ZDR-1 člen 39, 85, 85/2, 85/3, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 350, 350/2, 353, 360, 360/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - konkurenčna prepoved - kršitev - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - pravica delavca do zagovora - izguba zaupanja
Tožnikov (ponoven) prevzem mesta direktorja v družbi, ki ima vpisano (med drugim) dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec, brez njegovega soglasja, torej predstavlja opravljanje dela ali sklepanja posla za svoj ali tuj račun, ki ustreza pojmu konkurenčne prepovedi iz prvega odstavka 39. člena ZDR-1, ne glede na to, če tožnik kot direktor prav v času, ko je bil na tem položaju v drugi družbi, ni sklenil prodaje takšnega vozila, ki jih prodaja toženka. Tožnik je torej kršil konkurenčno prepoved, ta kršitev pa predstavlja naklepno hujšo kršitev delovnih obveznosti iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zaradi tožnikovega ponovnega prevzema mesta direktorja v družbi, ki je konkurenčna toženki, je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika. Tožnik je bil namreč ves čas (že od začetka) delovnega razmerja seznanjen, da toženka nasprotuje njegovemu udejstvovanju v družbi A. d. o. o., v zvezi s tem je tudi že prejel opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa je kljub temu 6. 5. 2021 ponovno (že tretjič tekom delovnega razmerja s toženko) postal direktor družbe A. d. o. o. Kot je obrazložilo že Vrhovno sodišče v sklepu VIII Ips 4/2024, izdanim v tej zadevi, že opisan potek dogodkov kaže, da toženka praktično ni imela več na razpolago drugega ustreznega pravnega sredstva, s katerim bi preprečila tako ravnanje tožnika. Zaradi tožnikovega ponavljanja kršitev v zvezi z njegovim položajem v družbi A. d. o. o., kljub njegovemu vedenju, da je za toženko to nesprejemljivo, niso odločilne pritožbene navedbe, da toženki zaradi tožnikovega ravnanja ni nastala škoda in da je sicer kvalitetno opravljal svoje delo. Toženka je torej zaradi tožnikovega ponovnega prevzema mesta direktorja v konkurenčni družbi utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika tako, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo več mogoče.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081101
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 350, 350/2, 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - straža - varovanje državne meje - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je presodilo, da straža in varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njunega izvajanja, pravilno štelo v delovni čas tožnika in posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki ju izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč samo tiste, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v ti vojaški dejavnosti vpet tožnik. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno zaključilo, da toženka za ti dve dejavnosti ni izkazala obstoja izjem, ki izključujejo uporabo direktive.
ZDR-1 člen 144, 146, 148,. ZZDej člen 52a. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 11. ZPP člen 7, 165, 165/1, 212, 214, 214/1, 214/2, 243, 339, 339/1, 339/2, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15, 353,.
plačilo razlike v plači - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - referenčno obdobje - kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - koriščenje ur
S pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa (ki velja od 1. 10. 2016 dalje) z določbami 144., 146. in 148. člena ZDR-1 in 52.a členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi ter se nasprotnemu udeležencu (to je tožena stranka v tem sporu) naloži, naj v roku 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana in o njej ni bilo (pravnomočno) odločeno. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo.
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu tožene stranke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja, pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu tožene stranke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi). S tem sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno: neskladnost točke 5.2.2 organizacijskega navodila z zakoni in kolektivno pogodbo je bila pravnomočno ugotovljena v II. točki sodbe X Pd 248/2019, kar pomeni, da ga ni mogoče upoštevati kot zakonite podlage za določanje referenčnih obdobij in izplačilo dodatkov za nadurno delo niti za obdobje pred razveljavitvijo organizacijskega navodila (III. točka citirane sodbe v kolektivnem delovnem sporu). Glede na to ne drži očitek, da je v individualnem delovnem sporu sodišče (ponovno) presojalo skladnost splošnega akta z zakoni in kolektivno pogodbo, saj se je sodišče prve stopnje oprlo prav na pravnomočno odločitev v kolektivnem delovnem sporu.
ZIZ člen 24, 55, 55/1, 55/1-8, 55/1-12, 56a, 56a/2.
ugovor zoper nadaljevanje izvršbe z novim upnikom - relevantni ugovorni razlogi - pravno nasledstvo - prehod terjatve
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno odločilo, da ugovor dolžnika ni utemeljen, ker v njem dolžnik ne navaja nobenega dejstva, ki bi kazalo na to, da terjatev ni prešla na novega upnika, dolžnik pa bi (glede na citirano ureditev) lahko uveljavljal le tak ugovorni razlog.
Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je bila vložitev izvršilnega predloga utemeljena, ker tožena stranka terjatve ni plačala, rok za njeno plačilo iz predpravdnega poziva pa se je že iztekel. Napačno pa je zaključilo, da je tožeča stranka tožbo umaknila prepozno. Tožena strana s plačilom 28. 2. 2024 ni poravnala celotnega dolga, saj je pred tem tožeča stranka že (upravičeno) vložila predlog za izvršbo in zahtevala poravnavo terjatve skupaj s priglašenimi stroški, zaradi česar je torej tožena stranka na dan plačila dolgovala glavnico s priglašenimi (izvršilnimi) stroški. Posledično s takšnim plačilom ni poravnala že nastale izvršilne stroške. Zato je tožeča stranka, ker je tožena stranka vložila obrazložen ugovor, morala počakati na prejem plačilnega naloga in (do)plačati sodno takso. V kolikor bi namreč tožeča stranka tožbo umaknila pred iztekom roka za plačilo sodne takse, plačila preostalih stroškov postopka ne bi mogla zahtevati, saj sodišče pred plačilom sodne takse postopka ne izvaja in se pravdni postopek za toženo stranko ne more začeti prej, preden tožeča stranka ne (do)plača sodne takse.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081307
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 8, 165, 165/1, 339, 339/2, 39/2-14, 339/2-15, 350, 350/2, 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje - dokazno breme - vojaška operacija
Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da varovanje državne meje in straža ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v tej zadevi odločilno dejstvo, da je bila sporna provizija plačana v okviru prodaje premoženja v stečajnem postopku, ki je potekala po ZFPPIPP, in da ni šlo za prodajo na prostem trgu. Kupci premoženja v stečaju nimajo pravice vplivati na pogoje prodaje, kamor upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje spadata sporna višina provizije druge toženke in njena prevalitev na kupca. Gre za strošek stečajnega postopka, ki je bil (le) prevaljen na kupca, in z vidika kupca gre (le) za del kupnine oziroma za prodajni pogoj, pri čemer tožnica ni problematizirala dejstva, da je bila z višino provizije seznanjena, in trditve, da vsak kupec vnaprej ekonomsko oceni, koliko bo namenil za nakup v stečaju, ter stroške vračuna. Povedano drugače, gre za prodajni pogoj, ki je z vidika prodajalca inkorporiran v kupnino in kateremu posledično ni več moč nasprotovati le z izpodbijanjem tega segmenta kupnine. Gre za kupnino, ki je sestavljena iz cene, ki jo je prva toženka (prodajalka) prejela za prodano stvar, in transakcijskih stroškov (npr. sporne provizije druge toženke), ki jo je prevalila na kupca v stečaju.
ZIZ člen 17, 24, 42, 53, 53/1, 55. OZ člen 356, 365, 366. ZPP člen 39, 39/2.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - kondemnatorni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - prehod terjatve na novega upnika - listina, ki izkazuje prehod obveznosti - aktivna in pasivna legitimacija strank - sprememba firme - potrdilo o izvršljivosti - pravica do izvedbe predlaganih dokazov - neizvedba predlaganih dokazov - dokazni postopek - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zastaranje judikatnih terjatev - zadržanje zastaranja - pretrganja zastaranja - COVID-19 - odmera stroškov postopka - ugotovitev vrednosti spornega predmeta
Sprememba firme pomeni le preimenovanje upnika, pri čemer je tudi matična številka gospodarskega subjekta ostala enaka oziroma nespremenjena. Povedano drugače, kot upnik (le z drugim imenom) tudi v tem izvršilnem postopku nastopa ista pravna oseba kot v prvotnem postopku, iz katerega izvirajo izvršilni naslovi, in torej ne gre za statusno preoblikovanje upnika, pri katerem bi prišlo do potrebe po izkazovanju prehoda terjatve.
V skladu z 42. členom ZIZ lahko neutemeljeno potrdilo o pravnomočnosti na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom razveljavi tisto sodišče, ki ga je izdalo. Dokler pa le to ni razveljavljeno, je sodišče v postopku, v katerem se izvršuje terjatev, nanj vezano.
Sodišče pri trditvah, ki niso konkretizirane oziroma niso pravno pomembne, ni dolžno izvajati nobenih dokazov. Dokazni postopek je namreč namenjen temu, da se ugotovi resničnost pravno pomembnih dejstev, ki so že konkretno zatrjevana.
Desetletni zastaralni rok začne teči naslednji dan po pravnomočnosti odločbe, vendar pa se za terjatev, ki je bila pravnomočno ugotovljena v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, lahko uporabi šele po (neuspešnem) koncu izvršilnega postopka. Ker je hkrati z naložitvijo plačila terjatve v sklepu o izvršbi tudi že dovoljena izvršba, ne pride do časovnega zamika med pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero je naloženo plačilo terjatve, in začetkom izvršilnega postopka. Z vložitvijo predloga za izvršbo je namreč zastaranje pretrgano in dokler teče izvršilni postopek, zastaranje ne teče. Za presojo zastaranja je v teh primerih torej pomemben tudi razlog, zaradi katerega se je ta postopek zaključil. Morebitna aktivnost upnika pred sodiščem namreč nima učinka pretrganja zastaranja, če upnik pozneje izgubi pravni interes za sodno varstvo, ki ga je najprej uveljavljal. Pretrganja zastaranja ob umiku predloga za izvršbo pa ni le tedaj, ko je ta podan z namenom, da se odstopi od izterjave obveznosti.
Vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Vse občasne terjatve (tudi obresti), ki izvirajo iz takšnih odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, pa zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev, to je tri leta od zapadlosti vsake posamezne terjatve. Obresti od glavnice, ki so zapadle v plačilo po koncu glavne obravnave, zastarajo torej v treh letih. Pravnomočno je namreč odločeno le o glavnici ter o obrestih, ki so zapadle do trenutka odločanja v času sojenja, to je do izdaje prvostopenjske sodbe oziroma sklepa. Ta znesek obresti je torej judikatna terjatev.
socialno varstvo - institucionalno varstvo odraslih - postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - namestitev v socialnovarstveni zavod - pravica do osebnega dostojanstva - namestitev v varovani oddelek - prostorska stiska - poseg v pravice drugih varovancev zavoda - problem prezasedenosti socialno varstvenih zavodov - namen in cilj ukrepa - premestitev v drug zavod
Ob tem se tudi pritožbeno sodišče seveda zaveda, da namestitev nasprotnega udeleženca v zavod, ki mu ne zagotavlja dobrih pogojev za varstvo, ni optimalna in zaželena in da posega tako v njegove pravice kot potencialno tudi v pravice drugih gojencev in/ali osebja.
Pritožbeno sodišče je, tako kot je bilo sodišče prve stopnje, pred težavno nalogo, ki se v resnici ne tiče sodnega odločanja, pač pa gre za sistemski problem na ravni države, ki nima dovolj ustreznih varstvenih kapacitet za osebe, kot je g. A. A. Glede na strokovna mnenja, pridobljena v tem postopku, pa je izpodbijana odločitev še najmanj slaba in v obstoječi "skrajni sili" sprejemljiva oz. sodišču niti ne pušča izbire manj slabe alternative.
elementi delovnega razmerja - domneva obstoja delovnega razmerja - podjemna pogodba - avtonomija strank - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Tožnica je dne 9. 9. 2023 pisno odpovedala podjemno pogodbo in nato v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Tožničino odpoved podjemne pogodbe ni mogoče šteti za redno odpoved delavca po 82. členu ZDR-1, kot se za to zavzema tožena stranka, saj podjemna pogodba ni predstavljala veljavne pravne podlage za tožničino delovno razmerje in zato tudi odpoved take pogodbe nima učinka na delovno razmerje (prim. sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 77/2018).
Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožene stranke, da tožnica v tožbi in pripravljalnih vlogah ni konkretno zatrjevala elementov delovnega razmerja v smislu 4. člena ZDR-1, ter da je sodišče to poskušalo sanirati z izpovedbo tožnice. Tožnica je že v tožbi navajala, da je bila podjemna pogodba fiktivna in da je prekrivala dejansko delovno razmerje, ter postavila zahtevek, da se ugotovi, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 18. 4. 2023 dalje za nedoločen čas in polni delovni čas z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Glede na 18. člen ZDR-1, ki določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavci in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo elemente delovnega razmerja in jih tudi ugotovilo.
Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je bila tožničina volja skleniti podjemno pogodbo, kar izhaja iz dejstva, da je tožnica tako pogodbo tudi podpisala. Skladno z 9. členom ZDR-1 je avtonomija strank delovnega razmerja omejena (pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi in v času trajanja delovnega razmerja sta delodajalec in delavec dolžna upoštevati določbe tega in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca).
Utemeljeno pa tožnica opozarja, da je sodišče prenizko odmerilo denarno povračilo. Kriteriji za določitev višine denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki je v prvem odstavku 118. člena ZDR-1 omejeno na največ 18-mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, so določeni v drugem odstavku tega člena (trajanje delavčeve zaposlitve; možnost za novo zaposlitev; okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi; pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja). Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena res samo pol leta, vendar je sodišče pri odmeri denarnega povračila premalo upoštevalo omejitve, ki izhajajo iz invalidnosti tožnice, in da je tožnica kot invalid težje zaposljiva oseba. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je primerno denarno povračilo v višini treh tožničinih plač.
poplačilo upnikov - poplačilo stroškov - prijava terjatve - prednostno poplačilo - stanje vpisov v zemljiški knjigi
Iz kupnine za prodano nepremičnino vodilni upnik ne more prejeti poplačila stroškov za delo izvršitelja v premičninski izvršbi in za nadaljevanje izvršbe z rubežem denarne terjatve.
Prvi odstavek 208. člena ZIZ sicer res določa, da o poplačilu upnikov in drugih oseb, ki uveljavljajo pravico do poplačila ter o resničnosti izjave iz četrtega odstavka 189. člena tega zakona, odloči sodišče s sklepom po opravljenem naroku. Pri tem upošteva stanje, kot izhaja iz spisov in iz zemljiške knjige, ter stanje, ki ga je ugotovilo na naroku. Vendar to ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje namesto stranke iskati po spisu in zemljiški knjigi, ali ima njena priglašena terjatev dvakrat vknjiženo hipoteko v zemljiški knjigi in ali ima katera vknjižba hipoteke boljši vrstni red, kot ga je zatrjevala v prijavi terjatve. To je stvar skrbnosti stranke.
Zaradi nezatrjevanega boljšega vrstnega reda terjatve osmega upnika ostali upniki, konkretno drugi upnik, ki je bil delno poplačan z izpodbijanim sklepom, niso mogli na razdelitvenem naroku prerekati do takrat zatrjevanega vrstnega reda osmega upnika.
izključitev iz lovske družine - odprava sklepa - neizdaja posebnega sklepa - pravila društva
Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje ocenilo, da se pravna negotovost tožnika glede njegovega članstva najprej kaže v tem, ker ne more vedeti, ali in v katerem trenutku bo toženka dejansko uveljavila odločitev o izključitvi tožnika iz članstva in v katerem trenutku mu bo morebiti izdala tudi pisno odločbo o tem ter nato tudi izpeljala vse nadaljnje ukrepe vezane na izključitev. Iz navedenih razlogov je zaključilo, da je tožnikov negotov pravni položaj upravičen do varstva, njegov zahtevek pa utemeljen, zato mu je ugodilo v celoti. Izpodbijana sodba torej vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti, kar pomeni, da očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
uporabnina - dobroverni lastniški posestnik - enako varstvo pravic - prikrajšanje in obogatitev
Iz razlogov sodbe (obrazložitev v točki 21) dovolj jasno izhaja, da je sodišče kot ključno pravno relevantno dejstvo ugotavljalo, ali je toženka imela dovoljenje, da sporne prostore, ki so v solasti tožnice, uporablja brezplačno oziroma ali se je tožnica strinjala z brezplačnim bivanjem toženke, s čimer je privolila v svoje prikrajšanje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00080602
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 8. ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. OZ člen 87, 190.
kredit v CHF - zastaranje - ničnost pogodbe - kondikcijski zahtevek - valutno tveganje - nepoštenost pogodbenega določila - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - razlaga ZVPot - Direktiva Sveta 93/13/EGS
Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da morajo nacionalna sodišča pri presoji zastaranja tožbenih zahtevkov upoštevati možnost, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13/EGS, kar narekuje zaključek, da je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem seznani, ne le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Pri tem je Sodišče EU kot pomembno okoliščino poudarilo, koliko časa je bilo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebnega za seznanitev s pravno oceno o (morebitni) ničnosti. Ob upoštevanju, da je kondikcijski zahtevek nadaljnje (sekundarno) sodno varstvo primarnega sodnega varstva glede ničnosti, pa je mogoče razumevanje glede začetka teka zastaralnega roka kondikcijske obveznosti vezati na trenutek nastanka sodne prakse VSRS II Ips 18/2022 in II Ips 8/2022, ki je šele oblikovala celovito in kompleksno razumevanje zakonskih pogojev ničnosti v obravnavanih potrošniških sporih, tako da so lahko potrošniki učinkovito oblikovali zahtevano sodno varstvo. Zastaranje pred tem trenutkom bi pomenilo pretogo razumevanje pravil o zastaranju, ki bi nesorazmerno poseglo v pravico potrošnikov do sodnega varstva. Samo s tako razlago pravil zastaranja pa bo zadoščeno zasledovanju odvračalnega učinka kot enega od najpomembnejših ciljev direktive. Sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno presodilo, da je "toženka v zamudi šele od prvega naslednjega dne, ko je tožnik plačal zadnji obrok, to je do 20. 11. 2021 dalje", saj pri tem ni presojalo (ne)poštenosti toženke v smislu 193. člena OZ, ki določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Pojem nepoštenosti oziroma poštenosti pa je pravni standard, ki ga je potrebno napolniti v vsakem primeru posebej. Če je predmet obogatitve vsota denarja, mora pridobitelj plačati zamudne obresti za celotno obdobje, ko je denar imel.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 41, 41/1, 41/5, 47a.
stroški in nagrada strokovnjaka - izvid in mnenje - običajno plačilo - nagrada za pripravo na ustno podajanje mnenja - ustno podajanje mnenja na glavni obravnavi - povečanje nagrade - Izvedenec za deficitarno področje
Utemeljen je tudi pritožben očitek v zvezi s plačilom 338,00 EUR kot dodatka za opravljeno delo v okviru deficitarnega področja, podpodročja ali jezika iz 47.a člena Pravilnika v zvezi s Sklepom o deficitarnih področjih in podpodročjih sodnega izvedenstva in deficitarnih jezikih sodnega tolmačenja. Ker strokovnjakinja ni izvedenka, do tega dodatka ni upravičena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00079842
SPZ člen 72, 72/3. DZ člen 67, 68, 68/3.
indici - posredno indično ugotovljena dejstva - prenos poslovnega deleža - skupno premoženje zakoncev - pogodba o prenosu poslovnega deleža
Izpodbijana sodba temelji na indicih oziroma posredno ugotovljenih dejstvih, na podlagi katerih je nato sodišče prve stopnje sklepalo na ugotovitev pravno relevantnih dejstev. Indici so dejstva v širšem smislu, na podlagi katerih sodišče s pravili logičnega mišljenja šele sklepa na (ne)obstoj pravno odločilnega dejstva, zato se v literaturi imenujejo tudi dokazno pomembna dejstva. Ker je njihova funkcija dokazna (zlasti pri dokazovanju tako imenovanih negativnih dejstev), so pravzaprav specifično dokazno sredstvo za dokazovanje odločilnih dejstev oziroma so posredno dokazno sredstvo. V obravnavani zadevi toženca v svojih pritožbah izpodbijata dokazno oceno indicev ter končno tudi indična sklepanja o obstoju odločilnih dejstev.
škodni dogodek - pravična denarna odškodnina - odmera odškodnine - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi kršitve dobrega imena in časti - zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - trditvena podlaga - obseg tožbene trditvene podlage - meje tožbenega zahtevka - strah za življenje - verbalni napad - fizični napad - zamuda roka za odgovor na tožbo - dopustni pritožbeni razlogi zoper zamudno sodbo - afirmativna litiskontestacija - priznanje dejstev - povrnitev pravdnih stroškov - pravdni stroški po uspehu - stroški potrebni za pravdo - ločeno vrednotenje po temelju in po višini
Zaradi narave zamudne sodbe dokaz z izvedencem ni bil potreben, kar posledično pomeni, da stroški tega dokaza niso potrebni za pravdo in jih ni mogoče naložiti v plačilo tožencu.
NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00080808
ZVEtL-1 člen 26, 27, 27/2. ZNP člen 23.
postopek po ZVEtL - oblikovanje zahtevka - vzpostavitev etažne lastnine - ugotovitev obstoja stvarne služnosti - zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine
Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je postopek po ZVEtL sicer res nepravdni postopek, vendar se glede oblikovanja predloga ne uporabi določba prvega odstavka 23. člena ZNP-1, ker so določbe ZVEtL glede oblikovanja predloga lex specialis glede na določbo prvega odstavka 23. člena ZNP-1. To pomeni, da je treba uporabiti določbo prvega odstavka 26. člena ZVEtL-1, v skladu s katero mora predlagatelj v predlogu uveljavljati bodisi zahtevek (zahtevo) za vzpostavitev etažne lastnine na posameznem delu stavbe bodisi pa zahtevo (zahtevek) za ugotovitev obstoja drugih stvarnih pravic na posameznih delih stavbe (npr. služnosti).
Šesti nasprotni udeleženec je v predmetnem postopku uveljavljal zahtevo za ugotovitev lastninske pravice na posameznem delu št. 11, ne pa zahteve za ugotovitev neprave služnosti na navedenem posameznem delu. Zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obstoj služnostne pravice šestega nasprotnega udeleženca na navedenem posameznem delu preseglo okvir odločanja (preseglo predlagateljev predlog) in šestemu nasprotnemu udeležencu služnostne pravice ne bi smelo priznati.
URS člen 25. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 47, 47/4, 47a.
pisna izdelava izvedenskega mnenja - izdelovalec mnenja, ki ni sodni izvedenec - odmera nagrade za izvedensko delo - Izvedenec za deficitarno področje - obligacijsko razmerje - dogovor o ceni - odmera stroškov izvedenca
Pritožba je utemeljena tudi glede nadaljnje postavke, in sicer priznanega dodatka plačila za delo v okviru deficitarnega področja, podpodročja ali jezika iz 47.a člena Pravilnika v zvezi s Sklepom o deficitarnih področjih in podpodročjih sodnega izvedenstva in deficitarnih jezikih sodnega tolmačenja. Ker strokovnjakinji nista izvedenki, do tega dodatka nista upravičeni.