ZPIZ-1 člen 4, 5, 157, 157/1, 157/2, 192, 259, 259/5.
starostna pokojnina - prenehanje zavarovanja - vložitev zahteve za priznanje
Starostna pokojnina je osebna, neodtujljiva pravica, zato nihče drug, razen zavarovanca, ne more pridobiti njegove starostne pokojnine in tudi starostno pokojnino lahko uveljavi le zavarovanec sam (259. člen ZPIZ). Kot je določeno v petem odstavku 259. člena ZPIZ-1, se zahteva za uvedbo postopka za uveljavljanje ali varstvo pravic poda s pisno vlogo ali ustno na zapisnik pri katerikoli enoti zavoda. Šteje se, da je postopek uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavljanje pravice. Sporni vlogi zato ni mogoče šteti kot zahtevi, s katerima bi tožnica uveljavljala priznanje pravice do starostne pokojnine. Iz navedenih vlog namreč izhaja, da gre za vlogi, ki ju je na toženca naslovil Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, Urad za delo. Zavod je s tema vlogama zaprosil toženca za podatke o tožničini pokojninski dobi v zvezi z izpolnitvijo pogojev za upokojitev.
Glede na določbo prvega odstavka 157. člena ZPIZ-1 pokojnina pripada zavarovancu, ki izpolnjuje predpisane pogoje, od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, vendar pod pogojem, da vloži zahtevo prej kot v 6 mesecih po prenehanju zavarovanja. Če zaradi kakršnegakoli razloga vloži zahtevo kasneje, se mu pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, in največ za 6 mesecev nazaj. Vse navedeno pomeni, da je za pričetek izplačevanja pokojnine poleg izpolnjevanja pogojev starosti in pokojninske dobe 36. člena ZPIZ-1, pomembno prenehanje zavarovanja in kdaj je vložena zahteva za njeno priznanje oziroma izplačevanje.
spor majhne vrednosti - posledice izostanka z naroka za glavno obravnavo – sodba na podlagi odpovedi
Določilo tretjega odstavka 454. člena ZPP ne razlikuje posledic izostanka s prvega naroka oziroma naslednjih narokov. Zato je potrebno šteti, da nastopijo posledice zaradi izostanka iz kateregakoli naroka.
Določba četrtega odstavka 159. člena ZASP tožeči stranki ne daje podlage za uveljavljanje civilnopravnega zahtevka, kot ga uveljavlja v tej pravdi. Prvi odstavek 311. člena ZPP določa, da sodišče toženi stranki lahko naloži, da opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost zapadla do konca glavne obravnave. Obveznost mesečnega poročanja v bodoče, ki se nanaša na čas po koncu glavne obravnave in naprej, v neopredeljenem trajanju, v času zaključka glavne obravnave še ni zapadla. Preuranjenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na dejansko stanje, ki v času odločanja še ne obstaja, sodišče ne sme meritorno obravnavati.
Zakonodajalec je ravno zato predpisal možnost izreka civilne kazni v razponu, da je omogočil sodišču tehtanje ravnanja posameznega kršilca in s tem odločitve o višini civilne kazni, upoštevajoč okoliščine vsakega posameznega primera.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 67. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22.
invalidnost - invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - tuj nosilec - seštevanje zavarovalnih dob
Pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti ali do poklicne invalidnosti, zato je tožbeni zahtevek, naj se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, neutemeljen.
Plačilo kupnine za prevzeto blago je med gospodarskimi subjekti primarno lahko dokazovati predvsem z listinskimi dokazi o izkazanem denarnem toku, ne pa s predlaganim zaslišanjem prič. Takšen dokazni predlog ob nekonkretiziranih trditvah ima lahko le naravo informativnega dokaza.
Predpostavka izrecne pripoznave dolga je, da je poznana vsebina obveznosti, na katero se nanaša sama izjava, kakor tudi, da je izjava nedvoumna in posredovana upniku tako, da se v takšnem pomenu tudi razume.
Pri tožniku ni izkazana takšna prizadetost njegovega zdravstvenega stanja, ki bi v smislu definicije invalidnosti pogojevala razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic iz obveznega in pokojninskega zavarovanja. Zato tožbeni zahtevek, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, ni utemeljen.
preživljanje otrok - znižanje preživnine - spremenjene potrebe upravičenca
Pravni standard primerne preživnine pomeni, da mora sodišče potrebe otroka ugotavljati v vsakem konkretnem primeru posebej. Otrokova korist namreč terja, da se preživnina odmeri glede na potrebe (konkretnega) otroka, ki zahteva preživljanje, in ne na neke povprečne potrebe otroka njegove starosti.
ZFPPIPP člen 11, 14, 271, 271/1, 271/2, 272, 272/1, 272/2.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika – verižna kompenzacija – večstranski pobot – objektivni element – subjektivni element – tožbeni zahtevek
Sklenitev dvostranske odplačne pogodbe (prodajna pogodba) ne more povzročiti posledice iz 1. alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP (zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika), marveč lahko to posledico povzroči šele razpolagalni pravni posel (zemljiškoknjižno dovolilo), ki ga je stečajni dolžnik opravil zaradi izpolnitve svoje obveznosti na podlagi dvostranske pogodbe. Zato je treba z izpodbojnim zahtevkom v takšnem primeru zahtevati samo razveljavitev učinkov razpolagalnega pravnega posla. Tudi kasnejše kompenzacije, s katerimi so se zgolj na pravno formalen način zapirale medsebojne obveznosti pravdnih strank, niso povzročile zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, zato ni bilo potrebno zahtevati razveljavitve učinkov tudi v tem delu.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0005774
ZKP člen 355, 355/2. KZ člen 295.
zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – kršitev kazenskega zakona – zakonski znaki kaznivega dejanja – dogovor za kaznivo dejanje
Zagovornik obtoženega A.K. navaja, da obravnavano kaznivo dejanje nima znakov kaznivega dejanja zato, ker je v 296. členu KZ-1 inkriminirano ravnanje le dveh udeležencev (kdor se s kom dogovori, da bosta …), v obravnavani zadevi pa je šlo za dogovor med tremi udeleženci. Pritožnik nima prav. Iz dikcije obravnavanega kaznivega dejanja izhaja, da mora biti dogovor o kaznivem dejanju najmanj med dvema osebama, kar pomeni, da je med dvema ali več osebami domenjeno, da storijo kaznivo dejanje, za katero se sme izreči kazen petih let zapora ali hujša kazen. Če bi obveljalo stališče pritožnika bi npr. tudi kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 (kdor vzame komu tujo premično stvar …) bilo mogoče storiti le proti enemu oškodovancu in le v primeru, da gre za eno premično stvar, kar pa je seveda nesmiselno razlogovanje.
ZPIZ-1 v 2. odstavku 15. člena določa, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. V predmetni zadevi je izpolnjen dejanski stan po navedeni določbi, kajti tožnik v spornem obdobju ni bil zavarovan na drugi podlagi, razen tega pa je bil družbenik in hkrati tudi poslovodna oseba v tej družbi.
Pravnega položaja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je plačal stroške zdravljenja svojega zavarovanca, do tistega, ki je za škodo, ki jo je utrpel zavarovanec, odgovoren, ne urejajo splošne določbe o nepogodbeni odškodninski odgovornosti, temveč specialne določbe ZZVZZ. Ta v 86. členu ureja povrnitev škode, ki so jo poškodovancu (zavarovancu) namenoma ali iz malomarnosti povzročili tretji, v 87. členu pa povrnitev škode iz naslova poškodb zavarovancev, do katerih je prišlo zaradi tega, ker je delodajalec kršil ukrepe varstva pri delu in druge ukrepe, predpisane ali odrejene za varnost ljudi. Če torej niso izpolnjeni pogoji iz 86. in 87. člena ZZVZZ tudi ni mogoče govoriti o odškodninski odgovornosti (manjka predpostavka pravno priznane škode).
Škoda, ki je rezultat prispevka zavarovanca, ni pravno priznana škoda, in do povrnitve stroškov, ki so posledica ravnanja zavarovanca, Zavod ni upravičen. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve le tistih stroškov, ki so v vzročni zvezi z ravnanji obeh toženih strank, ne pa tudi z ravnanjem svojega zavarovanca. Do enakega rezultata pridemo tudi, če upoštevamo, da Zavod v razmerju do toženih strank s plačilom stroškov zdravljenja vstopi v položaj svojega zavarovanca. Zavarovanec pa ne bi mogel zahtevati odškodnine za škodo, ki je posledica njegovega ravnanja.
izvršba na denarno terjatev - rubež in prenos - terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika - izjava dolžnikovega dolžnika
Razčiščevanju vprašanja o obstoju zarubljene (in prenesene) terjatve je namenjeno tudi določilo 111. člena ZIZ, vendar pa pritožnik v zvezi s tem določilom spregleda, da sodišče lahko zahteva izjavo dolžnikovega dolžnika o zarubljeni terjatvi le na upnikov predlog.
invalidnost - invalid III. kategorije - pravica do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem delovnem mestu - pravica do premestitve - pravdni stroški
Pravica do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem delovnem mestu po 93. členu ZPIZ-1, ki je bila tožniku (invalidu III. kategorije) priznana, je pravica do dela na drugem delovnem mestu in ne pravica do premestitve. Pravica do premestitve je pravica, ki gre zavarovancem po 91. členu ZPIZ-1 v primeru, ko so zmožni delo opravljati v polnem delovnem času na drugem delu. Iz navedenega razloga je potrebno besedno zvezo „prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami“ spremeniti tako, da se tožniku prizna „pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami“.
ZPSV člen 4. ZPIZ-1 člen 208, 208/8, 209, 209/1, 209/1-2, 209/6, 266, 266/5. URS člen 74.
znižanje zavarovalne osnove - samozaposlena oseba - prispevki za socialno varnost - pravica do svobodne gospodarske pobude - samostojni podjetnik
Na podlagi drugega odstavka 8. člena Sklepa o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalnih osnov za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje se le izjemoma, kadar odhodki dolgoročno znatno presegajo prihodke, in ob presoji pričakovanih poslovnih izidov, narave dejavnosti ter drugih okoliščin ni pričakovati izboljšanja poslovanja, zniža zavarovalna osnova za več kot eno stopnjo, vendar največ do zneska bruto najnižje pokojninske osnove oziroma do zneska iz 2. alinee prvega odstavka 209. člena ZPIZ-1 (60 % povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova). Največ pomeni, da se lahko zavarovalna osnova zniža tudi za manj, torej (praviloma) le za eno stopnjo, kot določa prvi odstavek 8. člena Sklepa. Ker v obravnavanem primeru pogoji za znižanje zavarovalne osnove za več kot eno stopnjo niso izpolnjeni, saj v letu 2009 tožnikovi odhodki dolgoročno niso presegali prihodkov najmanj za znesek razlike med prispevki 4. in 2. zavarovalnega razreda, je bila tožniku (samostojnemu podjetniku) zavarovalna osnova pravilno znižana le za eno stopnjo (v višini 90 % povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova).
Glede na besedilo 2. stavka 2. odstavka 399. člena ZGD-1 lahko delničar zahteva le spremembo izpodbijanega sklepa. Glede vsega preostalega veljajo določbe o izpodbijanju sklepov skupščine delniške družbe.
prevoznik - lastnik prevoznega sredstva - zaposleni
Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji trdila in dokazovala, da je bil v konkretnem primeru toženec prevoznik (za prevoznika se šteje tisti, ki se ukvarja s prevozom kot svojo redno dejavnostjo - drugi odstavek 666. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Toženec je bil dejanski izvajalec prevoza (nesporno dejstvo) in se zato šteje (upoštevaje, da ni dokazal, da ni lastnik prevoznega sredstva oz. da ni imel registrirane dejavnosti v obliki samostojnega podjetnika), da je bil v konkretnem primeru prevoznik.
Razlog sodišča prve stopnje za zavrnitev predlaganega dokaza z zaslišanjem strank, da naj bi stranki tako ali tako le potrdili svoje navedbe, ni pravilen in pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, ki v pravdnem postopku ni dopustna.
invalidnost - nadomestilo - invalid III. kategorije - pokojninska osnova - nadomestilo za invalidnost
V primerih, ko invalidska pokojnina, ki bi tožniku pripadala ob nastanku invalidnosti, ne dosega zneska pokojnine, ki bi bil odmerjen od najnižje pokojninske osnove zavarovancu s polno pokojninsko dobo 40 let, se ta odmeri od osnove za odmero dodatnih pravic iz 57. člena ZPIZ-1. Pri tožniku gre ravno za takšen primer in mu je bilo zato nadomestilo za invalidnost pravilno odmerjeno od najnižje pokojninske osnove in ne od njegove nižje dejanske pokojninske osnove.