Ustavno skladna razlaga določbe 100. člena SPZ po oceni Vrhovnega sodišča narekuje sklep, da bi bilo solastniku mogoče odreči lastninsko pravno varstvo le takrat, ko bi z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseglo v solastnikove ustavne pravice, na primer v ustavno pravico do zasebnosti (35. člen URS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS). Do tega lahko pride predvsem, ko gre za solastnino stanovanja ali enodružinske hiše (primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. 195/2003 in odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-60/00), pa tudi v takšnem primeru lastninskega varstva ni mogoče omejiti, če solastnik zaradi okoliščin primera ne bi imel drugih možnosti za varstvo svojih solastninskih upravičenj (glej odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 1128/2008).
Ker ni ugotovljeno, da bi bili družinski člani, ki so tožniku nudili pomoč in nego, za to posebej strokovno usposobljeni, niti, da bi bila takšna oblika pomoči in nege potrebna, je odškodnina za stroške pomoči in nege pravilno odmerjena na podlagi urne postavke za nekvalificirano malo delo.