Sporazum o pristojnosti je dovolj določno označen, dolžnik pa mu v ugovoru ni nasprotoval. Na ta način je upnik kriteriju iz sedmega odstavka 41. člena ZIZ zadostil, sodišče pa bi to navedbo v predlogu za izvršbo moralo upoštevati pri določitvi krajevne pristojnosti sodišča, ki bo v nadaljnjem pravdnem postopku odločalo o utemeljenosti upnikovega zahtevka.
V obravnavani zadevi ne gre za nadaljevalno motilno ravnanje, kot zmotno navaja pritožba, saj dejanji zamenjave ključavnice in dejanje porušenja objekta nikakor ne predstavljata istovrstnega motilnega ravnanja. Zato je ravnanje sodišča prve stopnje, ki je pri ugotavljanju pravočasnosti tožbe štelo, da 30-dnevni subjektivni rok za vložitev tožbe teče od dne 27. 9. 2023, pravilno.
Glede na citirano ureditev so pritožbeni razlogi zoper sklep o višini stroškov omejeni. Če sodišče odloči po četrtem odstavku 163. člena ZPP, namreč v odločbi o glavni stvari o stroških postopka odloči le po temelju (katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu), ko pa takšna odločitev postane pravnomočna, izda še sklep o višini stroškov. Pogoj za izdajo sklepa o višini stroškov je torej pravnomočnost odločbe o glavni stvari in o stroških postopka po temelju. Navedeno pa skladno s prepovedjo ponovnega odločanja o isti stvari (prim. drugi odstavek 319. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 216. člena ZNP-1) pomeni, da v okviru odločanja o višini stroškov ni dopustno še enkrat odpirati vprašanja, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. Še toliko manj v pritožbi zoper sklep o višini stroškov ni dopustno izpodbijati odločbe o glavni stvari.
Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo sodno prakso, na podlagi katere je predstavilo argumente, ki prepričljivo potrjujejo, da niso izpolnjene zakonske predpostavke za izdajo začasne odredbe. Tudi pritožba navaja sodno prakso, ki pa ni istovetna z obravnavanim primerom, kar ob upoštevanju načela pravne enakosti pomeni, da jo ni moč upoštevati. Tožnik tudi ni navedel posebnih okoliščin, ki bi terjale drugačno vrednotenje - torej da gre za tako imenovani izjemni dejanski stan, ki ni istoveten s primeri iz sodne prakse, na katerih je sodišče prve stopnje oprlo odločitev.
Iz sodne prakse izhaja, da so vrednostno merilo za izdajo začasne odredbe dolžnikova (toženčeva) konkretna ravnanja, katerih namen je razpolagati s premoženjem, da bo uveljavitev terjatve upnika (tožnika) otežena/onemogočena. Odločilna so torej konkretna ravnanja dolžnika/toženca (subjektivna nevarnost) in ne zgolj (objektivno) stanje. Tožnik bi torej moral dokazati s stopnjo verjetnosti nevarnost toženčevega aktivnega delovanja oziroma opustitve v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavljanja terjatve.
V obravnavani zadevi je torej odločilno, da je upnikova pravna prednica (B. d. d.) vstopila v vsa pravna razmerja pripojene družbe (prvotna upnica - A. d. d.), s čimer je prevzela terjatev, ki je predmet tega izvršilnega postopka proti dolžnici. Ostale pritožbene navedbe (o nezakonitem delovanju prvotne upnice, o nedokazani utemeljenosti in višini terjatve) niso relevantne in ne predstavljajo pravno relevantnih razlogov, ki bi preprečevali izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (55. člen ZIZ),
Zaključek sodišča prve stopnje o še vedno izpolnjenem pogoju iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr v povezavi z izpolnjenostjo pogoja iz druge alineje, temelji na strokovni prognozi izvedenke, ob konkretno ugotovljenem in opisanem trenutnem zdravstvenem stanju nasprotne udeleženke.