Glede na okoliščine obravnavanega primera se izkaže predmetna tožba kot nerazumljiva. Ko je tako, mora Upravno sodišče na podlagi drugega odstavka 441. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar-1) najprej ravnati v skladu z 31. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), po katerem mora zahtevati od tožnice, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti, ter jo obenem tudi poučiti, kaj in kako naj napravi, in jo opozoriti na posledice, če tega ne stori (prvi odstavek). Šele če tožnica v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen (drugi odstavek 31. člena ZUS-1). Ureditev predhodnega postopka po 31. členu ZUS-1 na zakonski ravni pomeni način uresničevanja pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.
Ne obstaja pravna podlaga za zadržani oziroma omejeni sodni nadzor nad odločbami, s katerimi Agencija za zavarovalni nadzor odloča o pridobitvi kvalificiranega deleža.
Bistvena značilnost zadržane presoje je, da sodišče ne presoja dejanskega stanja oziroma s tem povezanih tožbenih razlogov, temveč se v celoti zanaša na ugotovitve upravnega organa.
Meje preizkusa odločb toženke so določene v 447. členu ZZavar-1, po katerem sodišče preizkusi odločbo v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka, kot jih določa zakon, ki ureja upravni spor, to je ZUS-1. Ker ZZavar-1 ne določa razlogov, zaradi katerih se sme izpodbijati odločba, se glede na drugi odstavek 441. člena ZZavar-1 glede izpodbojnih razlogov uporablja ZUS-1. Upravni akt se sme izpodbijati zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ničnostnih razlogov (prvi odstavek 27. člena ZUS-1). Iz teh zakonskih določil tako izhaja, da pravne podlage za zadržani sodni nadzor v smislu izključitve presoje tožbenih očitkov, ki se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ni.
Ne obstaja pravna podlaga za zadržani oziroma omejeni sodni nadzor nad odločbami, s katerimi Agencija za zavarovalni nadzor odloča o pridobitvi kvalificiranega deleža.
Pri vseh vprašanjih, s katerimi je tožnica v upravnem sporu utemeljevala dokazni predlog za imenovanje izvedenca finančne oziroma računovodske stroke, gre za vprašanja pravilne uporabe (materialnega) prava, ki so v domeni razlage upravnega organa in sodišča (iura novit curia), in ne gre za vprašanja ugotovitve dejanskega stanja, ki bi se v upravnem sporu ugotavljala s pomočjo izvedencev. Tako se izkaže, da izvedba glavne obravnave v obravnavani zadevi ni bila potrebna, tudi če bi bila po 448. členu ZZavar-1 dopustna.
Temeljni namen instituta molka organa je, da zagotavlja strankam možnost varstva njihovih pravic, a le, če organ ne izvršuje svojih pristojnosti oziroma če molči. V primeru, kakršen je tudi obravnavani, ko je upravni organ pravočasno izdal zavrnilno odločbo, ki je v upravnem sporu odpravljena in je zadeva vrnjena istemu organu v ponovni postopek, uporaba instituta fikcije izdane pozitivne upravne odločbe ne pride v poštev na tak način, kot si je to zamislila revidentka.
Njeno stališče, da ima toženka za izpeljavo prvotnega in ponovljenega postopka skupaj pač na voljo 60 delovnih dni (iz tretjega odstavka 483. člena ZZavar-1), sicer nastopi fikcija pozitivne upravne odločbe, je pravno zmotno. Institut fikcije izdane odločbe zaradi molka organa je namreč namenjen sankcioniranju neaktivnosti upravnega organa, ne more pa predstavljati "bližnjice" stranke k izdaji zanjo ugodne upravne odločbe na način, kot ga uveljavlja revidentka. Postopkovnim in materialnopravnim kršitvam ter kršitvam glede ugotovljenega dejanskega stanja so namenjeni postopki s pravnimi sredstvi.
Predpostavka za izdajo dovoljenja za zavarovalno zastopanje po četrtem odstavku 558. člena ZZavar-1 je neposredna zveza med glavno dejavnostjo tistega, ki po tem določilu poda zahtevek za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja, in opravljanjem dejavnosti zavarovalnega zastopanja, če mu bo tako dovoljenje izdano.
Glede na zakonske obveznosti upravnika so v neposredni zvezi z njegovo dejavnostjo le tiste dejavnosti, ki predstavljajo zasledovanje koristi in interesov etažnih lastnikov. O zasledovanju teh interesov upravnika pri sklepanju zavarovalnih pogodb za večstanovanjske stavbe pa ob njegovem hkratnem opravljanju dejavnosti zavarovalnega zastopanja seveda ni mogoče govoriti. Zavarovalno zastopanje je namreč dejavnost zastopanja zavarovalnic pri sklepanju zavarovalnih pogodb. Izvajanje zavarovalnega zastopanja tako služi zasledovanju interesov zavarovalnic in ne etažnih lastnikov.
Sklepanje zavarovanj za nepremičnine (za večstanovanjske stavbe) ni v neposredni zvezi z dejavnostjo upravljanja teh nepremičnin.