Glede na besedilo 2. stavka 2. odstavka 399. člena ZGD-1 lahko delničar zahteva le spremembo izpodbijanega sklepa. Glede vsega preostalega veljajo določbe o izpodbijanju sklepov skupščine delniške družbe.
ZFPPIPP člen 11, 14, 271, 271/1, 271/2, 272, 272/1, 272/2.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika – verižna kompenzacija – večstranski pobot – objektivni element – subjektivni element – tožbeni zahtevek
Sklenitev dvostranske odplačne pogodbe (prodajna pogodba) ne more povzročiti posledice iz 1. alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP (zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika), marveč lahko to posledico povzroči šele razpolagalni pravni posel (zemljiškoknjižno dovolilo), ki ga je stečajni dolžnik opravil zaradi izpolnitve svoje obveznosti na podlagi dvostranske pogodbe. Zato je treba z izpodbojnim zahtevkom v takšnem primeru zahtevati samo razveljavitev učinkov razpolagalnega pravnega posla. Tudi kasnejše kompenzacije, s katerimi so se zgolj na pravno formalen način zapirale medsebojne obveznosti pravdnih strank, niso povzročile zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, zato ni bilo potrebno zahtevati razveljavitve učinkov tudi v tem delu.
denarna socialna pomoč - prepoved reformacije in peus - izjeme
Bistvo načela prepovedi spremembe odločbe v škodo pritožnika je v tem, da mu v polni meri omogoča uporabo v 25. členu Ustave RS zagotovljene pravice do pritožbe proti odločbam državnih in drugih organov, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. To pravico pa bo mogel izkoristiti le v primeru, ko jo bo lahko vložil brez tehtanja in strahu, da se bo z vložitvijo pritožbe njegov položaj poslabšal. Zaradi tega je treba vse izjeme od tega pravila razlagati restriktivno. Presoji o tem, kako uravnotežiti na eni strani strankino popolno pravico do pritožbe, na drugi strani pa varstvo javne koristi, je opravil zakonodajalec s tem, ko je določil pogoje za odstop od prepovedi odločitve v škodo pritožnika (dopustno prekoračitev prepovedi reformacije in peus ureja ZUP v čl. 253/2). Že iz tega razloga toženec ni ravnal prav, ko je mimo pogojev iz drugega odstavka 253. člena ZUP odločil v škodo tožnice, s tem da je ob reševanju pritožbe tožnice na višino dodeljene socialne pomoči odpravil odločbo Centra za socialno delo in tožnici naložil, da prejeto socialno pomoč vrne.
prevoznik - lastnik prevoznega sredstva - zaposleni
Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji trdila in dokazovala, da je bil v konkretnem primeru toženec prevoznik (za prevoznika se šteje tisti, ki se ukvarja s prevozom kot svojo redno dejavnostjo - drugi odstavek 666. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Toženec je bil dejanski izvajalec prevoza (nesporno dejstvo) in se zato šteje (upoštevaje, da ni dokazal, da ni lastnik prevoznega sredstva oz. da ni imel registrirane dejavnosti v obliki samostojnega podjetnika), da je bil v konkretnem primeru prevoznik.
izvršba na denarno terjatev - rubež in prenos - terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika - izjava dolžnikovega dolžnika
Razčiščevanju vprašanja o obstoju zarubljene (in prenesene) terjatve je namenjeno tudi določilo 111. člena ZIZ, vendar pa pritožnik v zvezi s tem določilom spregleda, da sodišče lahko zahteva izjavo dolžnikovega dolžnika o zarubljeni terjatvi le na upnikov predlog.
zastopanje – pooblastilo – načelo vestnosti in poštenja – varstvo dobre vere tretjega
Če je tožena stranka prenašala (tolerirala), da so njeni uslužbenci podpisovali dobavnice in s tem prevzemali blago, čeprav za kaj takšnega niso imeli izrecnega pooblastila, potem je treba ravnati s toženo stranko na temelju načela vestnosti in poštenja, kot da je dala pooblastilo. Razlog za to je varstvo dobre vere tretjega, ki stopa v stik z osebo, ki nastopa, kot da je pooblaščenec, če tretji ne ve, in ne more vedeti za prekoračitev pooblastila.
Da je treba s toženo stranko ravnati tako, kot da je dala pooblastilo velja le, če tudi na strani tožeče stranke ni bilo okoliščin, zaradi katerih bi lahko sama tožeča stranka posumila v to, da uslužbenci tožene stranke nimajo pooblastila. Nadaljnja predpostavka za prej opisano pravno posledico je bodisi, da je tožena stranka takšno ravnanje svojih uslužbencev poznala, in ga je prenašala (tolerirala), bodisi ni poznala, pa bi ga bila pri dolžni skrbnosti lahko spoznala in preprečila.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/2, 50, 50/1, 50/1-1, 51, 51/1, 51/1-2, 51/1-3.
sklep o izvedenini - izvedenec - nagrada - izvedensko mnenje - osebni pregled - zahtevno mnenje
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih v 51. členu določa štiri razpone nagrad za pisni izvid in mnenje: za manj zahtevno, za zahtevno, za zelo zahtevno in za izjemno zahtevno. Za zelo zahtevna mnenja gre takrat, ko je zadana naloga izvedencu tako zahtevna, da zahteva dodaten poglobljen študij, obsežne analize in preiskave. Zahtevnost obravnavanega mnenja, ki ga je treba ocenjevati v objektivnem smislu, glede na težo, kompleksnost in zapletenost strokovnih vprašanj ne odstopa od povprečja. Glede na kriterije iz četrtega odstavka 47. člena Pravilnika ter glede na vsebino izvedenskega mnenja je izvedencu potrebno priznati nagrado na podlagi druge točke prvega odstavka 51. člena Pravilnika, to je za pisno izdelavo zahtevnega mnenja.
Po oceni izvedenca je bil osebni pregled tožnika sicer potreben, vendar pa iz vsebine izvedenskega mnenja in stroškovnika izvedenca ne izhaja, da bi pregled tožnika odstopal od običajnih pregledov v podobnih primerih, oziroma da je trajal več kot eno uro. Zato je potrebno na podlagi prve točke prvega odstavka 50. člena Pravilnika izvedencu priznati nagrado za manj zahteven pregled v trajanju do 1 ure.
obnova kazenskega postopka - zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka - nova dejstva in novi dokazi kot obnovitveni razlog - izvedensko mnenje - nova priča
Preizkus, ki ga mora sodišče opraviti po prejemu zahteve za obnovo je dvojen. Preizkuša se, ali so zatrjevana dejstva in dokazi novote ter ali so primerne/sposobne povzročiti za obsojenca dejansko ali pravno ugodnejšo odločitev od tiste, za katero je bila zahteva vložena. V prvem delu je izhodišče seznanjenost sodišča s posameznim dejstvom in dokazom, v drugem njegova spoznavna moč ali kvaliteta
ZFPPIPP člen 56, 59, 59/2, 59/3, 271, 296, 296/1, 296/2.
prijava pogojne ločitvene pravice - prerekana ločitvena pravica - prekluzije prijave ločitvene pravice - objektivne meje pravnomočnosti preizkusa terjatve - vložitev izpodbojne tožbe - premoženje, ki ni vključeno v stečajno maso
Od upnika ni mogoče terjati, da mora zaradi zaščite svojih pravic vnaprej prijavljati kot pogojne terjatve za primer, ko bo zastavljeno premoženje prešlo v sfero stečajnega dolžnika Upnika torej ne morejo doleteti sankcije prekluzije prijave terjatve oziroma ločitvene pravice, v kolikor bo to upravičenje uveljavljal šele po tem, ko bo zastavljeno premoženje prešlo v sfero stečajnega dolžnika.
Objektivne meje pravnomočnosti odločitve o preizkusu terjatev so vezane na dejansko stanje v času preizkusa terjatev. Dejanskega okvirja, ki je bil podlaga preizkusa terjatve, ki jo je prijavil pritožnik po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, še ni spremenila zgolj vložena izpodbojna tožba s strani stečajne upraviteljice zoper tretjega. Vložitev izpodbojne tožbe predstavlja zgolj procesni akt, s katerim se uveljavlja materialnopravno upravičenje v korist stečajne mase. To upravičenje pa je obstajalo že ob začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, torej tudi v času prvega preizkusa prijavljene ločitvene pravice. Z vidika položaja pritožnika pa se bo dejanski položaj spremenil v kolikor bo premoženje, na katerem naj bi imel ločitveno pravico, tudi dejansko vrnjeno v stečajno maso.
Pri tožniku ni izkazana takšna prizadetost njegovega zdravstvenega stanja, ki bi v smislu definicije invalidnosti pogojevala razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic iz obveznega in pokojninskega zavarovanja. Zato tožbeni zahtevek, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, ni utemeljen.
invalidnost - invalid III. kategorije - pravica do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem delovnem mestu - pravica do premestitve - pravdni stroški
Pravica do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem delovnem mestu po 93. členu ZPIZ-1, ki je bila tožniku (invalidu III. kategorije) priznana, je pravica do dela na drugem delovnem mestu in ne pravica do premestitve. Pravica do premestitve je pravica, ki gre zavarovancem po 91. členu ZPIZ-1 v primeru, ko so zmožni delo opravljati v polnem delovnem času na drugem delu. Iz navedenega razloga je potrebno besedno zvezo „prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami“ spremeniti tako, da se tožniku prizna „pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami“.
ZPIZ-1 člen 280, 280/1, 282, 282/3. ZGas člen 5, 5/1,5/1-4,14.a.
obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - zavarovalna doba s povečanjem - poklicni gasilci - direktor - javni zavod
Med pristojnostmi direktorja javnega zavoda (za zaščito in požarno reševanje) ni neposrednih operativnih funkcij pri izvajanju operativnih nalog gasilstva, zato ni mogoče ugotoviti, da gre pri direktorju tožeče stranke za takšno delovno mesto, na katerem bi se vključil v obvezno dodatno zavarovanje. Pri direktorju tudi ne gre za operativno izvajanje operativnih nalog poklicnega gasilca v polnem delovnem času, pač pa gre za izdajanje nalogov, odredb kot formalne podlage za izvajanje akcij in le občasno ter v izjemnih primerih zgolj za navzočnost na samem kraju. Delo direktorja tudi ne predstavlja dela v težkih in zdravju škodljivih razmerah, neposredno ob virih škodljivih vplivov v nepretrganem delovnem procesu v smislu 280. člena ZPIZ-1. Ne gre za tako delovno mesto, na katerem kljub izpolnjevanju vseh možnih ukrepov za zagotavljanje varnega dela ne bi bilo možno odpraviti znatnejših škodljivih vplivov na zdravju in delovni zmožnosti, pri čemer odgovornost delovnega mesta, ne glede na njeno stopnjo, na takšno opredelitev nima nobenega vpliva. Zato tožbeni zahtevek tožeče stranke (javnega zavoda), da se v zapisniku ZPIZ Slovenije ugotovi, da tudi delovno mesto direktor javnega zavoda izpolnjuje pogoje za štetje zavarovalne dobe s povečanjem, ni utemeljen.
ZPIZ-1 v 2. odstavku 15. člena določa, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. V predmetni zadevi je izpolnjen dejanski stan po navedeni določbi, kajti tožnik v spornem obdobju ni bil zavarovan na drugi podlagi, razen tega pa je bil družbenik in hkrati tudi poslovodna oseba v tej družbi.
nezakonito postopanje sodišča - pretrganje vzročne zveze - bodoča škoda – izguba zavarovanja
Zgolj zaradi izgube zavarovanja še ni mogoče sklepati na nastalo škodo v višini terjatve, ki je bila predmet zavarovanja. Takšno zmanjšanje premoženja tožeče stranke bi nastopilo šele, v kolikor tožeča stranka ne bi imela nobene možnosti za poplačilo od samega glavnega dolžnika ali iz drugih zavarovanj za to isto terjatev.
preživljanje otrok - znižanje preživnine - spremenjene potrebe upravičenca
Pravni standard primerne preživnine pomeni, da mora sodišče potrebe otroka ugotavljati v vsakem konkretnem primeru posebej. Otrokova korist namreč terja, da se preživnina odmeri glede na potrebe (konkretnega) otroka, ki zahteva preživljanje, in ne na neke povprečne potrebe otroka njegove starosti.
obvezno zdravstveno zavarovanje - denarna socialna pomoč
Denarna socialna pomoč je namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati in se jim s tem zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. V sporu je bilo potrebno odgovoriti na vprašanje, ali si tožnica lahko s svojimi prejemki, ne glede na vir, zagotovi oziroma ima sredstva za preživetje sebe oziroma svoje družine. Ker se odškodnina za gmotno škodo v obliki izgubljenega zaslužka, ki jo je tožnica dobila kot enkratno izplačilo skupaj z zapadlo mesečno rento, všteva v premoženje, ki se upoštevajo pri dodeljevanju denarne socialne pomoči, tožnica do denarne socialne pomoči ni upravičena, ker njen dohodek presega minimalni dohodek družine.
Ker se pravica do upravičenosti do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev veže na pravico do denarne socialne pomoči, do katere tožnica ni upravičena, ta tudi ni upravičena do vtoževanih pravic (po 29. členu ZUPJS ima pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev zavarovanec in po njih zavarovani družinski član na podlagi upravičenja do denarne socialne pomoči oziroma v skladu s 30. členom ZUPJS so državljani Republike Slovenije upravičeni do kritja prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, če so upravičeni do denarne socialne pomoči ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči).