Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/2, 50, 50/1, 50/1-1, 51, 51/1, 51/1-2, 51/1-3.
sklep o izvedenini - izvedenec - nagrada - izvedensko mnenje - osebni pregled - zahtevno mnenje
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih v 51. členu določa štiri razpone nagrad za pisni izvid in mnenje: za manj zahtevno, za zahtevno, za zelo zahtevno in za izjemno zahtevno. Za zelo zahtevna mnenja gre takrat, ko je zadana naloga izvedencu tako zahtevna, da zahteva dodaten poglobljen študij, obsežne analize in preiskave. Zahtevnost obravnavanega mnenja, ki ga je treba ocenjevati v objektivnem smislu, glede na težo, kompleksnost in zapletenost strokovnih vprašanj ne odstopa od povprečja. Glede na kriterije iz četrtega odstavka 47. člena Pravilnika ter glede na vsebino izvedenskega mnenja je izvedencu potrebno priznati nagrado na podlagi druge točke prvega odstavka 51. člena Pravilnika, to je za pisno izdelavo zahtevnega mnenja.
Po oceni izvedenca je bil osebni pregled tožnika sicer potreben, vendar pa iz vsebine izvedenskega mnenja in stroškovnika izvedenca ne izhaja, da bi pregled tožnika odstopal od običajnih pregledov v podobnih primerih, oziroma da je trajal več kot eno uro. Zato je potrebno na podlagi prve točke prvega odstavka 50. člena Pravilnika izvedencu priznati nagrado za manj zahteven pregled v trajanju do 1 ure.
Pravnega položaja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je plačal stroške zdravljenja svojega zavarovanca, do tistega, ki je za škodo, ki jo je utrpel zavarovanec, odgovoren, ne urejajo splošne določbe o nepogodbeni odškodninski odgovornosti, temveč specialne določbe ZZVZZ. Ta v 86. členu ureja povrnitev škode, ki so jo poškodovancu (zavarovancu) namenoma ali iz malomarnosti povzročili tretji, v 87. členu pa povrnitev škode iz naslova poškodb zavarovancev, do katerih je prišlo zaradi tega, ker je delodajalec kršil ukrepe varstva pri delu in druge ukrepe, predpisane ali odrejene za varnost ljudi. Če torej niso izpolnjeni pogoji iz 86. in 87. člena ZZVZZ tudi ni mogoče govoriti o odškodninski odgovornosti (manjka predpostavka pravno priznane škode).
Škoda, ki je rezultat prispevka zavarovanca, ni pravno priznana škoda, in do povrnitve stroškov, ki so posledica ravnanja zavarovanca, Zavod ni upravičen. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve le tistih stroškov, ki so v vzročni zvezi z ravnanji obeh toženih strank, ne pa tudi z ravnanjem svojega zavarovanca. Do enakega rezultata pridemo tudi, če upoštevamo, da Zavod v razmerju do toženih strank s plačilom stroškov zdravljenja vstopi v položaj svojega zavarovanca. Zavarovanec pa ne bi mogel zahtevati odškodnine za škodo, ki je posledica njegovega ravnanja.
obvezno zdravstveno zavarovanje - denarna socialna pomoč
Denarna socialna pomoč je namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati in se jim s tem zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. V sporu je bilo potrebno odgovoriti na vprašanje, ali si tožnica lahko s svojimi prejemki, ne glede na vir, zagotovi oziroma ima sredstva za preživetje sebe oziroma svoje družine. Ker se odškodnina za gmotno škodo v obliki izgubljenega zaslužka, ki jo je tožnica dobila kot enkratno izplačilo skupaj z zapadlo mesečno rento, všteva v premoženje, ki se upoštevajo pri dodeljevanju denarne socialne pomoči, tožnica do denarne socialne pomoči ni upravičena, ker njen dohodek presega minimalni dohodek družine.
Ker se pravica do upravičenosti do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev veže na pravico do denarne socialne pomoči, do katere tožnica ni upravičena, ta tudi ni upravičena do vtoževanih pravic (po 29. členu ZUPJS ima pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev zavarovanec in po njih zavarovani družinski član na podlagi upravičenja do denarne socialne pomoči oziroma v skladu s 30. členom ZUPJS so državljani Republike Slovenije upravičeni do kritja prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, če so upravičeni do denarne socialne pomoči ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči).
odgovornost vzdrževalca cest - skrb za varen promet - merilo skrajne služnosti - skrb za pešce - led na pločniku
Zavarovanec toženke mora kot vzdrževalec ceste vzdrževati tako, da je na njih mogoč promet, za katerega so namenjene, ter na način in pod pogoji, ki jih določa zakon. Skrb za varen promet predvideva tudi skrb za pešce, ki so najmanj zavarovani udeleženci v prometu, in zahteva tudi preventivne ukrepe. Vse te obveznosti vzdrževalca cest so določene v zakonu, zato sodišče ne more upoštevati sklicevanja na pogodbo.
ZPIZ-1 v 2. odstavku 15. člena določa, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. V predmetni zadevi je izpolnjen dejanski stan po navedeni določbi, kajti tožnik v spornem obdobju ni bil zavarovan na drugi podlagi, razen tega pa je bil družbenik in hkrati tudi poslovodna oseba v tej družbi.
ZPSV člen 4. ZPIZ-1 člen 208, 208/8, 209, 209/1, 209/1-2, 209/6, 266, 266/5. URS člen 74.
znižanje zavarovalne osnove - samozaposlena oseba - prispevki za socialno varnost - pravica do svobodne gospodarske pobude - samostojni podjetnik
Na podlagi drugega odstavka 8. člena Sklepa o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalnih osnov za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje se le izjemoma, kadar odhodki dolgoročno znatno presegajo prihodke, in ob presoji pričakovanih poslovnih izidov, narave dejavnosti ter drugih okoliščin ni pričakovati izboljšanja poslovanja, zniža zavarovalna osnova za več kot eno stopnjo, vendar največ do zneska bruto najnižje pokojninske osnove oziroma do zneska iz 2. alinee prvega odstavka 209. člena ZPIZ-1 (60 % povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova). Največ pomeni, da se lahko zavarovalna osnova zniža tudi za manj, torej (praviloma) le za eno stopnjo, kot določa prvi odstavek 8. člena Sklepa. Ker v obravnavanem primeru pogoji za znižanje zavarovalne osnove za več kot eno stopnjo niso izpolnjeni, saj v letu 2009 tožnikovi odhodki dolgoročno niso presegali prihodkov najmanj za znesek razlike med prispevki 4. in 2. zavarovalnega razreda, je bila tožniku (samostojnemu podjetniku) zavarovalna osnova pravilno znižana le za eno stopnjo (v višini 90 % povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova).
ZPIZ-1 člen 4, 5, 157, 157/1, 157/2, 192, 259, 259/5.
starostna pokojnina - prenehanje zavarovanja - vložitev zahteve za priznanje
Starostna pokojnina je osebna, neodtujljiva pravica, zato nihče drug, razen zavarovanca, ne more pridobiti njegove starostne pokojnine in tudi starostno pokojnino lahko uveljavi le zavarovanec sam (259. člen ZPIZ). Kot je določeno v petem odstavku 259. člena ZPIZ-1, se zahteva za uvedbo postopka za uveljavljanje ali varstvo pravic poda s pisno vlogo ali ustno na zapisnik pri katerikoli enoti zavoda. Šteje se, da je postopek uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavljanje pravice. Sporni vlogi zato ni mogoče šteti kot zahtevi, s katerima bi tožnica uveljavljala priznanje pravice do starostne pokojnine. Iz navedenih vlog namreč izhaja, da gre za vlogi, ki ju je na toženca naslovil Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, Urad za delo. Zavod je s tema vlogama zaprosil toženca za podatke o tožničini pokojninski dobi v zvezi z izpolnitvijo pogojev za upokojitev.
Glede na določbo prvega odstavka 157. člena ZPIZ-1 pokojnina pripada zavarovancu, ki izpolnjuje predpisane pogoje, od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, vendar pod pogojem, da vloži zahtevo prej kot v 6 mesecih po prenehanju zavarovanja. Če zaradi kakršnegakoli razloga vloži zahtevo kasneje, se mu pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, in največ za 6 mesecev nazaj. Vse navedeno pomeni, da je za pričetek izplačevanja pokojnine poleg izpolnjevanja pogojev starosti in pokojninske dobe 36. člena ZPIZ-1, pomembno prenehanje zavarovanja in kdaj je vložena zahteva za njeno priznanje oziroma izplačevanje.
Pri tožniku ni izkazana takšna prizadetost njegovega zdravstvenega stanja, ki bi v smislu definicije invalidnosti pogojevala razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic iz obveznega in pokojninskega zavarovanja. Zato tožbeni zahtevek, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, ni utemeljen.
uklonilni zapor – nedopustnost izreka uklonilnega zapora – predlog za nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti – pravočasnost predloga
Storilcu je bila globa naložena s pravnomočno odločbo o prekršku in mu plačila le-te ni mogoče odpustiti. Storilcu v korist je sodišče prve stopnje upoštevalo spremembo določbe drugega odstavka 19. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ki velja od 1. januarja 2014 in s katero je dvignjen prag zneska globe do katerega storilcu ni mogoče izreči uklonilnega zapora v primeru neplačila le-te. Glede na to je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da bo prekrškovni organ, ker storilec globe ni plačal, nadaljeval s postopkom prisilne izterjave globe. S predlogom za nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti je storilec prepozen. Tak predlog bi v skladu z določbo drugega odstavka 18. člena ZP-1 lahko dal najpozneje do izteka roka za plačilo.
invalidnost - nadomestilo - invalid III. kategorije - pokojninska osnova - nadomestilo za invalidnost
V primerih, ko invalidska pokojnina, ki bi tožniku pripadala ob nastanku invalidnosti, ne dosega zneska pokojnine, ki bi bil odmerjen od najnižje pokojninske osnove zavarovancu s polno pokojninsko dobo 40 let, se ta odmeri od osnove za odmero dodatnih pravic iz 57. člena ZPIZ-1. Pri tožniku gre ravno za takšen primer in mu je bilo zato nadomestilo za invalidnost pravilno odmerjeno od najnižje pokojninske osnove in ne od njegove nižje dejanske pokojninske osnove.
invalidnost - I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - sorazmerni del
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni prišlo do popolne izgube njegove delovne zmožnosti, zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ni utemeljen.
ZPIZ-1 člen 36, 187, 187/2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo člen v 38, 38/1, 38/2, 38/4, 37/7.
starostna pokojnina - sorazmerni del
Za določitev datuma, od kdaj najprej pripada pravica do pokojnine, priznane in odmerjene v skladu s 1., 2. in 4. odstavkom 38. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo (ponovna odmera pokojnine), je v 7. odstavku 38. člena določeno, da v teh primerih pripada pravica do pokojnine upravičencu od prvega dne naslednjega meseca po mesecu, v katerem je nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine. V sporni zadevi je srbski nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja dne 1. 11. 2010 začel postopek za ponovno odmero pokojnine, kar pomeni, da je tožena stranka skladno z 7. odstavkom 38. člena Sporazuma pravilno tožniku priznala pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 12. 2010 dalje.
zastopanje – pooblastilo – načelo vestnosti in poštenja – varstvo dobre vere tretjega
Če je tožena stranka prenašala (tolerirala), da so njeni uslužbenci podpisovali dobavnice in s tem prevzemali blago, čeprav za kaj takšnega niso imeli izrecnega pooblastila, potem je treba ravnati s toženo stranko na temelju načela vestnosti in poštenja, kot da je dala pooblastilo. Razlog za to je varstvo dobre vere tretjega, ki stopa v stik z osebo, ki nastopa, kot da je pooblaščenec, če tretji ne ve, in ne more vedeti za prekoračitev pooblastila.
Da je treba s toženo stranko ravnati tako, kot da je dala pooblastilo velja le, če tudi na strani tožeče stranke ni bilo okoliščin, zaradi katerih bi lahko sama tožeča stranka posumila v to, da uslužbenci tožene stranke nimajo pooblastila. Nadaljnja predpostavka za prej opisano pravno posledico je bodisi, da je tožena stranka takšno ravnanje svojih uslužbencev poznala, in ga je prenašala (tolerirala), bodisi ni poznala, pa bi ga bila pri dolžni skrbnosti lahko spoznala in preprečila.
ZFPPIPP člen 11, 14, 271, 271/1, 271/2, 272, 272/1, 272/2.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika – verižna kompenzacija – večstranski pobot – objektivni element – subjektivni element – tožbeni zahtevek
Sklenitev dvostranske odplačne pogodbe (prodajna pogodba) ne more povzročiti posledice iz 1. alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP (zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika), marveč lahko to posledico povzroči šele razpolagalni pravni posel (zemljiškoknjižno dovolilo), ki ga je stečajni dolžnik opravil zaradi izpolnitve svoje obveznosti na podlagi dvostranske pogodbe. Zato je treba z izpodbojnim zahtevkom v takšnem primeru zahtevati samo razveljavitev učinkov razpolagalnega pravnega posla. Tudi kasnejše kompenzacije, s katerimi so se zgolj na pravno formalen način zapirale medsebojne obveznosti pravdnih strank, niso povzročile zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, zato ni bilo potrebno zahtevati razveljavitve učinkov tudi v tem delu.
Določba četrtega odstavka 159. člena ZASP tožeči stranki ne daje podlage za uveljavljanje civilnopravnega zahtevka, kot ga uveljavlja v tej pravdi. Prvi odstavek 311. člena ZPP določa, da sodišče toženi stranki lahko naloži, da opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost zapadla do konca glavne obravnave. Obveznost mesečnega poročanja v bodoče, ki se nanaša na čas po koncu glavne obravnave in naprej, v neopredeljenem trajanju, v času zaključka glavne obravnave še ni zapadla. Preuranjenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na dejansko stanje, ki v času odločanja še ne obstaja, sodišče ne sme meritorno obravnavati.
Zakonodajalec je ravno zato predpisal možnost izreka civilne kazni v razponu, da je omogočil sodišču tehtanje ravnanja posameznega kršilca in s tem odločitve o višini civilne kazni, upoštevajoč okoliščine vsakega posameznega primera.
denarna socialna pomoč - prepoved reformacije in peus - izjeme
Bistvo načela prepovedi spremembe odločbe v škodo pritožnika je v tem, da mu v polni meri omogoča uporabo v 25. členu Ustave RS zagotovljene pravice do pritožbe proti odločbam državnih in drugih organov, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. To pravico pa bo mogel izkoristiti le v primeru, ko jo bo lahko vložil brez tehtanja in strahu, da se bo z vložitvijo pritožbe njegov položaj poslabšal. Zaradi tega je treba vse izjeme od tega pravila razlagati restriktivno. Presoji o tem, kako uravnotežiti na eni strani strankino popolno pravico do pritožbe, na drugi strani pa varstvo javne koristi, je opravil zakonodajalec s tem, ko je določil pogoje za odstop od prepovedi odločitve v škodo pritožnika (dopustno prekoračitev prepovedi reformacije in peus ureja ZUP v čl. 253/2). Že iz tega razloga toženec ni ravnal prav, ko je mimo pogojev iz drugega odstavka 253. člena ZUP odločil v škodo tožnice, s tem da je ob reševanju pritožbe tožnice na višino dodeljene socialne pomoči odpravil odločbo Centra za socialno delo in tožnici naložil, da prejeto socialno pomoč vrne.
spor majhne vrednosti - posledice izostanka z naroka za glavno obravnavo – sodba na podlagi odpovedi
Določilo tretjega odstavka 454. člena ZPP ne razlikuje posledic izostanka s prvega naroka oziroma naslednjih narokov. Zato je potrebno šteti, da nastopijo posledice zaradi izostanka iz kateregakoli naroka.
ZPIZ-1 člen 280, 280/1, 282, 282/3. ZGas člen 5, 5/1,5/1-4,14.a.
obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - zavarovalna doba s povečanjem - poklicni gasilci - direktor - javni zavod
Med pristojnostmi direktorja javnega zavoda (za zaščito in požarno reševanje) ni neposrednih operativnih funkcij pri izvajanju operativnih nalog gasilstva, zato ni mogoče ugotoviti, da gre pri direktorju tožeče stranke za takšno delovno mesto, na katerem bi se vključil v obvezno dodatno zavarovanje. Pri direktorju tudi ne gre za operativno izvajanje operativnih nalog poklicnega gasilca v polnem delovnem času, pač pa gre za izdajanje nalogov, odredb kot formalne podlage za izvajanje akcij in le občasno ter v izjemnih primerih zgolj za navzočnost na samem kraju. Delo direktorja tudi ne predstavlja dela v težkih in zdravju škodljivih razmerah, neposredno ob virih škodljivih vplivov v nepretrganem delovnem procesu v smislu 280. člena ZPIZ-1. Ne gre za tako delovno mesto, na katerem kljub izpolnjevanju vseh možnih ukrepov za zagotavljanje varnega dela ne bi bilo možno odpraviti znatnejših škodljivih vplivov na zdravju in delovni zmožnosti, pri čemer odgovornost delovnega mesta, ne glede na njeno stopnjo, na takšno opredelitev nima nobenega vpliva. Zato tožbeni zahtevek tožeče stranke (javnega zavoda), da se v zapisniku ZPIZ Slovenije ugotovi, da tudi delovno mesto direktor javnega zavoda izpolnjuje pogoje za štetje zavarovalne dobe s povečanjem, ni utemeljen.
prevoznik - lastnik prevoznega sredstva - zaposleni
Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji trdila in dokazovala, da je bil v konkretnem primeru toženec prevoznik (za prevoznika se šteje tisti, ki se ukvarja s prevozom kot svojo redno dejavnostjo - drugi odstavek 666. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Toženec je bil dejanski izvajalec prevoza (nesporno dejstvo) in se zato šteje (upoštevaje, da ni dokazal, da ni lastnik prevoznega sredstva oz. da ni imel registrirane dejavnosti v obliki samostojnega podjetnika), da je bil v konkretnem primeru prevoznik.