Vrhovno sodišče je res v zadevi II Ips 217/95 zavzelo stališče, da tožena stranka v pravdi za izselitev z vložitvijo nasprotne tožbe še lahko prepreči domnevo, da je v stanovanju brez pravnega naslova. Res je tudi, da v obravnavanem primeru toženka ne more uspešno vložiti takšne nasprotne tožbe, ker na strani tožeče stranke ni vseh solastnikov stanovanja. Vendar sodišči prve in druge stopnje, kljub temu, da je bil zaradi napačne pasivne legitimacije zahtevek iz nasprotne tožbe zavrnjen, nista samodejno šteli, da je toženka v stanovanju brez pravnega naslova, kar bi narekovalo takojšnjo ugoditev zahtevku za izpraznitev stanovanja. Kljub temu sta presojali, ali ima toženka pravico do sklenitve najemne pogodbe, vendar kot predhodno vprašanje. Toženka nima prav, ko opozarja, da bi moralo sodišče obvezno prekiniti postopek zaradi rešitve tega predhodnega vprašanja v drugi pravdi. Prekinitev postopka je obvezna le v izjemnih primerih, ko pravdno sodišče res ne sme samo reševati predhodnega vprašanja, sicer pa je to le vprašanje smotrnosti in pa seveda pravne varnosti. Odločitev sodišča o predhodnem vprašanju pa je podvržena pritožbenemu in seveda tudi revizijskemu preizkusu.

Toženka se sklicujoč na to določbo Ustavnega sodišča zavzema za takšno razlago osmega odstavka 173. člena SZ-1, po kateri se obveznost izselitve iz stanovanja ne sme raztezati tudi na bivšega zakonca, če ni sodeloval v postopku pridobivanja ugodnosti za nakup drugega stanovanja po drugem in tretjem odstavku 173. člena SZ-1. Tako kot sodišče druge stopnje, tudi Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi takšna razlaga porušila ravnotežje, do katerega je lastninska pravica lahko še omejena z njeno socialno funkcijo.