tožba za ugotovitev stvarne služnosti - prepoved vznemirjanja lastninske pravice - odločitev sodišča o ugovoru zoper začasno odredbo - sklep o zavrnitvi ugovora - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - obstoj verjetnosti terjatve - težko nadomestljiva škoda - grozeča sila - dostop do nepremičnine
V podobnem primeru je višje sodišče že zavzelo stališče, da nenadomestljiva škoda nastane, če je oviran edini dostop do hiše, torej ne tudi v primeru, ko je oviran zgolj eden od možnih dostopov. Tudi morebitno otežen, a kljub temu mogoč dostop do vrtov in travnika, ne predstavlja težko nadomestljive škode.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - priporni razlog begosumnosti - obstoj utemeljenega suma - sorazmernost in nujnost ukrepa
Glede zaključkov o utemeljenem sumu in begosumni nevarnosti ni spremenjenih okoliščin. Na (ponovljene) pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, je bilo že odgovorjeno v predhodnih sklepih.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00080407
ZPSVIKOB-1 člen 1, 1-1, 3, 3/1, 3/3, 5, 5/1, 6, 6/1, 27, 27/1, 33. ZPSVIKOB člen 9, 45. URS člen 22, 26. ZPP člen 192. ZBan-1 člen 253a, 261a, 347, 350, 350a. ZRPPB člen 265.
sklep o krajevni nepristojnosti - sprememba zakona - pravica do izjave - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - izbris obveznic - podrejene obveznice - imetniki podrejenih obveznic - odškodninska odgovornost bank - odškodnina - eventualna kumulacija (primarni zahtevek in podredni zahtevek)
Pravica stranke do izjave izhaja iz 22. člena Ustave in je osrednja pravica, ki jo Ustava zagotavlja v postopku pred sodišči. Nanaša se tako na dejanska kot pravna vprašanja. Njen namen je zagotoviti stranki, da vpliva na odločitev sodišča. Možnost učinkovitega vpliva na odločitev sodišča ji je zato treba omogočiti. Tožniki se ob vložitvi obravnavane pritožbe pa tudi ob vložitvi tožbe niso mogli soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. To pomeni, da se niso mogli izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo. V teh posebnih okoliščinah bi sodišče prve stopnje moralo tožnikom zaradi zahtev pravice do izjave omogočiti, da se pred odločitvijo o pristojnosti sodišča izjavijo glede zakonskih sprememb, vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma z morebitno prilagoditvijo zahtevka, ker teh sprememb (logično) ob vložitvi tožbe niso mogli upoštevati.
dolžnost povrnitve pravdnih stroškov - odločanje o stroških po načelu uspeha - stroški, ki jih je povzročila stranka po svoji krivdi - darilo dediču - ugotovitev obstoja daril - dokazno breme tožnika - jasnost izreka odločbe - dopolnjevanje izreka odločbe - opredelitev vrednosti spornega predmeta po tožbi in nasprotni tožbi - vrednotenje odvetniških storitev - več tožb - predmet spora - nagrada za posvet s stranko - nagrada za pregled listin - nagrada za poročilo stranki
Čeprav je sodišče prve stopnje hkrati obravnavalo dve tožbi (z dvema glavnima in enim podrednim tožbenim zahtevkom), je predmet obeh tožb in vseh zahtevkov isti - denarna sredstva v višini 80.000 EUR, ki naj bi jih toženec prejel od svoje matere, zapustnice. Ne gre za dve tožbi, ki bi se nanašali na dve različni darili, temveč je bil predmet obravnave in dokaznega postopka zgolj en, to je sporni znesek 80.000 EUR. Toženec je s svojimi navedbami in dokaznimi predlogi hkrati odgovarjal obema tožnicama, saj je bilo ves čas govora o enem, istem predmetu. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno ugotovilo, da skupna vrednost predmeta odvetniške storitve tudi po združitvi pravd znaša 80.000 EUR, in tožencu glede na ugotovljeno sporno vrednost pravilno odmerilo pravdne stroške.
Ni mogoče uporabiti krivdnega principa za odločanje o stroških postopka neodvisno od njegovega izida, torej tudi v nasprotju z uspehom strank v postopku glede na njegov izid, in s tem širiti dejanske podlage odločanja o stroških na ugotavljanje in vrednotno ocenjevanje tudi tistih ravnanj ali opustitev strank pred začetkom postopka, ki so vplivala na njegov tak ali drugačen izid. Krivdnega načela tako ni mogoče uporabiti zaradi zatrjevanega toženčevega pomanjkljivega sodelovanja v drugem postopku.
OZ člen 2, 5, 5/1, 14, 18, 18/1, 82, 82/1, 82/2, 341, 364, 421, 421/2.
odstop terjatve s pogodbo - cesija - ugovori iz temeljnega razmerja - pripoznava dolga - odpoved ugovorom iz temeljnega razmerja - načelo dispozitivnosti - načelo vestnosti in poštenja
Odstopnik prevzemniku največkrat že po zakonu odgovarja za obstoj, in če se tako zaveže, še za iztožljivost terjatve. Toda prevzemniku odstopnikova beseda o lastnostih terjatve včasih ne zadošča: veliko več mu lahko pomeni dolžnikova pripoznava dolga. Če se dolžnik tega zaveda, pa s svojo izjavo prispeva k prevzemnikovi odločitvi, da privoli v odstop, narekuje načelo vestnosti in poštenja daljnosežnejše pravne posledice kot pri pripoznavi dolga v dvostranskem razmerju ni. V njem ne bi imelo nobenega smisla, da bi se dolžnik odpovedoval svojim ugovorom iz temeljnega posla. Drugače pa je dolžnikovo pripoznavo dolga pri cesiji smiselno presojati tudi z vidika morebitne odpovedi ugovorom, ki jih dolžniku zagotavlja dispozitivni drugi odstavek 421. člena OZ. Odločilno je, kako se izjava glasi, in okoliščine primera.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00079538
OZ člen 360. SPZ člen 18, 68. SZ-1 člen 24, 30, 30/1. ZVEtL-1 člen 27, 31, 31/1.
etažna lastnina v večstanovanjski stavbi - plačilo obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja - pasivna legitimacija - zastaranje terjatve - nepremagljive ovire - tek zastaralnega roka
Pravno podlago odgovornosti za plačilo vtoževanih stroškov predstavlja določilo 30. člena SZ - 1, ki določa, da so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži in določilo 68. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki ureja odgovornost lastnika za bremena stvari.
spor majhne vrednosti - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - vročanje stranki, ki ima pooblaščenca - stroški obratovanja in upravljanja - ključ delitve stroškov - dokazna ocena - razpravno načelo - sklepčnost tožbe - trditveno in dokazno breme - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - pomanjkljiva trditvena podlaga - odločanje o višini tožbenega zahtevka - odločanje sodišča po prostem preudarku
Če je mogoče višino terjatve brez večjih težav ugotoviti s pomočjo dokazovanja, kot velja za obravnavani primer (obračun odpadlih obratovalnih stroškov na posameznega etažnega lastnika), mora sodišče izvesti in oceniti razpoložljive dokaze. Določbe 216. člena ZPP v takem primeru ne sme uporabiti. Možnost odločanja po prostem preudarku ne razbremenjuje strank dolžnosti, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze, na katere opirajo svoje zahtevke ali ugovore (212. člen ZPP). Prosti preudarek ni nadomestek dolžnosti pravdnih strank pri zbiranju procesnega gradiva.
izguba zavarovalnih pravic - domneva o vzročni zvezi med alkoholiziranostjo in nezgodo - izpodbijanje domneve alkoholiziranosti
Ker toženec uveljavlja poseg v svojo pravico do izjave v postopku dokazovanja, bi moral za to, da bi njegovi pritožbeni razlogi sodišču druge stopnje naložili presojo obstoja te procesne kršitve, navesti, katero ugotovljeno dejstvo je z njo obremenjeno. Šele takšni pritožbeni razlogi bi mu omogočili presojo, (-) ali sploh gre za dejstvo, ki ga je toženec dokazoval ali izpodbijal z izvedbo dokaza s tem izvedencem, (-) in ali gre za dejstvo, ki ni očitno nerelevantno ter bi moralo sodišče prve stopnje v postopku njegovega dokazovanja odgovoriti na strankine pripombe k izvedenskemu mnenju.
ZIZ člen 15, 17, 17/2, 17/2-1, 58, 58/4, 155, 155/1.
izvršba - izvršilni naslov - izvršljiv notarski zapis - prehod terjatve - aktivna legitimacija - bistvene pritožbene navedbe - navedbe, bistvene za odločitev - zavrnitev ugovora
V obravnavani zadevi je torej odločilno, da je upnikova pravna prednica (B. d. d.) vstopila v vsa pravna razmerja pripojene družbe (prvotna upnica - A. d. d.), s čimer je prevzela terjatev, ki je predmet tega izvršilnega postopka proti dolžnici. Ostale pritožbene navedbe (o nezakonitem delovanju prvotne upnice, o nedokazani utemeljenosti in višini terjatve) niso relevantne in ne predstavljajo pravno relevantnih razlogov, ki bi preprečevali izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (55. člen ZIZ),
izvršba - izvršba na podlagi verodostojne listine - obrazložitev ugovora - obrazložen ugovor - obrazloženost ugovora
Upnik v pritožbi ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje o vložitvi obrazloženega ugovora, temveč zatrjuje dejanske okoliščine in prilaga dokaze za utemeljenost terjatve. Ali je zahtevek utemeljen ali ne, bo odločalo sodišče v nadaljnjem pravdnem postopku, ki bo sledil po uradni dolžnosti na podlagi izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.
Vročitev odločbe o brezplačni pravni pomoči po izteku rokov za opravo pravnega dejanja, za katerega je brezplačna pravna pomoč odobrena, lahko predstavlja vzrok, zaradi katerega je lahko dovoljena vrnitev v prejšnje stanje.
ZDR-1 člen 144, 146, 148,. ZZDej člen 52a. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 11. ZPP člen 7, 165, 165/1, 212, 214, 214/1, 214/2, 243, 339, 339/1, 339/2, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15, 353,.
plačilo razlike v plači - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - referenčno obdobje - kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - koriščenje ur
S pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa (ki velja od 1. 10. 2016 dalje) z določbami 144., 146. in 148. člena ZDR-1 in 52.a členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi ter se nasprotnemu udeležencu (to je tožena stranka v tem sporu) naloži, naj v roku 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana in o njej ni bilo (pravnomočno) odločeno. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo.
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu tožene stranke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja, pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu tožene stranke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi). S tem sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno: neskladnost točke 5.2.2 organizacijskega navodila z zakoni in kolektivno pogodbo je bila pravnomočno ugotovljena v II. točki sodbe X Pd 248/2019, kar pomeni, da ga ni mogoče upoštevati kot zakonite podlage za določanje referenčnih obdobij in izplačilo dodatkov za nadurno delo niti za obdobje pred razveljavitvijo organizacijskega navodila (III. točka citirane sodbe v kolektivnem delovnem sporu). Glede na to ne drži očitek, da je v individualnem delovnem sporu sodišče (ponovno) presojalo skladnost splošnega akta z zakoni in kolektivno pogodbo, saj se je sodišče prve stopnje oprlo prav na pravnomočno odločitev v kolektivnem delovnem sporu.
pravilna vročitev tožbe - vrnitev v prejšnje stanje - razlogi za vrnitev v prejšnje stanje
V obravnavani zadevi je zaradi tega, ker toženca na tožbo nista odgovorila, sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tožencema naložilo v plačilo zahtevane denarne terjatve. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta toženca po izdaji zamudne sodbe, ki je že postala pravnomočna in izvršljiva, vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker jima tožba skupaj s pozivom za odgovor nanjo ni bila vročena pravilno, saj jima je bila vročena na naslov, na katerem nista nikoli dejansko prebivala in na katerem v času vložitve tožbe nista bila več prijavljena. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je za utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje odločilna predpostavka opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, ne pa zatrjevana napaka pri vročanju sodnih pisanj, ki jo zagreši sodišče. Če vročitev sodnega pisanja ni bila pravilno opravljena, vrnitev v prejšnje stanje ni institut, s katerim bi stranka to kršitev lahko uveljavljala, pač pa mora uporabiti ustrezna pravna sredstva, ki so ji na voljo zaradi napačne vročitve in s tem onemogočitve sodelovanja v postopku. Uveljavljanje napake v zvezi z vročanjem torej ni razlog oziroma podlaga za vrnitev v prejšnje stanje, takšen zaključek pa je skladen tudi z ustaljeno sodno prakso.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081278
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 154, 155, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - delovni čas - prikrajšanje pri plači - vojak - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - varovanje državne meje - vojaško strokovno usposabljanje - dokazno breme - vojaška operacija
V zvezi z urami odrejene stalne pripravljenosti na taboru 2019 za študente in dijake je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imela logistična podpora (v okviru katere je na njem sodelovala tožnica) na tem taboru drugačno naravo kot logistična podpora v okviru vojaških vaj, urjenja in usposabljanja, v zvezi s katerimi je ugotovilo izjemo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice. Toženka se neutemeljeno zavzema za to, da bi se tudi logistično podporo na tem taboru štelo za izjemo po sodbi sodišča EU C-742/19. Glede na to, da je bil vojaški tabor namenjen študentom in dijakom zaradi pridobivanja dodatnih izkušenj, promocije SV in pridobivanja kadra (ukaz v prilogi B 23) ni mogoče šteti, da se je tožnica kot del logistične enote tudi sama usposabljala, zaradi česar naj rotacija ne bi bila mogoča niti primerna. Drži, da je smisel vaj za logistične enote, da se z nudenjem logistične podpore pripadniki SV pri tem tudi sami urijo, vendar pa ne glede na to, da je bil način dela na tem taboru podoben načinu dela na vojaških vajah, zaradi povsem drugačnega namena vojaškega tabora za študente in dijake ni mogoče šteti, da je nudenje logistične podpore v tem primeru pomenilo urjenje enote, v kateri je delovala tožnica. Ponazoritve delovanja SV v bojnih situacijah študentom in dijakom ni mogoče enačiti s cilji urjenja na terenskih vajah in usposabljanjih SV, kjer je bistveno, da se urijo vsi udeleženci vaje kot enota, zaradi česar rotacije niso primerne.
Glede na to, da se tožničina pripravljenost za delo v zvezi z varovanjem državne meje in taborom 2019 obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in ji priznalo plačilo, ki izhaja iz njene pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke.
poplačilo upnikov - poplačilo stroškov - prijava terjatve - prednostno poplačilo - stanje vpisov v zemljiški knjigi
Iz kupnine za prodano nepremičnino vodilni upnik ne more prejeti poplačila stroškov za delo izvršitelja v premičninski izvršbi in za nadaljevanje izvršbe z rubežem denarne terjatve.
Prvi odstavek 208. člena ZIZ sicer res določa, da o poplačilu upnikov in drugih oseb, ki uveljavljajo pravico do poplačila ter o resničnosti izjave iz četrtega odstavka 189. člena tega zakona, odloči sodišče s sklepom po opravljenem naroku. Pri tem upošteva stanje, kot izhaja iz spisov in iz zemljiške knjige, ter stanje, ki ga je ugotovilo na naroku. Vendar to ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje namesto stranke iskati po spisu in zemljiški knjigi, ali ima njena priglašena terjatev dvakrat vknjiženo hipoteko v zemljiški knjigi in ali ima katera vknjižba hipoteke boljši vrstni red, kot ga je zatrjevala v prijavi terjatve. To je stvar skrbnosti stranke.
Zaradi nezatrjevanega boljšega vrstnega reda terjatve osmega upnika ostali upniki, konkretno drugi upnik, ki je bil delno poplačan z izpodbijanim sklepom, niso mogli na razdelitvenem naroku prerekati do takrat zatrjevanega vrstnega reda osmega upnika.
ZIZ člen 24, 55, 55/1, 55/1-8, 55/1-12, 56a, 56a/2.
ugovor zoper nadaljevanje izvršbe z novim upnikom - relevantni ugovorni razlogi - pravno nasledstvo - prehod terjatve
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno odločilo, da ugovor dolžnika ni utemeljen, ker v njem dolžnik ne navaja nobenega dejstva, ki bi kazalo na to, da terjatev ni prešla na novega upnika, dolžnik pa bi (glede na citirano ureditev) lahko uveljavljal le tak ugovorni razlog.
Tožnik od 20. 8. 2019 ni bil več v delovnem razmerju z drugim delodajalcem B., d. o. o., saj mu je delovno razmerje prenehalo 19. 8. 2019. Tako je pravilna ugotovitev, da je bila toženka v tem obdobju njegov tako dejanski kot formalni delodajalec, zato mu je dolžna tudi povrniti reparacijo od julija 2019 do decembra 2023, pa tudi plačila iz naslova poslovne uspešnosti, božičnice in regresa za letni dopust. Prisojene razlike v plači se tako nanašajo na obdobje ugotovitve delovnega razmerja pri toženki, kar velja tudi za plačila iz naslova poslovne uspešnosti, božičnice in regresa za letni dopust.
Neutemeljeni so tudi ponovni ugovori glede tega, da tožnik ni navajal elementov odškodninskega delikta, prekoračitve tožbenega zahtevka, pomanjkljivih trditev in tega, da ni predložil ustreznih dokazov. Vse to je bilo že obrazloženo. Tožnik je višine reparacijskega zahtevka uskladil z zneski iz izvedenskega mnenja, v predhodnem postopku pa je zneske opredelil po višini (tožba in njena sprememba 28. 8. 2020). Podal je ustrezne navedbe, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, predlagal je izvedbo dokazov (evidenčni karton, iz katerega je razviden obseg opravljenega dela, dokaz z sodnim izvedencem finančne stroke, ki ga je sodišče izvedlo in odločilo na podlagi prepričljivega in argumentiranega mnenja izvedenke, ki ga je sodišče prejelo 14. 2. 2024). Sodišče prve stopnje tako ni kršilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Toženka izračunom višine razlike v plači tekom postopka ni nasprotovala in tudi v pritožbi le pavšalno ponavlja argumente, ki jih je tekom postopka uveljavljala. Enako velja tudi za dosojene zneske regresov za letni dopust, poslovne uspešnosti in božičnice, za katere je bil tožnik kot izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi prikrajšan. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno utemeljilo in se pravilno oprlo na izračune v izvedenskem mnenju, ki jim toženka ni nasprotovala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00080117
ZFPPIPP člen 245, 376. ZPP člen 339, 339/2-11. ZD člen 214.
zapuščinski postopek - sporazum o delitvi zapuščine (dedni dogovor) - dedni dogovor, sklenjen v zapuščinskem postopku - vsebina sklepa o dedovanju - premoženje, ki spada v stečajno maso - postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - poslovna sposobnost stečajnega dolžnika - procesna sposobnost stečajnega dolžnika - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - zastopanje stečajnega dolžnika - stečajni upravitelj - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Stečajni dolžnik, proti kateremu je v teku postopek osebnega stečaja, glede premoženja, ki sodi v stečajno maso, nima poslovne niti procesne sposobnosti.
ZIZ člen 17, 24, 42, 53, 53/1, 55. OZ člen 356, 365, 366. ZPP člen 39, 39/2.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - kondemnatorni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - prehod terjatve na novega upnika - listina, ki izkazuje prehod obveznosti - aktivna in pasivna legitimacija strank - sprememba firme - potrdilo o izvršljivosti - pravica do izvedbe predlaganih dokazov - neizvedba predlaganih dokazov - dokazni postopek - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zastaranje judikatnih terjatev - zadržanje zastaranja - pretrganja zastaranja - COVID-19 - odmera stroškov postopka - ugotovitev vrednosti spornega predmeta
Sprememba firme pomeni le preimenovanje upnika, pri čemer je tudi matična številka gospodarskega subjekta ostala enaka oziroma nespremenjena. Povedano drugače, kot upnik (le z drugim imenom) tudi v tem izvršilnem postopku nastopa ista pravna oseba kot v prvotnem postopku, iz katerega izvirajo izvršilni naslovi, in torej ne gre za statusno preoblikovanje upnika, pri katerem bi prišlo do potrebe po izkazovanju prehoda terjatve.
V skladu z 42. členom ZIZ lahko neutemeljeno potrdilo o pravnomočnosti na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom razveljavi tisto sodišče, ki ga je izdalo. Dokler pa le to ni razveljavljeno, je sodišče v postopku, v katerem se izvršuje terjatev, nanj vezano.
Sodišče pri trditvah, ki niso konkretizirane oziroma niso pravno pomembne, ni dolžno izvajati nobenih dokazov. Dokazni postopek je namreč namenjen temu, da se ugotovi resničnost pravno pomembnih dejstev, ki so že konkretno zatrjevana.
Desetletni zastaralni rok začne teči naslednji dan po pravnomočnosti odločbe, vendar pa se za terjatev, ki je bila pravnomočno ugotovljena v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, lahko uporabi šele po (neuspešnem) koncu izvršilnega postopka. Ker je hkrati z naložitvijo plačila terjatve v sklepu o izvršbi tudi že dovoljena izvršba, ne pride do časovnega zamika med pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero je naloženo plačilo terjatve, in začetkom izvršilnega postopka. Z vložitvijo predloga za izvršbo je namreč zastaranje pretrgano in dokler teče izvršilni postopek, zastaranje ne teče. Za presojo zastaranja je v teh primerih torej pomemben tudi razlog, zaradi katerega se je ta postopek zaključil. Morebitna aktivnost upnika pred sodiščem namreč nima učinka pretrganja zastaranja, če upnik pozneje izgubi pravni interes za sodno varstvo, ki ga je najprej uveljavljal. Pretrganja zastaranja ob umiku predloga za izvršbo pa ni le tedaj, ko je ta podan z namenom, da se odstopi od izterjave obveznosti.
Vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Vse občasne terjatve (tudi obresti), ki izvirajo iz takšnih odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, pa zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev, to je tri leta od zapadlosti vsake posamezne terjatve. Obresti od glavnice, ki so zapadle v plačilo po koncu glavne obravnave, zastarajo torej v treh letih. Pravnomočno je namreč odločeno le o glavnici ter o obrestih, ki so zapadle do trenutka odločanja v času sojenja, to je do izdaje prvostopenjske sodbe oziroma sklepa. Ta znesek obresti je torej judikatna terjatev.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI
VDS00081114
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353, 360, 360/1. ZSPJS člen 32.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za čas odrejene pripravljenosti v času straže ni podana nobena od navedenih izjem, zato je ta čas na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES utemeljeno štelo za delovni čas in ni uporabilo 97.e člena ZObr. Sodišče EU je dopustilo različno plačilo za čas razpoložljivosti za obdobje, v katerem se delo dejansko opravi, in obdobje, v katerem se ne opravi nobeno dejansko delo, vendar ne ZObr ne KPJS ne urejata posebnega plačila za čas pripravljenosti, ki se šteje v delovni čas. KPJS ureja zgolj plačilo dodatka za pripravljenost in ne loči, ali gre za pripravljenost v okviru delovnega časa, ali pripravljenost, ki se ne šteje v delovni čas. Ker ZObr določa, da se čas pripravljenosti ne šteje v število ur tedenske oziroma mesečne obveznosti in s tem v delovni čas, pripadniku pa v tem času glede na 32. člen ZSPJS pripada le dodatek v višini iz 46. člena KPJS, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo splošna pravila o plačilu za delo in toženki naložilo, naj tožniku plača razliko v plači, to je še 50 % urne postavke.