spor majhne vrednosti - sklenitev pogodbe - odplačna pogodba - skrbnost v pravnem prometu - pooblastilo zastopnika - obseg pooblastila - naknadna odobritev - pravila kluba
Pravno podlago za odločitev v zadevi predstavljajo tudi pravila kluba X in sicer v okviru presoje pooblastil zastopnika.
spor majhne vrednosti - narok v sporu majhne vrednosti – sodba na podlagi odpovedi
Čeprav tožeča stranka na narok ni prišla, sodišče ne bi moglo izdati sodbe na podlagi odpovedi, kot je smiselno predlagano v pritožbi. To bi bilo možno le, če bi tožeča stranka zahtevala izvedbo naroka, pa nanj ne bi bila prišla, čeprav je bila v redu povabljena.
dejansko stanje ni pritožben razlog v postopku v sporu majhne vrednosti - bianco menica - dolg družbe - menična zaveza pri lastni menici
V smislu določil prvega odstavka 458. člena ZPP se sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, smeta izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.
predlog za predložitev seznama dolžnikovega premoženja - izkaz verjetnosti za nezmožnost poplačila - načelo ekonomičnosti postopka
ZIZ od upnika zahteva zgolj izkazano verjetnost, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan.
Namen instituta predložitve seznama dolžnikovega premoženja je v tem, da se upniku omogoči čim učinkovitejšo izterjavo njegove terjatve ter zagotovi ekonomičnost in hitrost izvršilnega postopka.
Načelo neposrednosti ni kršeno, kadar sodišče pribavljeno pisno izvedensko mnenje le prebere na obravnavi, če stranke na mnenje niso imele pripomb. Kadar pa stranke pisno izvedensko mnenje grajajo in imajo pripombe ter zahtevajo pojasnila s strani izvedenca o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora, kar lahko povzroča dvom o popolnosti in pravilnosti mnenja, pa je zaslišanje izvedenca na obravnavi potrebno. Opustitev zaslišanja izvedenca na obravnavi kljub izrecnemu predlogu strank, da se ta dokaz izvede, v takšnem primeru predstavlja kršitev načela neposrednosti in načela kontradiktornosti. V konkretnem primeru tožena stranka na podano pisno izvedensko mnenje v postavljenem roku ni imela pripomb in ni zahtevala pojasnil s strani izvedenca o posameznih okoliščinah, zato opustitev zaslišanja izvedenca ne predstavlja kršitev načela neposrednosti in kontradiktornosti.
V individualnem delovnem sporu, v katerem uveljavlja delavec plačilo plače in stroške v zvezi z delom, je dokazno breme na delodajalcu, saj izvaja za delavce obračune in razpolaga z vsemi razpoložljivimi podatki in listinami. Glede na to, da je tožnik v tožbi določil zneske po višini ter opredelil dejansko in pravno podlago spornega obračunavanja plač, je bila tožena stranka skladno z določbo 212. člena ZPP dolžna, ne samo pavšalno, temveč konkretno navesti, s katerimi zneski in zakaj se z njimi ne strinja. Tako je stranka, ki ne izpolni potrebnega dokaznega bremena, lahko kaznovana s sodbo, ki je zanjo neugodna.
Tožena stranka je z odločbo tožnici dokončno odmerila starostno pokojnino. Odločba, ki je postala pravnomočna, je tudi v celoti nadomestila začasno odločbo, ki jo je tožnica izpodbijala v postopku pred sodiščem. Začasna odločba zato več ne obstaja in za tožnico nima več nobenih pravnih posledic. Tožnica je tako pravni interes v tem socialnem sporu izkazovala le do izdaje dokončne odločbe. Od pravnomočnosti te odločbe dalje pa si svojega pravnega položaja v tem sporu ne more več izboljšati, saj ne more pridobiti več, kot pa ji gre na podlagi dokončne in pravnomočne odločbe. Zato je potrebno tožničino tožbo zoper začasno odločbo zavreči.
Tožnik je bil v spornem letu upravičen do celotnega letnega dopusta, zato mu na podlagi 1. odstavka 131. člena ZDR pripada celoten regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Ker je regres zapadel v plačilo 1. julija tega leta, je tožena stranka s plačilom v zamudi, zato je tožnik upravičen tudi do izplačila zakonskih zamudnih obresti.
Toženi stranki v postopku nista dokazali, da sta tožniku ves dolg iz naslova plač poravnali. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
brezposelnost – denarno nadomestilo - osnova za odmero - nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - nadomestilo za primer brezposlenosti
Nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ima značaj samostojne dajatve iz invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje ZPIZ. V ZDR, ki opredeljuje pojem plače, ni podlage za to, da bi takšno nadomestilo predstavljalo sestavni del plače. Posledično se tudi ne more vštevati v osnovo za odmero denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.
nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu - invalid III. kategorije - nadomestilo za invalidnost
V skladu s 163. členom ZPIZ-1 pridobljene pravice na podlagi invalidnosti trajajo dokler traja stanje invalidnosti oziroma telesne okvare, na podlagi katere je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic določene s tem zakonom.
Tožniku (invalidu III. kategorije) ni bila samo priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto s polnim delovnim časom od 1. 1. 2011 dalje, temveč je tožena stranka tožniku tudi priznala pravico do nadomestila za invalidnost in tako realizirala samo dajatev iz priznane pravice do premestitve na drugo delovno mesto. S tem je odpadla pravna podlaga, da bi se tožniku še nadalje izplačevalo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu na podlagi priznane pravice do nadomestila plače za čas čakanja od 23. 10. 2006 dalje, in je tako tožena stranka z izpodbijano odločbo pravilno odločila, da se tožniku ustavi izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z dnem 27. 1. 2011, saj mu je z 28. 1. 2011 dalje toženka priznala pravico do nadomestila za invalidnost.
ZJU člen 24, 24/1, 147, 149, 149/1, 149/1-3, 149/3. ZDR člen 2, 2/1.
javni uslužbenci - premestitev
Tožena stranka je tožniku izdala sklep o premestitvi zaradi zagotovitve učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa po določbi tretjega odstavka 149. člena ZJU. Iz skope obrazložitve v izpodbijanem sklepu ni razvidno, da je premestitev potrebna, da se zagotovi učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, vendar zaradi te pomanjkljivosti sklep ni nezakonit, zato bi morala tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazati, da je bila premestitev res potrebna zaradi zagotovitve učinkovitega in smotrnega dela organa. Dokazno breme, da je bila premestitev potrebna, je ob tožnikovem zatrjevanju, da premestitev ni zakonita, na strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava (ugotovilo je, da sklepov ni mogoče preizkusiti, ker ni navedenih razlogov in dejanske podlage, ki so privedli do odločitve o premestitvi tožnika), predlaganih dokazov ni izvedlo, zato je napačen zaključek, da je nezakonitost premestitve dokazana.
ZJU kot lex specialis ne določa, da se pri odločanju o premestitvi zaradi delovnih potreb uporabljajo postopkovne določbe ZUP, zato velja ureditev, kot jo določa ZDR. Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se po določbi 11. člena ZDR smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Za področje civilnega prava pa se praviloma uporabljajo postopkovna pravila, ki so določena v ZPP.
Pravdni stranki sta sklenili poravnavo, s katero se je tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki vrnila prejeto štipendijo, če letnika ne bo uspešno zaključila in predložila ustreznega dokazila o vpisu v drugi letnik. Tožena stranka obveznosti, ki jih je prevzela po sklenjeni poravnavi ni izpolnila, kar pomeni, da je po določbi 190. člena OZ dolgovani znesek dolžna vrniti tožeči stranki.
Na obstoj utemeljenega suma pri uvedbi preiskave sodišče sklepa iz doslej znanih okoliščin, dokazov in podatkov, ki jih je predložil državni tožilec, ne more in ne sme pa posameznih dokazov v tej fazi kazenskega postopka ocenjevati in poglobljeno analizirati.
ZZVZZ člen 15. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 6, 6/2. ZDR člen 4, 9, 9/1. OZ člen 90, 90/1.
obvezno zdravstveno zavarovanje - podlaga za obvezno zavarovanje - oseba v delovnem razmerju - pogodba o zaposlitvi - ničnost - enoosebna družba - poslovodna oseba
Drugotožnik (poslovodja d.o.o.) je v postopku pri toženi stranki predložil pogodbo o zaposlitvi, ki jo je sklenil sam kot zakoniti zastopnik prvotožene stranke na strani delodajalca in kot fizična oseba (na strani delavca). Ker drugotožnik v času, ko je bila prvotožena stranka še enoosebna družba, del in nalog ni mogel opravljati po navodilih in pod nadzorom delodajalca, ki ga je kot edini družbenik in zastopnik družbe operativno predstavljal v isti osebi, ni bil podan bistveni pogoj, to je pravna podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi v smislu 4. člena in 1. odst. 9. člena ZDR. Takšna pogodba o zaposlitvi je nična, na ničnost pogodbe o zaposlitvi pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana stranka, torej tudi Zavod - tožena stranka (1. odst. 13. čl. ZDR).
Ker se šteje, da zaradi ničnosti, pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena, bi drugotožnik lahko dokazoval kvečjemu, da so v razmerju med tožečima strankama obstajali elementi delovnega razmerja (sklenitev pisne pogodbe o zaposlitvi po 4. odst. 15. čl. ZDR namreč ni pogoj za obstoj delovnega razmerja). V konkretnem primeru pa tožeči stranki nista niti dokazovali niti dokazali, da bi v obdobju, ko prvotožeča stranka ni bila več enoosebna družba, med tožečima strankama obstajali elementi delovnega razmerja. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje kot oseba v delovnem razmerju za vtoževano obdobje, ni utemeljen.