zavrženje tožbe - zavrženje prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči - poziv za dopolnitev vloge
Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je vložnik dne 27. 7. 2023 na sodišče vložil vlogo, ki jo je poimenoval tožba. Po pregledu navedene vloge je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je le-ta nepopolna in s tem nesposobna za obravnavo. S sklepom opr. št. R 14/2023 z dne 10. 8. 2023 je vložnika pozvalo, da vlogo popravi in dopolni skladno z napotki sodišča prve stopnje. Obenem ga je tudi poučilo glede možnosti pridobitve BPP. Vložnik je z vlogo z dne 28. 9. 2023 sodišče zaprosil za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, pri čemer se je skliceval na vložitev zahteve za dodelitev BPP. Po tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vložnik v zahtevanem roku ni dopolnil vloge ter nadalje, da je bila s sklepom Bpp 288/2023 z dne 6. 2. 2024 njegova prošnja za dodelitev BPP zavržena, je z izpodbijanim sklepom vlogo (tožbo) z dne 25. 7. 2023 zavrglo.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00081607
ZBPP člen 26, 26/5, 30, 30/6, 42. ZPP člen 163.
upravičenec do brezplačne pravne pomoči - upravičenost do dodelitve brezplačne pravne pomoči - uspeh upravičenca do brezplačne pravne pomoči v pravdnem postopku - povračilo stroškov nasprotni stranki
Odločitev o tem, da je predlagateljica dolžna plačati stroške postopka nasprotnega udeleženca, je pravnomočna. Vse pritožbene navedbe in pomisleki glede podlage za plačilo stroškov postopka nasprotnega udeleženca so zato brezpredmetni in pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja.
Trditev predlagateljice, da je izpodbijani sklep preuranjen, če služba za brezplačno pomoč stroškov izvajalcu brezplačne pravne pomoči še ni odmerila, ni utemeljena.
ZPP člen 249, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/1.
izvedenina - zahtevnost izvedenskega mnenja - zelo zahtevno izvedensko mnenje
Pritožba neutemeljeno oporeka stopnji zahtevnosti izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da gre za zelo zahtevno mnenje in pritožbeno sodišče s tako oceno soglaša. Ustrezno je obrazložilo, da je mnenje zelo zahtevno, ker je izvedencu zastavilo večje število vprašanj, na katera je izvedenec odgovoril z izčrpnimi odgovori. Gre namreč za podajo mnenja o zdravstvenem stanju tožnice v zvezi z upravičenostjo do dodatka za pomoč in postrežbo ter invalidnine za telesno okvaro, ki vsak zase terjata posebno opredelitev. Izvedenec je dodatno pojasnil, da je obravnava zahtevka za telesno okvaro zahtevnejša, ker je toženec trikrat spremenil lastno oceno % telesne okvare, pri čemer je bilo v sodnem postopku predhodno že pridobljeno izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda.
Ne drži pritožbeni očitek, da izvedensko mnenje ne odstopa od izvedenskih mnenj v primerljivih zadevah. Običajno se tovrstni postopki vodijo v dveh ločenih sodnih postopkih (za priznanje invalidnine za telesno okvaro in za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo) v katerih izvedenec izdela izvedensko mnenje in se mu posledično prizna nagrada za vsak postopek posebej.
gospodarski spor - neizvedba dokazov - zahteva za izvedbo naroka
Tožencu je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je izpodbijano sodbo izdalo oziroma da je odločilo o predmetnem sporu brez razpisa naroka na podlagi 488. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno dejansko stanje, da ni drugih ovir za izdajo odločbe in da nobena izmed pravdnih strank naroka ni zahtevala.
odškodninska odgovornost - objektivna ali krivdna odgovornost - pojem nevarne stvari in nevarne dejavnosti - nevarna športna dejavnost - povečana škodna nevarnost - odgovornost za navodila - naprave in oprema - varnost ljudi - profesionalna skrbnost
V primeru, da se vaja izvaja na običajen način in z namestitvijo ustreznih blazin, je mogoče preprečiti nastanek večje škode. Drži sicer, da enako kot pri vsaki športni dejavnosti tveganja poškodbe ni mogoče z gotovostjo izključiti. Toda glede na jasen, z izvedenskim mnenjem podprt zaključek sodišča prve stopnje, da je spust s trapeza na blazino preprost, pritožbeno sodišče ocenjuje, da v tej zvezi ne gre tveganje, ki bi presegalo običajne nevarnosti, ki jim je izpostavljen vsakdo, ki se rekreativno športno udejstvuje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081108
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. ZPP člen 165, 165/3, 214, 214/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 354, 354/2.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - vojaško urjenje - straža - varovanje državne meje - Direktiva 2003/88/ES - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nezmožnost preizkusa sodbe - delna razveljavitev sodbe - neuporaba direktive EU - sodba SEU - vojaška operacija
Enako kot velja za varovanje meje se pripravljenost, ko je tožnik opravljal stražo, ker se uporablja Direktiva 2003/88/ES, šteje v delovni čas in utemeljuje vtoževano razliko v plači. Pritožbeno sodišče je v tem delu utemeljeni pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako da je zahtevku za februar 2018 in oktober 2018, katerega višina ni bila sporna, ugodilo; obrestnemu zahtevku je ugodilo od 7. 10. 2019 glede na vložitev tožbe in upoštevaje triletni zastaralni rok za občasne terjatve.
Tožnik je za teren in usposabljanja v prvi pripravljalni vlogi uporabil izraz "naloge na terenu". Toženka ne v odgovoru na tožbo ne v kasnejših pripravljalnih vlogah ni uveljavljala, da se pripravljenost upoštevaje direktivo ne šteje za delovni čas, ampak je uveljavljala izjemi po 1. alineji (za to izjemo bi šlo v tistih primerih, ko se je tožnik operativno uril) in eventualno 2. alineji sodbe SEU C-742/19, ki ne more biti podana iz istih razlogov, kot veljajo pri straži (kvečjemu bi šlo za izjemo po 4. alineji, če bi se naložitev dolžnosti, da se uvede sistem rotacij, izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaške operacije v pravem pomenu besede). Toženka je navedbe glede vsakega posameznega (terena in) usposabljanja podala v drugi pripravljalni vlogi; tožnik se je v naslednji pripravljalni vlogi do njenih navedb opredelil. Sodišče prve stopnje ni razlogovalo, za kakšno posamezno nalogo na terenu oziroma usposabljanje je šlo, zaradi česar preizkus izpodbijane odločitve v smislu katere od uveljavljanih izjem ni mogoč.
Ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, saj ne more nadomestiti manjkajočih razlogov v izpodbijani sodbi oziroma te niti preizkusiti ne more. Zato je pritožbeno sodišče po pritožbi tožnika izpodbijano sodbo v točki II izreka delno - razen glede odločitve o utemeljenosti zahtevka za februar 2018 in oktober 2018, ki se nanaša na stražo - in posledično v točki III, v kateri je vsebovana odločitev o pravdnih stroških, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za delno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje se je odločilo kljub določbi drugega odstavka 354. člena ZPP, saj glede na dosedanji potek postopka brez zastojev ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
ZUP člen 210, 210/3, 224, 224, 235, 238, 238/2, 256, 256/1. ZDSS-1 člen 63, 63/1, 72, 72/2, 80. ZPP člen 165, 165/3, 270, 350, 350/2, 365, 365/3, 366,. Uredba o upravnem poslovanju (2018) člen 164.
zavrženje tožbe - socialni spor - molk organa - zakonski rok za izdajo odločbe - zahteva za izdajo odločbe - vročitev stranki - datum vročitve
Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila drugostopenjska odločba izdana 19. 4. 2024, torej še pred vložitvijo tožbe, posledično po stališču sodišča prve stopnje niso bile izpolnjene procesne predpostavke za molk organa, kot so določene v drugem odstavku 72. člena ZDSS-1 in da s tem v zvezi tožba na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 ni dopustna. Utemeljene so pritožbene navedbe, da glede vprašanja, kdaj je bila izdana odločba, ni odločilen datum, kot je razviden iz drugostopenjske odločbe tožene stranke. Glede vprašanja, kdaj je izdana drugostopenjska odločba, je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v drugi zadevi. Poudarilo je, da je odločba strogo formalen upravni akt. Pisna odločba po tretjem odstavku 210. člena ZUP obsega uvod, izrek, obrazložitev, pravni pouk in podpis pristojne osebe. Vsaka odločba mora imeti na podlagi 164. člena Uredbe o upravnem poslovanju med drugim tudi številko in datum. Potrebna sta zlasti zaradi individualizacije upravnih odločb. Tako sta številka in datum odločbe obvezni sestavini pritožbe (drugi odstavek 238. člena ZUP). Vendar posamični upravni akt skladno s sodno prakso podprto tudi s pravno teorijo začne pravno učinkovati šele z dnem vročitve stranki. Zato se odločba šteje za izdano šele z njeno vročitvijo stranki. Do vročitve odločba nima za stranko niti pravnih niti dejanskih učinkov, nanjo pa ni vezan niti organ, ki jo je izdal. Rok za vložitev pritožbe iz 235. člena ZUP teče od vročitve odločbe dalje. Na potek tega roka pa so vezani dokončnost, pravnomočnost in izvršljivost odločbe. Razen tega tudi iz prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 povsem jasno izhaja, da je ključna vročitev, saj je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Glede na to, da je bila drugostopenjska odločba z dne 19. 4. 2024 tožniku vročena 15. 5. 2024, to pomeni, da je bila odločba izdana že po vložitvi tožbe, kar pomeni, da so bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji po določbi drugega odstavka 72. člena ZDSS-1 v zvezi s prvim odstavkom 63. člena ZDSS-1 za vsebinsko obravnavo tožbe. V primeru, da je bil izdan upravni akt po vložitvi tožbe, pa je potrebno v nadaljevanju postopati po določbi 80. člena ZDSS-1.
zvišanje tožbenega zahtevka - sprememba tožbe - sprememba vrednosti spora med postopkom - stvarna pristojnost - nepremoženjska škoda - ustalitev pristojnosti
S povišanjem tožbenega zahtevka tožnica ni zahtevala nekaj novega, poleg že obstoječega, temveč je le v okviru istega historičnega dogodka, na isti dejanski podlagi, zahtevala izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 26. 2. 2024 izrecno navedla, da je tožbeni zahtevek zvišala zaradi ugotovitev in zaključkov iz izvedenskega mnenja. Tako pravna teorija, kot tudi sodna praksa pa v teh primerih govorita o spremembi tožbe v nepravem pomenu, saj predmet tožbe ostaja isti, le višina tožbenega zahtevka se uskladi. V tem primeru je torej podana privilegirana sprememba tožbe, zato je treba le-to v skladu s 186. členom ZPP dopustiti.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (1993) člen 31. ZJU člen 156, 156/2, 158, 158/4. ZDR-1 člen 6. ZPP člen 100, 100/1, 154, 154/1, 163, 163/4, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 360, 360/1.
premestitev javnega uslužbenca - kriteriji - razlika v plači - nižja plača
Po drugem odstavku 156. člena ZJU je javni uslužbenec zaradi poslovnega razloga oziroma reorganizacije (spremembe akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest) lahko premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu. Če uradnika v organu ni mogoče premestiti na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu, ima pod istimi pogoji pravico do premestitve na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda (četrti odstavek 158. člena ZJU). Toženka je zaradi ukinitve petih izpostav in posledično delovnega mesta pokojnega A. A. preverila možnost njegove premestitve v skladu s 158. členom ZJU. Ugotovila je, da zanj obstaja možnost premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda in za katerega je izpolnjeval vse pogoje.
ZJU ne določa nobenih kriterijev za premestitve javnih uslužbencev. Toženka v primeru premestitve javnih uslužbencev ni dolžna uporabiti kriterijev, saj določba 31. člena KPND uporabo kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev izrecno predvideva le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev. Kljub temu se je toženka odločila za smiselno uporabo kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 31. člena KPND, pri čemer je upoštevala tudi področje dela. Takšna uporaba kriterijev v primeru izbire uradnikov, ki jih bo delodajalec premestil na delovna mesta, ni nezakonita niti protislovna, kot navaja pritožba. Kriterij delovne uspešnosti (ocena delovne uspešnosti za leto 2019) je bil zgolj eden (in ne edini, kot to neresnično navaja pritožba) od kriterijev, ki jih je toženka upoštevala pri premeščanju oziroma razporejanju zaposlenih (bivših vodij izpostav) na novoustanovljena delovna mesta vodij sektorjev (ki se edina opravljajo v nazivu podsekretar) in s čimer je dokazovala, da je bilo razporejanje na nova delovna mesta, ki je bilo sicer v njeni prosti presoji, objektivizirano in torej ni bilo šikanozno.
Tožnik v času ponovne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni dopolnil vsaj 6 mesecev pokojninske dobe, zato glede na določbo 117. člena ZPIZ-2 ni upravičen do ponovne odmere oziroma odstotnega povečanja pokojnine.
Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, je ponovna odmera pokojnine uživalcu pokojnine po prejšnjih predpisih urejena v 395. členu ZPIZ-2. Skladno s prvim odstavkom 180. člena ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. Upoštevaje drugi odstavek istega člena lahko upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere, že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pri vprašanju ponovne odmere potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tožnik ob ponovnem vstopu v zavarovanje ni dopolnil najmanj 6 mesecev pokojninske dobe, posledično tudi ne izpolnjuje pogojev po prehodni določbi 125. člena ZPIZ-2G za odstotno povečanje pokojnine in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
izločitev dokazov - nezakoniti dokazi - odredba za hišno preiskavo - obrazloženost odredbe - izjema dobre vere
Pritožnica sicer pravilno navaja, da so bile vse problematizirane odredbe izdane v letu 2006, kar je daleč pred spremenjeno prakso Ustavnega sodišča RS in še celo pred odločbo Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008, vendar nato napačno zaključuje, da se spremenjena praksa Ustavnega sodišča ne sme in ne more retroaktivno uporabljati za te odredbe, ker so bile izdane skladno s takrat veljavno (ustavno)sodno prakso in skladno z ZKP ter v času njihove izdaje niso bile kršene nobene ustavno varovane pravice obdolžencev. Takšno stališče je zgrešeno in v nasprotju z obstoječo sodno prakso.
Izjema dobre vere v celoti izvotli zahtevo po naknadnem sodnem varstvu zoper sodne odločbe, na podlagi katerih policija deluje, ki jo je postavilo Ustavno sodišče v odločbi Up-1006/13 v zvezi z obrazloženostjo odredb za hišno preiskavo in se na izjemo dobre vere ni oprlo, temveč je zaradi kršitve pritožnikove pravice do obrazložene odločbe iz 22. člena Ustave dokaze pridobljene na podlagi neobrazloženih odredb za hišno preiskavo štelo kot nezakonite dokaze, na katere se sodba ne more opirati.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - denarna odškodnina za duševne bolečine - premoženjska škoda iz naslova tuje pomoči - primerna denarna odškodnina - višina odškodnine za telesne bolečine - izvedensko mnenje - zastaranje odškodninskega zahtevka - pretrganje zastaranja - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - intenzivnost in trajanje telesnih bolečin
Pritožbeno ni sporno, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela udarnino levega ramena, zlom petega do sedmega rebra na levi strani ter zlom levega notranjega in zlom levega zunanjega gležnja, sporno je zlasti trajanje bolečinskega obdobja tožnice.
Izvedenec je opravil osebni pregled tožnice za potrebe izdelave izvedenskega mnenja, vzel na znanje s strani tožnice zatrjevane bolečine, upošteval medicinsko dokumentacijo (tudi glede iz le-te izhajajoče subjektivne ocene telesnih bolečin tožnice in analgetične terapije), nato pa ob upoštevanju pravil stroke subjektivno dojemanje tožnice ustrezno objektiviziral, zato mu je sodišče prve stopnje življenjsko sprejemljivo sledilo (kot je razvidno iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).
Po vsem navedenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da predstavlja skupni priznan znesek 16.500,00 EUR oziroma približno 11 povprečnih mesečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje pravično denarno zadoščenje tožnici za nepremoženjsko škodo (9.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 2.000,00 EUR iz naslova strahu ter 5.500,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti).
OZ člen 179. ZPP člen 125a, 125a/4, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
povzročitev škode - pretep - krivdna odgovornost - deljena odgovornost - zlom - odrgnine - povrnitev nepremoženjske škode - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - lahek primer po Fischerjevi lestvici - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - primarni in sekundarni strah - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - protispisnost - nestrinjanje z dokazno oceno - sodelovanje stranke v postopku - prepis zvočnega posnetka glavne obravnave - vročitev prepisa zvočnega posnetka - uveljavljanje nepravilnosti pri vročanju - pravica do izjave v postopku - ugovor zoper prepis zvočnega posnetka - nevložitev ugovora
Sodelovanje v pretepu in v njem dobljene najblažje poškodbe oziroma spremembe zunanjosti (odrgnine, podpludbe) s kratkotrajnimi posledicami (14 dni vidne odrgnine in podpludbe na obrazu) za tožnika, ki je sam pričel pretep in prvi fizično napadel toženca, ne more biti objektivno niti subjektivno žaljivo. Zato ne predstavlja pravno relevantnega posega v tožnikovo čast in dobro ime, ki bi utemeljeval prisojo posebne denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti.
sporazum o pristojnosti - postopek po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - določitev krajevno pristojnega sodišča
Sporazum o pristojnosti je dovolj določno označen, dolžnik pa mu v ugovoru ni nasprotoval. Na ta način je upnik kriteriju iz sedmega odstavka 41. člena ZIZ zadostil, sodišče pa bi to navedbo v predlogu za izvršbo moralo upoštevati pri določitvi krajevne pristojnosti sodišča, ki bo v nadaljnjem pravdnem postopku odločalo o utemeljenosti upnikovega zahtevka.
ZPP člen 112, 112/10, 116, 120, 120/2, 339, 339/2, 339/2-8.
vrnitev v prejšnje stanje - sklep o vrnitvi v prejšnje stanje - vsebina izreka sklepa - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - odgovor na tožbo - vloga poslana po pošti - napačen naslov sodišča - očitna pomota kvalificiranega vložnika - vloga, ki na pristojno sodišče prispe po poteku roka - upravičen vzrok za zamudo roka za opravo dejanja - pravica do izjave v postopku - narok v postopku za vrnitev v prejšnje stanje - obveznost razpisati narok za vrnitev v prejšnje stanje - kršitev pravice do izjave v postopku - pravica stranke do enakega obravnavanja pred sodiščem - kršitev pravice do enakega obravnavanja - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje ni sprejelo odločitve o ugoditvi predlogu toženke na podlagi splošno znanih dejstev, zato bi moralo opraviti narok. Ker tega ni storilo, tožniku pa pred sprejemom izpodbijane odločite tudi ni vročilo predloga za vrnitev v prejšnje stanje, na kar v pritožbi izrecno opozarja, je kršilo njegovo pravico do izjave glede upravičenosti razloga, ki ga za zamudo navaja toženka.
motenjski spor - motenje posesti - pravočasna vložitev tožbe - motilno dejanje - zavrženje dela tožbe - sprememba zahtevka - restitucijski del tožbenega zahtevka - prepovedni in odstranitveni zahtevek - vsebina zahtevka - nadaljevano motilno dejanje
V obravnavani zadevi ne gre za nadaljevalno motilno ravnanje, kot zmotno navaja pritožba, saj dejanji zamenjave ključavnice in dejanje porušenja objekta nikakor ne predstavljata istovrstnega motilnega ravnanja. Zato je ravnanje sodišča prve stopnje, ki je pri ugotavljanju pravočasnosti tožbe štelo, da 30-dnevni subjektivni rok za vložitev tožbe teče od dne 27. 9. 2023, pravilno.
Pritožbenim izvajanjem, da so navedene izjave otroka plod manipulacije matere z otrokom v obravnavanem primeru ni pritrditi.
Vendar pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, ki je povzelo ugotovitve izvedenke, da je postopek o varstvu otrokovih pravic "živi postopek", v katerem se odloča o aktualnem historičnem dogodku in ne o nekem preteklem dogodku, ki se tudi spreminja.
Tako sodišče, kot izvedenka imata do nasilja ničelno toleranco, vendar, kot je že bilo pojasnjeno, življenje je živ postopek in v okviru slednjega je sodišče pravilno zaključilo, da so stiki očeta z otrokom slednjemu v korist.
S tem pa je pravilen zaključek sodišče prve stopnje, da načelo ničelne tolerance do nasilja ni bilo kršeno.
Sodišče druge stopnje je glede na ugotovitve izvedenke, da stiki strnjeno z očetom naj ne bi potekali več kot pet dni, oziroma da je glede poletnega počitnikovanja vendarle to minimum, ki pomeni kvalitetno počitniško preživljanje prostega časa, stike v celoti na novo določilo in je stike razdelilo na parne in neparne tedne.
ZPP člen 184, 185, 185/1, 206. SPZ člen 66, 67, 99.
varstvo solastninske pravice pred posegom drugega solastnika - prekinitev pravdnega postopka - predhodno vprašanje - delitev nepremičnine v nepravdnem postopku - sprememba tožbe - smotrnost za dokončno ureditev razmerja med strankama
Vsak solastnik ima namreč skladno s 67. členom SPZ pravico sodelovati pri vseh odločitvah glede solastnih stvari. Solastnik, ki samovoljno poseže v stvar v solastnini, ne da bi imel soglasje solastnikov, ravna brez pravne podlage in protipravno, njegovo ravnanje pa predstavlja protipravno vznemirjanje solastninske pravice v smislu 99. člena SPZ.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00080024
OZ člen 131, 131/2, 153, 153/2, 153/3, 965, 965/1.
škodni dogodek - nepremoženjska in premoženjska škoda - nesreča, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - nevarna stvar - odgovornost imetnika nevarne stvari - objektivna odgovornost - oprostitveni razlogi - ekskulpacijski razlog - dolžna skrbnost - vzrok nezgode - porazdelitev odgovornosti - prispevek oškodovanca k nastanku škode - direktna tožba oškodovanca - pravična denarna odškodnina - zmanjšanje življenjske aktivnosti - vštevanje invalidnine - intenziteta in trajanje strahu - izguba zaslužka
Sodišče je pravilno opozorilo na objektivno odgovornost za nevarno stvar in ugotovilo dodatno neskrbno ravnanje voznika (nepravilno manevriranje vozila z odprtimi vrati), ki je omogočilo nadaljevanje tožnikovega premalo skrbnega ravnanja - vstop v vozilo. Porazdelitev odgovornosti med imetnika nevarne stvari (70 %) in oškodovanca, ki je zaradi nepremišljenega svojega ravnanja sam prispeval k nastanku škode (30 %), je pravilna.
ZPP člen 163, 163/4, 319, 319/2. ZNP člen 37. ZNP-1 člen 216, 216/1.
stroški nepravdnega postopka - zavrnitev predloga za obnovo postopka - sklep o stroških postopka - poseben sklep o višini stroškov - pritožbeni razlogi zoper odločbo o stroških - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari
Glede na citirano ureditev so pritožbeni razlogi zoper sklep o višini stroškov omejeni. Če sodišče odloči po četrtem odstavku 163. člena ZPP, namreč v odločbi o glavni stvari o stroških postopka odloči le po temelju (katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu), ko pa takšna odločitev postane pravnomočna, izda še sklep o višini stroškov. Pogoj za izdajo sklepa o višini stroškov je torej pravnomočnost odločbe o glavni stvari in o stroških postopka po temelju. Navedeno pa skladno s prepovedjo ponovnega odločanja o isti stvari (prim. drugi odstavek 319. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 216. člena ZNP-1) pomeni, da v okviru odločanja o višini stroškov ni dopustno še enkrat odpirati vprašanja, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. Še toliko manj v pritožbi zoper sklep o višini stroškov ni dopustno izpodbijati odločbe o glavni stvari.