CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00080401
OZ člen 131, 132, 168, 174, 179, 179/1, 182, 299, 378. ZPP člen 351, 351/1, 353, 358, 358-5, 360, 360/1. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 19, 22.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - nesporen temelj zahtevka - določanje višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - poškodba pri delu - zlom - upoštevanje bolniškega staleža - hospitalizacija - operativni poseg - zdraviliško zdravljenje - starost oškodovanca - pomoč drugega - odbitna franšiza - delna sprememba izpodbijane sodbe - odmera pritožbenih stroškov
Glede na opisano dolgotrajnost bolniškega staleža, trajanje in način zdravljenja (kirurško), upoštevaje vse nevšečnosti ob zdravljenju (zdravila, anestezija, transfuzija, zdravilišče, pregledi, rentgenska slikanja), omejitve pri gibanju in aktivnostih v času zdravljenja, potrebo po pomoči pri osnovnih življenjskih potrebah in domačih delih ter glede na trajanje in intenziteto bolečin, ki jih tožnik v blažji obliki trpi še danes (torej že 6 let) ob delu, ob večji aktivnosti in ob spremembah vremena ter jih bo trpel tudi v bodoče, se pritožba (delno) utemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine iz tega naslova. Višje sodišče ocenjuje, da je primerna odškodnina za bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 15.000,00 EUR (1.000 EUR več od že priznanih 14.000 EUR), kar je primerljivo z odškodninami, ki so v sodni praksi priznane v podobnih primerih.
Glede na to, da je tožnik še mlad (rojen je leta 1987), je realno pričakovanje, da ga bodo posledice poškodbe spremljale še dolgo in ga ovirale ter omejevale pri opravljanju fizično zahtevnega poklicnega dela in preživljanju družine ter tudi pri opravljanju drugih del in prostočasnih aktivnosti (šport, rekreacija, delo na vrtu, čepenje, klečanje, daljša hoja, hoja navkreber in po neravnem terenu, poskoki...), ki bodo povezane z bolečino in otekanjem noge, ter ob spremembah vremena, na kar utemeljeno opozarja v pritožbi. Prisojena odškodnina 7.500 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se ob ugotovljenem ter ob upoštevanju odškodnin iz primerljivih primerov izkaže za prenizko in je treba tožniku priznati še razliko do celotnega zahtevanega zneska 8.500 EUR oziroma dodatnih 1.000 EUR.
tožba za ugotovitev stvarne služnosti - prepoved vznemirjanja lastninske pravice - odločitev sodišča o ugovoru zoper začasno odredbo - sklep o zavrnitvi ugovora - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - obstoj verjetnosti terjatve - težko nadomestljiva škoda - grozeča sila - dostop do nepremičnine
V podobnem primeru je višje sodišče že zavzelo stališče, da nenadomestljiva škoda nastane, če je oviran edini dostop do hiše, torej ne tudi v primeru, ko je oviran zgolj eden od možnih dostopov. Tudi morebitno otežen, a kljub temu mogoč dostop do vrtov in travnika, ne predstavlja težko nadomestljive škode.
Zaključek sodišča prve stopnje o še vedno izpolnjenem pogoju iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr v povezavi z izpolnjenostjo pogoja iz druge alineje, temelji na strokovni prognozi izvedenke, ob konkretno ugotovljenem in opisanem trenutnem zdravstvenem stanju nasprotne udeleženke.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00080407
ZPSVIKOB-1 člen 1, 1-1, 3, 3/1, 3/3, 5, 5/1, 6, 6/1, 27, 27/1, 33. ZPSVIKOB člen 9, 45. URS člen 22, 26. ZPP člen 192. ZBan-1 člen 253a, 261a, 347, 350, 350a. ZRPPB člen 265.
sklep o krajevni nepristojnosti - sprememba zakona - pravica do izjave - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - izbris obveznic - podrejene obveznice - imetniki podrejenih obveznic - odškodninska odgovornost bank - odškodnina - eventualna kumulacija (primarni zahtevek in podredni zahtevek)
Pravica stranke do izjave izhaja iz 22. člena Ustave in je osrednja pravica, ki jo Ustava zagotavlja v postopku pred sodišči. Nanaša se tako na dejanska kot pravna vprašanja. Njen namen je zagotoviti stranki, da vpliva na odločitev sodišča. Možnost učinkovitega vpliva na odločitev sodišča ji je zato treba omogočiti. Tožniki se ob vložitvi obravnavane pritožbe pa tudi ob vložitvi tožbe niso mogli soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. To pomeni, da se niso mogli izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo. V teh posebnih okoliščinah bi sodišče prve stopnje moralo tožnikom zaradi zahtev pravice do izjave omogočiti, da se pred odločitvijo o pristojnosti sodišča izjavijo glede zakonskih sprememb, vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma z morebitno prilagoditvijo zahtevka, ker teh sprememb (logično) ob vložitvi tožbe niso mogli upoštevati.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - priporni razlog begosumnosti - obstoj utemeljenega suma - sorazmernost in nujnost ukrepa
Glede zaključkov o utemeljenem sumu in begosumni nevarnosti ni spremenjenih okoliščin. Na (ponovljene) pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, je bilo že odgovorjeno v predhodnih sklepih.
ZIZ člen 15, 17, 17/2, 17/2-1, 58, 58/4, 155, 155/1.
izvršba - izvršilni naslov - izvršljiv notarski zapis - prehod terjatve - aktivna legitimacija - bistvene pritožbene navedbe - navedbe, bistvene za odločitev - zavrnitev ugovora
V obravnavani zadevi je torej odločilno, da je upnikova pravna prednica (B. d. d.) vstopila v vsa pravna razmerja pripojene družbe (prvotna upnica - A. d. d.), s čimer je prevzela terjatev, ki je predmet tega izvršilnega postopka proti dolžnici. Ostale pritožbene navedbe (o nezakonitem delovanju prvotne upnice, o nedokazani utemeljenosti in višini terjatve) niso relevantne in ne predstavljajo pravno relevantnih razlogov, ki bi preprečevali izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (55. člen ZIZ),
izvršba - izvršba na podlagi verodostojne listine - obrazložitev ugovora - obrazložen ugovor - obrazloženost ugovora
Upnik v pritožbi ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje o vložitvi obrazloženega ugovora, temveč zatrjuje dejanske okoliščine in prilaga dokaze za utemeljenost terjatve. Ali je zahtevek utemeljen ali ne, bo odločalo sodišče v nadaljnjem pravdnem postopku, ki bo sledil po uradni dolžnosti na podlagi izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00079538
OZ člen 360. SPZ člen 18, 68. SZ-1 člen 24, 30, 30/1. ZVEtL-1 člen 27, 31, 31/1.
etažna lastnina v večstanovanjski stavbi - plačilo obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja - pasivna legitimacija - zastaranje terjatve - nepremagljive ovire - tek zastaralnega roka
Pravno podlago odgovornosti za plačilo vtoževanih stroškov predstavlja določilo 30. člena SZ - 1, ki določa, da so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži in določilo 68. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki ureja odgovornost lastnika za bremena stvari.
spor majhne vrednosti - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - vročanje stranki, ki ima pooblaščenca - stroški obratovanja in upravljanja - ključ delitve stroškov - dokazna ocena - razpravno načelo - sklepčnost tožbe - trditveno in dokazno breme - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - pomanjkljiva trditvena podlaga - odločanje o višini tožbenega zahtevka - odločanje sodišča po prostem preudarku
Če je mogoče višino terjatve brez večjih težav ugotoviti s pomočjo dokazovanja, kot velja za obravnavani primer (obračun odpadlih obratovalnih stroškov na posameznega etažnega lastnika), mora sodišče izvesti in oceniti razpoložljive dokaze. Določbe 216. člena ZPP v takem primeru ne sme uporabiti. Možnost odločanja po prostem preudarku ne razbremenjuje strank dolžnosti, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze, na katere opirajo svoje zahtevke ali ugovore (212. člen ZPP). Prosti preudarek ni nadomestek dolžnosti pravdnih strank pri zbiranju procesnega gradiva.
izguba zavarovalnih pravic - domneva o vzročni zvezi med alkoholiziranostjo in nezgodo - izpodbijanje domneve alkoholiziranosti
Ker toženec uveljavlja poseg v svojo pravico do izjave v postopku dokazovanja, bi moral za to, da bi njegovi pritožbeni razlogi sodišču druge stopnje naložili presojo obstoja te procesne kršitve, navesti, katero ugotovljeno dejstvo je z njo obremenjeno. Šele takšni pritožbeni razlogi bi mu omogočili presojo, (-) ali sploh gre za dejstvo, ki ga je toženec dokazoval ali izpodbijal z izvedbo dokaza s tem izvedencem, (-) in ali gre za dejstvo, ki ni očitno nerelevantno ter bi moralo sodišče prve stopnje v postopku njegovega dokazovanja odgovoriti na strankine pripombe k izvedenskemu mnenju.
dolžnost povrnitve pravdnih stroškov - odločanje o stroških po načelu uspeha - stroški, ki jih je povzročila stranka po svoji krivdi - darilo dediču - ugotovitev obstoja daril - dokazno breme tožnika - jasnost izreka odločbe - dopolnjevanje izreka odločbe - opredelitev vrednosti spornega predmeta po tožbi in nasprotni tožbi - vrednotenje odvetniških storitev - več tožb - predmet spora - nagrada za posvet s stranko - nagrada za pregled listin - nagrada za poročilo stranki
Čeprav je sodišče prve stopnje hkrati obravnavalo dve tožbi (z dvema glavnima in enim podrednim tožbenim zahtevkom), je predmet obeh tožb in vseh zahtevkov isti - denarna sredstva v višini 80.000 EUR, ki naj bi jih toženec prejel od svoje matere, zapustnice. Ne gre za dve tožbi, ki bi se nanašali na dve različni darili, temveč je bil predmet obravnave in dokaznega postopka zgolj en, to je sporni znesek 80.000 EUR. Toženec je s svojimi navedbami in dokaznimi predlogi hkrati odgovarjal obema tožnicama, saj je bilo ves čas govora o enem, istem predmetu. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno ugotovilo, da skupna vrednost predmeta odvetniške storitve tudi po združitvi pravd znaša 80.000 EUR, in tožencu glede na ugotovljeno sporno vrednost pravilno odmerilo pravdne stroške.
Ni mogoče uporabiti krivdnega principa za odločanje o stroških postopka neodvisno od njegovega izida, torej tudi v nasprotju z uspehom strank v postopku glede na njegov izid, in s tem širiti dejanske podlage odločanja o stroških na ugotavljanje in vrednotno ocenjevanje tudi tistih ravnanj ali opustitev strank pred začetkom postopka, ki so vplivala na njegov tak ali drugačen izid. Krivdnega načela tako ni mogoče uporabiti zaradi zatrjevanega toženčevega pomanjkljivega sodelovanja v drugem postopku.
Vročitev odločbe o brezplačni pravni pomoči po izteku rokov za opravo pravnega dejanja, za katerega je brezplačna pravna pomoč odobrena, lahko predstavlja vzrok, zaradi katerega je lahko dovoljena vrnitev v prejšnje stanje.
ZDR-1 člen 144, 146, 148,. ZZDej člen 52a. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 11. ZPP člen 7, 165, 165/1, 212, 214, 214/1, 214/2, 243, 339, 339/1, 339/2, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15, 353,.
plačilo razlike v plači - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - referenčno obdobje - kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - koriščenje ur
S pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa (ki velja od 1. 10. 2016 dalje) z določbami 144., 146. in 148. člena ZDR-1 in 52.a členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi ter se nasprotnemu udeležencu (to je tožena stranka v tem sporu) naloži, naj v roku 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana in o njej ni bilo (pravnomočno) odločeno. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo.
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu tožene stranke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja, pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu tožene stranke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi). S tem sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno: neskladnost točke 5.2.2 organizacijskega navodila z zakoni in kolektivno pogodbo je bila pravnomočno ugotovljena v II. točki sodbe X Pd 248/2019, kar pomeni, da ga ni mogoče upoštevati kot zakonite podlage za določanje referenčnih obdobij in izplačilo dodatkov za nadurno delo niti za obdobje pred razveljavitvijo organizacijskega navodila (III. točka citirane sodbe v kolektivnem delovnem sporu). Glede na to ne drži očitek, da je v individualnem delovnem sporu sodišče (ponovno) presojalo skladnost splošnega akta z zakoni in kolektivno pogodbo, saj se je sodišče prve stopnje oprlo prav na pravnomočno odločitev v kolektivnem delovnem sporu.
ZIZ člen 24, 55, 55/1, 55/1-8, 55/1-12, 56a, 56a/2.
ugovor zoper nadaljevanje izvršbe z novim upnikom - relevantni ugovorni razlogi - pravno nasledstvo - prehod terjatve
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno odločilo, da ugovor dolžnika ni utemeljen, ker v njem dolžnik ne navaja nobenega dejstva, ki bi kazalo na to, da terjatev ni prešla na novega upnika, dolžnik pa bi (glede na citirano ureditev) lahko uveljavljal le tak ugovorni razlog.
Naloga izvedenca medicinske stroke je med drugim ugotoviti povezavo med mehanizmom nastanka poškodovanja in nastalo poškodbo, pri čemer je v obravnavanem primeru izvedenska komisija prepričljivo in verodostojno ugotovila, da narava poškodb oziroma poškodbe, ki jih je tožnik utrpel v nezgodi, odgovarjajo zgoraj navedenemu poteku škodnega dogodka.
Toženki v pritožbi neutemeljeno navajata, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost prve toženke. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjski presoji, da od približno 750 kilogramov težkega in visečega bremena (zvarjenca) grozi škodna nevarnost za okolico, ki je večja od običajne tudi ob spoštovanju varnostnih ukrepov, zato gre za nevarno stvar v smislu 149. člena OZ, delo v njegovi neposredni bližini pa predstavlja nevarno dejavnost, za škodo od katerih se v skladu z drugim odstavkom 131. člena OZ odgovarja ne glede na krivdo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da že dejstvo, da se takšen težak zvarjenec na transportni trak naloži z viličarjem in da visi tako, da je s tremi kavlji vpet oziroma obešen na verige, zadostuje za sklep o povečani škodni nevarnosti, ker vedno obstaja možnost oziroma tveganje, da kljub skrbnemu ravnanju (npr. pravilnemu vpetju z ustreznimi kavlji in verigami) pride do padca takega težkega in visečega predmeta, s tem pa do poškodbe (149. člen OZ).
S sklicevanjem na nepričakovano ravnanje tožnika, da se je v konkretnem primeru zadrževal pod težkim zvarjencem (kar je bilo sicer prepovedano), se toženki v pritožbi neutemeljeno zavzemata za oprostitev objektivne odgovornosti. Po stališču sodne prakse v sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sicer spadajo tudi neprevidna, nepremišljena in celo nekatera nerazumna ravnanja oškodovanca, kar pa tožnikovo ravnanje niti ni bilo, saj je na podlagi izvedenih dokazov iz razlogov, kot izhajajo iz 10. točke obrazložitve te sodbe, utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnik ni nahajal neposredno pod težkim zvarjencem, ko se je le-ta snel in padel.
Ravnanje oškodovanca in prispevek k škodi se presojata ob upoštevanju merila povprečne skrbnosti - pri delovnih nesrečah je to skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost. Kadar je ugotovljeno, da je krivdno ravnal tudi povzročitelj škode, ki je zanjo že objektivno odgovoren, je pri končni porazdelitvi odgovornosti treba v takih primerih delež odgovornosti, ki zadeva oškodovanca zaradi njegovega krivdnega ravnanja, zmanjšati ustrezno deležu krivdne odgovornosti (tudi objektivno odgovornega) povzročitelja škode, nato pa objektivno odgovornost slednjega zmanjšati za (morebitni) presežek oškodovančeve krivde nad krivdo povzročitelja škode.4 Dolžnost skrbeti za varnost delavcev pri delu in zagotavljati varne delovne pogoje zakon primarno nalaga delodajalcu (45. člen ZDR-1, 5. in 19. člen ZVZD-1. Delavec pa je dolžan spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti pri delu, pazljivo opravljati delo (35. člen ZDR-1, 12. člen ZVZD-1) ter upoštevati navodila delodajalca (prvi odstavek 34. člena ZDR-1).
Pravilno je pritožbeno stališče, da je škoda zaradi izgubljenega zaslužka sukcesivno nastajajoča škoda, torej škoda, ki nastaja postopno, daljše časovno obdobje. Vendar ob posameznem sprotnem izplačilu (manjšega) zaslužka ni nujno jasno, ali in koliko časa bo škoda še nastajala oziroma se bo povečevala, torej kakšno bo celotno prikrajšanje pri plači, ki ga bo oškodovanec utrpel zaradi škodnega dogodka. Prav za to gre v obravnavanem primeru, ko je tožnik v času dolgotrajnega bolniškega staleža prejemal nižji dohodek in mu je nastajala škoda - razlika med dohodkom, ki ga je prejel (sicer 100 % nadomestilo plače, vendar brez dodatkov iz opravljanja dela) in dohodkom, ki bi ga prejel, če škodnega dogodka ne bi bilo. Dokler zdravljenje ni zaključeno (in zdravstveno stanje ni stabilizirano), oškodovanec namreč ne more vedeti, koliko časa bo škoda še nastajala (do kdaj bo trajal bolniški stalež) in kakšna bo (npr. ali (kdaj) se bo v prihodnjih mesecih vrnil na delo, ali bo (začasno) delal le v skrajšanem delovnem času). Gre za škodo, ki je tožniku nastala med oziroma zaradi zdravljenja, zato je treba začetek teka zastaralnega roka vezati na datum, ko je bil tožniku obseg škode v celoti znan oziroma je imel možnost, da se s tem seznani, to pa je datum, ko je bilo njegovo zdravljenje oziroma bolniški stalež dokončno zaključeno (10. 9. 2018).
Dejstvo, da tožniku po zaključku bolniškega staleža nastaja izguba med dohodkom (plačo), ki bi ga prejemal, če do poškodbe ne bi prišlo, in dohodkom, ki ga prejema sedaj (plača za delo na lažjem delovnem mestu s polovičnim delovnim časom skupaj z delnim nadomestilom ZPIZ-a in invalidnino), in ne več razlika med plačo in nadomestilom plače za čas bolniškega staleža, ne vpliva na njegovo pravico do izplačila rente, ki jo je, kot izhaja iz njegovih trditev, vtoževal iz naslova izpadlega dohodka.
Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine izgube na zaslužku pravilno izhajalo iz bruto zneskov razlike v plači in mesečne rente, kajti tožnikov zaslužek je bruto plača. Odškodnino za premoženjsko škodo mu je tako pravilno prisodilo v bruto znesku, saj za povrnitev premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka velja načelo popolne odškodnine (169. člen OZ), po katerem mora biti odškodnina takšna, da zagotovi tožniku kot oškodovancu enak premoženjski položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka.
Kadar med podpisnikoma kolektivne pogodbe nastane spor o tem, ali je kolektivna pogodba veljavna, lahko vsaka od strank v kolektivnem delovnem sporu zahteva, da se ugotovi veljavnost kolektivne pogodbe (6.a) člen ZDSS-1. Predlagatelj v tem sporu izrecno nasprotuje temu, da bi se ugotavljalo, ali Kolektivni dogovor velja. Zahteva le, da sodišče ugotovi veljavnost sklepa uprave nasprotnega udeleženca, za kar pa nima pravnega interesa, kot to pravilno izpostavlja pritožba. Z ugotovitvijo (ne)veljavnosti spornega sklepa uprave, se ne presoja veljavnost Kolektivnega dogovora, prav tako s tem nasprotnemu udeležencu ne bi bilo naloženo, da spoštuje in izvršuje Kolektivni dogovor. To bi predlagatelj lahko dosegel s predlogom v kolektivnem delovnem sporu, s katerim bi zahteval ugotovitev veljavnosti Kolektivnega dogovora, tega pa ne samo da ne zahteva, presoji veljavnosti Kolektivnega dogovora izrecno nasprotuje. Zatrjevane pravne negotovosti, ali bo nasprotni udeleženec spoštoval Kolektivni dogovor, predlagatelj s postavljenim zahtevkom ne more odpravit, kar pomeni, da ni izkazal obstoja pravnega interesa, ki je potreben za ugotovitveni zahtevek (drugi odstavek 181. člena ZPP, v povezavi z drugim odstavkom 44. člena ZDSS-1).
Stališče sodišča prve stopnje, da ima predlagatelj pravni interes za ugotovitveni zahtevek, ki naj bi bil v tem, da doseže izvrševanje kolektivnega dogovora, je glede navedeno, upoštevajoč trditveno podlago in postavljen zahtevek, napačno. Ker predlagatelj ni izkazal pravnega interesa za vložitev predloga z zahtevkom za ugotovitev ničnosti sklepa uprave nasprotnega udeleženca, bi sodišče prve stopnje moralo njegov predlog zavreči (kršitev 274. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in predlog predlagatelja zavrglo (354. člen ZPP).
poplačilo upnikov - poplačilo stroškov - prijava terjatve - prednostno poplačilo - stanje vpisov v zemljiški knjigi
Iz kupnine za prodano nepremičnino vodilni upnik ne more prejeti poplačila stroškov za delo izvršitelja v premičninski izvršbi in za nadaljevanje izvršbe z rubežem denarne terjatve.
Prvi odstavek 208. člena ZIZ sicer res določa, da o poplačilu upnikov in drugih oseb, ki uveljavljajo pravico do poplačila ter o resničnosti izjave iz četrtega odstavka 189. člena tega zakona, odloči sodišče s sklepom po opravljenem naroku. Pri tem upošteva stanje, kot izhaja iz spisov in iz zemljiške knjige, ter stanje, ki ga je ugotovilo na naroku. Vendar to ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje namesto stranke iskati po spisu in zemljiški knjigi, ali ima njena priglašena terjatev dvakrat vknjiženo hipoteko v zemljiški knjigi in ali ima katera vknjižba hipoteke boljši vrstni red, kot ga je zatrjevala v prijavi terjatve. To je stvar skrbnosti stranke.
Zaradi nezatrjevanega boljšega vrstnega reda terjatve osmega upnika ostali upniki, konkretno drugi upnik, ki je bil delno poplačan z izpodbijanim sklepom, niso mogli na razdelitvenem naroku prerekati do takrat zatrjevanega vrstnega reda osmega upnika.
CESTE IN CESTNI PROMET - CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00079489
ZPP člen 286, 337, 337/1.
prepovedni tožbeni zahtevek - začasna odredba v postopku zaradi motenja posesti - javna pot - občinska javna cesta - javna infrastruktura - razlastitev ceste - nedopustna pritožbena novota
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da cesta kljub temu, če je razglašena za kategorizirano javno cesto, ni javno dobro, če del nepremičnine, po kateri cesta teče, še ni razlaščen. Ustavno sodišče je obravnavalo številne zadeve, v katerih so bili izpodbijani občinski predpisi o kategorizaciji javnih cest; v njih je sprejelo vsebinsko enake odločitve in stališče, da so takšni predpisi v neskladju z Ustavo, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma lastnika ni razlastila.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081101
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 350, 350/2, 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - straža - varovanje državne meje - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je presodilo, da straža in varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njunega izvajanja, pravilno štelo v delovni čas tožnika in posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki ju izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč samo tiste, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v ti vojaški dejavnosti vpet tožnik. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno zaključilo, da toženka za ti dve dejavnosti ni izkazala obstoja izjem, ki izključujejo uporabo direktive.
ZSPJS člen 17a, 17a/2, 22a, 22a/1. ZDR-1 člen 6, 6/1, 6/2. ZObr člen 100b, 100b/5. ZPP člen 154, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 353. Pravila službe v Slovenski vojski (2009) člen 102. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 5. KPJS člen 30, 30/1.
vojak - sindikalni zaupnik - pogodba med delodajalcem in sindikatom - ocena delovne uspešnosti - prepoved diskriminacije - sindikalna svoboda - pogoji za delo sindikata
Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da Pogodba o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata A., ki na podlagi petega odstavka 100.b člena ZObr ureja pogoje za delovanje sindikata in sindikalnih poverjenikov, ne posega v postopek ocenjevanja redne delovne uspešnosti. Tudi sicer avtonomno pravo ne more omejevati pravic iz zakona oziroma kolektivne pogodbe, sklenjene na širši ravni. Upoštevaje vse navedeno pritožba neutemeljeno izpodbija materialnopravno presojo, da je tudi tožnik kot pooblaščenec sindikata na podlagi določb ZSPJS in KPJS upravičen do izdelave ocene za redno delovno uspešnost in pravic iz tega naslova.