Da je za vojake, ki niso vadbenci, ampak na vajah zagotavljajo logistično podporo, lahko podana izjema po 4. alineji 1. točke izreka sodbe Sodišča EU C-742/19, izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse. V tej je izrecno poudarjeno, da je tudi v primeru operativnega urjenja po prvi alineji 1. točke izreka sodbe C-742/19, podobno kot v primeru vojaških operacij v pravem pomenu besede, pri izključitvi uporabe navedene direktive potrebno upoštevati tudi soodvisnost, ki obstaja med operacijami in različnimi, tudi podpornimi dejavnostmi vojske, ki so potrebne za uspešno izvedbo operacij. Tudi operativno urjenje namreč posnema delovanje v vojaških operacijah v pravem pomenu besede. Gre za primere, ko pri operativnem urjenju sodelujejo tudi pripadniki vojaških enot, ki se ne urijo sami, temveč zagotavljajo izvedbo operativnega urjenja drugih oseb. V teh primerih je treba ugotoviti, ali so te dejavnosti nujne za dobro izvedbo operativnega urjenja oziroma tudi, ali bi se v takšnem primeru uvedba sistema rotacije ali načrtovanja delovnega časa lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja. Sodišče prve stopnje je to ugotovilo, saj je na podlagi izčrpnega dokaznega postopka zaključilo, da je bila izvedba terenskih usposabljanj oziroma operativnega urjenja na terenu soodvisna in neločljivo povezana z zagotovitvijo logistične podpore (katere del je bila tožnica), pri čemer se je slednja morala prilagajati in slediti ritmu vadbencev oziroma usposabljancev na operativnem urjenju.
Izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o tem, da je ukrep nujen in sorazmeren, saj obstoji nevarnost ponovne enakovrstne uporabe predmeta, torej nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, kar je glede na določbo drugega odstavka 70. člena KZ-1 tudi izhodiščni namen izrekanja tega varnostnega ukrepa. Da za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov ne zadošča zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju, izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki je v svojih odločbah v zvezi s tem sledilo merilom, ki jim morajo sodišča slediti ob odločanju o fakultativnem odvzemu predmetov in so bila že vzpostavljena v ustavnosodni presoji. Tako je vedno potrebno presoditi I) preventivni učinek odvzema kot tudi II) sorazmernost in nujnost ukrepa.
Zmotno je prepričanje, da morajo biti izvršilni stroški, ki so bili priznani v razveljavljenem sklepu o izvršbi ob prehodu v pravdo, avtomatično obravnavani kot del končnega zahtevka.
Zaključek, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati še neprisojene izvršilne stroške postopka in jih vračunavati v delna plačila glavnice po 288. členu OZ je tako zgrešen.
Sodišče je v sklepu z dne 23. 10. 2024 tožniku razumljivo pojasnilo, kako mora ravnati ter ga opozorilo, da v kolikor ne bo ravnal skladno z zahtevanim, bo sodišče tožbo zavrglo. Ker tožnik v postavljenem roku ni dopolnil vloge tako, da je primerna za obravnavo, sodišče ni moglo preizkusiti izpodbijanega upravnega akta, predstavlja to tako pomanjkljivost, da je moralo tožbo z dne 16. 10. 2024 zavreči. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni predložil izpodbijanega upravnega akta niti k pritožbi.
V primerjavi z objavo, na katero se zahtevani popravek nanaša, sta navedena zapisa oblikovana na enak način kot naslov in podnaslov objave, besedilo, s katerim je tožnica naslovila popravek, pa je v enaki obliki kot ostali del besedila. Toženčev ugovor, da ni spremenil naslova, torej ni utemeljen. Enako velja za sklicevanje na tehnično postavitev; kolikor sega v zakonske obveznosti odgovornega urednika, toženec odgovarja tudi zanjo. Dokazana je nadalje tožničina navedba, da je toženčev odziv objavljen v drugem zavihku kot prvotni članek.
Vse navedeno utemeljuje sklep, da popravek ni bil objavljen v taki obliki in na takem mestu, da bi imela njegova objava enako vrednost kot prispevek, na katerega se nanaša.
Odločitev izvedenca, da bo ogled nepremičnine, na podlagi katerega je kasneje izdelal dopolnitev izvedenskega mnenja, izvedel brez vabljenja pravdnih strank, še nikakor ne kaže na pristranskost izvedenca. ZPP ne predpisuje, da je izvedenec dolžan stranke vabiti na informativni ogled, takšna dolžnost pa ne izhaja niti iz strankam zagotovljene pravice do izjave. Informativni ogled izvedenca ni del dokaznega postopka, saj dokaze izvaja sodišče in ne izvedenec. Izvedbo dokaza z izvedencem je pomenila šele izdelava pisnega mnenja, dopolnitve in nato še ustno podajanje mnenja na glavni obravnavi.
Drži, da gre pri napakah, ki so posledica zamakanj, za skrite napake, saj se praviloma pokažejo šele čez nekaj časa, ali ko se pojavijo določeni vremenski pojavi (nevihte, daljša deževja, prisotnost vlage), vendar mora podjemnik kot strokovnjak obstoj takih napak v prihodnosti predvideti in temu primerno ustrezno ukrepati.
V sodni praksi res velja stališče, da podpis osebe na dokumentu pomeni, da je seznanjena z vsebino tega dokumenta in z njo soglaša, vendar pa odsotnost podpisa osebe na listini hkrati ne pomeni, da z vsebino listine oseba ni seznanjena.
Tisti, ki zatrjuje, da je naročnik spremenil svojo voljo, mora to nedvoumno dokazati.
Pritožnikova obveznost je bila sprva nedenarne narave - oprava del na podlagi sklenjene podjemne pogodbe, kasneje pa odprava stvarnih napak na opravljenem delu. Tožničine reklamacije in zahtevki za odpravo napak pred pravdo so bili nedenarne narave. Prvi poziv tožnice pritožniku na izpolnitev denarne obveznosti pomeni šele vložitev tožbe z dne 8. 5. 2015, zato lahko zamudne obresti tečejo šele od 8. 5. 2015 naprej.
Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnika vloženo 5. 7. 2024 potem, ko je ugotovilo, da je bila le-ta vložena po izteku zakonsko določenega 30-dnevnega roka. ZPIZ-2 v 171. členu določa, da sodno varstvo lahko zavarovanec uveljavi v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji.
Pritožbeno sodišče, enako kot pred njim sodišče prve stopnje, ugotavlja, da je bila vročitev 4. 6. 2024 pravilna. Iz žiga na pisemski ovojnici in dohodnega žiga na listovni številki 1 sodnega spisa je razvidno, da je bila tožba pri sodišču vložena 5. 7. 2024.1 30-dnevni rok za vložitev tožbe iz prvega odstavka 72. člena ZDSS-1, je glede na datum vročitve dokončne odločbe potekel 4. 7. 2024. Tožba vložena 5. 7. 2024, je bila prepozna, zato jo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
Registrsko sodišče glede na naravo vpisa spremembe družbenika v sodni register in glede na to, da subjekti vpisa pogosto vpisa sprememb v sodni register ne priglašajo ažurno, res ne more samo ugotavljati, ali se čistopis družbene pogodbe v vsem ujema z dejanskim stanjem. V kolikor pa udeleženec postopka oziroma pritožnik na neskladja opozori, se registrsko sodišče s tem mora ukvarjati, zlasti če je bil predlog za vpis podatkov, ki jih vsebuje čistopis družbene pogodbe, že pravnomočno zavrnjen (kot v danem primeru), pa četudi ti vpisi niso v povezavi z vpisom, ki je predmet izpodbijanega sklepa.
Obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP se nanaša le na kršitve, ki so nastale v postopku do izdaje sodne odločbe in se vsebinsko nanašajo na kršitev pravice stranke do obravnavanja pred sodiščem.
V okviru tega obnovitvenega razloga so zato relevantne le tiste kršitve, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost sodne odločbe (sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine), ne pa kršitve, ki se nanašajo na vročitev sodne odločbe in so vplivale na možnost vložitve pritožbe. Pravne posledice nepravilne vročitve oziroma nevročitve sodne odločbe (tj. neutemeljena izdaja potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe) se lahko namreč sanirajo z razveljavitvijo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe po določbah 42. člena ZIZ, bodisi po uradni dolžnosti bodisi na predlog stranke (drugi in tretji odstavek 42. člena ZIZ).
Skladno z določbo prvega odstavka 186. člena OZ odgovarjajo za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, vsi udeleženci solidarno. Zato na toženkino odgovornost za nastalo škodo morebitna (so)odgovornost zgoraj navedenih v razmerju do tožnice ne vpliva. Vsak dolžnik solidarne obveznosti (povzročitelj škode) namreč odgovarja upniku (oškodovancu) za celotno obveznost (395. člen OZ), kar pomeni, da lahko tožnica zahteva njeno izpolnitev od kateregakoli dolžnika, vse dotlej, dokler ne bi bila popolnoma poplačana. Vse ostalo je stvar razmerja oziroma regresa med povzročitelji škode.
Predmet pogodbe o opravljanju storitev glavne pisarne, ki sta jo sklenili pravna oseba kot naročnik in A. d.o.o. kot izvajalec, je upravljanje z dokumentarnim gradivom ter urejanje dokumentarnega in arhivskega gradiva, bistvo pogodbe pa ni v številu delavcev, ki bi te storitve opravljali, temveč v vsebini njihovega dela.
Na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da pri sklenjeni pogodbi ni šlo zgolj za posredovanje dela delavcev, ki so bili formalno zaposleni pri družbi A. d.o.o., temveč je ta družba kot izvajalka preko svojih zaposlenih organizirala in vodila delo glavne pisarne pri storilki pravni osebi. Zato po presoji višjega sodišča ne gre za pogodbo o posredovanju delavcev po 62. členu ZDR-1, pri kateri je bistvo pogodbene obveznosti delodajalca v tem, da uporabniku zagotovi potrebno število delavcev, temveč gre dejansko za podjemno pogodbo, s katero se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal in je bistvo pogodbene obveznosti v tem, da je dogovorjeni posel opravljen. Tako se pritožbene navedbe, da gre za klasično podjemno storitveno pogodbo, ki jo izvajalec opravlja z naročnikovim orodjem, izkažejo za utemeljene, saj gre dejansko za opravo storitve, pri kateri je bila izvajalcu omogočena uporaba sredstev storilke pravne osebe.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe podrobno pojasnilo, zakaj navedenih naknadno predloženih listin ni dopustilo. Pritožbeno sodišče z razlagovanjem sodišča prve stopnje soglaša. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na posebnosti ureditve v socialnih sporih, pa pritožbeno sodišče poudarja, da 19. člen ZDSS-1 ureja načelo primarne uporabe določb ZDSS-1 v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem. V primeru, da določeno vprašanje ni urejeno v ZDSS-1, pa je potrebno uporabiti določbe ZPP.
Pri sojenju je potrebno upoštevati tudi bistvo samih socialnih sporov, v katerih se presoja dokončen upravni akt, izdan v predsodnem postopku (prvi odstavek 63. člena ZDSS-1). V primeru sprememb dejanskega stanja, ki so nastale po izdaji dokončne odločbe, to narekuje nov postopek pri tožencu. Obravnava sprememb, nastalih po izdaji dokončne odločbe, bi namreč pomenila, da je sodišče prevzelo pristojnosti, ki jih ima toženec, za kar pa ni nobene pravne podlage.
V zadevi je sporno, ali je bila tožnica v času od 1. 7. 2023 do 15. 9. 2023 nezmožna za delo za polni delovni čas zaradi poškodbe pri delu. Vprašanje, ali je bila tožnica od 1. 7. 2023 dalje do 15. 9. 2023 začasno nezmožna za delo (bolniški stalež) za poln delovni čas, je sodišče prve stopnje razčiščevalo med drugim s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodne izvedenke specialistke MDPŠ. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za strokovno prepričljivo izvedensko mnenje. Sodna izvedenka je preučila medicinsko dokumentacijo v spisu in tožnico tudi osebno pregledala. Sodišču ni mogoče očitati, da je nekritično sprejelo izdelano izvedensko mnenje.