Sporno ostaja ali je dedič lahko razumel pomen in posledice svojih dejanj, torej ali se je postopka udeleževala stranka, ki je pravdno sposobna. Stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik.
Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih vselej, kadar svojim naslovnikom sporoča stališče sodišča o obstoju ali neobstoju dejstev, ki glede na pravno pravilo, ki ga je treba po oceni sodišča uporabiti, pridejo v poštev. Odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je eden od razlogov, zaradi katerega preizkus sodbe ni mogoč, pri čemer je glavno merilo kršitve po tej točki prav nemožnost preizkusa.
ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. URS člen 14. ZDSS-1 člen 74. ZUP člen 113, 113/1. ZUS-1 člen 20, 20/3. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 16, 16-1b, 16-1c.
socialni spor - stroški postopka - stroški upravnega postopka - načelo enakosti - upravni spor
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo v 1.c točki tar. št. 16 OT, ki sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi morala tožena stranka zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec, povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka, ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, to je do delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.
Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov nastalih v upravnem postopku, saj zato ni pravne podlage. ZUP v prvem odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel.
zavrženje tožbe - izvršilni naslov - pomanjkanje pravnega interesa - obstoj dveh izvršilnih naslovov - izboljšanje pravnega položaja - neposredno izvršljiv notarski zapis - soglasje strank - nepravilna vročitev - zapadlost terjatve
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, s tem ko je tožbo zavrglo, saj je utemeljeno upoštevalo, da predmetni notarski zapis predstavlja izvršilni naslov, da terjatev še ni zapadla ter nenazadnje, da tožnik nima pravnega interesa za predmetno pravdo, saj ne more imeti dveh izvršilnih naslovov.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 41a, 43, 43/1, 44, 45, 45/1, 45/1-3, 41/1-3-3. ZZVZZ člen 23, 23/1, 23-4, 23c, 26. ZPP člen 8, 353.
zdraviliško zdravljenje - stanje v času odločanja upravnega organa - poškodba
Glede na pritožbene navedbe je sporen zgolj zaključek, kdaj je prišlo do navedenih zlomov. Ker sodišče presoja dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijanih odločb, pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je do zlomov vretenc prišlo že v času pred izdajo izpodbijane dokončne odločbe toženca. Na to kaže dejstvo, da so bili zlomi 19. 7. 2023 že zaraščeni. Po pojasnilu izvedenca se taki zlomi zaraščajo tri do štiri mesece, včasih tudi eno leto. Nenazadnje na to, da so bili zlomi podani že v času odločanja toženca, kažejo tudi obravnave v bolnišnici B. 10. 3. 2023, 16. 3. 2023 in 29. 3. 2023. Glede upoštevanja izvidov iz kasnejšega obdobja, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v tem primeru ne gre za nove izvide, ki bi izkazovali novo stanje, ki je nastalo po izdaji izpodbijane dokončne odločbe, temveč gre za izvid, ki enako kot na primer osebni pregled lahko pokaže, kdaj je določeno zdravstveno stanje že nastalo. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da gre pri tožnici za zdravstveno stanje, ki je nastalo šele po izdaji izpodbijanih odločb toženca.
URS člen 50, 50/2, 51, 51/1, 52. ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-1, 23/1-1-17. ZOA člen 7. ZS člen 3, 3/2. ZPP člen 2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 40, 63. Pravilnik o osebni asistenci (2022) člen 28, 29.
pravica do sobivanja - osebna asistenca - zdravljenje v naravnem zdravilišču - odsotnost z dela - storitve - pravna praznina - sodno varstvo - bolniški stalež
Pravico do sobivanja v zdravstvenem zavodu ali zdravilišču sestavljajo tri upravičenja: pravica do kritja stroškov nastanitve in prehrane za čas sobivanja v zdravstvenem zavodu ali zdravilišču, pravica do upravičene zadržanosti od dela za čas sobivanja (bolniški stalež zaradi sobivanja) in pravica do nadomestila za čas sobivanja v višini 80 % osnove po ZZVZZ od prvega delovnega dne v breme ZZZS. ZZVZZ kot upravičence navaja starše, rejnika, skrbnika, zakonca ali zunajzakonskega partnerja, kadar sobiva ob otroku svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerja. Pravico lahko uveljavlja zgolj eden od upravičencev. V primeru sobivanja v zdravilišču lahko upravičenec uveljavi vsa tri upravičenja iz naslova sobivanja.
Ker z zakonom ni mogoče vnaprej predvideti in urediti vseh možnih življenjskih situacij, je naloga sodišča, da v primeru pravne neurejenosti s pravili razlage najde ustrezno pravno pravilo za rešitev konkretnega spora, saj skladno z 2. členom ZPP ne sme odkloniti sodnega varstva. V primeru zakonskih praznin je naloga sodnika, da ugotovljeno vrzel v zakonu zapolni in pri tem upošteva določena pravila.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka v sporu majhne vrednosti - umik tožbe - materialno procesno vodstvo - protislovne navedbe - opozorilo nasprotne stranke - stroški pravdnega postopka - kriterij uspeha v pravdi - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožeča stranka v pritožbi priznava, da je tožbeni predlog v dopolnitvi tožbe pomotoma zapisala tako, kot da ni prejela plačila, vendar sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da je v dopolnitvi tožbe tudi izrecno navedla, da umika tožbo za prejeto plačilo v višini 1.898,48 EUR in da glede na delno poplačilo dolga tako vztraja pri plačilu zneska 170,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2023 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je skladno z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP sodbo v sporu majhne vrednosti dovoljeno izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka), ne pa tudi zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. S povzetimi pritožbenimi navedbami pritožnica sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo določbe 188. člena ZPP, ki ureja umik tožbe in postopanje sodišča v primeru umika tožbe. Tožeča stranka s tem uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 188. členom ZPP), kar v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato ne more presojati, ali je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je presodilo, da tožeča stranka ni podala izrecne izjave o umiku tožbe za že plačan znesek, in posledično vsebinsko odločilo o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka.
Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da načeloma velja, da mora sodišče v primeru, ko zaradi protislovja med strankinimi navedbami in postavljenim tožbenim predlogom ni jasno, ali je prišlo do izrecnega umika tožbe, v okviru materialno procesnega vodstva razjasniti, ali gre v resnici za (delni) umik tožbe. Vendar materialno procesno vodstvo sodišča ni potrebno, kadar je na pomanjkljivosti opozorila že nasprotna stranka.
Temeljno merilo za odločitev o stroških postopka je kriterij uspeha strank v pravdi (154. člen ZPP). Uspeh strank v pravdi se določa glede na izid odločitve o glavnem zahtevku, torej glede na to, ali je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodeno ali pa je tožbeni zahtevek zavrnjen. V obravnavani zadevi je bil tožbeni zahtevek v pretežnem delu (94,5 %) zavrnjen. Ker je torej tožeča stranka uspela zgolj s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (5,5 %), je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP in tožeči stranki naložilo povrnitev vseh potrebnih stroškov postopka tožene stranke.
ZPP člen 104, 104/2, 285. OZ člen 40, 73, 73/1, 116. ZASP člen 168.
licenčna pogodba - nagib za sklenitev pogodbe - epidemija - COVID-19 - licenčna analogija - radiodifuzna retransmisija TV programov
Drugi odstavek 104. člena ZPP se nanaša samo na vloge. Če pa gre za dokazne listine, ki jim ni priložen overjen prevod, mora sodišče na podlagi 285. člena ZPP zahtevati od stranke, da v določenem roku predloži še overjen prevod listine.
Izdajateljice so odobrile tožničino zastopanje (prvi odstavek 73. člena OZ) s tem, ko so v cesijski pogodbi izrecno potrdile pooblastilo tožnici.
Ker po Licenčni pogodbi na višino pogodbeno določene licenčnine niso vplivale okoliščine, katere oddaje so se predvajale v okviru TV programov, kdaj in koliko časa, niti ni bilo ločitve med lastnimi oddajami (kršitev sorodnih pravic iz 137. člena ZASP) in pridobljenimi pravicami radiodifuzne retransmisije (kršitev avtorske pravice iz 31. člena ZASP), te okoliščine tudi niso relevantne za določitev višine odškodnine. Okoliščina, da tožnica v športnih TV programih zagotavlja prenose najatraktivnejših športnih dogodkov v živo, tj. športne vsebine najvišjega ranga, kot je Liga prvakov in druga tekmovanja, je lahko le nagib, ki ne vpliva na veljavnost pogodbe. Tožnica je tudi v času, ko zaradi epidemije COVID-19 ni bilo športnih prenosov v živo, zagotavljala toženki retransmisijo TV programov, zato ne gre za nemožnost izpolnitve po 116. členu OZ.
Po kriteriju (predhodno) dogovorjenega nadomestila, ki je v tem konkretnem primeru najustreznejše merilo licenčne analogije, je tožnica dolžna toženki povrniti škodo v višini, kot je bila med njima dogovorjena pred iztekom veljavnosti Licenčne pogodbe in za kakršno ceno je tožnica tudi dala ponudbo toženki za nadaljnje obdobje (pa je toženka ni sprejela).
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00081838
ZVPot člen 23, 23/2, 24, 24/1. OZ člen 5, 6, 88, 88/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/2. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1.
delna sodba - kreditna pogodba v CHF - nična pogodba - hipoteka na nepremičnini - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - načelo dobrega strokovnjaka - dobra vera - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - novejša sodna praksa - sodna praksa Sodišča EU - razvoj sodne prakse
Sistem varstva, ki je uveljavljen z Direktivo, temelji na ugotovitvi, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede ravni obveščenosti. Vprašanje izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti je torej ključna in skupna nit navzven sicer raznolikih kontekstov nepoštenosti pogodbenega pogoja. Pri kreditih v tuji valuti je pojasnilna dolžnost neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. Osrednji pomen ima zato pojasnilna dolžnost prodajalca ali ponudnika, s katero se uresničijo prizadevanja, da se formalna enakost, ki je v večplastno asimetričnih razmerjih, kakršna so razmerja med banko (kreditodajalcem) in posameznikom (kreditojemalcem) lahko samo navidezna enakost, nadomesti z dejansko enakostjo ter s tem doseže enega od osrednjih ciljev Direktive. Iz teh razlogov je zmotna pritožbena teza, da je obseg pravnega varstva potrošnika v razmerju do ponudnika kredita normativno (bil) omejen le na ZPotK, ki tudi izključuje uporabo Direktive.
ZIZ člen 64, 64/1, 64/3, 65, 65/1, 73, 73/1, 73/2.
ugovor tretjega v izvršilnem postopku - odlog izvršbe na predlog tretjega - upnikova neaktivnost - ustavitev izvršbe
Neaktivnost upnika, če ta ne odgovori na ugovor tretjega, ima hude posledice za nadaljnji tek izvršilnega postopka, saj sodišče v tem primeru delno ali v celoti ustavi izvršbo. Svoje neaktivnosti upnik ne more nadomestiti s sklicevanjem na to, da je na ugovor tretjega odgovoril v drugem postopku ali z odgovorom nanj šele v pritožbenem postopku. Zato so pravno nepopomebne za odločitev v tej zadevi vse upnikove trditve o tem, zakaj naj tretji ne bi verjetno izkazal svoje pravice na predmetu izvršbe. S tem, ko upnik ni odgovoril na trditve tretjega, se njegove navedbe štejejo za resnične, iz njih pa torej izhaja, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Upnik tudi na predlog za odlog izvršbe, ki ga je v izjavo prejel skupaj z ugovorom tretjega, ni odgovoril, zato so se trditve tretjega o tem, da bi tretji pretrpel nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo, saj bi takojšnja realizacija izvršbe pripeljala do tega, da tretji ne bi bil poplačan oziroma bi izgubil lastninsko pravico na tem stroju, štele za resnične.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV
VSL00081310
ZPSVIKOB-1 člen 1, 3, 4, 5, 6, 27, 48, 48/1. ZPSVIKOB člen 9.
izključna krajevna pristojnost - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - odškodninska odgovornost bank - odločba o izrednih ukrepih - imetniki podrejenih obveznic - izbris obveznic - nov zakon
Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah. Ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno, da bi se razveljavil zgolj zato, da bi bil ponovno izdan identičen sklep. Z izpodbijanim sklepom se v ničemer ne posega v tožnikovo pravico do sodnega varstva, niti ne zmanjšuje njegovih procesnih in materialnopravnih upravičenj. Navedeni zaključek podpira tudi splošno načelo hitrosti in ekonomičnosti pravdnega postopka (11. člen ZPP), ki glede na identične določbe ZPSVIKOB in ZPSVIKOB-1 o izključni pristojnosti mariborskega sodišča, narekuje čim prejšnji odstop pristojnemu sodišču, ker Okrožno sodišče v Ljubljani pristojnosti za opravljanje nadaljnjih procesnih dejanj nima (več).
sodna taksa - več zahtevkov na različnih pravnih in dejanskih podlagah
V predmetni zadevi imamo opravka s tremi tožbenimi zahtevki, ki imajo različno dejansko in pravno podlago. Vmesni ugotovitveni zahtevek je prejudicialen (gre za predhodno vprašanje), zato določitev sporne vrednosti ni potrebna, od ostalih dveh zahtevkov pa je eden denarni (kondikcijski zahtevek), drugi pa nedenarni (ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja).
zapuščinski postopek - sklep o prekinitvi zapuščinskega postopka - sklep o napotitvi na pravdo - spor o dejstvih - spor o veljavnosti oporoke - formalna veljavnost oporoke - manj verjetna pravica - pavšalne trditve - domneva o sprejemu dediščine - konkludentna dejanja
To, da je oporoka neveljavna, bo moral pritožnik v pravdnem postopku šele dokazati. Do tedaj pa oporoka velja. Posledično se ostalim dedičem, ki oporoko priznavajo, tudi ni potrebno argumentirano in detajlno opredeljevati o vsaki navedbi pritožnika v zvezi z neveljavnostjo oporoke, saj je temu prvenstveno namenjen pravdni postopek. Izjava dedičev, da razglašeno in formalno popolno oporoko priznavajo, je zadostna.
DEDNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00081950
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 14, 15, 17. ZD člen 123.
dedovanje s čezmejnimi posledicami (čezmejno dedovanje) - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - postopek z mednarodnim elementom - zapuščinski postopek - začetek postopka - postopek, uveden po uradni dolžnosti - prekinitev zapuščinskega postopka - navezne okoliščine - običajno prebivališče - preuranjena odločitev
Skladno z Uredbo, bi slovensko sodišče moralo po uradni dolžnosti prekiniti postopek, dokler se ne ugotovi (ne)pristojnost hrvaških organov za vodenje predmetnega postopka. Ker takšne odločitve hrvaško sodišče oziroma pooblaščeni notar še nista sprejela, je ugotovitev slovenskega sodišča, da ni pristojno, preuranjena. Ob pravilnem postopanju bi moralo slovensko sodišče prekiniti postopek in počakati na odločitev hrvaških organov, bodisi, da se v predmetni zadevi izrečejo za nepristojne oziroma počakati, da se na Hrvaškem postopek dedovanja zaključi z izdajo sklepa o dedovanju. Tolmačenje prvostopnjskega sodišča, da ni pristojno, ker je na Hrvaškem v teku postopek dedovanja, kjer je bil opravljen tudi narok zapuščinske obravnave, je skladno z navedenim, zgrešeno.
prepoved približevanja - ukrep prepovedi približevanja - podaljšanje ukrepa - ponovitvena nevarnost - dokazi za utemeljen sum
V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje prepričljivo in razumno obrazložilo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji in ta temelji predvsem na izpovedbi oškodovanke kot tudi na izpovedbah zaslišanih prič ter listinskih dokazov kot jih je povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.
Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo in razumno obrazložilo, da je še vedno podan razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. K tem razlogom pritožbeno sodišče nima česa drugega dodati kot tudi ne k razlogom in zaključkom, da je ukrep približevanja oškodovanki še naprej nujno potreben, neogiben in primeren.
Ob dejstvu, da sta obdolženca tekom postopka vztrajala pri svojem zagovoru, in sicer da se je vsak le branil in ni začel napada, ter ob odsotnosti kakršnihkoli neposrednih prič ali drugih relevantnih dokazov, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti, ali in kdo je ravnal v silobranu.
določitev preživnine za mladoletnega otroka - višina preživnine - preživninska obveznost staršev - pravilo o porazdelitvi preživninskega bremena - brezposelnost - nosečnost - prednost preživljanja pred drugimi obveznostmi
Predlagateljica se svoje preživninske obveznosti do mladoletnega sina ne more razbremeniti s posplošenim sklicevanjem na brezposelnost in nosečnost.
Plačevanje preživnine ima prednost pred vsemi drugimi obveznostmi. Ko gre za mld. otroka, morajo starši storiti vse, kar je v njihovi moči, da pridobijo preživninska sredstva.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00082307
ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - delovni čas - vojak - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - sodba vrhovnega sodišča - vojaško urjenje - vojaška operacija
Da je za vojake, ki niso vadbenci, ampak na vajah zagotavljajo logistično podporo, lahko podana izjema po 4. alineji 1. točke izreka sodbe Sodišča EU C-742/19, izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse. V tej je izrecno poudarjeno, da je tudi v primeru operativnega urjenja po prvi alineji 1. točke izreka sodbe C-742/19, podobno kot v primeru vojaških operacij v pravem pomenu besede, pri izključitvi uporabe navedene direktive potrebno upoštevati tudi soodvisnost, ki obstaja med operacijami in različnimi, tudi podpornimi dejavnostmi vojske, ki so potrebne za uspešno izvedbo operacij. Tudi operativno urjenje namreč posnema delovanje v vojaških operacijah v pravem pomenu besede. Gre za primere, ko pri operativnem urjenju sodelujejo tudi pripadniki vojaških enot, ki se ne urijo sami, temveč zagotavljajo izvedbo operativnega urjenja drugih oseb. V teh primerih je treba ugotoviti, ali so te dejavnosti nujne za dobro izvedbo operativnega urjenja oziroma tudi, ali bi se v takšnem primeru uvedba sistema rotacije ali načrtovanja delovnega časa lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja. Sodišče prve stopnje je to ugotovilo, saj je na podlagi izčrpnega dokaznega postopka zaključilo, da je bila izvedba terenskih usposabljanj oziroma operativnega urjenja na terenu soodvisna in neločljivo povezana z zagotovitvijo logistične podpore (katere del je bila tožnica), pri čemer se je slednja morala prilagajati in slediti ritmu vadbencev oziroma usposabljancev na operativnem urjenju.