IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00083162
URS člen 33. ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/2, 65/3, 170. SPZ člen 10, 23. ZZK-1 člen 8, 41, 150, 150/2.
izvršba na nepremičnino - ugovor tretjega zoper sklep o izvršbi - pravica tretjega, ki preprečuje izvršbo - lastninska pravica na nepremičnini - lastninska pravica v pričakovanju na predmetu izvršbe - napotitev na pravdo - tožba tretjega za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - zaznamba sklepa o izvršbi - pridobitev zastavne pravice v izvršilnem postopku - učinkovanje zaznambe izvršbe - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - prodajna pogodba za nepremičnino - overjeno zemljiškoknjižno dovolilo - opustitev vpisa v zemljiško knjigo - lastninska pravica v pričakovanju - nadaljnja prodaja nepremičnine - veriga prodajnih pogodb - zemljiškoknjižno dovolilo ni vsebovano v listini o pravnem poslu - priznanje izločitvene pravice v stečajnem postopku - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - vpis v zemljiško knjigo - načelo vrstnega reda vpisov - obremenjenost nepremičnine z zastavno pravico (hipoteko) - uveljavljanje nedopustnosti izvršbe v pravdi - obstoj veljavnega razpolagalnega pravnega posla pred pridobitvijo hipoteke v izvršilnem postopku z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi - pravica do zasebne lastnine
Izhajajoč iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-591/10 z dne 2. 12. 2010 se je sodna praksa ustalila na stališču, da ima imetnik lastninske pravice v pričakovanju, ki ni vpisan kot lastnik v zemljiško knjigo, prednost pred upnikom, ki je pridobil prisilno zastavno pravico v izvršilnem postopku oziroma takšna izvršba ni dopustna. Pričakovalna pravica varuje tistega, ki bi se do pridobitve zastavne pravice v izvršilnem postopku že lahko vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik in za vknjižbo že izpolnjuje vse pogoje, izostal je le zemljiškoknjižni vpis. Navedeno pomeni, da morajo biti za pridobitev lastninske pravice v pričakovanju izpolnjeni naslednji pogoji: 1) veljaven zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prodajalca prenesti lastninsko pravico na kupca; 2) razpolagalna sposobnost prodajalca in 3) veljaven razpolagalni pravni posel v obliki zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim prodajalec dovoli vknjižbo lastninske pravico na kupca, pri čemer mora biti podpis prodajalca na zemljiškoknjižnem dovolilu notarsko overjen (23. člen SPZ in 41. člen ZZK-1). Za pridobitev pričakovalne lastninske pravice torej lahko izostane le četrti pogoj za siceršnjo popolno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - vpis v zemljiško knjigo.
V verigi pogodb za prenos lastninske pravice na nepremičninah morajo vse pogodbe same zase imeti naravo popolne oziroma perfektne listine, torej vsebovati tudi notarsko overjeno zemljiško knjižno dovolilo (prim. drugi odstavek 150. člena ZZK-1). V obravnavnem primeru tožnica zato ne more uspeti s sklicevanjem na popolnost listine med A. in C., če hkrati ne zatrjuje popolnosti naslednje prodajne pogodbe v verigi, to je med C. in njo samo.
Zato tožnica v času, ko je toženka na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi pridobila hipoteko na nepremičninah (12. 4. 2013), ni imela lastninske pravice v pričakovanju, na podlagi katere bi lahko preprečila izvršbo na te nepremičnine. Pritožnica ne izpodbija zaključka prvostopenjskega sodišča, da je lastninsko pravico na nepremičninah pridobila šele s sklepom o preizkusu terjatev in izločitvenih pravic v stečaju nad B. (z dne 7. 9. 2016), na podlagi katerega se je vknjižila v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin, z začetkom učinkovanja vpisa 4. 4. 2017. Lastninsko pravico je zato pridobila potem, ko je toženka v svojo korist že imela vpisano zastavno pravico. Zato velja načelo vrstnega reda vpisov v zemljiško knjigo (10. člen ZZK-1), po katerem se vrstni red pridobitve stvarne pravice določi po trenutku, od katerega začne učinkovati vpis te pravice. V skladu s 170. členom ZIZ upnik z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnino v zemljiško knjigo pridobi zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini. Tožnica je zato postala lastnica nepremičnine, obremenjene z zastavno pravico v korist toženke, saj je slednja zastavno pravico pridobila, preden je tožnica postala lastnica.
URS člen 14. ZDSS-1 člen 74. ZUP člen 113, 113/1. ZUS-1 člen 20, 20/3. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 365, 355-2, 366. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 16, 16-1b, 16-1c.
socialni spor - stroški upravnega postopka - ustavno načelo enakosti pred zakonom - upravni spor - stroški predsodnega postopka
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo v 1.c točki tar. št. 16 OT, ki sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi morala tožena stranka zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec, povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka, ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, to je do delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.
Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov nastalih v upravnem postopku, saj zato ni pravne podlage.
Ni sporno, da se je postopek začel na predlog stranke, torej tožeče stranke, zato stroški upravnega postopka bremenijo njo. S tem v zvezi je zmotno pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki obveznost navajanja dejstev in predlaganja dokazov veže na postopek pred izdajo akta. Uporaba določb zakona, ki ureja upravni spor, je predpisana le glede razlogov, zaradi katerih je dopustno izpodbijati upravni akt (74. člen ZDSS-1). Stroški predsodnega upravnega postopka niso stroški sodnega postopka.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - spor o veljavnosti oporoke - ustna oporoka - oporoka pred pričami - ugotovitev neveljavnosti oporoke - oporočni in zakoniti dediči - okoliščine konkretnega primera - manj verjetna pravica dediča - slabo zdravstveno stanje - izredne razmere pri napravi oporoke - oporočna sposobnost
Zgolj obstoj (ustne) oporoke oziroma njena razglasitev ne pomeni nujno, da se na pravdo glede (ne)veljavnosti oporoke vedno napoti zakonitega in ne oporočnega dediča.
Glede na trditve in dokaze strank so v konkretnem primeru verjetno izkazane formalne predpostavke za veljavnost ustne oporoke, zato je bolj verjetna pravica oporočnega dediča.
Ker so vsi roki za tožečo stranko potekli pred statusno spremembo tožene stranke, tožena stranka pa je vložila odgovor na pritožbo in predlagala nadaljevanje postopka, ni ovir za odločanje višjega sodišča o predloženi pritožbi. Bo pa moralo sodišče prve stopnje pred vročitvijo sodbe višjega sodišča izdati sklep o nadaljevanju postopka in ga vročiti pravdnima strankama, saj od vročitve odločbe višjega sodišča v povezavi z gornjim sklepom o nadaljevanju postopka tečejo roki za vložitev izrednih pravnih sredstev.
Izrecna obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov ni potrebna, kadar to, zakaj izvedba dokazov ni bila potrebna, dovolj jasno izhaja iz siceršnje obrazložitve.
Res je sodišče prve stopnje v točkah 53 - 59 obrazložitve skoraj dobesedno prepisalo trditve toženke iz odgovora na tožbo v točkah 2.1 - 3.2, česar pa ni mogoče trditi za 60. - 64. točko obrazložitve, saj so tu povzeta le stališča toženke, predvsem iz druge pripravljalne vloge. Vendar pa je sodišče prve stopnje v teh točkah obrazložitve tudi pojasnilo, iz katerih konkretnih listin izhajajo ugotovitve (z navedbo listovne številke priloge), prav tako pa je tudi dovolj kritično ocenilo trditve toženke. Ne gre za to, da bi spregledalo navedbe tožnice, le ni jih ocenilo za utemeljene in s tem ne kot razloge za utemeljitev odločitve.
Banka je pred odobritvijo kredita dolžna presoditi kreditno sposobnost morebitnega kreditojemalca, prav tako pa tudi vpliv odobritve kredita na ugled banke. Podatki, ki jih je tožeča stranka dostavljala toženi, so bili namenjeni temu. Banka kot gospodarska družba pa nima nobenih razlogov, da bi podatke pridobivala, če ti niso potrebni za odobritev kredita, kar je eno njenih temeljnih poslanstev oziroma dejavnosti. S kakšnim namenom naj bi sicer pridobivala podatke o A. A., tožeča stranka niti ni pojasnila. Ti podatki so bili pri odobritvi kredita pomembni in potrebni. Ni pa bila banka dolžna najprej preverjati teh podatkov ter šele nato kreditno sposobnost tožnice, ki je nenazadnje bistveni in prvi pogoj za odobritev kredita.
V nasprotju z elementarno logiko je, da bi tožena stranka kot banka, ki je tudi gospodarski subjekt, kar koli storila s predlogom za odobritev kredita (razen ga že takoj zavrnila) in pridobivala podatke o morebitnem kreditodajalcu, ne da bi to počela zaradi presoje, ali bo kredit tudi odobrila, saj mora tudi sama optimalno ravnati s svojimi viri, tudi s svojimi zaposlenimi.
Tožena stranka je z negativnim mnenjem oddelka za skladnost na seji kreditnega odbora 12. 11. 2020, katerega posledica je bila zavrnitev odobritve kredita, upravičeno opustila vse nadaljnje dejavnosti v zvezi s tem kreditom, vsa njena ravnanja pred tem pa so bila usmerjena zgolj k preveritvi odločitve o odobritvi kredita, torej kreditne sposobnosti in drugih dejavnikov (kot je bila izjava o skladnosti), zato ji ni mogoče očitati, da bi bila odgovorna za kakršnokoli škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki.
Višjemu sodišču se je zastavilo tudi vprašanje, ali je opisano ravnanje sploh predstavljalo pogajanja v smislu 20. člena OZ. Ko banka pridobiva podatke in dokumentacijo, kar vse je namenjeno odločitvi o odobritvi kredita, z njene strani ne gre za pogajanja, prav tako se v tem delu ne pogaja niti morebitni kreditojemalec, ki le izpolnjuje zahteve banke, da bi pridobil želeni kredit.
sodna taksa - več zahtevkov na različnih pravnih in dejanskih podlagah
V predmetni zadevi imamo opravka s tremi tožbenimi zahtevki, ki imajo različno dejansko in pravno podlago. Vmesni ugotovitveni zahtevek je prejudicialen (gre za predhodno vprašanje), zato določitev sporne vrednosti ni potrebna, od ostalih dveh zahtevkov pa je eden denarni (kondikcijski zahtevek), drugi pa nedenarni (ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV
VSL00081310
ZPSVIKOB-1 člen 1, 3, 4, 5, 6, 27, 48, 48/1. ZPSVIKOB člen 9.
izključna krajevna pristojnost - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - odškodninska odgovornost bank - odločba o izrednih ukrepih - imetniki podrejenih obveznic - izbris obveznic - nov zakon
Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah. Ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno, da bi se razveljavil zgolj zato, da bi bil ponovno izdan identičen sklep. Z izpodbijanim sklepom se v ničemer ne posega v tožnikovo pravico do sodnega varstva, niti ne zmanjšuje njegovih procesnih in materialnopravnih upravičenj. Navedeni zaključek podpira tudi splošno načelo hitrosti in ekonomičnosti pravdnega postopka (11. člen ZPP), ki glede na identične določbe ZPSVIKOB in ZPSVIKOB-1 o izključni pristojnosti mariborskega sodišča, narekuje čim prejšnji odstop pristojnemu sodišču, ker Okrožno sodišče v Ljubljani pristojnosti za opravljanje nadaljnjih procesnih dejanj nima (več).
Ob dejstvu, da sta obdolženca tekom postopka vztrajala pri svojem zagovoru, in sicer da se je vsak le branil in ni začel napada, ter ob odsotnosti kakršnihkoli neposrednih prič ali drugih relevantnih dokazov, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti, ali in kdo je ravnal v silobranu.
zapuščinski postopek - sklep o prekinitvi zapuščinskega postopka - sklep o napotitvi na pravdo - spor o dejstvih - spor o veljavnosti oporoke - formalna veljavnost oporoke - manj verjetna pravica - pavšalne trditve - domneva o sprejemu dediščine - konkludentna dejanja
To, da je oporoka neveljavna, bo moral pritožnik v pravdnem postopku šele dokazati. Do tedaj pa oporoka velja. Posledično se ostalim dedičem, ki oporoko priznavajo, tudi ni potrebno argumentirano in detajlno opredeljevati o vsaki navedbi pritožnika v zvezi z neveljavnostjo oporoke, saj je temu prvenstveno namenjen pravdni postopek. Izjava dedičev, da razglašeno in formalno popolno oporoko priznavajo, je zadostna.
DEDNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00081950
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 14, 15, 17. ZD člen 123.
dedovanje s čezmejnimi posledicami (čezmejno dedovanje) - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - postopek z mednarodnim elementom - zapuščinski postopek - začetek postopka - postopek, uveden po uradni dolžnosti - prekinitev zapuščinskega postopka - navezne okoliščine - običajno prebivališče - preuranjena odločitev
Skladno z Uredbo, bi slovensko sodišče moralo po uradni dolžnosti prekiniti postopek, dokler se ne ugotovi (ne)pristojnost hrvaških organov za vodenje predmetnega postopka. Ker takšne odločitve hrvaško sodišče oziroma pooblaščeni notar še nista sprejela, je ugotovitev slovenskega sodišča, da ni pristojno, preuranjena. Ob pravilnem postopanju bi moralo slovensko sodišče prekiniti postopek in počakati na odločitev hrvaških organov, bodisi, da se v predmetni zadevi izrečejo za nepristojne oziroma počakati, da se na Hrvaškem postopek dedovanja zaključi z izdajo sklepa o dedovanju. Tolmačenje prvostopnjskega sodišča, da ni pristojno, ker je na Hrvaškem v teku postopek dedovanja, kjer je bil opravljen tudi narok zapuščinske obravnave, je skladno z navedenim, zgrešeno.
določitev preživnine za mladoletnega otroka - višina preživnine - preživninska obveznost staršev - pravilo o porazdelitvi preživninskega bremena - brezposelnost - nosečnost - prednost preživljanja pred drugimi obveznostmi
Predlagateljica se svoje preživninske obveznosti do mladoletnega sina ne more razbremeniti s posplošenim sklicevanjem na brezposelnost in nosečnost.
Plačevanje preživnine ima prednost pred vsemi drugimi obveznostmi. Ko gre za mld. otroka, morajo starši storiti vse, kar je v njihovi moči, da pridobijo preživninska sredstva.
prepoved približevanja - ukrep prepovedi približevanja - podaljšanje ukrepa - ponovitvena nevarnost - dokazi za utemeljen sum
V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje prepričljivo in razumno obrazložilo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji in ta temelji predvsem na izpovedbi oškodovanke kot tudi na izpovedbah zaslišanih prič ter listinskih dokazov kot jih je povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.
Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo in razumno obrazložilo, da je še vedno podan razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. K tem razlogom pritožbeno sodišče nima česa drugega dodati kot tudi ne k razlogom in zaključkom, da je ukrep približevanja oškodovanki še naprej nujno potreben, neogiben in primeren.
Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 39, 39/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - mednarodna prodaja blaga - pravočasno grajanje stvarnih napak - obvestilo o napakah - primeren rok
Dolžina primarnega roka za grajanje napak je odvisna od okoliščin konkretnega primera, med drugim tudi od narave dobavljenega blaga. Če gre za hitro pokvarljivo blago, mora kupec reagirati hitreje kot pri nepokvarljivem blagu. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da bi glede na to, da je bilo predmet dobave meso (svinjski jeziki), ki je pokvarljivo, morala toženka zatrjevane pomanjkljivosti glede istovetnosti blaga grajati takoj oziroma brez odlašanja, in sicer ne glede na to, ali je bilo blago zamrznjeno ali ne.
ZMed člen 2, 2/1, 31, 31/1, 31/1-2, 27, 27/1, 27/3, 27/4, 28, 28/1. ZPP člen 7, 7/2, 212, 358.
objava popravka - vsebina objave popravka - ustreznost popravka - objava popravka brez sprememb in dopolnitev - kršitev razpravnega načela
V primerjavi z objavo, na katero se zahtevani popravek nanaša, sta navedena zapisa oblikovana na enak način kot naslov in podnaslov objave, besedilo, s katerim je tožnica naslovila popravek, pa je v enaki obliki kot ostali del besedila. Toženčev ugovor, da ni spremenil naslova, torej ni utemeljen. Enako velja za sklicevanje na tehnično postavitev; kolikor sega v zakonske obveznosti odgovornega urednika, toženec odgovarja tudi zanjo. Dokazana je nadalje tožničina navedba, da je toženčev odziv objavljen v drugem zavihku kot prvotni članek.
Vse navedeno utemeljuje sklep, da popravek ni bil objavljen v taki obliki in na takem mestu, da bi imela njegova objava enako vrednost kot prispevek, na katerega se nanaša.
ZPP člen 8, 339, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. ZOdv člen 11, 11/2, 59. OZ člen 6, 6/2, 352, 352/2, 768, 768/1, 768/2.
odškodninska odgovornost odvetnika - mandatna pogodba - skrbnost dobrega strokovnjaka - rok za vložitev tožbe - odvetniška napaka - dokazna ocena - izpodbijanje dejanskega stanja - pripravljalni narok - stroški pravdnega postopka - narok za glavno obravnavo - stroški za prisotnost na narokih - stroški za pristop na narok - odmera pravdnih stroškov - nagrada za zastopanje na naroku - stroški odvetniških storitev - zastaranje
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženkin zavarovanec (odvetnik) s tem, ko je prepozno vložil tožbo zoper zavarovalnico lastnika tovornjaka (hruško) ni ravnal protipravno. Pri presoji protipravnosti odvetnikovega ravnanja je odločilno, da odvetnik ni imel vseh potrebnih podatkov za vložitev tožbe (pri tem ni šlo za primer, ko teh podatkov ni imel po svoji krivdi) in ob vložitvi tožbe, ki jo je vložil takoj, ko je pridobil potrebne podatke, ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da je tri letni subjektivni zastaralni rok za zastaranje odškodninskega zahtevka (prvi odstavek 352. člena OZ) zoper zavarovalnico lastnika tovornjaka hruške ob vložitvi tožbe (17. 4. 2021) takrat že potekel, saj glede na okoliščine konkretnega primera ni mogel vedeti, da je bilo zdravljenje zaključeno do 20. 2. 2009. Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik namreč bolniško odsoten zaradi posledic nezgode v času od 11. 8. 2008 do 30. 11. 2009, do 18. 6. 2009 je kontinuirano opravljal fizioterapijo in se je tudi zdravil za anksiozno depresivno motnjo (katere znaki so bili po tožnikovih navedbah posledica delovne nezgode), zato je odvetnik upravičeno verjel, da tožnikovo zdravstveno stanje še ni dokončno in je tožnik fizioterapijo izvajal zaradi njegovega izboljšanja. Šele v primarni pravdi je bilo ugotovljeno, kot je tožniku pojasnilo že sodišča prve stopnje, da je bilo zdravljenje tožnikovih fizičnih poškodb do dne 20. 2. 2009 že zaključeno (s pomočjo postavljenega sodnega izvedenca travmatologa) in da tožnikove psihične težave niso posledica obravnavanega škodnega dogodka (s pomočjo postavljenega izvedenca psihiatra). Posledično je bilo tako šele takrat ugotovljeno, da je zastaranje nastopilo že 19. 1. 2012. Zato tudi vlaganje neuspešnih pravnih sredstev v primarni pravdi in stališče, ki ga je odvetnik zagovarjal v svojih pravnih sredstvih, ne predstavlja odvetnikove protipravnosti. Vzroka za zastaranje odškodninskega zahtevka torej ni mogoče pripisati toženkinemu zavarovancu, ampak tožniku, ki odvetnikoma ni dal podatka o lastniku tovornjaka (čeprav v pritožbi sam trdi, da si je njegov brat, ki je bil na gradbišču in katerega zaslišanje je predlagal, zapisal registrsko številko tovornjaka) in tudi ni povedal za bivšega lastnika podjetja (za katerega sedaj v tej pravdi trdil, da naj bi imel vse podatke).
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tudi za narok, na katerega je pristopil toženkin pooblaščenec kot na pripravljalni narok, ta pa se je nadaljeval v prvi narok za glavno obravnavo, gre pooblaščencu le ena nagrada za pristop.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00082307
ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - delovni čas - vojak - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - sodba vrhovnega sodišča - vojaško urjenje - vojaška operacija
Da je za vojake, ki niso vadbenci, ampak na vajah zagotavljajo logistično podporo, lahko podana izjema po 4. alineji 1. točke izreka sodbe Sodišča EU C-742/19, izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse. V tej je izrecno poudarjeno, da je tudi v primeru operativnega urjenja po prvi alineji 1. točke izreka sodbe C-742/19, podobno kot v primeru vojaških operacij v pravem pomenu besede, pri izključitvi uporabe navedene direktive potrebno upoštevati tudi soodvisnost, ki obstaja med operacijami in različnimi, tudi podpornimi dejavnostmi vojske, ki so potrebne za uspešno izvedbo operacij. Tudi operativno urjenje namreč posnema delovanje v vojaških operacijah v pravem pomenu besede. Gre za primere, ko pri operativnem urjenju sodelujejo tudi pripadniki vojaških enot, ki se ne urijo sami, temveč zagotavljajo izvedbo operativnega urjenja drugih oseb. V teh primerih je treba ugotoviti, ali so te dejavnosti nujne za dobro izvedbo operativnega urjenja oziroma tudi, ali bi se v takšnem primeru uvedba sistema rotacije ali načrtovanja delovnega časa lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja. Sodišče prve stopnje je to ugotovilo, saj je na podlagi izčrpnega dokaznega postopka zaključilo, da je bila izvedba terenskih usposabljanj oziroma operativnega urjenja na terenu soodvisna in neločljivo povezana z zagotovitvijo logistične podpore (katere del je bila tožnica), pri čemer se je slednja morala prilagajati in slediti ritmu vadbencev oziroma usposabljancev na operativnem urjenju.
adhezijski postopek - poslovna goljufija - premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku
Gre torej za isto stvar, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno (res iudicata). Pritožbeni poudarek, da je bil obdolženi v pravdnem postopku drugotožena stranka ter da se je pravdno sodišče v sodbi več ukvarjalo z ravnanji prvotožene stranke, tj. nekdanjega poslovodje B. B., sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne morejo spremeniti, saj si pritožnik v okviru tega pritožbenega postopka dejansko prizadeva zgolj za drugačno presojo dokaznega gradiva, na podlagi katerega je Okrožno sodišče v Mariboru s sodbo I Pg 1269/2014 z dne 23. 6. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 417/2017 z dne 8. 3. 2018, zahtevek za plačilo odškodnine že pravnomočno zavrnilo.
Pritožbeno naziranje, da obstoj pravnomočne civilne sodbe o isti stvari ni ovira za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku oziroma razlog, zaradi katerega bi sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, je napačno.
ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-18, 350, 350/2, 353. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2021) člen 79, 79/3, 81. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2021) člen 11. ZDR-1 člen 108, 108/1, 108/2, 108/2-3, 108/4, 108/6. OZ člen 299, 299/1, 299/2.
razlika v odpravnini - solidarnostna pomoč - predlagatelj - zamudne obresti - individualna pogodba o zaposlitvi - kolektivna pogodba
Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti v 81. členu, ki ga je citiralo že sodišče prve stopnje, določa, da je delavec v primeru, da mu na podlagi zakonskih ali pogodbeno določenih kriterijev za izračun odpravnine v primeru odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti pripada odpravnina, ki je višja od določenega mnogokratnika v zakonu, upravičen tudi do dela odpravnine, ki ta mnogokratnik presega. Iz določbe kolektivne pogodbe jasno izhaja, da so kriteriji, na podlagi katerih bi bila izračunana odpravnina višja od določenega mnogokratnika (10-kratnika), lahko določeni tako z zakonom kot s kolektivno pogodbo. Prav za zakonsko določene kriterije gre v tožnikovemu primeru. Pravico do višje odpravnine mu daje 3. alineja drugega odstavka 108. člena ZDR‑1, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, in sicer glede na število let dela pri toženki (33 let do prenehanja delovnega razmerja) v višini 33/3 oziroma 11-kratnika osnove.
Pri odločanju o utemeljenosti zahtevka iz naslova solidarnostne pomoči je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo 93. člen Podjetniške kolektivne pogodbe, ki določa pravico v višini 50 odstotkov povprečne plače v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece, in sicer tudi v primeru odsotnosti zaradi bolezni nepretrgano nad 90 dni. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti, ki jo je tudi upoštevalo sodišče prve stopnje, ureja to pravico v 79. členu, pri čemer jo iz tega razloga daje le za člane sindikata (tretji odstavek), oziroma če je tako določeno s podjetniško kolektivno pogodbo.
Sodišče prve stopnje se je izčrpno opredelilo do s strani toženke izpostavljenega stališča, da tožnik, ki je imel visoke dohodke, nima pravice do solidarnostne pomoči (točka 14 obrazložitve); pravilno je razlogovalo, da iz kolektivne pogodbe takšen pogoj (cenzus ali prag) ne izhaja. Drži sicer, da je namen solidarnostne pomoči kot pravice iz delovnega razmerja trenutna finančna pomoč delavcu v primeru nastopa določenih okoliščin, da jih laže prebrodi (in bi se tako za tožnika lahko zastavilo vprašanje upravičenosti do te pravice upoštevaje njen namen), vendar je v konkretnem primeru bistveno (česar sicer sodišče prve stopnje ni posebej izpostavilo), da je bila pravica do solidarnostne pomoči zanj izrecno dogovorjena v njegovi (individualni) pogodbi o zaposlitvi (tretji odstavek 11. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2019, pogodbo o zaposlitvi je predložila toženka in je v spisu popisana kot priloga B1).
V tretjem odstavku 93. člena Podjetniške kolektivne pogodbe je določeno, da solidarnostno pomoč, ki pripada delavcu (kot tožniku) zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni v nepretrganem trajanju nad 90 koledarskih dni, predlaga sindikat oziroma neposredni vodja delovne enote ali službe pri delodajalcu. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje razlogovalo v točki 15 obrazložitve. Kot ključno je izpostavilo, da je bil tožnik vodja tehnične službe in štelo, da je bil na tem delovnem mestu predlagatelj v smislu tretjega odstavka 93. člena Podjetniške kolektivne pogodbe. Tudi če bi šteli, da to ni pravilno, druge možnosti, kot da je podal predlog sam zase, tožnik ni imel. Ozko tolmačenje določbe Podjetniške kolektivne pogodbe bi pomenilo, da tožnik do pravice, ki je bila izrecno dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi in za katero je izpolnil pogoje, določene v kolektivni pogodbi, ne bi bil upravičen. Enako bi veljalo v primeru, če bi sledili toženki, ki si neutemeljeno prizadeva, da bi se štelo, da je predlagatelj direktor toženke kot tožniku nadrejeni delavec, kar iz določbe kolektivne pogodbe niti ne izhaja.
Izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o tem, da je ukrep nujen in sorazmeren, saj obstoji nevarnost ponovne enakovrstne uporabe predmeta, torej nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, kar je glede na določbo drugega odstavka 70. člena KZ-1 tudi izhodiščni namen izrekanja tega varnostnega ukrepa. Da za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov ne zadošča zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju, izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki je v svojih odločbah v zvezi s tem sledilo merilom, ki jim morajo sodišča slediti ob odločanju o fakultativnem odvzemu predmetov in so bila že vzpostavljena v ustavnosodni presoji. Tako je vedno potrebno presoditi I) preventivni učinek odvzema kot tudi II) sorazmernost in nujnost ukrepa.