obnova postopka – obnovitveni razlog – nova dejstva in dokazi
Nova dejstva in novi dokazi so lahko vsebina obnovitvenega predloga le, če so ta dejstva oziroma dokazi obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze v pravnomočno končanem postopku (praviloma do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo). Dejstva in dokazi so torej morali v času sojenja že obstajati, kar pa za listine, na katere se sklicuje tožena stranka v predlogu za obnovo, ne velja.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0005699
ZKP člen 355, 355/2, 371, 371/1-11.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – konkretizacija pritožbenih navedb
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je oškodovanka spremembe v službi težko prenašala in je imela občutek, da je na delovnem mestu trpinčena, zaradi česar se je že leta 2008 obrnila na Zvezo svobodnih sindikatov. Oškodovankin občutek pa ni ustrezal realnosti kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, kar dokazujejo tudi oškodovankina ravnanja po tem, ko obdolženka ni bila več direktorica Občinske uprave, to je ravnanja po 15.10.2010, kot je obrazloženo v točki 9 izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da oškodovankin (subjektivni) občutek, da se nad njo izvaja psihično nasilje, oziroma občutek ponižanja in neenakopravnega obravnavanja ni v vzročni zvezi z obdolženkinim ravnanjem. Kot je obrazložilo sodišče v izpodbijani sodbi je bil obdolženkin način vodenja sicer res avtokratski, brez posluha za podrejene in celo brezobziren, vendar je bila taka do vseh in še posebej pomembno je, da je bila taka tudi do sebe kot je večkrat citirano tudi v pritožbi.
starostna pokojnina - sorazmerni del - srbski nosilec zavarovanja - prispevki za socialno varnost
Tožnik je bil v delovnem razmerju pri slovenskem podjetju, delo pa je opravljal v Srbiji, kar pomeni, da so se morali prispevki za socialno zavarovanje zanj plačevati zavodu za socialno zavarovanje, kjer je delo dejansko opravljal in to je na območju Republike Srbije. Dejstvo, da so se prispevki za socialno zavarovanje plačevali v kraju dejanskega opravljanja dela, pomeni, da se šteje, da je tožnik sporno obdobje dopolnil v zavarovanju pri srbskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožnik tako pri toženi stranki nima zavarovanja, zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu za sporno obdobje prizna sorazmerni del starostne pokojnine, ni utemeljen.
Vse bančne garancije niso neakcesorne narave. Osnovna oblika posla, urejena v 1083. členu ZOR, je od temeljnega posla odvisna – akcesorna. Neodvisno bančno garancijo pa ZOR ureja v 1087. členu kot garancijo “brez ugovora“ ali “na prvi poziv“. Izdajatelj bančne garancije torej lahko izda neodvisno ali odvisno bančno garancijo.
V skladu z določbo drugega odstavka 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za zavarovane in prednostne terjatve ter izločitvene pravice.
OZ člen 13, 13/2, 349, 355, 355/1, 355/1-6. SPZ člen 118, 118/4. SZ-1 člen 2, 2/5.
zastaranje terjatev iz naslova stroškov upravljanja in obratovanja poslovnega prostora - terjatev, ki izvira iz gospodarske pogodbe - triletni zastaralni rok - trditveno in dokazno breme - aktivna legitimacija upravnika
V konkretnem primeru ne gre za večstanovanjsko hišo, pač pa za poslovno stavbo, v kateri so poslovni prostori, kar med strankama v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno. Enoletnega zastaralnega roka ni mogoče po analogiji širiti na druge, četudi primerljive primere, saj je institut zastaranja tako pomemben, da morajo biti pravila o zastaranju kar se da določna, da lahko pravni subjekti vnaprej predvidijo, kdaj in po preteku koliko časa preneha njihova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti oziroma se civilnopravna obveznost spremeni v naturalno.
V obravnavani zadevi ni bilo sporno, da uveljavljana terjatev izvira iz pogodbenega razmerja med tožečo stranko kot upravnikom in toženo stranko kot etažnim lastnikom poslovnega prostora. Prav tako ni nobenega dvoma o tem, da sta obe pravdni stranki gospodarska subjekta, saj sta obe družbi z omejeno odgovornostjo. Terjatev, ki jo tožeča stranka v tem sporu uveljavlja, tedaj izvira iz gospodarske pogodbe v smislu drugega odstavka 13. člena OZ. Za tovrstne terjatve pa 349. člen OZ določa triletni zastaralni rok.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37, 37/1, 37/2. ZPIZ-1 člen 36. ZDSS-1 člen 70, 70/1.
starostna pokojnina - sorazmerni del - tuj nosilec zavarovanja - sporazum z Bosno - zavrženje tožbe
Ob dejstvu, da je bila prevedba invalidske pokojnine, priznane pri bosansko-hercegovskem nosilcu zavarovanja v letu 1994, pri slovenskem nosilcu zavarovanja z odločbo pravnomočno zavrnjena, ostane v skladu z 2. odst. 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino izplačevanje invalidske pokojnine v celoti nadaljnja obveznost pogodbenice, ki je dajatev priznala. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb in priznanje sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine ni utemeljen.
Tožnica v tem sporu zahteva ugotovitev, da se v pokojninsko osnovo vštevajo plače oz. nadomestila plače za določeno obdobje. Tožnica nima pravnega interesa za vodenje socialnega spora, saj sploh ne gre za uveljavljanje katere od pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. O pravici do starostne pokojnine in o njeni višini je bilo odločeno z odločbo, pokojnina pa je bila odmerjena od pokojninske osnove, oblikovane na podlagi povprečja plač in nadomestil iz določenega časovnega obdobja. V kolikor bi tožnica štela, da je bila starostna pokojnina odmerjena od nepravilne pokojninske osnove, bi lahko vložila pritožbo v upravnem postopku ter nato zoper dokončno odločbo sprožila še socialni spor. Ker tega ni storila, višine starostne pokojnine, ki je odmerjena v dokončni in pravnomočni odločbi, z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom za vštetje plač za določeno obdobje v pokojninsko osnovo ni mogoče spremeniti. Z vodenjem predmetnega spora si torej pravnega položaja ne more izboljšati, zato je njeno tožbo, v skladu z 274. čl. ZPP, potrebno zavreči.
Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o novinarskem delu. Potem ko je bil s strani odgovorne urednice obveščen, da njegova pogodba ne bo podaljšana, je po elektronski pošti toženi stranki poslal dopis. V dopisu je tožnik toženi stranki predlagal, da se z njim sklene pogodba o zaposlitvi, in sicer najprej za določen, nato pa za nedoločen čas. Elektronsko sporočilo, ki ga je tožnik posredoval toženi stranki je mogoče šteti kot pisno zahtevo za odpravo kršitev. Iz dopisa je namreč jasno razvidno, katero kršitev tožnik uveljavlja (prekinitev dotedanjega sodelovanja) in da zahteva sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Potrebno je tudi upoštevati, da je tožnik dopis sestavil sam kot laik in brez strokovne pomoči pravnega strokovnjaka. Tožnik je zato s tem, ko je poslal navedeni dopis toženi stranki, izpolnil procesno predpostavko za sodno varstvo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0005696
ZKP člen 26, 26/1, 32, 38, 38/2. KZ člen 19, 19/1.
spor o pristojnosti – krajevna pristojnost – kraj storitve kaznivega dejanja – prenos krajevne pristojnosti po uradni dolžnosti – združitev kazenskih postopkov
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za sojenje v obravnavani zadevi pristojno Okrajno sodišče v Kopru. Slednje ima sicer prav, da je kaznivo dejanje storjeno na kraju, na katerem je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica (19. člen KZ-1), nima pa prav, da so prepovedane posledice obravnavanih kaznivih dejanj nastale v P.. Za ugotovitev kraja storitve je odločilen opis kaznivega dejanja v obtožnem aktu oškodovanca kot tožilca. Ta v opisu kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin in posebnega ponarejanja listin navaja, da sta družba D. d.o.o. in I.V. v prostorih družbe v K. v seznam lastnikov stavbe O., kot etažne lastnike vpisala osebe, ki to niso bile. Izhajajoč iz opisa je kraj storitve K. in ne P., kjer se v smislu zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja ni zgodilo nič relevantnega.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – nezakoniti dokazi – dokazi, pridobljeni v inšpekcijskih oziroma prekrškovnih postopkih - privilegij zoper samoobtožbo – konkretizacija pritožbenih navedb – priča v kazenskem postopku – nasprotje med izrekom in razlogi sodbe
Res je, da mora sodišče tudi po uradni dolžnosti preizkusiti, ali so pridobljeni dokazi oziroma dokazi na katere bo oprlo sodbo zakoniti oziroma dovoljeni, enako mora ravnati pritožbeno sodišče, ko preizkuša sodbo v smeri, ali je podana kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar to pritožnika, ki nedovoljenost oziroma nezakonitost dokazov uveljavlja šele v pritožbenem postopku, ne odvezuje, da konkretizirano navede razloge, zakaj je izveden dokaz nedovoljen ter v katerem delu se izpodbijana sodba opira na tak dokaz. Pritožbeno sodišče v izvedenih dokazih, tudi tistih, ki jih izpostavlja pritožnik, ni našlo izjave obdolženca, ki bi bila podlaga ugotovitvam v predhodnih inšpekcijskih oziroma prekrškovnih postopkih oziroma posledica njegove pojasnjevalne dolžnosti v teh postopkih, nasprotno, iz izpostavljenih dokazov izhaja, da so inšpektorji pridobivali listinske dokaze in izjave posameznih oseb, ki so v obravnavani zadevi nastopile tudi kot priče, neodvisno od ravnanja obdolženca (kot stranke) v teh postopkih. Obravnavani kazenski postopek se tudi še ni začel v času, ko je bil v teku (in končan) inšpekcijski postopek oziroma postopek o prekršku, zato so inšpektorji opravljali pooblastila iz svoje pristojnosti in od obdolženca niso zbirali obvestil ter obdolženec v tistem času ni imel položaja osumljenca storitve kaznivega dejanja. Stališče pritožnika, da inšpektorji ne bi smeli biti zaslišani kot priče (sklicujoč se na analogijo iz 4. točke prvega odstavka 39. člena ZKP), je napačno. Kdo ne sme biti zaslišan kot priča določa 235. člen ZKP.
ZPIZ-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/7, 110/7-2, 421, 421/2.
vdovska pokojnina - izpolnjevanje pogojev - starost - starostna meja za pridobitev pravice do vdovske pokojnine - vdova
Tožena stranka tožnici upravičeno ni priznala pravice do vdovske pokojnine, saj tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 110. člena ZPIZ-1, ker je na dan smrti zavarovanca uživalca starostne pokojnine dopolnila 44 let, zakon pa zahteva dopolnitev 45 let.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – JAVNI RAZPISI
VSL0076826
OZ člen 247.
pogodbena kazen - zamuda pri dobavi - vzrok za zamudo - javni razpis - sklenitvena faza pogodbe
Potem ko je bila tožena stranka izbrana na javnem razpisu, in je po pozivu tožeče stranke dne 16. 12. 2008 sklenila pogodbo z jasno opredeljenim rokom izpolnitve, kakor tudi z določeno sankcijo v obliki pogodbene kazni zaradi zamude, se tožena stranka ne more več uspešno sklicevati na razloge, ki naj bi obstajali v času pred samo sklenitvijo pogodbe. Morebitne objektivne okoliščine, ki naj bi oteževale izpolnitev pogodbe v pogodbeno dogovorjenem roku zato gredo v breme same tožene stranke, ki je kljub temu s podpisom pogodbe prevzela takšno pogodbeno zavezo.
družinska pokojnina - zavrženje nove zahteve - pravnomočna odločba - nova zahteva - otrok - popolna nezmožnost za delo
Že v prejšnjem, pravnomočno končanem predsodnem upravnem postopku, ni bilo dokazano, da bi pri tožniku zaradi Fabryeve bolezni do materine smrti, ko je dopolnil že 31 let starosti, bila podana popolna nezmožnost za delo, ki je eden od bistvenih pogojev za pravico do družinske pokojnine na strani zavarovanega družinskega člana. Za popolno nezmožnost za delo pri otrocih, kot zavarovanih družinskih članih namreč glede na 121. člen ZPIZ-1 šteje nezmožnost za samostojno življenje in delo. Ob razpoložljivi medicinski in drugi listinski dokumentaciji v upravnem spisu je zato dovolj podlage za zaključek, da je v obravnavanem primeru izpolnjen dejanski stan iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP-a, na podlagi katerega je bila v obravnavanem predsodnem postopku tožnikova nova zahteva za priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojni materi z izpodbijanima upravnima aktoma zakonito zavržena.
V obravnavani zadevi gre za ti. verzijsko terjatev v zvezi s preplačili invalidnine za telesno okvaro. Po 1. odst. 190. člena OZ v zvezi s 1. odst. 275. člena citiranega ZIPZ-1 mora pridobitelj ob prehodu premoženja, ki nima pravne podlage, to vrniti, če je mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Takšno dejansko stanje je podano tudi v konkretnem primeru. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da ni dolžna vrniti preplačila, ni utemeljen.
Glede na okoliščine konkretnega primera ni mogoče šteti, da bi tožena stranka vedoma plačala nekaj, kar ni bila dolžna, četudi je to storila pomotoma ali pri tem ni bila dovolj skrbna.
ZPIZ-1 člen 143, 144, 144/1, 144/1-1. ZPP člen 213.
invalidnina - telesna okvara - seznam - izvedenec
Specialistka nevrologinja je podala izvid in mnenje v okviru katerega je tožnikovo telesno okvaro v posledici ishemične možganske kapi v malih možganih opredelila v višini 30 %. ZPIZ-1 v 1. alineji prvega odstavka 144. člena za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro v primeru, ko gre za posledice bolezni zahteva najmanj 50 % telesno okvaro, zato tožnik za ugotovljeno 30 % telesno okvaro, ki je nastala zaradi posledic bolezni, ni upravičen do invalidnine za telesno okvaro.
ZPIZVZ člen 2, 2/1, 2/1-4, 6. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPIZ-1 člen 5, 12, 249.
predčasna pokojnina - vojaška predčasna pokojnina - starostna pokojnina - bivši vojaški zavarovanec - zagotavljanje pravic, pridobljenih na podlagi odločb, izdanih po vojaških predpisih
V tožničinem primeru je šlo za pravnomočno odločbo o priznanju pravice do predčasne starostne pokojnine po ZPIZVZ. Ker je bilo o tožničini pokojnini že pravnomočno odločeno, ponovnega postopka in odmere pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, ki ureja zagotavljanje pravic, pridobljenih na podlagi odločb, izdanih po vojaških predpisih, na podlagi vložene zahteve, ni mogoče začeti oziroma jo je potrebno v skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP zavreči.
ZGD-1 člen 501, 501/2. ------------- Op. št. (1): tako dr. Bojan Zabel, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah 3. knjiga, stran 147 - 148, GV Založba, Ljubljana 2007. Op. št. (2): ibid.
sodni izstop družbenika - pogoji za izstop
Sodni izstop je po citirani določbi drugega odstavka 501. člena ZGD-1 mogoč le, kadar obstajajo za to utemeljeni razlogi, ki jih zakon našteva le primeroma. Našteti primeri kažejo na nezakonito in nepošteno ravnanje drugih družbenikov in na njihovo krivdo, kar pa ni nujen pogoj. Utemeljen razlog je tako npr. tudi, da med družbeniki ne glede na krivdo kogarkoli obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo takega sodelovanja, kot je nujno po pogodbi. Posplošeno rečeno, je mogoče za utemeljen razlog za izstop šteti vsa tista dejstva, zaradi katerih ni mogoče pričakovati, da bi kdo še vztrajal kot družbenik, ker mu tako stanje (lahko) prinaša nesorazmerna bremena ali škodo in kolikor dejstvo ne spada med normalna komercialna tveganja, kot je npr. grozeča gospodarska kriza.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPIZ-1 člen 12, 249. ZDSS-1 člen 63.
vdovska pokojnina - ponovna zahteva - predsodni postopek - zavrženje zahteve - predhoden preizkus
Tožena stranka je ob predhodnem preizkusu vloge pravilno zavrgla tožničino ponovno zahtevo za uveljavitev vdovske pokojnine, ker se je o isti upravni zadevi - pravici do vdovske pokojnine - že vodil sodni postopek. V času izdaje izpodbijanih odločb, katerih pravilnost in zakonitost se na podlagi 63. člena ZDSS-1 presoja v tem sporu, postopek po prvotni zahtevi še ni bil pravnomočno končan, saj se je sodni postopek o isti upravni zadevi še vodil. To pa predstavlja oviro za vsebinsko odločanje o ponovni tožničini zahtevi v predsodnem postopku.
izbris tožeče stranke med pritožbenim postopkom – pozneje najdeno premoženje izbrisane družbe – zavrženje pritožbe
Terjatev (ali druga premoženjska pravica), ki jo je izbrisana pravna oseba (kot upnik) uveljavljala v sodnem postopku, in ki do njenega izbrisa še ni bil končan, ima značilnost najdenega premoženja izbrisane pravne osebe.
Ker v enomesečnem roku po objavi poziva upnikom nihče izmed njih ni vložil predloga za začetek stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem izbrisane družbe, je pritožbo tožeče stranke treba zavreči.
ZPIZ-1 člen 67. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 21, 37, 37/1.
starostna pokojnina - sorazmerni del - sporazum z Bosno - pravica do sorazmernega dela pokojnine po mednarodnem sporazumu - mednarodni sporazum o socialni varnosti
Glede na to, da je bila tožniku v BiH priznana in odmerjena invalidska pokojnina tudi na podlagi slovenske dobe in da je toženec na dan veljavnosti Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino že ugotavljal pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, na podlagi zahteve, vložene za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine po uradni dolžnosti v skladu s 37. členom Sporazuma, teh pogojev pa tožnik, to je pogoja 67. člena ZPIZ-1, ni izpolnjeval in je bilo o sorazmernem delu invalidske pokojnine tudi že pravnomočno odločeno, tožbeni zahtevek za priznanja pravice do sorazmernega dela pokojnine, ni utemeljen.
Če je na podlagi 20. in 22. člena Sporazuma zavarovancu priznana pravica do pokojnine na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri nosilcih zavarovanj obeh podpisnic sporazuma, pri posameznem nosilcu zavarovanja na podlagi iste zavarovalne dobe zavarovanec ne more zahtevati priznanja drugačne pokojnine. Le če obstaja po zakonodaji ene od podpisnic pravica do dajatve (pokojnine) brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec zavarovanja pri tej podpisnici zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji (21. člen Sporazuma). V tem sporu ne gre za tak primer, saj je bila tožniku pri nosilcu zavarovanja v BiH priznana invalidska pokojnina na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja in posledično ne izpolnjuje pogoja iz 21. člena Sporazuma za priznanje samostojne dajatve oziroma starostne pokojnine. Zato tožnik pri tožencu na podlagi iste zavarovalne dobe ne bi mogel uveljaviti samostojne starostne pokojnine, tudi če bi bilo o njegovi invalidski pokojnini odločeno v času veljavnosti Sporazuma.