S tem, ko je bilo izkazano, da je tožena stranka v novembru 2004 javno priobčevala neodrska glasbena dela, je bilo dokazno breme, da kasneje neodrskih glasbenih del ni več javno priobčevala, prevaljeno na toženo stranko.
Za veljavno sprejetje Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom bi bilo potrebno soglasje reprezentativnih združenj, ki pa ga tožnik ni imel, pač pa je enostransko sprejel Pravilnik 2006, v tarifnem delu pa občutno (upoštevajoč inflacijo) dvignil višino nadomestil za uporabo glasbe. Pravilnik 2006 je bil torej sprejet v nasprotju z določili takrat veljavnega ZASP – UPB-1 in zato ni veljaven. Tožeča stranka lahko zaračuna toženi stranki le takšen avtorski honorar, kot je veljal po tarifi 1998.