Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo sodno prakso, na podlagi katere je predstavilo argumente, ki prepričljivo potrjujejo, da niso izpolnjene zakonske predpostavke za izdajo začasne odredbe. Tudi pritožba navaja sodno prakso, ki pa ni istovetna z obravnavanim primerom, kar ob upoštevanju načela pravne enakosti pomeni, da jo ni moč upoštevati. Tožnik tudi ni navedel posebnih okoliščin, ki bi terjale drugačno vrednotenje - torej da gre za tako imenovani izjemni dejanski stan, ki ni istoveten s primeri iz sodne prakse, na katerih je sodišče prve stopnje oprlo odločitev.
Iz sodne prakse izhaja, da so vrednostno merilo za izdajo začasne odredbe dolžnikova (toženčeva) konkretna ravnanja, katerih namen je razpolagati s premoženjem, da bo uveljavitev terjatve upnika (tožnika) otežena/onemogočena. Odločilna so torej konkretna ravnanja dolžnika/toženca (subjektivna nevarnost) in ne zgolj (objektivno) stanje. Tožnik bi torej moral dokazati s stopnjo verjetnosti nevarnost toženčevega aktivnega delovanja oziroma opustitve v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavljanja terjatve.
V obravnavani zadevi je torej odločilno, da je upnikova pravna prednica (B. d. d.) vstopila v vsa pravna razmerja pripojene družbe (prvotna upnica - A. d. d.), s čimer je prevzela terjatev, ki je predmet tega izvršilnega postopka proti dolžnici. Ostale pritožbene navedbe (o nezakonitem delovanju prvotne upnice, o nedokazani utemeljenosti in višini terjatve) niso relevantne in ne predstavljajo pravno relevantnih razlogov, ki bi preprečevali izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (55. člen ZIZ),
Zaključek sodišča prve stopnje o še vedno izpolnjenem pogoju iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr v povezavi z izpolnjenostjo pogoja iz druge alineje, temelji na strokovni prognozi izvedenke, ob konkretno ugotovljenem in opisanem trenutnem zdravstvenem stanju nasprotne udeleženke.
Upnik v pritožbi ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje o vložitvi obrazloženega ugovora, temveč zatrjuje dejanske okoliščine in prilaga dokaze za utemeljenost terjatve. Ali je zahtevek utemeljen ali ne, bo odločalo sodišče v nadaljnjem pravdnem postopku, ki bo sledil po uradni dolžnosti na podlagi izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.
Ker toženec uveljavlja poseg v svojo pravico do izjave v postopku dokazovanja, bi moral za to, da bi njegovi pritožbeni razlogi sodišču druge stopnje naložili presojo obstoja te procesne kršitve, navesti, katero ugotovljeno dejstvo je z njo obremenjeno. Šele takšni pritožbeni razlogi bi mu omogočili presojo, (-) ali sploh gre za dejstvo, ki ga je toženec dokazoval ali izpodbijal z izvedbo dokaza s tem izvedencem, (-) in ali gre za dejstvo, ki ni očitno nerelevantno ter bi moralo sodišče prve stopnje v postopku njegovega dokazovanja odgovoriti na strankine pripombe k izvedenskemu mnenju.