tožnik kot izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi prikrajšan. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno utemeljilo in se pravilno oprlo na izračune v izvedenskem mnenju, ki jim toženka ni nasprotovala.
ZDR-1 člen 144, 146, 148,. ZZDej člen 52a. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 11. ZPP člen 7, 165, 165/1, 212, 214, 214/1, 214/2, 243, 339, 339/1, 339/2, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15, 353,.
plačilo razlike v plači - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - referenčno obdobje - kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - koriščenje ur
S pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa (ki velja od 1. 10. 2016 dalje) z določbami 144., 146. in 148. člena ZDR-1 in 52.a členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi ter se nasprotnemu udeležencu (to je tožena stranka v tem sporu) naloži, naj v roku 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana in o njej ni bilo (pravnomočno) odločeno. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo.
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu tožene stranke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja, pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu tožene stranke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi). S tem sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno: neskladnost točke 5.2.2 organizacijskega navodila z zakoni in kolektivno pogodbo je bila pravnomočno ugotovljena v II. točki sodbe X Pd 248/2019, kar pomeni, da ga ni mogoče upoštevati kot zakonite podlage za določanje referenčnih obdobij in izplačilo dodatkov za nadurno delo niti za obdobje pred razveljavitvijo organizacijskega navodila (III. točka citirane sodbe v kolektivnem delovnem sporu). Glede na to ne drži očitek, da je v individualnem delovnem sporu sodišče (ponovno) presojalo skladnost splošnega akta z zakoni in kolektivno pogodbo, saj se je sodišče prve stopnje oprlo prav na pravnomočno odločitev v kolektivnem delovnem sporu.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081101
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 350, 350/2, 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - straža - varovanje državne meje - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je presodilo, da straža in varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njunega izvajanja, pravilno štelo v delovni čas tožnika in posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki ju izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč samo tiste, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v ti vojaški dejavnosti vpet tožnik. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno zaključilo, da toženka za ti dve dejavnosti ni izkazala obstoja izjem, ki izključujejo uporabo direktive.
ZDR-1 člen 54, 200, 200/3. ZJU člen 68. ZPP člen 165, 165/3, 355, 355/1.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - varstvo pravic iz delovnega razmerja - rok za vložitev zahteve za varstvo pravic delavcev - javni uslužbenec - projektno delo
Pri presoji, ali je razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas zgolj navidezen, je treba ugotoviti, če je objektivni razlog iz 54. člena ZDR‑1 oziroma 68. člena ZJU dejansko podan in če upravičuje sklenitev takšnega delovnega razmerja. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, je dejansko stanje s tem v zvezi ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati zakonitost razlogov za sklenitev vseh štirih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Če je delovno razmerje že od začetka nezakonito sklenjeno za določen čas ali če do tega pride pri eni od vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, se šteje, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Tudi presoja zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas je pogojena z zakonitostjo predhodnih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Če je do transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas prišlo že na podlagi ene od predhodnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, takšno delovno razmerje z iztekom zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni zakonito prenehalo. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo zakonitosti prvih treh pogodb o zaposlitvi za določen čas, se ni opredelilo do navedb tožnice glede širšega sklopa odločilnih dejstev in dokazov, odločitev, da je razlog za sklenitev zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi opravljanja nalog projekta resničen, pa je glede na pojasnjeno preuranjena.
zahtevek na izstavitev listine - delno zavrženje tožbe - spor z mednarodnim elementom - ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča - premoženje v tujini - pogodbeno razmerje - krajevna pristojnost
Okoliščina, za kakšna sredstva (ali za posebno premoženje tožnika ali skupno premoženje strank) gre na računu, za opredelitev narave spora oziroma uveljavljanega zahtevka ni bistvena. V konkretnem primeru gre za zahtevek za izstavitev listine, na podlagi katere bo možen izbris toženke za sopodpisnico pri razpolaganju denarnih sredstev na trgovalnem računu v tujini, za spor iz pogodbenega obligacijskega razmerja med bivšima zakoncema. Za odločanje o tem zahtevku med pravdnima strankama je slovensko sodišče pristojno na podlagi določila 56. člena ZMZPP.
Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je bila vložitev izvršilnega predloga utemeljena, ker tožena stranka terjatve ni plačala, rok za njeno plačilo iz predpravdnega poziva pa se je že iztekel. Napačno pa je zaključilo, da je tožeča stranka tožbo umaknila prepozno. Tožena strana s plačilom 28. 2. 2024 ni poravnala celotnega dolga, saj je pred tem tožeča stranka že (upravičeno) vložila predlog za izvršbo in zahtevala poravnavo terjatve skupaj s priglašenimi stroški, zaradi česar je torej tožena stranka na dan plačila dolgovala glavnico s priglašenimi (izvršilnimi) stroški. Posledično s takšnim plačilom ni poravnala že nastale izvršilne stroške. Zato je tožeča stranka, ker je tožena stranka vložila obrazložen ugovor, morala počakati na prejem plačilnega naloga in (do)plačati sodno takso. V kolikor bi namreč tožeča stranka tožbo umaknila pred iztekom roka za plačilo sodne takse, plačila preostalih stroškov postopka ne bi mogla zahtevati, saj sodišče pred plačilom sodne takse postopka ne izvaja in se pravdni postopek za toženo stranko ne more začeti prej, preden tožeča stranka ne (do)plača sodne takse.
ZIZ člen 38. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 31, 31/9.
izvršilni stroški - stroški za sestavo vloge - informativni seznam dolžnikovega premoženja - neobrazložena vloga
Predlog za predložitev informativnega seznama ne predstavlja obrazložene vloge, vendar pa je zato takšno vlogo potrebno šteti kot neobrazloženo vlogo, za katero v 9. točki tarifne številke 31 OT predpisuje vrednost odvetniških storitev v višini 50 točk za druge vloge v izvršilnem postopku.
ZSPJS člen 17a, 17a/2, 22a, 22a/1. ZDR-1 člen 6, 6/1, 6/2. ZObr člen 100b, 100b/5. ZPP člen 154, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 353. Pravila službe v Slovenski vojski (2009) člen 102. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 5. KPJS člen 30, 30/1.
vojak - sindikalni zaupnik - pogodba med delodajalcem in sindikatom - ocena delovne uspešnosti - prepoved diskriminacije - sindikalna svoboda - pogoji za delo sindikata
Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da Pogodba o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata A., ki na podlagi petega odstavka 100.b člena ZObr ureja pogoje za delovanje sindikata in sindikalnih poverjenikov, ne posega v postopek ocenjevanja redne delovne uspešnosti. Tudi sicer avtonomno pravo ne more omejevati pravic iz zakona oziroma kolektivne pogodbe, sklenjene na širši ravni. Upoštevaje vse navedeno pritožba neutemeljeno izpodbija materialnopravno presojo, da je tudi tožnik kot pooblaščenec sindikata na podlagi določb ZSPJS in KPJS upravičen do izdelave ocene za redno delovno uspešnost in pravic iz tega naslova.
škodni dogodek - pravična denarna odškodnina - odmera odškodnine - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi kršitve dobrega imena in časti - zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - trditvena podlaga - obseg tožbene trditvene podlage - meje tožbenega zahtevka - strah za življenje - verbalni napad - fizični napad - zamuda roka za odgovor na tožbo - dopustni pritožbeni razlogi zoper zamudno sodbo - afirmativna litiskontestacija - priznanje dejstev - povrnitev pravdnih stroškov - pravdni stroški po uspehu - stroški potrebni za pravdo - ločeno vrednotenje po temelju in po višini
Zaradi narave zamudne sodbe dokaz z izvedencem ni bil potreben, kar posledično pomeni, da stroški tega dokaza niso potrebni za pravdo in jih ni mogoče naložiti v plačilo tožencu.
izključitev iz lovske družine - odprava sklepa - neizdaja posebnega sklepa - pravila društva
Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje ocenilo, da se pravna negotovost tožnika glede njegovega članstva najprej kaže v tem, ker ne more vedeti, ali in v katerem trenutku bo toženka dejansko uveljavila odločitev o izključitvi tožnika iz članstva in v katerem trenutku mu bo morebiti izdala tudi pisno odločbo o tem ter nato tudi izpeljala vse nadaljnje ukrepe vezane na izključitev. Iz navedenih razlogov je zaključilo, da je tožnikov negotov pravni položaj upravičen do varstva, njegov zahtevek pa utemeljen, zato mu je ugodilo v celoti. Izpodbijana sodba torej vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti, kar pomeni, da očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00080808
ZVEtL-1 člen 26, 27, 27/2. ZNP člen 23.
postopek po ZVEtL - oblikovanje zahtevka - vzpostavitev etažne lastnine - ugotovitev obstoja stvarne služnosti - zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine
Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je postopek po ZVEtL sicer res nepravdni postopek, vendar se glede oblikovanja predloga ne uporabi določba prvega odstavka 23. člena ZNP-1, ker so določbe ZVEtL glede oblikovanja predloga lex specialis glede na določbo prvega odstavka 23. člena ZNP-1. To pomeni, da je treba uporabiti določbo prvega odstavka 26. člena ZVEtL-1, v skladu s katero mora predlagatelj v predlogu uveljavljati bodisi zahtevek (zahtevo) za vzpostavitev etažne lastnine na posameznem delu stavbe bodisi pa zahtevo (zahtevek) za ugotovitev obstoja drugih stvarnih pravic na posameznih delih stavbe (npr. služnosti).
Šesti nasprotni udeleženec je v predmetnem postopku uveljavljal zahtevo za ugotovitev lastninske pravice na posameznem delu št. 11, ne pa zahteve za ugotovitev neprave služnosti na navedenem posameznem delu. Zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obstoj služnostne pravice šestega nasprotnega udeleženca na navedenem posameznem delu preseglo okvir odločanja (preseglo predlagateljev predlog) in šestemu nasprotnemu udeležencu služnostne pravice ne bi smelo priznati.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00080602
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 8. ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. OZ člen 87, 190.
kredit v CHF - zastaranje - ničnost pogodbe - kondikcijski zahtevek - valutno tveganje - nepoštenost pogodbenega določila - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - razlaga ZVPot - Direktiva Sveta 93/13/EGS
Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da morajo nacionalna sodišča pri presoji zastaranja tožbenih zahtevkov upoštevati možnost, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13/EGS, kar narekuje zaključek, da je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem seznani, ne le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Pri tem je Sodišče EU kot pomembno okoliščino poudarilo, koliko časa je bilo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebnega za seznanitev s pravno oceno o (morebitni) ničnosti. Ob upoštevanju, da je kondikcijski zahtevek nadaljnje (sekundarno) sodno varstvo primarnega sodnega varstva glede ničnosti, pa je mogoče razumevanje glede začetka teka zastaralnega roka kondikcijske obveznosti vezati na trenutek nastanka sodne prakse VSRS II Ips 18/2022 in II Ips 8/2022, ki je šele oblikovala celovito in kompleksno razumevanje zakonskih pogojev ničnosti v obravnavanih potrošniških sporih, tako da so lahko potrošniki učinkovito oblikovali zahtevano sodno varstvo. Zastaranje pred tem trenutkom bi pomenilo pretogo razumevanje pravil o zastaranju, ki bi nesorazmerno poseglo v pravico potrošnikov do sodnega varstva. Samo s tako razlago pravil zastaranja pa bo zadoščeno zasledovanju odvračalnega učinka kot enega od najpomembnejših ciljev direktive. Sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno presodilo, da je "toženka v zamudi šele od prvega naslednjega dne, ko je tožnik plačal zadnji obrok, to je do 20. 11. 2021 dalje", saj pri tem ni presojalo (ne)poštenosti toženke v smislu 193. člena OZ, ki določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Pojem nepoštenosti oziroma poštenosti pa je pravni standard, ki ga je potrebno napolniti v vsakem primeru posebej. Če je predmet obogatitve vsota denarja, mora pridobitelj plačati zamudne obresti za celotno obdobje, ko je denar imel.
Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je dejansko vprašanje. Iz zgoraj povzete določbe prvega odstavka 94. člena ZKP gre zaključiti, da so to stroški, ki jih je procesni udeleženec povzročil s procesno nedisciplino oziroma z zlorabo procesnih pravic. Krivdni razlogi, ki so podlaga za naložitev plačila stroškov po določbi prvega odstavka 94. člena ZKP, morajo biti najprej objektivno izkazani, istočasno pa pogojeni z zavedanjem procesnega udeleženca o ignoriranju ali zlorabi procesnega dejanja, zaradi česar v nadaljevanju takšni stroški nastanejo.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi
Razlog, ki ga predlagateljica v predlogu za prenos krajevne pristojnosti navaja, je po oceni višjega sodišča tako tehten, kot to predvideva določba prvega odstavka 35. člena ZKP. Okoliščina, da je v obravnavani kazenski zadevi obdolžena oseba, ki je kot strokovna sodelavka zaposlena na okrajnem sodišču, ki je sicer stvarno pristojno za sojenje v obravnavani kazenski zadevi, bi utegnila pri oškodovancu kot tožilcu vzbuditi dvom o nepristranskosti tega okrajnega sodišča.
uporabnina - dobroverni lastniški posestnik - enako varstvo pravic - prikrajšanje in obogatitev
Iz razlogov sodbe (obrazložitev v točki 21) dovolj jasno izhaja, da je sodišče kot ključno pravno relevantno dejstvo ugotavljalo, ali je toženka imela dovoljenje, da sporne prostore, ki so v solasti tožnice, uporablja brezplačno oziroma ali se je tožnica strinjala z brezplačnim bivanjem toženke, s čimer je privolila v svoje prikrajšanje.
URS člen 25. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 47, 47/4, 47a.
pisna izdelava izvedenskega mnenja - izdelovalec mnenja, ki ni sodni izvedenec - odmera nagrade za izvedensko delo - Izvedenec za deficitarno področje - obligacijsko razmerje - dogovor o ceni - odmera stroškov izvedenca
Pritožba je utemeljena tudi glede nadaljnje postavke, in sicer priznanega dodatka plačila za delo v okviru deficitarnega področja, podpodročja ali jezika iz 47.a člena Pravilnika v zvezi s Sklepom o deficitarnih področjih in podpodročjih sodnega izvedenstva in deficitarnih jezikih sodnega tolmačenja. Ker strokovnjakinji nista izvedenki, do tega dodatka nista upravičeni.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSC00081252
KZ-1 člen 86, 86/8, 86/9.
alternativna izvršitev denarne kazni z delom v splošno korist - tehtanje okoliščin - zdravstvena zmožnost
Odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni je postopek, ki je analogen postopku sodne odmere kazni, ki obsega ugotovitev vseh relevantnih okoliščin v zvezi z dejanjem in storilcem ter vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin ter njihovo vrednotenje. Čeprav je sodišče prve stopnje vse zgoraj izpostavljene okoliščine, ki se upoštevajo tudi pri odmeri kazni, upoštevalo v skladu s sodno prakso, se je strinjati s pritožbenimi navedbami, da je tem okoliščinam pripisalo prevelik pomen. V večji meri bi moralo upoštevati tudi dejansko stanje v času odločanja o alternativni izvršitvi zaporne kazni, saj so se okoliščine v zvezi z zdravstvenim stanjem obsojenca in možnostjo opravljanja primernega dela od izreka kazni do odločanja o predlogu za alternativni način izvršitve kazni zapora, vendarle spremenile.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00079842
SPZ člen 72, 72/3. DZ člen 67, 68, 68/3.
indici - posredno indično ugotovljena dejstva - prenos poslovnega deleža - skupno premoženje zakoncev - pogodba o prenosu poslovnega deleža
Izpodbijana sodba temelji na indicih oziroma posredno ugotovljenih dejstvih, na podlagi katerih je nato sodišče prve stopnje sklepalo na ugotovitev pravno relevantnih dejstev. Indici so dejstva v širšem smislu, na podlagi katerih sodišče s pravili logičnega mišljenja šele sklepa na (ne)obstoj pravno odločilnega dejstva, zato se v literaturi imenujejo tudi dokazno pomembna dejstva. Ker je njihova funkcija dokazna (zlasti pri dokazovanju tako imenovanih negativnih dejstev), so pravzaprav specifično dokazno sredstvo za dokazovanje odločilnih dejstev oziroma so posredno dokazno sredstvo. V obravnavani zadevi toženca v svojih pritožbah izpodbijata dokazno oceno indicev ter končno tudi indična sklepanja o obstoju odločilnih dejstev.